84. člen ZJU-B

Premestitev je bila opravljena po ZJU in na v tem zakonu predpisan način, pri čemer presoja pravilnosti in zakonitosti s tem povezanih v izpodbijani odločbi ugotovljenih dejstev za presojo zakonitosti odločitve o imenovanju v naziv ni relevantna, saj je pravno pomembna le okoliščina obstoja premestitve v času izdaje odločbe.

Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri premestitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C možno ohraniti število napredovanj, doseženih v plačni skupini J. Določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki ureja ohranitev plačnih razredov napredovanj, je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in ZJU. ZJU namreč v 23. členu strogo ločuje uradniška od strokovno - tehničnih delovnih mest ter v 84. členu določa, da uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Pri uradnikih iz plačne skupine C in zaposlenimi na delovnih mestih, ki sodijo v plačno skupino J, gre glede na posebnosti (tako glede nalog in pristojnosti, ki jih imajo, kot tudi glede načina in pogojev za zasedbo delovnega mesta in pridobitev naziva) za dve povsem različni skupini, ki sta zakonsko jasno razmejeni. Upoštevajoč naloge in pristojnosti, ki jih uradnikom podeljuje že sam zakon ter jezikovno in sistemsko razlago določbe 20. člena ZSPJS v povezavi s splošno definicijo plačnih skupin (7. člen ZSPJS) gre v primerjavi z javnimi uslužbenci, zaposlenimi na spremljajočih delovnih mestih plačne skupine J, že v osnovi za povsem različne delovne naloge in delov

Po oceni sodišča je jasno, na kakšni podlagi je organ sprejel odločitev, da tožnik izpolnjuje pogoje za sporno imenovanje v naziv B. S tega vidika se izpodbijana odločba da preizkusiti in je po presoji sodišča pravilna. Morebitna kasnejša sprememba navedenega sklepa o premestitvi (npr. v sporu pred delovnim sodiščem) pa ni bistvena za presojo, ali so bili v času izdaje izpodbijane odločbe zanjo izpolnjeni pogoji po ZJU.

Pravica do naziva je po določbah ZJU neločljivo povezana s pogodbo o zaposlitvi. V zvezi z obveznostjo tožene stranke skleniti s tožnikom pogodbo o zaposlitvi je tožnik sprožil individualni spor, o katerem je odločalo delovno sodišče. V zvezi z imenovanjem neizbranega kandidata v naziv pa je tožnik sprožil upravni spor. Ker je imenovanje v naziv javnega uslužbenca pogoj za opravljanje dela, o neobstoju delovnega razmerja in neobstoju pravne podlage za zahtevano sklenitev pogodbe o zaposlitvi pa je že pravnomočno odločeno, to hkrati pomeni, da tožnik za obravnavani spor, ki se nanaša na zahtevo za imenovanje v konkretni naziv, ne izkazuje več pravnega interesa, saj vsebinska obravnava tožbe očitno ne bi privedla k spremembi njegovega pravnega položaja.

Dikcija drugega odstavka 84. člena ZJU "premestitev na /.../ v skladu s tem zakonom" zahteva le formalno ugotovitev upravnega organa, da gre v posamičnem primeru za premestitev iz razlogov in na način, predviden v ZJU, ter da je zato treba izdati tudi odločbo o imenovanju v naziv. V ta namen morajo biti ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklep, da gre za premestitev v skladu z ZJU, ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev. Upravni organ mora zaradi nesuspenzivnosti pravnega sredstva in začetka učinkovanja sklepa o premestitvi odločiti o imenovanju v naziv, v katerem bo javni uslužbenec opravljal dela na drugem delovnem mestu, še pred dokončnostjo in pravnomočnostjo premestitve. Pri tem se mu ni treba ukvarjati z vprašanjem zakonitosti premestitve, posledično pa ne sodišču v upravnem sporu.

Uporaba 84. člena ZJU po mnenju Vrhovnega sodišča RS zahteva le formalno ugotovitev upravnega organa, da gre v posamičnem primeru za premestitev iz razlogov in na način, predviden v tem zakonu, ter da je zato treba izdati tudi odločbo o imenovanju v naziv. V ta namen morajo biti ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklep, da gre za premestitev v skladu z ZJU, ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev. Organu, ki mora zaradi nesuspenzivnosti pravnega sredstva zoper sklep o premestitvi, odločiti o imenovanju v naziv, v katerem bo javni uslužbenec opravljal delo na drugem delovnem mestu še pred dokončnostjo in pravnomočnostjo sklepa, se ni treba ukvarjati z zakonitostjo premestitve, posledično pa tudi ne sodišču.

Uporaba 84. člena ZJU zahteva le formalno ugotovitev upravnega organa, da gre v posamičnem primeru za premestitev iz razlogov in na način, predviden v tem zakonu, ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev. Pri tem se organu ni treba ukvarjati z zakonitostjo premestitve, posledično pa tudi ne sodišču v upravnem sporu. Delovno mesto, ki ga je pred spremembo sistemizacije delovnih mest zasedal tožnik, je bilo ukinjeno, tožnik pa ni navajal in dokazoval, da ne bi izpolnjeval pogojev za novo delovno mesto, na katero je bil razporejen in ki je prav tako v VII. tarifnem razredu kot ukinjeno delovno mesto.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi Su 678/2016 z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Glede na prvi odstavek 79. člena ZJU je za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu.

Kljub temu, da premestitev na zahtevnejše delovno mesto po naravi stvari pomeni napredovanje, ta premestitev sama po sebi še ne omogoča tudi napredovanja v višje nazive tega delovnega mesta. Ta oblika napredovanja se ob premestitvi odrazi že v imenovanju uradnika v najnižji naziv zahtevnejšega delovnega mesta, saj sta (delovno mesto in naziv) praviloma uvrščena v višje plačne razrede. Za eno stopnjo višji naziv (pospešeno napredovanje) pa lahko napreduje uradnik le, če so izpolnjeni pogoji za tako napredovanje. Ne ZJU, ne Uredba o napredovanju uradnikov v nazive ne dopuščajo imenovati uradnika v višji naziv od izhodiščnega na tem delovnem mestu zgolj zato, ker ta izpolnjuje pogoje za imenovanje v ta naziv. Imenovanje v višji naziv ureja ZSPJS, ki pa tako imenovanje povezuje le z napredovanjem. Prvi odstavek 20. člena ZSPJS pri premestitvah določa le ohranitev plačnih razredov, doseženih z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu, drugi odstavek tega člena pa ureja določitev plačnih razredov pri napredovanju v naziv ali višji naziv. Tudi iz te določbe jasno izhaja, da gre za prenos prej doseženih plačnih razredov, ki se lahko zaradi napredovanja povečajo za največ tr

Kot razlog premestitve je izpodbijana odločba obrazložena zgolj, da se "zaradi učinkovitejšega in smotrnejšega dela Območne enote ..." tožnik imenuje v naziv prvega kariernega razreda III. stopnje - inšpektor svetnik. Zgolj navedba "zaradi učinkovitejšega in smotrnejšega dela Območne enote ...", ki po vsebini pomeni prepis 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, pa ne dosega standarda obrazloženosti odločbe, kot je zahtevan v 214. členu ZUP.

Po stališču Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 111/2016, dikcija ZJU "premestitev na /…/ v skladu s tem zakonom" zahteva le formalno ugotovitev upravnega organa, da gre v posamičnem primeru za premestitev iz razlogov in na način, predviden v tem zakonu, ter da je zato treba izdati tudi odločbo o imenovanju v naziv. V ta namen morajo biti ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklep, da gre za premestitev v skladu z ZJU, ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev.

Prvi odstavek 20. člena ZSPJS med drugim določa, da javni uslužbenec, ki je premeščen na drugo delovno mesto oziroma sklene pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Določba prvega odstavka 20. člena ZSPJS sicer izrecno ne določa, kako je z ohranitvijo plačnih razredov ob imenovanju v drug naziv, vendar jo je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in določbami ZJU. Ker je bil tožnik imenovan v naziv za uradniško delovno mesto, je treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge. ZJU namreč v 23. členu ločuje uradniška od strokovno-tehničnih delovnih mest ter da skladno s prvim odstavkom 84. člena ZJU uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Da je treba tudi pri vprašanju napredovanj uradniška delovna mesta ločiti od s

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto bistvenega pomena in da je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge.

Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri Ministrstvu za obrambo, saj je sam podal odpoved delovnega razmerja, kar izhaja iz upravnega spisa zadeve. Glede na določbo 91. člena ZJU pa pridobljeni naziv ugasne med drugim z dnem prenehanja delovnega razmerja uradnika. Naziva naddesetnik, ki ga je tožnik nesporno pridobil pred prekinitvijo delovnega razmerja v Slovenski vojski, tako ni možno upoštevati, čeprav je z istim delodajalcem (Republiko Slovenijo) prišlo naslednji dan do sklenitve novega delovnega razmerja.

Tožena stranka s spremembo sistemizacije tožničinega prejšnjega delovnega mesta ni obdržala, ampak ga je nadomestila z novim delovnim mestom, ki pa je sicer novo le v nazivu, šifri in plačnem razredu. Tožnica je tako s spornim dnem začela opravljati delo na drugem delovnem mestu, pri čemer torej ni bistveno, da se dela na novem delovnem mestu niso spremenila. Imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto je bistvenega pomena in je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge.

Imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto je bistvenega pomena, zato je treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge. Člen 19 ZSPJS ne ureja prenosa plačnih razredov iz naslova napredovanj v nazivu, temveč vzpostavlja zgolj temeljno pravilo, da se javni uslužbenec ob imenovanju v naziv razvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan.

Tožnik je sprožil upravni spor zoper odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o razveljavitvi sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Od odločitve v upravnem sporu o tem, ali je tožnik imenovan v pravilni naziv za delo na uradniškem delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II, je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu - ali je pravilna odločitev Komisije za pritožbe, da se razveljavi pogodba o zaposlitvi z dne 29. 8. 2016. Gre torej za predhodno vprašanje (13. člen ZPP).

V obravnavanem primeru gre za situacijo imenovanja tožnika v uradniški naziv iste stopnje zaradi drugačnega poimenovanja uradniškega naziva na delovnem mestu, na katerega je tožnik premeščen. Ker je imenovanje v drug naziv pogoj za izvrševanje nalog na delovnem mestu, na katerega je bil tožnik premeščen, oba naziva pa sta iste stopnje, je upravni organ ravnal pravilno, ko je tožnika z izpodbijano odločbo imenoval v naziv policist I. Oba naziva, tako prejšnji kot sedanji, sta namreč enake stopnje. Odločitev o zakonitosti odločbe o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, kar tožnik v bistvu ugovarja v tožbi, ni stvar tega postopka, temveč je to predmet postopka, ki teče pred delovnim sodiščem.

Določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih, je treba razlogovati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu v nazivu napredoval za pet plačnih razredov (izhodiščni plačni razred uradniškega naziva, v katerem je opravljal delo, je bil 39. plačni razred, tožnik pa je bil pred spremembo sistemizacije uvrščen v 44. plačni razred) in da je izhodiščni plačni razred novega uradniškega naziva 41. plačni razred, je tožena stranka tožnika z izpodbijanim sklepom pravilno uvrstila v 46. plačni razred (tj. izhodiščni plačni razred novega naziva povišan za pet napredovanj).

ZJU pri določbah, ki urejajo razveljavitev imenovanj v naziv, posebej ne določa uporabe ZUP, vendar to še ne pomeni, da s tem tožnik nima pravice, da se o zadevi izjavi. Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo pravic ne le v sodnem postopku, pač pa tudi pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih koristih. Enako varstvo pravic je pravica procesnega značaja, ki zagotavlja enakopravnost udeležencev v postopku in to ne glede na to, kakšen je njen vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ter zato v primeru, kolikor se ugotovi, da ni bila spoštovana, terja odpravo sprejete odločitve. Četudi torej v ZJU ni posebej določeno, da se pri odločanju o razveljavitvi imenovanja uporablja ZUP, bi morala tožena stranka, zaradi spoštovanja pravice do enakega varstva pravic, dati tožniku možnost, da se izjavi, kot to določa 9. člen ZUP, torej ga seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami zadeve, ga pozvati, da se o njih izjavi ter šele nato sprejeti svojo odločitev, pri tem pa ustrezno presoditi tudi tožnikovo izjavo. To še toliko bolj velja zato, ker je imel tožnik zaradi enostopenjskega