VSL Sklep VII Kp 29215/2023

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka 435. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca A. A., s katero je obdolženemu B. B. očital storitev kaznivega dejanja razžalitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1). Odločilo je še, da je zasebni tožilec v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega obdolženca.

2Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu senatu predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oškodovanko kot tožilko pa naj oprosti stroškov kazenskega postopka.

3Na pritožbo zasebnega tožilca so odgovorili zagovorniki obdolženega B. B., in predlagali zavrnitev vložene pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeni senat ugotavlja, da pritožnik utemeljeno opozarja, da odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zasebne tožbe ni pravilna. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je Okrožno sodišče v Novem mestu stališče o tem, da v obravnavani kazenski zadevi ni stvarno pristojno, sprejelo po vložitvi ugovora zoper zasebno tožbo, torej je skladno z 276. členom ZKP zasebno tožbo že vzelo v preizkus in v okviru odločanja znotraj t.i. ugovornega postopka, glede na konkretni opis očitka, presodilo, da za kaznivo dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, ni stvarno pristojno (tretji odstavek istega člena). Zavrženje sicer pravočasne zasebne tožbe, ki je po odstopu kazenske zadeve pristojnemu sodišču tja prispela po poteku šestmesečnega roka iz 52. člena ZKP, glede na dejstvo, da je bila zasebna tožba s strani pooblaščenca vložena pri Okrožnem sodišču v Novem mestu na podlagi pravnega vrednotenja o ustreznosti subsumpcije zatrjevanega konkretnega dejanskega stanu pod določbo drugega odstavka člena 158 KZ-1, in ne kot posledica očitnega nepoznavanja zakona, na kar se nanaša določba petega odstavka člena 87 ZKP, predstavlja napačno uporabo postopkovnih določb, ki je vplivala na zakonitost napadene odločitve. Navedeno je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek člena 402 ZKP).

6V preostalem pritožnik napada zaključke sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu II Ks 29215/2023, z dne 22. 11. 2023, s katerim se je navedeno sodišče izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Novem mestu; zasebni tožilec naj bi zoper navedeno odločitev ne imel na voljo pravnega sredstva. V zvezi s povzetim pritožbeni senat pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v Novem mestu v citiran sklep zapisalo napačen pravni pouk, kajti iz določbe prvega odstavka 283. člena ZKP jasno izhaja, da je pritožba zoper odločbo senata iz tretjega odstavka 276. člena ZKP dovoljena. Pooblaščenec zasebnega tožilca se kot prava vešča stranka zato ne bi smel zanašati na napačen pravni pouk in bi moral zoper citiran sklep vložiti pritožbo.

7Ne glede na predhodno navedeno pa pritožbeni senat pripominja, da sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku ne bo smelo prezreti pomembnosti pritožnikovih navedb v zvezi z zatrjevano kvalificirano obliko kaznivega dejanja razžalitve ter glede na opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi morebiti sprožiti spor o pristojnosti.

8Glede na navedeno je pritožbeni senat pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca ugodil v celoti ter odločil kot izhaja iz izreka tega sklepa.