UPRS Sklep II U 334/2020-13

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik je pri tukajšnjem sodišču 14. 10. 2020 vložil tožbo, v kateri je predlagal, da sodišče odloči, da se tožnik imenuje v naziv sekretar, podredno, da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni imenovati v naziv sekretar ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka.

2V tožbi zatrjuje, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki, kjer ima sklenjeno delovno razmerje za določen čas na delovnem mestu sekretar v Kabinetu ministra. S sklepom tožene stranke št. 110-75/2019/40 z dne 9. 3. 2020, ki je postal dokončen v juniju 2020, je bil tožnik izbran v izbirnem postopku za sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu vodja Službe za odnose z javnostmi v Službi za odnose z javnostmi na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, iz katerega izhaja, da bo kot izbrani kandidat imenovan v naziv sekretar v osmih dneh od dokončnosti sklepa o izbiri in mu bo najkasneje v nadaljnjih osmih dneh ponujena sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Navedenega sklepa pa tožena stranka ne želi izvršiti. S tem tudi ne spoštuje določbe 66. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Tožnik meni, da je po dokončnosti sklepa o izbiri tožena stranka dolžna spoštovati svojo upravno odločbo in 66. člen ZJU ter tožnika imenovati v naziv term mu ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi.

3Tožnik je toženo stranko 23. 6. 2020 pozval, da nemudoma oz. najkasneje v roku 15 dni izpolni svoje obveznosti iz sklepa o izbiri ter o pravicah tožnika odloči s pisnim sklepom, kot to zahteva prvi odstavek 24. člena ZJU. 24. 6. 2022 je toženo stranko tudi zaprosil za pojasnilo o razlogu, zaradi katerega odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku, kot določa 22. člen Uredbe o upravnem poslovanju. Ker na navedena poziva tožena stranka ni odgovorila, je tožnik 13. 7. 2020 zaradi molka organa vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije. 27. 7. 2020 je tožnik prejel sklep tožene stranke št. 1002-33/2019/30 z dne 23. 7. 2020, da se zavrne zahteva za odpravo kršitev. Iz njegove obrazložitve izhaja, da se je tožena stranka odločila, da s tožnikom pogodbe o zaposlitvi ne bo sklenila. Delovna razmerja delavcev v državnih organih so opredeljena kot pretežno zasebna razmerja in za sklepanje pogodb o zaposlitvi velja pogodbena avtonomija delodajalca, kar pomeni, da v predmetni zadevi ne obstaja zakonska dolžnost skleniti pogodbo o zaposlitvi. To izhaja tudi iz pojasnila tožene stranke, ki ga je tožnik prejel 30. 7. 2020. Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovna razmerja pri Vladi Republike Slovenije, ki pa je pritožbo zavrgla. Tožnik je 6. 10. 2020 toženo stranko skladno z določbo tretjega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pozval k odločbi o imenovanju v naziv, vendar tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila.

4Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 29. 12. 2020 navedla, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi redne odpovedi iz krivdnega razloga dne 4. 12. 2020, zaradi česar predlaga zavrženje tožbe, sicer pa zavrnitev tožbe.

5Tožena stranka je navedla, da je tožnik delovno razmerje pri toženi stranki sklenil 1. 12. 2019, na delovnem mestu sekretar v Kabinetu ministra, ki je bilo vezano na osebno zaupanje takratnega ministra dr. T. T. S prenehanjem funkcije ministra je tožniku 13. 3. 2020 delovno razmerje prenehalo. Od 14. 3. 2020 je bil tožnik (do 4. 12. 2020) ponovno v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu sekretar v Kabinetu ministra, ki je bilo vezano na osebno zaupanje ministrice dr. U. U.

6Tožena stranka je 16. 12. 2019 objavila javni natečaj za delovno mesto vodja službe v Službi za odnose z javnostmi, za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, s polnim delovnim časom. Po opravljenem izbirnem postopku in na podlagi odločitve tedanjega predstojnika oz. vodje kadrovskega poslovanja je bil tožnik izbran na razpisano delovno mesto. Tožniku je bil 11. 3. 2020 vročen sklep o izbiri št. 110-75/2019/40 z dne 9. 3. 2020, v katerem je navedeno, da bo tožnik kot izbrani kandidat imenovan v naziv sekretar najkasneje v osmih dneh od dokončnosti sklepa o izbiri in da mu bo najkasneje v nadaljnjih osmih dneh ponujena sklenitev pogodbe o zaposlitvi. V mesecu marcu 2020 je prišlo do menjave vlade. Postopek javnega natečaja je bil izveden in izbira opravljena v času mandata ministra dr. T. T., sklep o izbiri pa je postal dokončen v času mandata nove ministrice dr. U. U. Glede na okoliščine, ki so ministrici onemogočili izbiro sodelavcev na najpomembnejših delovnih mestih, se je tožena stranka odločila, da s tožnikom ne bo sklenila pogodbe o zaposlitvi za navedeno delovno mesto. Tožniku je bilo iz tega razloga posredovano obvestilo z dne 11. 6. 2020. Po njegovi vročitvi je tožnik pozval na odpravo kršitev, o katerem je tožena stranka izdala sklep št. 1002-33/2019/30 z dne 23. 7. 2020, da se tožnikova zahteva zavrne. Pritožbo zoper sklep je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije zavrgla, tožnik pa je zoper ta sklep vložil tožbo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani.

7Kljub dokončnemu sklepu o izbiri se je tožena stranka odločila, da s tožnikom ne bo sklenila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vodja službe v Službi za odnose z javnostmi, saj je prepričana, da tudi v uslužbenskem sistemu velja pravilo delodajalčeve avtonomije glede tega, s kom bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. ZJU v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Javni natečaj je le oblika izbirnega postopka za zasedbo uradniškega delovnega mesta, po njegovem zaključku pa se za sklenitev pogodbe o zaposlitvi uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja. Pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi je omogočena delodajalcu pravica do pogodbene avtonomije, kar pomeni, da ne obstaja zakonska dolžnost skleniti pogodbo o zaposlitvi, temveč je to v polju proste presoje delodajalca. Tudi pri delovnih razmerjih javnih uslužbencev gre za zasebnopravno razmerje, ki sicer vsebuje elemente javnopravnega razmerja, dopušča pa pogodbeno svobodo. V konkretnem primeru, ko je tožnika kot najustreznejšega za delovno mesto izbral predhodnik sedanjega vodstva ministrstva, mora biti delodajalcu toliko bolj priznana pravica do proste izbire, ali bo z izbranim kandidatom sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 69/2003. Ni sporno, da je tožena stranka objavila nov javni natečaj za zasedbo prostega delovnega mesta in da je imela potrebo po zasedbi tega delovnega mesta, a to za rešitev sporne zadev ni relevantno, saj tožena stranka nikoli ni trdila, da s tožnikom ne bo sklenila pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi ne drži trditev, da naj tožena stranka ne bi sklenila pogodbe o zaposlitvi iz političnih razlogov. Ker je v tem upravnem sporu sporno imenovanje v naziv, ki je v celoti odvisno in povezano z odločitvijo delovnega sodišča, predlaga tožena stranka prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v zadevah I Pd 656/2020 in II Pd 990/2020.

8V pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2022 je tožena stranka navedla, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe oziroma nadaljevanju tega upravnega spora, ker je bila njegova tožba za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vodja službe v Službi za odnose z javnostmi pri tožbeni stranki pravnomočno zavrnjena. Pri tem se sklicuje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 656/2020 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 576/2021 z dne 18. 1. 2022. Sodišču predlaga zavrženje tožbe.

9Sodišče je tožbo v tem upravnem sporu zavrglo iz naslednjih razlogov:

10V skladu s 36. členom ZUS-1 mora sodišče najprej preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kar določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Če te niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči. Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če je vložena zoper upravni akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist.

11Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.¹

12V tem upravnem sporu je tožnik vložil tožbo zaradi molka organa, ker mu pristojni organ (po končanem izbirnem postopku, v katerem je bil izbran za sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu pod zaporedno šifro 4630 - vodja Službe za odnose z javnostmi v Službi za odnose z javnostmi v Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport) ni izdal odločbe o imenovanju v naziv. Tudi za vsebinsko obravnavo tožbe zaradi molka organa morajo namreč biti izpolnjene procesne predpostavke.²

13V skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZUS-1 je upravni spor dopusten, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku. V tem primeru se s tožbo, vloženo na podlagi 3. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, lahko zahteva izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožbo zaradi molka). Sodni postopek zaradi molka organa je predhodni upravni spor, saj upravni organ upravnega akta stranki ni izdal. Odsotnost formalnega akta nadomesti fikcija, da je bil izdan negativen upravni akt; šteje se namreč, da je bil strankin zahtevek zavrnjen, oziroma da je bil za stranko izdan neugoden akt (če gre za postopek po uradni dolžnosti) oziroma da je bila njena pritožba zavrnjena, čeprav o tem ni bil izdan formalni upravni akt. Zaradi molka organa se namreč tožniku pravno razmerje v ničemer ni spremenilo, čeprav je to izrecno zahteval z zahtevo oziroma pritožbo. Fikcija, da je bil izdan negativen upravni akt, velja, dokler organ ne izda in stranki ne vroči pisnega upravnega akta.³

14ZJU v prvem odstavku 79. člena določa, da se za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določi tudi naziv. Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZJU uradnik izvršuje javne naloge v nazivu. V 66. členu ZJU določa, da se izbranega kandidata imenuje v naziv najkasneje v osmih dneh od dokončnosti sklepa o izbiri in se mu najkasneje v nadaljnjih osmih dneh ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek); če pogodba o zaposlitvi iz razlogov, ki so na strani uradnika, ni sklenjena v 30 dneh od imenovanja v naziv, oseba oziroma organ, ki je izdal odločbo o imenovanju v naziv, to odločbo odpravi (drugi odstavek). Prvi odstavek 91. člena ZJU pa določa, da pridobljen naziv ugasne z dnem prenehanja delovnega razmerja uradnika, z razrešitvijo in z izvedenim napredovanjem v višji naziv.

15Pravica do naziva je torej po določbah ZJU neločljivo povezana s pogodbo o zaposlitvi.

16V zvezi z obveznostjo tožene stranke skleniti s tožnikom pogodbo o zaposlitvi je tožnik sprožil individualni delovni spor, o katerem je odločalo delovno sodišče. V zvezi z imenovanjem izbranega kandidata v naziv pa je tožnik sprožil upravni spor, ki je predmet te zadeve.

17Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi sporočila, da je bila tožnikova tožba za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vodja službe v Službi za odnose z javnostmi pri toženi stranki pravnomočno zavrnjena, ki ji je priložila sodbo in sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 656/2020 z dne 16. 8. 2021, s katero je to sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika A. A., ki se je glasil (tudi) na ugotovitev, da je tožnik od 12. 6. 2020 pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom z vsemi pravicami in ugodnostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, in to na delovnem mestu pod zaporedno šifro 4630 - vodja Službe za odnose z javnostmi v službi za odnose z javnostmi na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ter da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni s tožnikom skleniti Pogodbo o zaposlitev za nedoločen čas s polnim delovnim za delo na delovnem mestu pod zaporedno šifro 4630 - vodja Službe za odnose z javnostmi v službi za odnose z javnostmi na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, kot to določa sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 110-75/2019/40 z dne 9. 3. 2020. S sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 576/2021 z dne 18. 1. 2022 je bila tožnikova pritožba zavrnjena in navedena sodba in sklep potrjena. Tem navedbam tožene stranke tožnik, ki mu je sodišče vlogo tožene stranke vročilo, ni nasprotoval. Tako je sodišče ugotovilo, da je bil tožniku v času odločanja o njegovi tožbi v tem upravnem sporu pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja in obveznosti skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja službe za odnose z javnostmi v Službi za odnose z javnostmi, pod zaporedno šifro 4630, na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.

18Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče v tem upravnem sporu sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj je s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pravnomočno zavrnjeno, da bi bila tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitev za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delo na delovnem mestu pod zaporedno šifro 4630 - vodja Službe za odnose z javnostmi v službi za odnose z javnostmi na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, kot to določa sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 110-75/2019/40 z dne 9. 3. 2020, in da bi bil tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu pod zaporedno šifro 4630 - vodja Službe za odnose z javnostmi v službi za odnose z javnostmi na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Ker je imenovanje v naziv javnega uslužbenca pogoj za opravljanje dela, o neobstoju delovnega razmerja in neobstoju pravne podlage za zahtevano sklenitev pogodbe o zaposlitvi pa je že pravnomočno odločeno, to hkrati pomeni, da tožnik za obravnavani spor, ki se nanaša na zahtevo za imenovanje v konkretni naziv, ne izkazuje več pravnega interesa, saj vsebinska obravnava tožbe očitno ne bi privedla k spremembi njegovega pravnega položaja.

19Sodišče je tako ugotovilo, da tožeča stranka v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je s tem sklepom tožbo na podlagi 6. prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

20Odločitev o stroških v temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem med drugim, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča RS: sklep I Up 121/2018 z dne 17. 10. 2018, sklep I Up 161/2018 z dne 23. 1. 2019, sklep I Up 86/2021 z dne 30. 3. 2022, sklep I Up 172/2017 z dne 6. 9. 2017 in drugi.
² Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, komentar k 69. členu ZUS-1, str. 389.
³ Tako Androjina, Kerševan: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 561.