UPRS Sodba III U 137/2020-16

I. Tožba se zavrne.

II. Tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

1Mestna Občina Koper (v nadaljevanju MOK), Urad za prostorski razvoj in nepremičnine (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 427-30/2020-5 z dne 21. 4. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožniku kot zavezancu odmerila komunalni prispevek v zvezi s priključitvijo enostanovanjskega objekta, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 4883 k.o. ..., na javno vodovodno omrežje, v znesku 5.848,13 EUR (1. točka izreka), ki ga mora poravnati v roku 30 dni od pravnomočnosti odločbe, v primeru prekoračitve roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Vsi stroški, nastali z izgradnjo komunalnih priključkov za priključitev objekta na obstoječe komunalne objekte in naprave, morebitne prestavitve obstoječih komunalnih objektov in naprav, odškodnine ter drugi morebitni stroški, bremenijo zavezanca. Pogoje za priključitev objekta na posamezne komunalne objekte in naprave podajo s soglasji pristojna podjetja za upravljanje z infrastrukturnim omrežjem (3. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ navedel, da je tožnik dne 10. 3. 2020 vložil zahtevo za odmero komunalnega prispevka v zvezi s priključitvijo obstoječega objekta na naslovu ..., zgrajenega na zemljišču s parc. št. 4883 k.o. ..., na javno vodovodno omrežje. Prvostopenjski organ je vpogledal v upravno zadevo 427-89/2012 (odmera komunalnega prispevka v zvezi z rekonstrukcijo stanovanjsko gospodarskega objekta ... in iz vodilne mape PGD št. 17/12 z datumom julij 2012, ki jo je izdelal projektant A. A., pridobil podatek o bruto tlorisni površini objekta, faktorju namembnosti objekta ter površini gradbene parcele stavbe, na katerih temelji izračun komunalnega prispevka za priključitev na javno vodovodno omrežje. Skladno z drugim odstavkom 220. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 61/17, v nadaljevanju ZUreP-2) je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na obstoječo komunalno opremo ali ki povečuje zmogljivost objekta ali spreminja njegovo namembnost. Materialnopravno podlago za odmero komunalnega prispevka v MOK ureja Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o odmeri in izračunu komunalnega prispevka na območju MOK (Uradni list RS, št. 70/19, v nadaljevanju Odlok), ki v 16. členu definira zavezanca za plačilo komunalnega prispevka enako kot ga opredeljuje ZUreP-2 v 220. členu. Skladno s petim odstavkom 18. člena Odloka se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt doslej ni mogel priključiti oziroma mu ni bila omogočena njena uporaba. V letu 2019 je bila opremljenost obravnavanega območja izboljšana, ker je bilo opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme - javnim vodovodnim omrežjem. Ker se bo objekt, zgrajen na zemljišču s parc. št. 4883 k.o. ..., skladno s tožnikovimi navedbami v zahtevku, na novo priključil na javno vodovodno omrežje, je po določbi 16. člena Odloka lastnik tega objekta tudi zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za priključitev na javno vodovodno omrežje. Prvostopenjski organ je zato na podlagi Odloka tožniku odmeril komunalni prispevek za priključitev na javno vodovodno omrežje ter v nadaljevanju odločbe pojasnil način njegovega izračuna glede na posamezne parametre v konkretni zadevi (8., 9., 12. in 13. člen Odloka).

3Po pritožbi tožnika je odločitev prvostopenjskega organa potrdil Župan MOK (v nadaljevanju drugostopenjski organ), ki je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da je tožnik v pritožbi zatrjeval, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka po prvem in ne po drugem odstavku 220. člena ZUreP-2, da Odlok ne ureja vprašanj povezanih z novo oziroma dodatno komunalno opremo in da bi moral prvostopenjski organ na podlagi 22. člena Odloka neposredno uporabiti določbe Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 20/2019, v nadaljevanju Uredba) o odmeri prispevka za novo komunalno opremo ter pri odločanju upoštevati 24. in 25. člen Odloka. Postopka za odmero komunalnega prispevka po prej veljavnih predpisih sam ni mogel sprožiti, ker je šele po enem letu (t.j. 11. 12. 2019) od vložitve vloge za priključitev na Rižanski vodovod prejel odločbo o zavrnitvi, iz katere je izhajalo, da ima pravico do priključitve samo ob plačilu komunalnega prispevka.

4Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe pojasnjuje, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja nobena kršitev na katero pazi organ po uradni dolžnosti. Pravilno je bila navedena in uporabljena materialna podlaga, prav tako niso bile storjene bistvene kršitve pravil upravnega postopka po 237. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika nadalje pojasnjuje, da ni sporno, da je tožnik zahtevek za odmero komunalnega prispevka vložil po začetku veljavnosti Odloka, t.j. po 15. 12. 2019, kar pomeni, da sklicevanje zavezanca na 25. člen Odloka, ki določa, da se postopki za odmero komunalnega prispevka, začeti pred pričetkom veljavnosti navedenega Odloka, končajo po do tedaj veljavnih predpisih, ni utemeljeno. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da v dani situaciji uporaba prvega odstavka 220. člena ZUreP-2, ki določa zavezance za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo, ne bi bila pravilna. Prvostopenjski organ je v svoji obrazložitvi pravilno navedel, da se je komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeril na podlagi petega odstavka 18. člena Odloka, ker se je v letu 2019 opremljenost obravnavanega območja izboljšala, saj je bila opremljena z dodatno vrsto komunalne opreme - javnim vodovodnim omrežjem. Prvi odstavek 151. člena ZUreP-2 določa, da se šteje, da gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, če se stavbno zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, ki je na stavbnem zemljišču prej ni bilo. Citira še določbi petega odstavka 29. člena Uredbe in petega odstavka 18. člena Odloka ter pojasnjuje, da Uredba potrjuje, da se izboljšanje komunalne opremljenosti ne šteje za novo komunalno opremo, s tem ko komunalno opremo za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča v 2. točki prvega odstavka 2. člena definira kot: "...tisto vrsto dodatne komunalne opreme, na katero lastnik obstoječega objekta dotlej ni mogel priključiti objekta oziroma mu ni bila omogočena njena uporaba. Komunalna oprema za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča se po tej uredbi ne šteje za novo komunalno opremo." Drugostopenjski organ zaključuje, da v obravnavanem primeru ni bila vzpostavljena nova komunalna oprema, kar pomeni, da tudi, če bi prvostopenjski organ moral neposredno uporabiti določila Uredbe, to ne bi vplivalo na odmero komunalnega prispevka, vendar obenem poudarja, da bi bila, glede na dejansko stanje in zakonodajo, uporaba določb glede odmerjanja komunalnega prispevka za novo komunalno opremo povsem napačna. Prvostopenjski organ je komunalni prispevek pravilno odmeril na podlagi določb o odmeri komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da upravni organi niso pristojni za presojo ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na (ne)skladnost občinskih aktov z zakoni in drugimi predpisi, in ki se nanašajo na ravnanje Rižanskega vodovoda Koper, saj niso predmet izpodbijane odločbe.

5Tožnik je 30. 7. 2020 zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu, in sicer, kot je navedel: a) zaradi neskladja Odloka z nadrejenimi pravnimi akti; in b) ker določbe Odloka niso bile pravilno uporabljene.

6V tožbi zatrjuje, da je Odlok v neskladju z nadrejenimi pravnimi akti, in sicer z ZUreP-2, predvsem pa z Uredbo, ki skladno z določbami ZUreP-2 pozna dve osnovi za plačilo komunalnega prispevka: za obstoječo komunalno opremo in za dodatno, novo komunalno opremo. Slednjega Odlok ne pozna, zato tožnik prosi sodišče, da odredi uskladitev Odloka z nadrejenimi pravnimi akti, tako da toženka: dopolni svoj Odlok z določbami, ki se nanašajo na obračun komunalnega prispevka za novo, dodatno komunalno opremo, nadalje, da prevzame način obračunavanja komunalnega prispevka za novo komunalno opremo neposredno iz Uredbe in da izda odločbo za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo. Meni namreč, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo in s tem oškodovan zaradi napačnega sklicevanja tožene stranke na obstoječo komunalno opremo.

7Tožnik nadalje zatrjuje, da določbe veljavnega občinskega Odloka niso bile pravilno uporabljene, čeprav ima toženka kar nekaj osnov za ureditev trenutnih razmer v ... Toženka bi morala uporabiti določbe, ki so veljale pred novim Odlokom, ker se je gradnja vodovoda do vasi ... pričela v pogojih pretekle ureditve ter bi zato toženka morala uporabiti določbe, ki so veljale pred novim Odlokom. Navaja, da je Rižanski vodovod jeseni 2019 zamenjal stare vodovodne cevi javnega vodovoda lokalnega pomena krajevne skupnosti ... in da bi bila zato računica iz 17. člena Odloka sprejemljiva s tem, da ni bilo kriterijev vrednotenja, kot jih določa Uredba. Glede na 22. člen Odloka predlaga, da bi toženka neposredno prevzela način obračunavanja komunalnega prispevka za novo komunalno opremo iz Uredbe. Sodišče zato prosi, da odredi uporabo drugačnih osnov za izračun komunalnega prispevka in predlaga, da toženka neposredno uporabi Uredbo, ko gre za vprašanje nove komunalne opreme. Ugovarja tudi višini komunalnega prispevka ter v zvezi s tem navaja, da je višina odmerjenega prispevka desetkrat večja od predhodnih podobnih razmer, t.j. prebivalcev sosednje vasi ..., ki so za priključek na začetku leta 2019 plačali 800,00 EUR.

8Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču primarno predlaga, naj tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnika na podlagi tretje točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrže, podrejeno pa, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, v obeh primerih pa naj ji tožnik povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9V nadaljevanju povzema trditve iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljila uporabo Odloka za odmero komunalnega prispevka ter še dodatno navaja, da niso utemeljene tožbene navedbe, da je bil Odlok uporabljen nepravilno, saj je bil slednji uporabljen zakonito. Prvi odstavek 125. člena ZUP določa, da se upravni postopek začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Drugi odstavek 127. člena ZUP določa, da je upravni postopek na zahtevo stranke uveden z dnem vložitve zahteve stranke, če ne gre za primer iz 129. člena ZUP. Tožnik v svoji pritožbi navaja, da je zahtevek za odmero komunalnega prispevka vložil 6. 3. 2020, medtem ko prvostopenjski organ v svoji odločbi navaja, da je bil zahtevek vložen 10. 3. 2020, ko je bil dokument poslan v knjiženje, kar pa na pravilnost in zakonitost izdane odločbe ne vpliva. V predmetnem postopku je relevantno zgolj to, da je bila vloga tožnika vložena po začetku veljavnosti Odloka, to je po 15. 12. 2019. Odlok je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 29. 11. 2019, pri čemer 26. člen Odloka določa, da začne ta Odlok veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS, to je 14. 12. 2019. Upravni organ je torej pravilno uporabil določbe Odloka, zato tožnikovo sklicevanje na uporabo 24. oziroma 25. člena Odloka glede ostalih programov opremljanja pravno ni utemeljeno. Pojasnjuje, da ne gre za primer, ko se je postopek za odmero komunalnega prispevka začel pred pričetkom veljavnosti Odloka ter da upravni organ nima diskrecije pri odločanju, kakor si tožnik predstavlja s tem, ko navaja, da bi se lahko skliceval na 24. člen Odloka in uporabil določbe za obračun komunalnega prispevka, ki so veljale pred novim Odlokom. V skladu z načelom zakonitosti, ki izhaja iz 6. člena ZUP, upravni organ v upravnih zadevah odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil.

10Pavšalen in neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da so določbe Odloka pri odmeri komunalnega prispevka v neskladju z nadrejenimi predpisi: ZUreP-2 in Uredbo, saj tožnik ni konkretno pojasnil v čem in konkretno s katerimi določbami navedenega zakona oziroma Uredbe naj bi bile v neskladju. Kljub pomanjkanju trditvene podlage pa toženka navaja, da je Odlok skladen z določili ZUreP-2, konkretno z drugim odstavkom 220. člena tega zakona.

11Toženka ponovno poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno odmeril komunalni prispevek na podlagi petega odstavka 18. člena Odloka zaradi izboljšanja opremljenosti, saj je bilo obravnavano območje opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme - z javnim vodovodnim omrežje, čemur pritrjuje tudi tožnik v tožbi s tem, ko navaja, da je Rižanski vodovod jeseni 2019 zamenjal stare vodovne cevi javnega vodovoda lokalnega pomena krajevne skupnosti ... Toženka še dodaja, da tožnik tako v postopku pred prvostopenjskim organom kot tudi v pritožbenem postopku ni predložil nobene listine in ni predlagal nobenega dokaza, s katerim bi dokazoval svoje trditve v zvezi s stanjem vodovodnega omrežja, ampak je navajal zgolj pavšalne in nedokazane okoliščine. V vsakem primeru pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati dejstva in predlagati dokaze v upravnem postopku pred izdajo akta. Po določbi 2. člena ZUS-1 je predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Ker v obravnavanem primeru ni bila vzpostavljena nova komunalna oprema, to pomeni, da tudi če bi prvostopenjski organ moral neposredno uporabiti določila Uredbe, to ne bi vplivalo na odmero komunalnega prispevka in zato tožnik ni izkazal, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist. S tem ni izkazal pravnega interesa za tožbo, zato je tožbo treba že iz tega razloga zavreči. Za obstoj pravnega interesa mora biti izkazano, da bi ugoditev tožbi za tožnika pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da si bo na ta način izboljšal svoj pravni položaj. V dvomu je dokazno breme na tožniku, slednji pa zgolj pavšalno navaja, da je oškodovan zaradi napačnega sklicevanja občinskega organa na obstoječo komunalno opremo, ne da bi pojasnil zakaj in v čem je oškodovan.

12Toženka še dodaja, da bi bila, glede na navedeno dejansko stanje in zakonodajo, uporaba določb o odmeri komunalnega prispevka za novo komunalno opremo, ne samo napačna, ampak bi pomenila nezakonito ravnanje toženke.

13Tožbeni ugovori v zvezi z višino odmerjenega komunalnega prispevka predstavljajo le tožnikovo subjektivno nestrinjanje z višino tega prispevka, ni pa tožnik izpodbijal konkretnega izračuna, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, niti niso za tožnika sporni parametri, ki jih je toženka v skladu z 8. členom Odloka uporabila pri izračunu.

14Glede sklicevanja tožnika na višino odmerjenega prispevka v vasi ..., toženka pojasnjuje, da se način izračuna in odmera komunalnega prispevka opravi v vsakem konkretnem primeru posebej glede na posamezne parametre, kot so npr. površina gradbene parcele, površina stavbe, in zato primerjava višine odmerjenega komunalnega prispevka, brez dodatnih konkretiziranih navedb, katerih pa tožnik ni podal, ni mogoča.

15Tožnik s pripravljalno vlogo z dne 16. 2. 2021, ki ji je priložil svoj dopis, naslovljen na Rižanski vodovod z dne 10. 2. 2021, vztraja pri svojih stališčih in dodaja, da mu je Rižanski vodovod 27. 1. 2021 ponudil dovoljenje k priključitvi na javno vodovodno omrežje po ceni 54,09 EUR, kar pa šteje za nespodobno povabilo, ki ga ne more sprejeti. Rižanski vodovod je namreč štirim prosilcem, med njimi tudi njemu, 13. 12. 2019 zavrnil vloge z dne 17. 12. 2018 za vodni priključek v vasi ..., opremljene z vsemi zahtevanimi dokumenti, ki jih zahteva Odlok o pitni vodi iz leta 2002, z obrazložitvijo, da je pogoj za priključitev potrdilo MOK o plačanem komunalnem prispevku. Odlok je stopil v veljavo 15. 12. 2019. Zatrjuje, da je Rižanski vodovod eno leto zavestno čakal z zavrnitvijo njihovih vlog, da se tako niso mogli sklicevati na prehodno obdobje, ki ga predvideva Odlok, s čimer bi se izognili plačilu komunalnega prispevka. Zatrjuje tudi, da je Rižanski vodovod v marcu 2018 preizkusil cevovod obstoječega javnega lokalnega vodovoda ... v lasti krajevne skupnosti, pa trideset let stare cevi tlačnega preizkusa niso prestale in je bil zato potreben nadomestni cevovod. V pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2023 dodatno še navaja, da toženka sprevrže določbe nadrejenih aktov tako, da zagotovi plačilo komunalnega prispevka kot da gre za obstoječo komunalno opremo. Predmetni Odlok sicer pozna tudi pojem nove, dodatne komunalne opreme, vendar (Odlok) "trdi", da je znesek komunalnega prispevka za novo, dodatno komunalno opremo enak kot pri obstoječi komunalni opremi. To ne drži, saj ZUreP-2 določa dve osnovi za plačilo komunalnega prispevka: komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo in komunalni prispevek za dodatno, novo komunalno opremo. Uredba določa izračun in način določanja komunalnega prispevka za novo, dodatno komunalno opremo, Odlok pa ta določila prezre, namesto, da bi jih prevzel iz Uredbe.

K I. točki izreka:

16Tožba ni utemeljena.

17Sodišče je najprej presojalo, ali v predmetni zadevi tožnik izkazuje pravni interes za vložitev tožbe. Toženka v odgovoru na tožbo namreč zatrjuje, da tožnik ni izkazal, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist in da s tem ni izkazal pravnega interesa za tožbo, zato sodišču predlaga, naj v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 predmetno tožbo tožnika zavrže.

18Sodišče pojasnjuje, da predlogu toženke, naj sodišče tožbo zavrže, ni sledilo in je tožbo vsebinsko obravnavalo. V tožbi tožnik zatrjuje, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo in da je oškodovan zaradi napačnega sklicevanja toženke na obstoječo komunalno opremo. Trdi, da ZUreP-2 pozna dve osnovi za plačilo komunalnega prispevka: komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo in komunalni prispevek za dodatno, novo komunalno opremo in da znesek komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ni enak znesku komunalnega prispevka za novo, dodatno komunalno opremo. Z drugimi besedami - tožnik uveljavlja, da bi morala toženka pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati drugačno pravno podlago, s tem pa bi bil tudi njegov pravni položaj drugačen. Po presoji sodišča s tem tožnik izkazuje pravni interes za predmetno tožbo.

19Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

20Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo je prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 217. člena ZUreP-2). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na obstoječo komunalno opremo, ali ki povečuje zmogljivost objekta ali spreminja njegovo namembnost (drugi odstavek 220. člena ZureP-2). Komunalni prispevek za novo in obstoječo komunalno opremo zaradi graditve odmeri pristojni občinski organ z odmerno odločbo na zahtevo zavezanca, ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 221. člena ZureP-2). S plačilom komunalnega prispevka je zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe. Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo poravnavi vsi stroški priključevanja objekta na obstoječo komunalno opremo v razmerju do občine, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti (peti in šesti odstavek 217. člena ZUreP-2). Vlada podrobneje določi način izračuna in odmere komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (sedmi odstavek 217. člena ZUreP-2).

21Podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo sprejme občinski svet z odlokom (tretji odstavek 218. člena ZUreP-2), vsebino podlag predpiše vlada (šesti odstavek 218. člena ZUreP-2). Občina posreduje sprejete podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ministrstvu najpozneje v 15 dneh po njihovi uveljavitvi (peti odstavek 218. člena ZUreP-2). Podlago za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je v MOK sprejel Občinski svet MOK z Odlokom z dne 14. 11. 2019, ki je v skladu s 26. členom Odloka pričel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS. Odlok je bil v Uradnem listu RS objavljen 29. 11. 2019, kar pomeni, da je pričel veljati 14. 12. 2019.

22V obravnavanem primeru je bil postopek za odmero komunalnega prispevka z vlogo tožnika začet v marcu 2020 (6.3. 2020), torej po tem, ko je Odlok stopil v veljavo. Drugi odstavek 127. člena ZUP namreč določa, da je upravni postopek na zahtevo stranke uveden z dnem vložitve zahteve stranke, če ne gre za primer iz 129. člena ZUP, kar pomeni, da je toženka pravilno odmerila komunalni prispevek tožniku na podlagi Odloka, ki je stopil v veljavo 14. 12. 2019. Ta Odlok je bil v času vložitve zahteve tožnika (marec 2020) tudi edina zakonita in veljavna podlaga za odmero komunalnega prispevka za priključitev objekta na javno vodovodno omrežje v MOK.

23Na nivoju pavšalnih, nekonkretiziranih in neizkazanih trditev ostaja tožbeni ugovor tožnika, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo in da je oškodovan zaradi napačnega sklicevanja toženke na obstoječo komunalno opremo. V 3. členu Odloka je določeno, da se komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo odmerja na območju celotne občine za naslednjo komunalno opremo: cestno omrežje, kanalizacijsko omrežje, vodovodno omrežje, objekte ravnanja z odpadki in javne površine. Toženka je komunalni prispevek tožniku odmerila na podlagi petega odstavka 18. člena Odloka, ki določa, da se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt doslej ni mogel priključiti oziroma mu ni bila omogočena njena uporaba. Enako je določeno v petem odstavku 29. člena Uredbe. Da se izboljšanje komunalne opremljenosti ne šteje za novo komunalno opremo, pa določa tudi Uredba, saj je v 2. točki prvega odstavka 2. člena navedeno, da se komunalna oprema za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča ne šteje za novo komunalno opremo. Toženka je v izpodbijani odločbi pojasnila, da je bila v letu 2019 opremljenost obravnavanega območja izboljšana, ker je bilo opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme - javnim vodovodnim omrežjem ter da se bo tožnikov objekt, zgrajen na zemljišču s parc. št. 4883 k.o. ..., skladno s tožnikovimi navedbami v zahtevku, priključil na javno vodovodno omrežje. V skladu z navedenim je po presoji sodišča toženka pravilno uporabila določbe Odloka, s tem ko je tožniku komunalni prispevek odmerila na podlagi petega odstavka 18. člena Odloka za obstoječo komunalno opremo zaradi izboljšanja opremljenosti.

24Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja tudi zato, ker se ne strinja z Odlokom MOK. Temu očita neskladje z Uredbo in z ZUreP-2.

25Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi nekonkretizirano navaja, da Odlok sicer pozna pojem nove, dodatne komunalne opreme, vendar pa, da Odlok "trdi", da je znesek komunalnega prispevka za novo, dodatno komunalno opremo enak kot pri obstoječi komunalni opremi, za kar tožnik trdi, da ne drži. Navaja, da ZUreP-2 določa dve osnovi za plačilo komunalnega prispevka: komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo in komunalni prispevek za dodatno, novo komunalno opremo. Tožnik pa ne pojasni, s katerimi konkretnimi določbami ZUreP-2 je Odlok v neskladju, sodišče pa se do nekonkretiziranih ugovorov ne more opredeljevati.

26Sodišče še pojasnjuje, da je po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu zgolj konkretna upravna odločba, ne pa tudi pravna podlaga za njeno izdajo. Sodišče je po določbi 125. člena Ustave RS pri odločanju vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise in zato ne uporabi predpisa, ki bi ga sicer moralo uporabiti pri sojenju, če meni, da podzakonski predpis ni skladen z Ustavo ali zakonom (t.i. exceptio illegalis).¹ V obravnavanem primeru, upoštevajoč podane tožbene ugovore, pa sodišče takšne neskladnosti ni ugotovilo.

27Glede uveljavljanja neskladnosti Odloka z Uredbo, sodišče pojasnjuje, da je lahko vsebina preizkusa le skladnost podzakonskih predpisov z zakonom, ne pa tudi medsebojna skladnost različnih podzakonskih aktov (npr. Odloka in Uredbe).² Sodišče v upravnem sporu ne preverja medsebojne skladnosti različnih podzakonskih aktov, saj gre v prvi vrsti za preizkus izpodbijane odločbe. Pripominja še, da gre pri sprejemanju občinskih aktov, kolikor njihova vsebina ni izrecno vezana na zakonsko ureditev, za izvirno normodajno pristojnost s področja lokalne samouprave, ki ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, temveč kvečjemu predmet nadzora državnih organov (prim. 64. člen Zakona o državni upravi, v nadaljevanju ZDU-1 in 88. ter 88.a člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS). Nadzor nad zakonitostjo splošnih in posamičnih aktov, ki jih izdajo organi lokalnih skupnosti v zadevah iz pristojnosti lokalnih skupnosti namreč opravljajo ministrstva, vsako na svojem področju, in sicer pri opravljanju nadzorstva nad zakonitostjo dela organov lokalnih skupnosti (prvi odstavek 64. člena ZDU-1). Temu sorodno določilo je tudi v 88. a členu ZLS³, ki določa da nadzorstvo nad zakonitostjo splošnih in posamičnih aktov občin v zadevah iz njihove pristojnosti izvršujejo ministrstva, vsako na svojem področju.

28Sodišče še pojasnjuje, da tožnik s tožbenim ugovorom glede višine odmerjenega komunalnega prispevka, s tem, ko navaja, da je višina odmerjenega prispevka desetkrat večja od predhodnih podobnih razmer, t.j. prebivalcev sosednje vasi ..., ne more uspeti. Toženka je pravilno pojasnila, da se komunalni prispevek odmeri v vsakem konkretnem primeru posebej glede na posamezne parametre (kot so npr. površina gradbene parcele stavbe, bruto tlorisna površina stavbe). Iz podanih tožbenih navedb pa ne izhaja, da bi tožnik izpodbijal konkretni izračun odmere komunalnega prispevka oziroma, da bi izpodbijal parametre, ki jih je toženka na podlagi veljavnega Odloka uporabila pri odmeri komunalnega prispevka. Kot je bilo že obrazloženo zgoraj, se sodišče do nekonkretiziranih ugovorov ne more opredeljevati, tožnik pa tudi sicer sodišču ni predložil nobenih dokazil o tem, da bi bili prebivalci vasi ... v neenakopravnem položaju s prebivalci sosednje vasi ..., oziroma, da so bili pri odmeri komunalnega prispevka za ti dve naselji uporabljeni različni parametri.

29Glede tožnikove tožbene navedbe, da postopka za odmero komunalnega prispevka po prej veljavnih predpisih ni mogel začeti, ker je šele po enem letu (t.j. 11. 12. 2019) od vložitve vloge (17. 12. 2018) za priključitev na Rižanski vodovod prejel odločbo o zavrnitvi, iz katere je izhajalo, da ima pravico do priključitve samo ob plačilu komunalnega prispevka (da je Rižanski vodovod eno leto zavestno čakal z izdajo odločbe, zaradi česar se ni mogel sklicevati na prehodno obdobje, ki ga predvideva Odlok, s čimer bi se izognil plačilu komunalnega prispevka), pa sodišče pojasnjuje, da mora organ po 222. členu ZUP odločiti čim prej, najpozneje pa v enem mesecu; če pa gre za poseben ugotovitveni postopek (145. člen ZUP), je rok za izdajo odločbe največ dva meseca od dne, ko je organ prejel popolno vlogo oziroma se je postopek uvedel. Kadar organ ne odloči v predpisanem roku, lahko stranka po 22. členu Uredbe o upravnem poslovanju (UUP), zahteva pojasnilo o razlogu, zaradi katerega odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku. Pri tem lahko organ obvesti, da se bo pritožila na drugostopenjski organ, kot to določa 222. člen ZUP, če organ ne izda odločbe v najkrajšem možnem času. Lahko pa stranka tudi postopa po 222. členu ZUP, po katerem ima neposredno pravico do pritožbe zaradi molka prvostopenjskega organa (kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen z negativno odločbo, če pristojni organ ne izda odločbe in je stranki ne vroči v predpisanem roku). V takem primeru se lahko stranka, ki je vložila zahtevo, pritoži takoj po preteku rokov in kadarkoli do izdaje odločbe. Zaradi molka organa stranka ni vezana na rok za pritožbo, ki ga določa 235. člen ZUP (15 dni od vročitve odločbe), in lahko pritožbo vloži vse do izdaje odločbe, torej vse, dokler traja molk organa.⁴ Iz listinske dokumentacije ne izhaja, tožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi kadarkoli uporabil sredstva za pospešitev postopka, ki so mu bila na voljo v skladu s pojasnjeno pravno podlago.

30Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

31Sodišče je odločitev sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj je odločalo le na podlagi listin, obe stranki pa sta se strinjali, da se glavna obravnava ne opravi (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

32O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Toženka je stroške postopka priglasila v odgovoru na tožbo, tožnik pa stroškov postopka ni priglasil. Sodišče je, ob upoštevanju četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, zato odločilo, da toženka sama trpi svoje stroške postopka.

¹ Tako tudi sodbi Upravnega sodišča II U 440/2014 z dne 20.5.2015 in I U 373/2016-12 z dne 7. 2. 2018.
² Tako tudi sodbi Upravnega sodišča I U 1916/2017-21 z dne 21. 2. 2019 in I U 1915/2017-18 z dne 15. 1. 2019.
³ Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS II U 440/2014 z dne 20. 5. 2015.
⁴ Jerovšek et al., 2004, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Ljubljana: Nebra, str. 617-618.