VSRS Sodba I Ips 8064/2010

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo kršen četrti odstavek 397. člena v zvezi s 385. členom Zakona o kazenskem postopku.

A.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 8064/2010 z dne 21. 3. 2016 obdolženega A. A. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za dve kaznivi dejanji ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika naložilo v breme proračuna. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 8064/2010 z dne 14. 12. 2016 pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da so bili s pravnomočno sodbo kršeni četrti odstavek 397. člena, 385. člen in 4. točka 357. člena ZKP.

3Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo v odgovor obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki je nanjo odgovoril, da ni utemeljena. Zagovornik navaja, da okrožna državna tožilka v prvem postopku pritožbe ni vložila zaradi ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve materialnega prava, kršitve kazenskega postopka ali zaradi izreka pogojne obsodbe, čeprav jo je vložila v obdolženčevo škodo in ob izrečeni pogojni obsodbi predlagala določitev višje enotne kazni zapora. V novem postopku pa pritožbe ni vložila zoper zavrnilni del. V pritožbi je izrecno izpostavila, da se zoper zavrnilno sodbo ne pritožuje in se z njo strinja. Meni, da bi širjenje učinka pritožbe, podane zoper sodbo v prvem postopku v tako ozkem delu, nasprotovalo pravni varnosti, obrambo pa bi postavilo v položaj pravne negotovosti. Dodaja, da je načelo ne bis in idem kršeno tudi s ponovnim obravnavanjem obdolženca, tožilstvo pa je državni organ, omejen z načelom zakonitosti, ki pritožb iz neutemeljenih razlogov ne sme vlagati. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

4Na podlagi tretjega odstavka 420. člena ZKP sme državni tožilec ne glede na določbo prvega odstavka 420. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi vsake kršitve zakona (tretji odstavek 420. člena ZKP). Pri vlaganju zahteve ni omejen s predhodno izčrpanostjo pravnih sredstev,¹ vloži pa jo lahko tako v škodo, kakor tudi v korist obdolženca (drugi odstavek 421. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Če je zahteva vložena v obdolženčevo škodo in Vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).

B-2.

5Vrhovni državni tožilec glede zatrjevane kršitve navaja, da je sodišče prve stopnje v novem postopku napačno ugotovilo, da je bila pritožba okrožne državne tožilke zoper sodbo sodišča prve stopnje podana samo v obdolženčevo korist. V skladu s pravno teorijo in sodno prakso prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius) ne velja, če je bilo ugodeno pritožbi, ki je bila vložena v obtoženčevo korist, o pritožbi vloženi v njegovo škodo, pa sploh ni bilo odločeno. Prepoved spremembe na slabše bi veljala, če bi bila pritožba zavržena ali zavrnjena, pa je sodišče druge stopnje kot nerelevantne ni niti obravnavalo. Razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje tožilcu v novem sojenju ne jemlje pravice iz prvega odstavka 344. člena ZKP, če gre v temelju za isti historični dogodek. Če je vzpostavljena prepoved spremembe na slabše, pa se sodbe glede pravne kvalifikacije in kazenske sankcije ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo. V obravnavani zadevi primerjava opisov kaznivega dejanja po prvotni in po spremenjeni obtožbi pokaže, da so v konkretnem delu opisa navedena vsa odločilna dejstva, ki so potrebna tudi za konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin, ki mu je bil prilagojen abstraktni del opisa kaznivega dejanja. Zato je s spremembo opisa obtožba ostala znotraj istega historičnega dogodka in bi jo sodišče moralo obravnavati. Sodišče je izpolnjenost pogojev za nastop prepovedi iz 385. člena ZKP presojalo v nasprotju s sodno prakso in pri tem napačno ugotovilo, da je bila pritožba podana samo v obdolženčevo korist ter da sprememba pravne opredelitve v 2. točki izreka obtožbe predstavlja kršitev prepovedi na slabše. Stališče sodišča prve stopnje nasprotuje namenu rednega pravnega sredstva v kazenskem postopku, strinjanje z njegovo argumentacijo pa bi povzročilo vlaganje pritožb državnih tožilcev iz vseh pritožbenih razlogov ter s tem izvotlilo pravico do pravnega sredstva. Izpostavlja še negativne posledice na pravico do sodnega varstva v razumnem roku ter zaključuje, da je pri presoji, ali je pritožba podana le v obtoženčevo korist, treba pritožbo obravnavati celostno in ne zgolj po posameznih delih oziroma vprašanjih.

6Vrhovni državni tožilec z vloženo zahtevo pričakuje odgovor na vprašanji:

- ali vložitev pritožbe v obdolženčevo škodo iz določenega pritožbenega razloga, v smislu četrtega odstavka 397. člena v zvezi s 385. členom ZKP preprečuje spremembo sodbe v obdolženčevo škodo iz kateregakoli drugega razloga, ki s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje ni bil uveljavljan;

- ali je v obravnavni zadevi sprememba obtožbe za kaznivo dejanje po 2. točki obtožbe, v smislu 385. člena ZKP pomenila njeno spremembo v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije.

7V obravnavani zadevi je bil obdolženec s sodbo sodišča prve stopnje izdano v prvem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ in dveh kaznivih dejanj ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in določena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki in okrožna državna tožilka, slednja zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje je pritožbi obdolženčevih zagovornikov zaradi ugotovljene kršitve določb kazenskega postopka ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sodišču pa naložilo, da mora v novem sojenju razčistiti dejansko stanje in ugotoviti, ali sta listini z lažno vsebino poslovni listini. Opozorilo je, da bo sodišče prve stopnje v novem postopku v skladu s četrtim odstavkom 392. člena v zvezi s 385. členom ZKP vezano na prepoved reformatio in peius. Navedlo je, da pritožbe okrožne državne tožilke ni obravnavalo, ker je zaradi ugoditve pritožbi obdolženčevih zagovornikov postala nerelevantna. V novem postopku je okrožna državna tožilka v opisu dejanja in pravni kvalifikaciji obtožbo v 2. točki izreka spremenila tako, da sta se obdolžencu očitali dve kaznivi dejanji ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, sodišče prve stopnje pa je očitke iz tega dela obtožbe s sodbo zavrnilo.

8V skladu z (ustavno) sodno prakso je treba za ugotovitev, ali je s sodbo sodišča prve stopnje izdano v novem postopku, podana kršitev prepovedi reformatio in peius, najprej ugotoviti, ali je bil obdolženec obtožen po strožjem kazenskem zakonu (manj ugodna pravna kvalifikacija), na strožjo kazen ali na podlagi ugotovljenega manj ugodnega dejanskega stanja.² V obravnavani zadevi je zato ugotoviti:

- da je bistvo očitka obdolžencu v tem, da je stroške nastale s prevozom delavcev občinske uprave prikazal kot stroške pogostitve delegacije gostov;

- da je obdolženec dejanje storil kot občinski funkcionar;

- da je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka sodbe z dne 12. 7. 2013 obdolženca spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena KZ;

- da je za kaznivo dejanje ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena KZ predpisana kazen zapora do treh let;

- da je v novem sojenju okrožna državna tožilka obtožbo spremenila tako, da sta se obdolžencu namesto dveh kaznivih dejanj ponareditve uradnih listin očitali dve kaznivi dejanji ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ;

- da je za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ predpisana kazen zapora do dveh let;

7da je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka sodbe z dne 21. 3. 2016 zoper obdolženca zavrnilo obtožbo za dve kaznivi dejanji ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, ker je štelo, da je podana prepoved reformatio in peius.

9Sodišče prve stopnje je v novem sojenju sledilo spremembi obtožbe tožilstva, saj je bila ravno razmejitev med kaznivim dejanjem ponareditve uradne listine in kaznivim dejanjem ponareditve poslovne listine obdolženčev pritožbeni očitek. Ugotovitve glede dejanskega stanja so tudi v novem dokaznem postopku po presoji sodišča prve stopnje ostale enake, kot so bile ugotovljene že v prvem sojenju (točki 6 in 7 obrazložitve sodbe), ugotovitve dokaznega postopka, da sta listini vsebovali lažno navedbo in sta bili podlaga za izplačilo računa, pa bi po njegovi presoji zaradi pravne presoje dejanja (ponareditev poslovnih listin) lahko šle v obdolženčevo škodo (točka 16 obrazložitve sodbe).

10Iz povzetega izhaja:

- da se je spremenjena obtožba nanašala na isti življenjski dogodek in ostala v okviru istega dejanskega stanja;

- da je bila pravna kvalifikacija kaznivih dejanj spremenjena v milejšo.

11Sprememba obtožbe v ponovljenem postopku po presoji Vrhovnega sodišča kaže, da v novem postopku ni bilo ugotovljeno dejansko stanje, zaradi katerega bi bil obdolženčev položaj objektivno slabši. Sprememba obtožbe, ki jo je sodišče sprejelo, obdolžencu ni bila v škodo, saj se mu je po spremenjeni obtožbi očitalo kaznivi dejanji ponareditve poslovnih listin, za kateri je predpisana milejša kazen zapora do dveh let, namesto do treh let, kot je predpisana za kaznivi dejanji ponareditve uradne listine, ki sta se obdolžencu očitali po prvotni obtožbi. Sprememba na slabše s spremembo obtožbe zato ni bila podana, s tem pa tudi presoja, ali je bila pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v prvem postopku, podana samo v obdolženčevo korist, ni potrebna.

12Pritrditi je zato vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da sprememba obtožbe po okrožni državni tožilki ni dopustna in je iz tega razloga zavrnilo obtožbo, kršilo prepoved reformatio in peius iz četrtega odstavka 397. člena v zvezi s 385. členom ZKP. Ostala vprašanja, ki jih v zahtevi izpostavlja vrhovni državni tožilec pa presegajo dejanske okoliščine obravnavane zadeve, zato se Vrhovno sodišče do njih ne more opredeliti.

C.

13Vrhovni državni tožilec je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil v obdolženčevo škodo, zato je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo, uveljavljeno kršitev četrtega odstavka 397. člena v zvezi s 385. členom ZKP le ugotovilo.

14Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 42419/2011 z dne 26. 2. 2015.
² Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-2442/06-17 z dne 4. 12. 2008 in Up-49/97 z dne 29. 11. 2001.