VSL Sklep V Kp 17138/2020

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahtevi obtoženčevega zagovornika z dne 15. 12. 2022 za izločitev dokazov ugodilo in iz spisa I K 17138/2020 izločilo dokaze, ki so konkretno opredeljeni v točki I; iz spisa I K 17138/2020 pa je sodišče prve stopnje tudi po uradni dolžnosti izločilo dokaze, ki so konkretno opredeljeni v točki II izreka.

2Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka iz pritožbenega razloga po 1 in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 371. in 373. členom ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter predlog obrambe za izločitev dokazov zavrne.

3Na pritožbo je odgovoril obtoženčev zagovornik, odvetnik A. A., ter predlagal, naj višje sodišče pritožbo tožilstva zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odločitev v tej zadevi sprejelo na podlagi utemeljenih pritožbenih navedbah in ob upoštevanju najnovejše odločbe Ustavnega sodišča RS Up-808/21-20 z dne 6. 2. 2024 (točke 7. do 9.), da senat višjega sodišča, ki bi moral odločati o presoji verodostojnosti prič, ki jih je predsednik senata sodišča prve stopnje v zvezi s predlogi obrambe za izločitev dokazov zaslišal na predobravnavnem naroku, krši načelo neposrednosti iz 22. člena Ustave RS (ki je poleg načela kontradiktornosti najpomembnejše načelo dokaznega postopka), kadar spremeni odločitev sodišča prve stopnje, čeprav prič ni zaslišal; in da ZKP določa, da pritožbeno sodišče v postopku s pritožbo zoper sklep odloča na nejavni seji, na kateri izvedba dokazov ni predvidena, vendar pritožbeno sodišče v takem procesnem položaju, kot je tudi v obravnavani zadevi, krši konvencijske in ustavne pravice zaslišanja obremenilnih prič.

6Pritožnica graja presojo sodišča prve stopnje, da policista obtoženega B. B., na katerega je bil sum storitve kaznivega dejanja s področja prepovedanih drog osredotočen že pred začetkom policijskega postopka, po identifikaciji in pred pozivom na izročitev predmetov ter pred pregledom vozila, potnikov in prtljage, nista poučila o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP, pri čemer se navedena dolžnost razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije, ker to ne izhaja iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja in zapisnika o zasegu predmetov. Tožilka izpostavlja izpovedbi zaslišanih policistov C. C. in Č. Č., iz katerih izhaja, da je bil na obtoženca, takrat osumljenca, ob zaustavitvi vozila, v katerem je bil sopotnik, že osredotočen sum, da izvršuje kaznivo dejanje povezano s preprodajo drog, da je bil poučen o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP ter da je bil šele po danem pouku o pravnih jamstvih obdolženca v kazenskem postopku obtoženec pozvan na izročitev predmetov, ki jih je prostovoljno izročil, policija pa je predmete zasegla.

7Iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja in izpovedb obeh policistov je razvidno, da sta kritičnega dne na območju, kjer sta takrat opravljala nadzor zaradi prodaje prepovedanih drog v Ljubljani, konkretno v bližini P., kjer večkrat prihaja do prodaje drog, neposredno zaznala izmenjavo predmetov med obtožencem in drugo osebo, in sicer je obtoženi izza hlač trenirke izvlekel večjo PVC vrečko, iz nje nekaj vzel ter izročil drugemu moškemu ter nato za hlače nazaj zatlačil vrečko, se usedel v vozilo kot sopotnik, vozilo je nato odpeljalo. Policist C. C. je izpovedal, da je bila izmenjava tipična za preprodajo prepovedanih drog, zato sta zapeljala za vozilom, v katerega je po izmenjavi predmetov sedel obtoženi B. B. kot sopotnik in vozilo ustavila ter izvedla policijski postopek. V zapisniku o zasegu predmetov so določno navedeni zaseženi predmeti, količina in kje so bili predmeti najdeni, ter podpis osumljenca, ki na zapisnik ni dal pripomb.

8V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil ob zaustavitvi vozila, v katerem je bil osumljeni B. B. sopotnik, nanj že osredotočen sum storitve konkretnega kaznivega dejanja, saj sta oba policista ocenila, da so obstajali razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ga obtoženi B. B. še izvršuje, da poseduje drogo za nadaljnjo prodajo. Zato je obstajala dolžnost policije ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, po kateri mora, preden začne od osumljenca zbirati obvestila, osumljencu povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum zoper njega ter ga poučiti, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodne izbere, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedal, na sojenju uporabilo zoper njega.

9Ključno vprašanje v tej zadevi je, ali je policist C. C. pred pozivom na izročitev predmetov obtoženega B. B. poučil o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. V uradnem zaznamku o zaznavi kaznivega dejanja z dne 28.3.2019 (list. št. 8) in zapisniku o zasegu predmetov z dne 28.3.2019 (list. št. 9) ni zapisano, da je policist C. C. pred pozivom na izročitev predmetov B. B. poučil o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.

10Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je po prejeti zahtevi obrambe za izločitev dokazov na predobravnavnem naroku zaslišalo oba policista, ki sta opravljala policijski postopek po zaustavitvi vozila, ki ga je vozil D. D. in v katerem je bil sopotnik obtoženi B. B. Prvostopenjsko sodišče je odločitev, da iz spisa izloči dokaze na zahtevo obrambe in tudi po uradni dolžnosti, oprlo zgolj na listinsko dokkumentacijo in na izpovedbo v preiskavi zaslišanega voznika vozila D. D., ne da bi izpovedbo slednjega in zapise v dveh listinah presojalo v povezavi z izpovedbama obeh policistov, da sta razloge za zaustavitev vozila, razloge za sum, da je storil kaznivo dejanje povezano s preprodajo droge pojasnila vozniku in sovozniku, ter oba tudi poučila o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP, zlasti se to nanaša na osumljenega B. B., katerega sta policista predhodno zaznala pri izmenjavi predmetov z neznano osebo, zaradi česar sta posumila da gre za izvrševanje kaznivega dejanja, saj, kot je izpovedal policist C. C. v preiskavi, sama izmenjava je bila tipična za preprodajo prepovedane droge.

11Po presoji pritožbenega sodišča je potrebno izhajati iz dejanskih okoliščin konkretnega primera, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo ravno z zaslišanjem obeh policistov na predobravnavnem naroku. Zato so v obravnavani zadevi za presojo, ali je bil osumljeni B. B. pred pozivom na izročitev predmetov poučen o svojih pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ključne izpovedbe vseh zaslišanih prič, seveda v povezavi z relevantno listinsko dokumentacijo v spisu.

12Policist C. C. je na predobravnavnem naroku pojasnil, da je bil osumljenec tako kot vsi ostali v drugih zadevah v vsaki fazi ustno poučen o njegovih pravicah, da je osumljencu povedal, kaj je razlog za ustavitev, kaj je predhodno videl in mu povedal, česa je osumljen in kakšne so njegove pravice iz 4. člena ZKP. Povedano mu je bilo, da ni dolžan ničesar izjaviti in da ima pravico do zagovornika, potem ga je pozval, da predmete izroči, čemur je tudi sledil. Priča C. C. je izpovedal, da je bil osumljencu pouk o pravicah podan že na kraju, preden je prišlo do izročitve predmetov, da je bil drugič poučen, ko so mu že na kraju odvzeli prostost, nato pa ponovno na policijski postaji, ko mu je bil dan isti pravni pouk v pisni obliki v več jezikih, da so tako delali vedno v vseh primerih. Priča C. C. je pojasnil, da se v preteklosti, in še vedno velja enako, vsebina tega pouka ne vnaša v dokument o zaznavi kaznivega dejanja. Da vseskozi dela tako, da v uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja podatka o trenutku, ko je bil osumljencu podan ustrezni pravni pouk, ne vnaša. V tistem času, ko je bilo to dejanje storjeno, dolžnost posredovati pouk o privilegiju zoper samoobtožbo tudi glede tega, ali ga je v okviru pravnega pouka seznanil tudi s tem, da predmetov ni dolžan prostovoljno izročiti, taka obveznost zanj še ni obstajala, ker takrat še ni bila sprejeta sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020, ki je policiji to dodatno obveznost s to odločbo naložila. Priča C. C. je povedal, da obrazci, ki jih uporabljajo pri zasegu predmetov, takrat še niso bili prilagojeni kasnejši sodni praksi. Da pa so po seznanitvi z navedeno odločbo na zapisnike o zasegu ta del pravnega pouka ročno dopisovali, sedaj pa so tudi obrazci že prilagojeni. Smiselno enako je izpovedal tudi policist Č. Č., ki je takrat imel postopek z voznikom vozila, v katerem je bil osumljeni B. B. sovoznik, da je kolega C. C. B. B. najprej povabil ven iz vozila, mu predočil njuna opažanja, kaj naj bi se prej dogajalo, mu predočil, kaj bo sledilo, mu nadalje posredoval za tiste čase klasičen in običajen pouk, ter da v okviru pravnega pouka osumljencu ni bilo povedano, da ni dolžan izročiti predmetov, ker je bil ta dogodek pred judikatom Vrhovnega sodišča, s katerim je bila kasneje policija seznanjena. Oba policista sta potrdila, da sta takrat postopala po 148. členu ZKP in da je bil postopek v tistem času običajen in tudi vsebine pravnih poukov so bile takšne, kot sta izpovedala na predobravnavnem naroku. Policist Č. Č. je izpovedal, da je tudi sam v svojem postopku z voznikom D. D. posredoval klasičen pouk. Iz izpovedb zaslišanih policistov je razvidno, da je po danem pravnem pouku policist C. C. osumljenca B. B. pozval na izročitev predmetov, ki jih je ta prostovoljno izročil, predmete je policist C. C. zasegel, v nadaljevanju pa sta nato pregledala vozilo ter B. B. zasegla tri telefone in denar. Število in vrsto zaseženih predmetov potrjuje zapisnik o zasegu, ki ga je B. B. podpisal brez pripomb.

13Pritožnica zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izpovedbam obeh policistov, da je bil pouk o pravicah osumljenemu B. B. dan pred pozivom na izročitev predmetov in pred zasegom, da je bil seznanjen z razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje oziroma ga še vedno izvršuje ter s pravicami po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Po njeni oceni sta policista prepričljivo pojasnila, zakaj takrat dani pravni pouk ni bil zapisan tudi v uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja in v zapisnik o zasegu predmetov. Policist C. C. je pojasnil, da podatka o trenutku, ko je osumljencu podan ustrezni pravni pouk, še vedno ne vnaša v uradni zaznamek o zaznavi, so pa obrazci zapisnika o zasegu predmetov ustrezno že prilagojeni, v vmesnem času pa so na zapisnik o zasegu ta del pravnega pouka ročno dopisovali. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pričine navedbe o ročni in kasneje tipski dopolnitvi zapisnika o zasegu predmetov očitno nanašajo na obdobje po sprejemu prej citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS.

14Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo zgolj izpovedbi priče D. D., voznika vozila, da ni vedel, zakaj policista pregledujeta vozilo, saj razlogov za to nista povedala. Tožilka izpostavlja razumen dvom v verodostojnost priče D. D. z utemeljitvijo, da je obtoženčev prijatelj, da je bil z njim v avtu v času izvrševanja kaznivega dejanja in je zato iz tega razloga izpovedoval drugače, kot sta ves postopek opisala policista.

15Priča D. D. je v preiskavi (na predobravnavnem naroku ni bil ponovno zaslišan) izpovedal, da je vedel, s čim se ukvarja B. B., da se ukvarja z neumnostmi, da je prodajal mamila in da B. B. ve, da to njemu ni v redu. Priča D. D. je tudi po predočenju uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od njega z dne 27. 8. 2019 potrdil, da vsebina drži, da se je B. B. tistega dne dobil z več osebami, ki mu niso bile poznane ter da je bila ena izmed teh tudi oseba, s katero se je B. B. srečal na parkirišču za P. v Ljubljani, da sta si ti dve osebi nekaj izmenjali. Priča D. D. je navedel, da se je ta oseba na P. ulici usedla na zadnji sedež za B. B., česar pa ni potrdil policist C. C., saj je, ko mu je bil predočen zapisnik o zaslišanju priče D. D., vztrajal, da je do izmenjave prišlo zunaj avtomobila. Izpovedba priče D. D. iz preiskave je bila na predobravnavnem naroku predočena policistu C. C., pojasnil je, da je bil postopek osredotočen na sopotnika, njemu so bili tudi povedani razlogi za pregled ter razlogi za sum o storjenem kaznivem dejanju in da je voznik moral slišati te razloge, saj je bil le en meter stran od B. B. in njega. Policist Č. Č. je potrdil, da je tudi sam v svojem postopku z voznikom D. D. posredoval klasičen pouk.

16Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do neskladja in nasprotujočih si izpovedb prič D. D. in C. C. v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, niti do dejstva, da je izpovedba policista C. C. potrjena tudi z izpovedbo policista Č. Č. ter glede predhodnega dogajanja oziroma zaznave kaznivega dejanja skladna z uradnim zaznamkom o zaznavi kaznivega dejanja. Zato je utemeljena pritožbena navedba, da je zato dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

17Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpovedb obeh policistov izhaja več informacij, kot jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče, ki se je pri odločitvi omejilo zgolj na vsebino uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja in zapisnika o zasegu predmetov in izpovedbo priče D. D., in se ni opredelilo do izpovedb obeh policistov o danem pravnem pouku o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP osumljenemu B. B. pred pozivom na izročitev predmetov, ki jih je hranil v hlačah, in do njunih pojasnil, zakaj v navedenih listinah ni zapisa o danem pravnem pouku osumljencu.

18Pritožnica vztraja, da do zasega predmetov, kasneje je bilo ugotovljeno, da gre za dve vrsti droge, ni prišlo s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin obtoženega B. B. in zato ni razloga za izločitev teh predmetov, zasežene droge, in vseh dokazov, ki iz tega izvirajo. Odločilne so konkretne okoliščine obravnavanega primera, o katerih sta izpovedovala policista, ki sta postopala po 148. členu ZKP v skladu s takrat in še sedaj veljavno določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP ter stališčem v citiranem judikatu I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020. Zatrjuje tudi, da se privilegij zoper samoobtožbo ne nanaša tudi na izročitev predmetov

19V navedeni odločbi se je Vrhovno sodišče RS opredelilo do vprašanja, ali se privilegij zoper samoobtožbo, ki obdolžence varuje pred tem, da bi z lastnimi izjavami postali vir dokazov zoper sebe, razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije oziroma ali obdolženca varuje tudi pred podajo neverbalnih prispevkov k dokaznemu gradivu. Ocenilo je, da ima akt izročitve predmeta s podajanjem izjav podobnosti in razlike. Za razliko od podajanja izjav storilec na vsebino oziroma lastnosti predmeta ali listine, ki ju izroča, ne more (več) vplivati in tako ne more voljno oblikovati informacij, ki jih posreduje organom pregona. Po drugi strani pa je izročitvi predmetov in podajanju izjav skupno to, da gre v obeh primerih za ravnanji, ki ju obdolženec voljno obvladuje, gre za aktivno sodelovanje pri zagotavljanju gradiva zoper sebe. Če se izročitev predmeta ali listine po pomenu, ki ga ima za dokazovanje kaznivega dejanja tako približa obdolženčevi izjavi, s katero bi se obremenil, ni najti prepričljivega razloga, da obdolženca privilegij zoper samoobtožbo v takih primerih ne bi ščitil. Podporo za tako stališče je Vrhovno sodišče našlo v odločbah Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) in Ustavnega sodišča RS (primeroma Up-1678/08-13 z dne 14.10.2010). Zaključilo je, da lahko organi pregona predmete, ki jih ima obdolženec s svoji posesti, pridobijo na dva načina, ali tako, da sodišče na predlog državnega sodišča izda odredbo za opravo osebne oziroma hišne preiskave, pri kateri so predmeti, ki bodo služili kot dokazno gradivo, zaseženi, ali pa da obdolženec navedene predmete organom pregona na njihov poziv izroči prostovoljno. Postopka se razlikujeta, ker postopek z zahtevo za izročitev predpostavlja zavezančevo lastno ravnanje, hišna preiskava pa omogoča njegovo pasivnost. S tem, da dolžnost izročitve predmetov ne velja za domnevne storilce kaznivih dejanj od trenutka, ko je zoper njih osredotočen sum.

20Vrhovno sodišče RS je v citirani odločbi zavzelo stališče, da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec (oziroma kršitelj) ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je njegova seznanjenost s pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma, ko gre za kršitelja, pa s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej ostaja dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera.

21Pritožbeno sodišče upoštevaje povzeta stališča ne pritrjuje stališču pritožnice, da se privilegij zoper samoobtožbo ne nanaša tudi na izročitev predmetov, ki ga slednja opira na določbi 4. alineje 29. člena Ustave RS ter četrtega odstavka 148. člena ZKP ter zatrjuje, da se ta privilegij nanaša zgolj na izjave osumljenca. Zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do nadaljnjih pritožbenih navedb, s katerimi tožilka povzema veljavno zakonsko ureditev, stališča sodne prakse, Ustavnega sodišča (odločba Up 1678/08-13 z dne 14. 10. 2010) in podaja svoja stališča, da je zahteva po podaji pravnega pouka iz četrtega odstavka iz 148. člena ZKP predvidena pred zbiranjem obvestil in ne pred drugimi procesnimi dejanji, da se po prvem odstavku 220. člena ZKP predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, zaseči in izročiti v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihova hramba, da je v drugem odstavku 220. člena ZKP določeno, da kdor ima take predmete, jih mora na zahtevo policije, državnega tožilca ali sodišča izročiti, da četrti odstavek 148. člena ZKP ne predvideva in ne zahteva posebne poučitve obdolženca, da zanj edicijska dolžnost ne obstaja ter da obširna sodna praksa ESČP v zvezi z vprašanjem privilegija zoper samoobtožbo ne govori v prid izpodbijanemu stališču sodišča prve stopnje, da se privilegij razteza tudi na materialne dokaze, ker primarno zadeva pravico do molka, ki sicer ni absolutna pravica. Pritožnica navaja, da je ESČP kršitve privilegija glede posredovanja materialnih dokazov (listin, ki same po sebi niso prepovedane) prepoznalo le v tistih primerih, ko je nacionalni prisilni aparat silil storilce k nekemu aktivnemu ravnanju, ne pa v primerih, ko gre za domnevno nezakonite predmete (prepovedana droga), ki so neposredno ob ali na storilcu in ki jih je moč zaseči z neinvazivnim ukrepom - pregledom osebe, pri čemer je v sedaj obravnavanem primeru šlo celo samo za poziv na izročitev. Tožilstvo je prepričano, da je interes javnosti na strani učinkovitega pregona dejanj povezanih s prepovedanimi drogami zaradi varovanja življenja in zdravja ljudi in javnega zdravja, in ne na strani varovanja "lastninske pravice" nad predmeti, za katere obstajajo razlogi za sum, da gre za prepovedane predmete oziroma lastninske pravice nad predmeti, ki so lahko dokaz v kazenskem postopku. Po oceni tožilstva je zavzeto stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu razširilo domet privilegija zoper samoobtožbo izven normativnega okvira, ki ga postavljajo Ustava RS, ZKP ter praksa Ustavnega sodišča in ESČP.

22Drži, da 148. člen ZKP izrecno ne predvideva pravnega pouka pred izročitvijo predmetov, vendar je glede na novejša stališča sprejeta v sodni praksi zmotno stališče pritožnice, da v skladu s prvim in drugim odstavkom 220. člena ZKP velja edicijska dolžnost tudi za storilce kaznivih dejanj in da Ustava RS kot praksa ESČP dometa privilegija zoper samoobtožbo ne širita na materialne dokaze, ki so v posesti storilca, pri čemer gre najmanj za razloge za sum, da gre za prepovedano drogo, poziv na "prostovoljno" izročitev pa predstavlja le konkretizacijo zahteve po sorazmernosti ukrepa ter je odraz spoštovanja dostojanstva storilca.

23Ne glede na zmotno stališče pritožnice, da se domet privilegija zoper samoobtožbo ne razteza tudi na izročitev predmetov, pa utemeljeno opozarja na vsebino izpovedb obeh policistov, da je bil osumljenemu B. B. ob že osredotočenem sumu nanj zaradi kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 še pred pozivom na izročitev predmetov dan pravni pouk o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Ker se torej domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije, je šteti, da če je bil osumljencu pred pozivom na izročitev predmetov dan pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ta obsega tudi pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in o posledicah svojega ravnanja, tudi v zvezi s pozivom na izročitev predmetov, in če njegova izročitev predmetov ni posledica izrabljanja njegove nevednosti, presenečenosti ali prestrašenosti ob stiku z organi pregona, ampak je bila izročitev predmetov posledica njegovega voljnega, aktivnega in prostovoljnega ravnanja, je v takem primeru po presoji pritožbenega sodišča tudi zaseg predmetov zakonit.

24Pritožbeno sodišče se ne strinja s preozkim stališčem sodišča prve stopnje, ki mu v odgovoru na pritožbo pritrjuje tudi obtoženčev zagovornik, da v konkretni zadevi ustrezen pravni pouk o pravicah obtožencu ni bil dan, ker to ne izhaja iz listinske dokumentacije in da ima ta večjo dokazno moč kot pa izpoved policistov na predobravnavnem naroku. Po prvem odstavku 18. člena ZKP velja načelo proste presoje dokazov, vendar mora vsaka odločitev temeljiti na skrbni presoji vseh dokazov in na logičnem sklepanju. V obravnavanem primeru (kar velja za vse primerljive procesne situacije v fazi predobravnavnega naroka) ne gre prezreti, da izpovedbi policistov dopolnjujeta oziroma vplivata na dokazno moč listin, ki sta bili sodišču prve stopnje relevantni za oceno ali je bil osumljeni B. B. pred pozivom na izročitev predmetov poučen o pravicah po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, saj je sicer zaslišanje prič na predobravnavnem naroku v zvezi s predlogi obrambe za izločitev dokazov popolnoma brez pomena in zgolj forma, ki ne služi pravilni presoji ekskluzijskega zahtevka.

25Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje določno opredeliti do vseh, tudi na predobravnavnem naroku, izvedenih dokazov, personalnih in listinskih, upoštevaje razloge za razveljavitev prvostopenjskega sklepa navedene v tej odločbi, ter ponovno presoditi ali je zahteva obrambe za izločitev dokazov utemeljena, torej ali je v konkretnem primeru policija ravnala zakonito in ali je bil v policijskem postopku osumljencu kršen ali spoštovan privilegij zoper samoobtožbo.