UPRS Sodba III U 203/2023-23

Tožba se zavrne.

1Z odločbo, št. 214-1326/2023/7 (141-05) z dne 16. 10. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: toženka) odločilo, da je omejitev gibanja tožnika, ki se izvaja na podlagi odločbe Policijske postaje Šentjernej, št. 2143-2/2023/1 z dne 17. 7. 2023 (v nadaljevanju: odločba o omejitvi gibanja), še utemeljena.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka pojasnila, da je v skladu z določbo prvega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja tujcu v Centru za tujce, dolžna po uradni dolžnosti preveriti utemeljenost omejitve gibanja po 78. členu ZTuj-2. Pojasnila je še, da je tožnik zoper odločbo o omejitvi gibanja vložil tožbo v upravnem sporu in ta odločba še ni pravnomočna. Vložil pa je tudi prošnjo za nadomestitev nastanitve tujca v centru z milejšim ukrepom (81. člen ZTuj-2), v zvezi s katero pristojni organ vodi postopek, ni pa v zadevi še odločeno.

3Iz odločbe o omejitvi gibanja izhaja, da je tožnik 4. 8. 2021 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena. Dne 29. 11. 2021 je podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki je bil zavržen. V postopku izdaje odločbe o omejitvi gibanja je bilo ugotovljeno, da tožnik ne poseduje potne listine in nima veljavnega vizuma ali dovoljenja za bivanje. Obstaja sum, da bo ogrožal javni red Republike Slovenije, saj je v Slovenijo v zadnjih treh letih že trikrat nedovoljeno vstopil izven mejnega prehoda brez veljavnih potnih listin in dovoljenja za vstop, njegova identiteta ni potrjena, tožnik pa preko organov svoje države tudi ne poskuša pridobiti dokumentov. Dne 17. 7. 2023 je bila tožniku, zaradi nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, izdana odločba o vrnitvi št. 11944640, s katero je tožniku določena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za obdobje 5 let (v nadaljevanju: odločba o vrnitvi). Tožnik je 17. 7. 2023 vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki je bil s sklepom z dne 20. 7. 2023 zavržen. Slednji sklep je postal 24. 8. 2023 pravnomočen in izvršljiv.

4V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka navaja, da identiteta tožnika še vedno ni znana, saj ne poseduje nobenega osebnega dokumenta. Policija je z namenom čim krajše nastanitve tožnika v Centru za tujce 18. 7. 2023 preko Veleposlaništva Republike Slovenije na Dunaju zaprosila Veleposlaništvo Kraljevine Maroko za potrditev njegove identitete in izdajo potovalnega dokumenta za vrnitev v matično državo, vendar odgovora še ni prejela. Dne 18. 7. 2023 je Policija zaprosila tudi varnostne organe v državah članicah Interpola za preverjanje podatkov in identitete tožnika. Interpol Atene je sporočil, da so s primerjavo prstnih odtisov ugotovili, da se je tožnik v Grčiji predstavljal z osebnimi podatki A. A., rojen ... 1999. V Grčiji je bil tožnik obravnavan zaradi nedovoljenega vstopa v državo.

5Tožnik v postopkih ugotavljanja oziroma potrditve identitete ne sodeluje in zavrača vrnitev v Maroko. Želi ostati v Sloveniji, vključitev v program prostovoljnega vračanja in reintegracije, ki mu je bil predstavljen, ga ne zanima. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da obstojijo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega iz 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku, jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi). Ukrep omejitve gibanja je nujen, da se preprečijo morebitna nezaželena ravnanja in posledice, ki niso v javnem interesu, ob tem, da gre za osebo, ki ne želi razkriti svoje istovetnosti. Za organizacijo in izvedbo vrnitve tožnika je njegova prisotnost v postopku obvezna, njegovo predhodno nezakonito bivanje v Evropi, trije nedovoljeni vstopi v Republiko Slovenijo, nesodelovanje v postopku in zavračanje vrnitve v Maroko, pa, tudi upoštevajoč načelo sorazmernosti, kažejo, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito uporabiti drugih milejših ukrepov. Na podlagi navedenega namreč izhaja nevarnost, da se bo tožnik poskušal izogniti odstranitvi iz Republike Slovenije. Toženka tako zaključi, da so razlogi za omejitev gibanja tožniku še podani, in sicer tako v zvezi z ukrepom namestitve v Centru za tujce, kot tudi v zvezi z zastavljenim ciljem njegove odstranitve iz ozemlja Republike Slovenije, ki ob podanih upravičenih pričakovanjih glede uspešnosti njegovega vračanja terja svoj čas za izvršitev.

6Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter odpravi tudi ukrep omejitve gibanja tožniku.

7V tožbi uvodoma povzema postopek upravnega spora v zvezi z odločbo o omejitvi gibanja (zadeva III U 108/2023 oziroma kasneje III U 157/2023) ter pojasni, da je toženka s sklepom (pravilno: odločbo), št. 2253-154/2023/55 (216-05) z dne 13. 11. 2023, zavrnila njegovo prošnjo za milejši ukrep (v nadaljevanju: odločba o milejšem ukrepu). V nadaljevanju tožbe se sklicuje na določbo tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2, v skladu s katero mora organ oceniti, ali se lahko namen omejitve gibanja lahko doseže tudi z milejšimi ukrepi, in jih mora, na podlagi 81. člena ZTuj-2 tudi v najkrajšem času uvesti. Tožnik toženki očita, da navedenega ni naredila, pač pa je uporabila nesorazmeren ukrep, ki posega v njegove temeljne pravice. Izpodbijano odločbo toženka opira na razlog begosumnosti. Od vložitve prošnje za pridobitev mednarodne zaščite 4. 8. 2021 tožnik ni nikoli zapustil Republike Slovenije, želi tu ostati in se integrirati. Nikoli ni bil obravnavan zaradi kaznivih dejanj. V Sloveniji ima veliko socialnih stikov, lahko si zagotovi prebivališče, da bi se njegova prisotnost v postopku zagotavljala na milejši način. Pri ugotavljanju begosumnosti mora toženka opraviti celovito dokazno oceno in upoštevati vse pravno relevantne okoliščine posameznega primera, kot to izhaja tudi iz stališča Upravnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sodbi in sklepu, št. I U 1745/2022 z dne 23. 12. 2022. Dejstvo, da tožnik ne sodeluje v postopku ugotavljanja oziroma potrditve identitete ter v postopku pridobitve dokumenta za vračanje, dokazuje, da želi v Sloveniji ostati, ne pa, da jo namerava zapustiti, kot to utemeljuje toženka.

8Tožnik izpodbijani odločbi očita tudi pomanjkljivo obrazložitev, saj so v njej navedena dejstva, ni pa zadostne argumentacije, zakaj ta dejstva vodijo v utemeljenost ukrepa omejitve gibanja, ter zakaj cilja ne bi bilo mogoče zasledovati z milejšimi ukrepi. Ob tem pripominja, da predstavlja ukrep omejitve gibanja poseg v ustavno pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS). V primerih, ko državni organi posežejo v osebno svobodo posameznika, mora biti zakonska podlaga za takšen poseg jasno in določno opredeljena, česar pa toženka ni uspela izkazati.

9V zaključku tožbe tožnik še navaja, da ni podajal različnih osebnih podatkov, pridobitev teh pa tudi ni v celoti prepuščena njegovemu aktivnemu ravnanju, pač pa se ti podatki lahko pridobijo tudi neodvisno od tega. Dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov, samo po sebi ne upravičuje ukrepa omejitve gibanja, pač pa mora toženka v vsakem posameznem primeru presoditi, ali se lahko tujcu izreče milejši ukrep.

10Na podlagi vsega navedenega tožnik meni, da toženka ni izkazala utemeljenosti razlogov za nadaljnje izvajanje ukrepa omejitve gibanja in je zato neupravičeno posegla v njegovo pravico do osebne svobode.

11Tožba je bila vročena toženki, ki je sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo, vključno z listinami, ki se nanašajo na postopek izdaje odločbe o milejšem ukrepu. V odgovoru na tožbo povzema razloge izpodbijane odločbe ter dodaja, da z odločbo o milejšem ukrepu (št. 2253-154/2023/55 z dne 13. 11. 2023) tožnikovi prošnji ni bilo ugodeno. Iz uradnega zaznamka, napisanega dne 22. 11. 2023, ki ga toženka prilaga odgovoru na tožbo in se nanaša na pogovor z Veleposlaništvom Kraljevine Maroko na Dunaju, ki naj bi se opravil 14. 11. 2023, pa izhaja, da je tožnik kakršenkoli pogovor s konzulom zavračal ter v postopku potrditve identitete in izdaje potovalnih dokumentov ni želel sodelovati, s čemer ni spoštoval obveznosti iz določbe drugega odstavka 90. člena ZTuj-2, po kateri mora tujec, nastanjen v centru, poleg spoštovanja obveznosti iz prvega odstavka istega člena, sodelovati s policijo, diplomatskimi predstavništvi in konzulati pri ugotavljanju njegove istovetnosti. Tega tožnik ni spoštoval, zato je njegova nastanitev v Centru za tujce nujna, da se lahko zagotovi njegova odstranitev iz države. Tožnik sicer v tožbi navaja, da ni begosumen, vendar begosumnost po oceni toženke ne pomeni samo, da obstaja nevarnost, da bo tujec zapustil ozemlje Republike Slovenije, pač pa tudi, da ga na ozemlju Slovenije ne bo mogoče izslediti, ko bi se odstranitev morala izvesti. Tožnik se je jasno izrekel, da se v matično državo ne želi vrniti, zato obstaja realna nevarnost, da se bo temu izogibal, če ne bo nastanjen v Centru za tujce. Na podlagi vsega navedenega toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12Sodišče je 28. 11. 2023 v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, ki sta se ga udeležili obe stranki, tožnik je obravnavo spremljal po tolmaču za arabski jezik. Na obravnavi sta obe stranki vztrajali pri svojih navedbah in stališčih.

13Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in z vpogledom v listine, ki se nahajajo v sodnem spisu tega sodišča št. III U 108/2023 oziroma sedaj III U 157/2023 (med katerimi sta tudi odločba o omejitvi gibanja in odločba o vrnitvi) ter v listine, ki sta jih stranki predložili v tem upravnem sporu (izpodbijano odločbo; dopis Generalne policijske uprave, Uniformirane kriminalistične policije z dne 8. 8. 2023; dopis Direktorata za migracije z dne 5. 9. 2023; prošnjo tožnika za milejši ukrep z dne 21. 8. 2023; poziv tožniku z dne 28. 8. 2023; soglasje z dne 6. 9. 2023; ponovni poziv tožniku in vabilo z dne 18. 9. 2023; dopolnitev in izjavo tožnika glede prošnje za milejši ukrep z dne 25. 9. 2023; dopis Centra za tujce z dne 2. 10. 2023; odločbo o milejšem ukrepu in uradni zaznamek z dne 22. 11. 2023).

14Po zaključku glavne obravnave, dne 5. 12. 2023, je toženka sodišču sporočila, da je bil 27. 11. 2023 prejet potovalni dokument za tožnika, ki je bil 2. 12. 2023 vrnjen v matično državo. Z izvršitvijo odstranitve tožnika so prenehali razlogi, zaradi katerih je bil nastanjen v Centru za tujce.

15Tožba ni utemeljena.

16Z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: i.) ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami ZTuj-2; ii.) ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom (prvi odstavek 76. člena ZTuj-2). Z namenom ugotovitve istovetnosti tujca se lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo tujec zapustil ozemlje Republike Slovenije (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Skladno z določbo 68. člena ZTuj-2 so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca: - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; - uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršnakoli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; - vstop v Republiko Slovenijo v času veljavne prepovedi vstopa; - v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; - jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; - dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; - dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v Republiki Sloveniji najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge.

17Po prvem odstavku 79.a člena ZTuj-2 Ministrstvo pristojno za notranje zadeve po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru, preveri utemeljenost omejitve gibanja po 78. členu ZTuj-2.

18Predmet konkretnega upravnega spora je presoja zakonitosti odločitve toženke, sprejete na podlagi prvega odstavka 79.a člena ZTuj-2, da so razlogi za omejitev gibanja tožniku po prvem in drugem odstavku 76. člena v povezavi z 68. členom ZTuj-2, še vedno podani, in sicer tako v zvezi z uporabljenim ukrepom namestitve v Centru za tujce, kot tudi v zvezi z zastavljenim ciljem njegove odstranitve z ozemlja Republike Slovenije.

19Sodišče uvodoma pojasnjuje, da v konkretni zadevi odločba o omejitvi gibanja še ni pravnomočna. Tožnik je zoper odločbo o omejitvi gibanja vložil tožbo v upravnem sporu, ki jo je sodišče s sklepom, št. III U 108/2023 z dne 4. 8. 2023, zavrglo kot prepozno. Vrhovno sodišče RS je s sklepom, št. I Up 232/2023 z dne 26. 9. 2023, tožnikovi pritožbi ugodilo in navedeni sklep razveljavilo. Tukajšnje sodišče je v ponovljenem postopku s sklepom, št. III U 157/2023 z dne 16. 10. 2023, tožnikovo tožbo zoper odločbo o omejitvi gibanja ponovno zavrglo kot prepozno. Zoper slednji sklep je tožnik vložil pritožbo, o kateri Vrhovno sodišče RS še ni odločilo. Ker odločba o omejitvi gibanja še ni pravnomočna, je sodišče presojo zakonitosti izpodbijane odločbe opravilo širše, kot bi jo v primeru, če bi bilo o omejitvi gibanja že pravnomočno odločeno, ne da bi pri tem presojalo zakonitost same odločbe o omejitvi gibanja, ki je, kot rečeno, predmet presoje v drugem upravnem sporu.

20Tožnik v tožbi ne prereka, da je v postopku izvedbe odstranitve iz Republike Slovenije na podlagi odločbe o vrnitvi z dne 17. 7. 2023. Prav tako ne prereka ugotovitev toženke, da v postopku ugotavljanja oziroma potrditve njegove identitete ter pridobivanja osebnih (potovalnih) dokumentov s pristojnimi organi ne sodeluje, ter da jasno nasprotuje vrnitvi v matično državo. Nasprotno, ta dejstva je tudi sam navedel v tožbi in jih potrdil zaslišan na sodišču, ko je pojasnil, da z organi ne sodeluje, prav iz razloga, ker noče vrnitve v matično državo, sicer sodelovanja ne bi odklanjal.

21Glede na tožbene navedbe sodišče najprej odgovarja, da se obstoj nevarnosti pobega iz prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 ugotavlja glede na določbe 68. člena ZTuj-2, kjer so primeroma naštete objektivne okoliščine, ki kažejo na takšno nevarnost. Že obstoj ene od navedenih okoliščin je lahko podlaga za zaključek, da pri tujcu obstaja nevarnost pobega. V tožnikovem primeru sta nesporno podani dve takšni okoliščini (nesodelovanje v postopku in jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi - 1. in 5. alineja 68. člena ZTuj-2), nihče pa tožniku ne očita, da bi storil kakršnekoli prekrške ali kazniva dejanja, kar lahko predstavlja objektivne okoliščine v smislu določb 6. in 7. alineje 68. člena ZTuj-2.

22Tožnik v tožbi ugovarja predvsem, da toženka ni ustrezno ugotovila in obrazložila dejstev v zvezi z nujnostjo oziroma sorazmernostjo (podaljšanja) ukrepa omejitve gibanja. Ukrep omejitve gibanja je preventivni ukrep, ki preprečuje nezaželene posledice, ki niso v javnem interesu. Za nadaljnje trajanje izvajanja ukrepa omejitve gibanja morajo zato obstajati zgoraj navedeni zakoniti razlogi za tak ukrep, ki jih določa ZTuj-2, izrečeni ukrep pa mora biti tudi sorazmeren, kar je treba ocenjevati glede na dosedanje ravnanje in prognozo bodočega ravnanja tujca.

23Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri odločanju sorazmernost izrečenega ukrepa presojala in ocenila, da je ta (še vedno) utemeljen, saj v konkretnem primeru ni možno učinkovito uporabili milejših ukrepov. Za organizacijo in izvedbo vrnitve tožnika je njegova prisotnost v postopku obvezna. Tožnik ne želi razkriti svoje istovetnosti in v zvezi s tem s pristojnimi organi ne sodeluje ter odločno zavrača vrnitev v matično državo. Na to, da se bo tožnik poskušal izogniti odstranitvi iz Republike Slovenije, pa po oceni toženke kažeta tudi njegovo predhodno nezakonito bivanje v Evropi ter trije nedovoljeni vstopi v Republiko Slovenijo izven mejnih prehodov v zadnjih treh letih. Iz povedanega izhaja, da je toženka pri odločanju upoštevala vse navedene okoliščine konkretnega primera, zato je brezpredmeten tožbeni ugovor, da zgolj dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov, še ne utemeljuje ukrepa omejitve gibanja. Navedenih dejanskih ugotovitev toženke tožnik ne izpodbija. V tožbi je navedel le, da nima namena pobegniti, da je v Sloveniji vzpostavil že veliko socialnih stikov in da si lahko zagotovi prebivališče, zato omejitev gibanja ni potrebna. Teh navedb ni konkretiziral in zanje sodišču tudi ni ponudil nobenih dokazov. Zaslišan na glavni obravnavi je tožnik neprepričljivo povedal, da bi lahko živel na naslovu ... v Ljubljani, kjer živi njegov prijatelj B. B., več o tej potencialni namestitvi ni vedel povedati, pri čemer je pooblaščenka toženke pojasnila, da posamezni del stavbe št. 21 na navedem naslovu, na katerega se je tožnik skliceval tudi v postopku izdaje odločbe o milejšem ukrepu, ni vpisan v zemljiški knjigi, prav tako ne obstaja po podatkih Geodetske uprave RS. Na vprašanje sodišča, kako bi se tožnik preživljal, če ne bi bil v Centru za tujce, je tožnik povedal, da pozna dovolj ljudi, ki bi mu pomagali, to je prijatelji in družina, ki bi mu lahko pošiljala denar, po drugi strani pa je tožnik sodišče prosil, da ga oprosti plačila sodne takse v tem upravnem sporu, ker nima denarja in ne razpolaga z nobenim drugim premoženjem.

24Ob dejstvih, na katere se je v izpodbijani odločbi sklicevala toženka in jih tožnik ne prereka, zgolj zatrjevanje tožnika, da nima namena pobegniti in bi si lahko zagotovil (drugo) prebivališče, po presoji sodišča ne zadošča za zaključek, da pri njem ne obstaja nevarnost, da bo pobegnil in se s tem izognil odstranitvi iz države, pri čemer je toženka izkazala in kar navaja tudi sam tožnik v tožbi, da je toženka v konkretnem primeru glede izreka milejšega ukrepa, na podlagi prošnje tožnika, vodila posebni ugotovitveni postopek (81. člen ZTuj-2), in še pred vložitvijo obravnavane tožbe, njegovo prošnjo zavrnila, tožnik pa kljub temu trditvenega in dokaznega bremena glede njegove (ne)nevarnosti pobega oziroma, da bi se v konkretnem primeru lahko tudi z milejšim ukrepov zagotovila odstranitev tožnika iz države, v tem upravnem sporu ni zmogel. Ravno nasprotno. Tožnikovo odklanjanje vsakega sodelovanja pri ugotavljanju njegove identitete in pridobivanju potne listine prav iz razloga, ker zavrača vrnitev v matično državo, tudi po presoji sodišča kaže, da vrnitve tožnika v njegovo matično državo z nastanitvijo tožnika zunaj Centra za tujce, ne bo (oziroma ne bi bilo) mogoče doseči.

25Sodišče zato zavrača tudi tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, saj so iz njene obrazložitve spoznavni razlogi, ki so bistveni za sprejeto odločitev, vključno z okoliščinami, ki utemeljujejo zaključek, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, in razlogi, zaradi katerih mu ni bilo mogoče izreči milejšega ukrepa. Sodišče zato tem razlogom sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1).

26Glede na vse zgoraj navedeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.