36. člen ZKP

Če sodišče, ki pazi na svojo stvarno in krajevno pristojnost, zapazi, da ni pristojno, mora postopati po 36. členu ZKP in se izreči za nepristojno ter zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Ne morejo pa navedbe o tem, da naj bi bilo očitano dejanje storjeno na območju drugega sodišča, predstavljati podlage za vložitev predloga za prenos krajevne pristojnosti po določbi 35. člena ZKP.

Na zasebnem tožilcu je breme substanciranja tistih osebnih podatkov, ki omogočajo indentifikacijo obdolženca. Okrajno sodišče ni stvarno pristojno za obravnavanje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, storjenih na spletnih straneh.

Drugi odstavek 307. člena ZKP med drugim določa, da se za pripor, ki je bil odrejen iz tega razloga, smiselno uporabljajo določbe 200. člena, drugega, tretjega, četrtega in šestega odstavka 202. člena ter 208. do 213.d člena tega zakona. Določba četrtega odstavka 202. člena ZKP določa, da se sme priprti pritožiti na senat (šesti odstavek 25. člena) v 24 urah od ure, ko mu je bil sklep izročen. Zakonodajalec je z novelo ZKP-E (Ur. list RS, št. 56/2003) črtal uporabo 207. člena ZKP, s čimer je odpravil prejšnjo ureditev, po kateri je o pritožbi odločalo višje sodišče. S tem je jasno določena pristojnost zunajobravnavnega senata istega sodišča, ki je sklep izdal.

Zakon o kazenskem postopku v prvem odstavku 26. člena opredeljuje splošno krajevno pristojnost, ko določa, da je krajevno praviloma pristojno tisto sodišče, na območju katerega je kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Pogoj za določitev krajevne pristojnosti je, da je kraj izvršitve kaznivega dejanja znan. Pri tem je za ugotovitev kraja izvršitve kaznivega dejanja merodajen opis kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo ali v obtožnem aktu. Iz opisa kaznivega dejanja v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju št. Kt 9975/2024 z dne 8. 1. 2025, vložene zoper obdolženega A. A. pred Okrožnim sodiščem v Celju, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, izhaja, da je kraj storitve kaznivega dejanja v Portorožu, zaradi česar pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni nikakršnega dvoma, da je bilo obdolžencu očitano kaznivo dejanje storjeno na območju Okrožnega sodišča v Kopru. Zato tudi ni dvoma, da je podana stvarna in krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Kopru in ker določilo 36. člena ZKP v prvem odstavku nalaga sodišču, da mora paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost ves čas postopka, je bila odločitev

Očitek dveh kaznivih dejanj, časovno odmaknjenih dve leti in pol, ne ustreza konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja. Za presojo kriterijev iz 54. člena KZ-1 je odločilen tenor obtožnega akta, ne drugi (pred)kazenski postopek zoper domnevnega storilca.

O pritožbi zoper posebni sklep, s katerim se odloči o stroških kazenskega postopka, vselej odloča senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, ne pa višje sodišče (tretji odstavek 93. člena ZKP). To velja ne glede na to ali je posebni sklep o stroških izdan po pravnomočnosti končne odločbe o glavni stvari ali pred pravnomočnostjo (kot tudi v predloženi zadevi). Glede na stališče precedenčnega sodišča se višje sodišče, ki mora sledeč prvemu odstavku 36. člena ZKP ves čas postopka paziti na stvarno pristojnost, izreka za nepristojno za odločanje v predmetni zadevi. Ker je za odločanje o vloženi pritožbi pristojen senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, je višje sodišče zadevo odstopilo v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Celju (zunajobravnavnemu senatu tega sodišča).

Zavrženje sicer pravočasne zasebne tožbe, ki je po odstopu kazenske zadeve pristojnemu sodišču tja prispela po poteku šestmesečnega roka iz 52. člena ZKP, glede na dejstvo, da je bila zasebna tožba s strani pooblaščenca vložena pri Okrožnem sodišču v Novem mestu na podlagi pravnega vrednotenja o ustreznosti subsumpcije zatrjevanega konkretnega dejanskega stanu pod določbo drugega odstavka člena 158 KZ-1, in ne kot posledica očitnega nepoznavanja zakona, na kar se nanaša določba petega odstavka 87. člena ZKP, predstavlja napačno uporabo postopkovnih določb, ki je vplivala na zakonitost napadene odločitve.

Pritrditi je potrebno razlogom izpodbijanega sklepa, da je okrajno sodišče odločilo o krajevni nepristojnosti po uradni dolžnosti (na podlagi prvega odstavka 436. člena v zvezi s prvim odstavkom 36. člena ZKP), ki je bil po pritožbi razveljavljen s sklepom višjega sodišča, saj se od izdaje sodbe o kaznovalnem nalogu okrajno sodišče ne more več po uradni dolžnosti razglasiti za krajevno nepristojno, medtem, ko je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje odločilo o obdolženčevem ugovoru krajevne nepristojnosti, katerega je podal ob ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu (na podlagi 441. člena ZKP). Ugovor krajevne nepristojnosti po 441. členu ZKP pa se sme podati do začetka glavne obravnave. Kljub razveljavitvi sklepa okrajnega sodišča (s katerim se je po uradni dolžnosti razglasilo za krajevno nepristojno) zaradi ustalitve krajevne pristojnosti z izdajo sodbe o kaznovalnem nalogu, mora sodišče upoštevati četrti odstavek 445.č člena ZKP, ki določa, da se po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu postopek nadaljuje po določbah 439 do 443.a člena ZKP. Navedena določba zajema tudi 441. člen ZKP, ki določa, da se ugovor krajevne nepristojnosti sme podati do začetka glavne

Glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, temveč na opis dejanja, oziroma očitek, ki ga predstavlja opisani dogodek oziroma ravnanje obtoženca, kakšno je opisano v obtožnem aktu. To pa pomeni, da se stvarna pristojnost presoja po konkretnem opisu dejanja iz obtožnega akta, in ne po pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki jo je dal tožilec. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče pri presoji vprašanja stvarne pristojnosti izhajalo ne le iz opisa dejanja v obtožnem aktu, temveč tudi iz okoliščin, ki naj bi izhajale iz izvedenega dokaznega postopka. S tem se je spustilo že v dokazno presojo, ki pa je pridržana sodišču šele po izvedenem dokaznem postopku. Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu namreč izhaja zgolj to, da naj bi obdolženec očitano dejanje storil proti mladoletnima hčerama na naslovu njegovega bivališča B. 1, Ljubljana, kar pa ob izostanku očitka, da obdolženec in oškodovanki sestavljajo družinsko skupnost, ne zadošča za konkretizacijo družinske skupnosti kot zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Zgolj obstoj posame

Temeljni namen instituta krajevne pristojnosti je smiselnost in ekonomičnost izvedbe kazenskega postopka, saj se domneva, da se bo postopek lahko najbolj učinkovito izvedel pred tistim sodiščem, ki je najbližje kraju kaznivega dejanja, storilčevemu prebivališču, ali subsidiarno, pred katerim so že bila opravljena določena procesna dejanja. Prvenstveni namen določbe drugega odstavka 23. člena Ustave je onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi. Jasno je, da se institut zakonitega sodnika nanaša na izbiro posameznega in konkretnega sodnika, ki bo izvrševal funkcijo sojenja v določeni zadevi, in zato sam po sebi ni neposredno odvisen od določitve krajevno pristojnega sodišča. Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. Zato je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Socialna varnost ni razpo

Predmet očitka je namreč (med drugim), da je obdolženec delavcu A. A. kršil pravice, ki mu pripadajo po delovnopravni zakonodaji, in sicer ko v dveh zaporednih letih delavcu ni izplačal regresa za letni dopust. V abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja je sicer časovno obdobje determinirano v razponu od 1. 7. 2019 do 1. 7. 2020, vendar je treba slednjega interpretirati skupaj in v povezavi s konkretnim delom opisa.

Sodišče se lahko za krajevno nepristojno izreče le v določenih fazah postopka (v skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZKP le do pravnomočnosti obtožnice). Stvarna pristojnost pa po drugi strani uživa višjo stopnjo varstva in mora nanjo sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka. Izjemoma se zaradi razlogov procesne ekonomičnosti stvarna pristojnost ustali, če okrožno sodišče (kot bolj usposobljeno) med glavno obravnavo ugotovi, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, saj takrat okrožno sodišče samo nadaljuje postopek. V obravnavanem primeru se bi torej stvarna pristojnost ustalila šele z začetkom glavne obravnave, torej ko bi sodeči/razpravljajoči senat okrožnega sodišča pričel prvi narok glavne obravnave.

Preizkus krajevne pristojnosti je časovno omejen, zato je potrebno, kljub spremembi kraja storitve kaznivega dejanja, odločiti, da je krajevno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru, ki je kazenski postopek že začelo in opravilo navedena procesna dejanja.

Zasebni tožilec obdolženima I. B. in B. H. očita, da sta preko svojih posrednikov s tiskom in lepljenjem plakata na naslovu stalnega in začasnega bivališča zasebnega tožilca raznašala neresnice. Tako torej vsebina plakata ni bila namenjena širši javnosti, temveč le zasebnemu tožilcu. Ob tem tudi beseda "tiskanje" ne predstavlja sredstva javnega obveščanja, temveč pomeni le tehnični način nastanka plakata, ki bi ga naj obdolženca lepila. Vse navedeno pa ne daje podlage za pravno opredelitev po strožji kvalifikaciji iz drugega odstavka 160. člena KZ-1, za katero je upoštevaje 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP določena pristojnost okrožnega sodišča.

ZP-1 ne vsebuje izrecne določbe za določitev trenutka, po katerem se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno. Ker je Okrajno sodišče v Črnomlju začelo z vodenjem postopka o prekršku zoper obdolženca, kar neobhodno implicira tudi opravo (predhodnega) preizkusa krajevne pristojnosti sodišča za vse obdolžencu očitane prekrške, se po uradni dolžnosti ni več moglo izreči za krajevno nepristojno.

Stvarne pristojnosti sodišč v kazenskem postopku ne določata pravilno poimenovanje obtožnega akta in pravilna navedba kaznivega dejanja, temveč dejstva in okoliščine iz 25. člena ZKP. Po prvem odstavku 397. člena ZKP je podlaga za novo sojenje obtožnica, o kateri je bilo odločeno z razveljavljeno sodbo in ne prvotna obtožnica, če je bila ta kasneje spremenjena.

Kadar opis dejanja vsebuje tako abstraktne zakonske znake kot konkretno dejstva in okoliščine kaznivega dejanja, je treba abstraktni in konkretni del opisa presojati skupaj. V obravnavanem primeru se v abstraktnem delu zatrjuje, da je osumljenec spodbujal in razpihoval sovraštvo in nestrpnost do istospolno usmerjenih oseb, v konkretnem delu pa, da je žaljivo ali zmerljivo zapisal o subsidiarnem tožilcu, čigar ime je zapisano v inkriminirani izjavi. V obravnavanem primeru ni v zadostni meri konkretiziran izvršitveni način druge (alternativne) oblike izvršitve tega kaznivega dejanja, t. j. za uporabo grožnje, zmerjanj ali žalitev, ki mora biti hujše narave, in sicer takšne, da že samo po sebi (širše) ogroža ali moti javni red in mir, strpnost in sožitje med ljudmi. Iz opisa kaznivega dejanja izhajajo znaki drugega kaznivega dejanja in sicer razžalitve, saj izražanja obžalovanja, da oškodovanec kot tožilec in drugi niso bili splavljeni kot nerojeni otroci, homoseksualnost pa je duhovna kazen, izpolnjuje znak objektivne žaljivosti. Ker iz opisa dejanja izhaja, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno z objavo na spletnem portalu Twitter, ki je odprt in dostopen vsem, so

V obravnavanem primeru se je postopek proti mladoletnici združil s postopkom zoper polnoletne obdolžence, v kazenski zadevi pa je bil že razpisan predobravnavni narok. Navedeno pomeni, da je tudi predlog za kaznovanje proti mladoletni K. D., enako kot obtožnica zoper polnoletne obdolžence, postal pravnomočen.

Stranka mora uveljavljati kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnjenega dokaznega predloga substancirano in pri tem navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagani, a neizvedeni dokaz ustvaril dvom v obtožbeni očitek, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Narava procesne kršitve po 6. točki prvega odstavka 372. člena ZKP je taka, da do nje lahko pride samo pred okrajnim sodiščem takrat, ko izda sodbo za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča. Obratno, ko torej okrožno sodišče razsodi o kaznivem dejanju iz pristojnosti okrajnega sodišča (drugi odstavek 36. člena ZKP), do zatrjevane kršitve ne pride. Prištevnost se v kazenskem postopku vedno domneva in se njenega obstoja posebej ne dokazuje.

Stvarna pristojnost sodišč ni urejena le v ZKP, temveč tudi v ZDT-1 in ZS. Za kazenski pregon t.i. korupcijskih kaznivih dejanj, pri katerih ni navedena morebitna zagrožena kazen, torej tudi za pregon obravnavanega kaznivega dejanja sprejemanja podkupnine po tretjem odstavku 261. člena KZ-1B, je kljub zagroženi kazni do treh let zapora pristojno SDT. V 40.a členu ZS pa je določeno, da pri okrožnih sodiščih na sedežih višjih sodišč delujejo specializirani oddelki sodišč, ki opravljajo preiskavo in sodijo v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj, v katerih obtožni akt vloži državno tožilstvo, pristojno za pregon navedenih kaznivih dejanj. To pomeni, da je v obravnavani zadevi za razsojo pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, saj je obtožnico vložilo Specializirano državno tožilstvo.