VSC Sodba II Kp 42218/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se dodatni pogoj v pogojni obsodbi odpravi;

v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku pa tako, da se oškodovanca B. B. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izreklo je pogojno obsodbo, v kateri je obdolžencu določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in dodatni pogoj, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancu B. B. škodo v višini 1.220,00 EUR. Na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti B. B. premoženjskopravni zahtevek v višini 1.220,00 EUR ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dveh zneskov 610,00 EUR, ki tečejo od 9. 1. 2016 dalje do plačila, ob upoštevanju plačila obtoženca dne 15. 3. 2023 v višini 490,00 EUR, v preostalem pa je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka.

2Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložil obtoženčev zagovornik, kot je najprej zapisal, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca v celoti oprosti in v celoti zavrne premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo so odgovorili oškodovančevi pooblaščenci, odvetniki iz Odvetniške pisarne C. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Zagovornik upravičeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z (delno) ugoditvijo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca glede terjatve, na katero učinkuje pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava, odločilo o že razsojeni stvari (res iudicata oziroma res transacta). Na ta način je sprejelo nezakonito odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Oškodovanec po izpodbijani sodbi v zvezi z isto terjatvijo, ki res izvira iz izvršenega kaznivega dejanja, vendar to v luči problematizirane odločitve ne spreminja ničesar, saj gre za navadno terjatev iz upniško-dolžniškega razmerja, razpolaga z dvema izvršilnima naslovoma o isti stvari, kar je pravno nevzdržno.¹

6Prav ima pritožba, da je terjatev oškodovanca B. B. v skupni višini 1.220,00 EUR, izvirajoča iz neplačanih računov št. 52/2015 z dne 10. 12. 2015 za znesek 610,00 UER in št. 53/2015 z dne 12. 12. 2015 prav tako za znesek 610,00 EUR obsežena s terjatvami (hrbtna stran list. št. 35), za katere učinkuje potrjena prisilna poravnava s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju St 5/2018 z dne 6. 6. 2018 (list. št. 33) v zvezi s popravnim sklepom z dne 20. 6. 2018. Če oškodovanec ni glasoval za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave, ne spreminja ničesar, saj je za sprejetje glasovala zakonsko zahtevana večina upnikov. Res je tudi, da je oškodovanec pred tem v zvezi z isto terjatvijo do obtoženca uspel v gospodarski zadevi I Pg 28/2017 na podlagi sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 17. 1. 2018, pravnomočne in izvršljive 16. 2. 2018 (priloge C7 - C11). Nadalje drži, da sodna odločba, ki je bila izdana pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave in s katero je bilo odločeno o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, proti insolventnemu dolžniku izgubi moč izvršilnega naslova zgolj v obsegu, v katerem po prvem odstavku 214. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo (prvi odstavek 215. člena ZFPPIPP). V prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP je nadalje določeno, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ, v višjem deležu zneska navadne terjatve od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi, ter preneha upnikova pravica uveljavljati obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi.

7Predstavljeno stanje stvari in pravna podlaga razkrivata, da je oškodovanec zoper obtoženca v gospodarskem sporu I Pg 28/2017 uspel z uveljavljanjem celotne glavnice v višini 1.220,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od sledečega dne po zapadlosti obeh prej navedenih računov (9. 1. 2016). Iz kasnejšega sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave pa je razvidno, da delež plačila vseh obtoženčevih upnikov, vključno z oškodovancem, znaša 40 odstotkov, rok za celotno plačilo 40-odstotnega deleža terjatev se je iztekel 31. 12. 2022, terjatve upnikov pa so se v obdobju od 1. 2. 2018 do poteka roka za plačilo obrestovale po ničelni obrestni meri. Novejša sodna praksa² se je ustalila pri stališču, da sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave ne ustvarja učinkov pravnomočnosti in posledično ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova; izvršilni naslov za izterjavo upnikove (oškodovančeve) terjatve je prejšnja sodna odločba, s katero je bila terjatev oškodovanca ugotovljena in dolžniku (obtožencu) naloženo plačilo, le učinek pravnomočnosti in izvršljivosti je zožen, kot izhaja iz okvirov potrjene poenostavljene prisilne poravnave. V procesni situaciji, ki je pred nami, torej že imamo izvršilni naslov za oškodovančevo terjatev do obtoženca, ki jo je znova uveljavljal v pričujočem kazenskem postopku, medtem ko je sodišče prve stopnje premoženjskopravnemu zahtevku s tega naslova pravno zmotno (delno) ugodilo. Prav ima pritožba, da bi v procesnem položaju, ko oškodovanec že razpolaga z izvršilnim naslovom, moralo sodišče slednjega napotiti na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, saj zahtevku oškodovanca v t. i. adhezijskem postopku, ki je po svoji vsebini pritegnitev pravdnega postopka h kazenskemu postopku, ni mogoče (delno) ugoditi, če oškodovanec niti v pravdi ne bi bil mogel uspeti, kar pa v situaciji pravnomočno že razsojene stvari nedvomno drži. Teza pooblaščenca v odgovoru na pritožbo, da terjatve, ki izvirajo iz kaznivega dejanja, s prisilno poravnavo ne "prenehajo", nima podlage v zakonski ureditvi. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo in predmetno odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanca v celoti napotilo na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).

8Ne glede na to, da je temelj za določitev dodatnega oziroma posebnega pogoja v pogojni obsodbi (tretji odstavek 57. člena KZ-1) lahko tudi obveznosti obtoženca do oškodovanca, ki temelji na izvršilnem naslovu iz drugega (tj. ne kazenskega) postopka, je pritožbeno sodišče v postopku konsekutivnega odločanja ugotovilo, da za določitev obveznosti povrnitve škode v višini 1.220,00 EUR (ki sme zajeti le glavnico terjatve) ni podana ustrezna pravna podlaga. Kot je bilo obrazloženo, se je na podlagi poenostavljene prisilne poravnave delež plačila terjatev upnikov zmanjšal na 40 odstotkov, kar pomeni, da je obtoženec oškodovancu z naslova glavnice dolgoval še 488,00 EUR. Prav tolikšen znesek (natančneje 490,00 EUR) pa je obtoženec izročil pooblaščencu oškodovanca na glavni obravnavi dne 15. 3. 2023 (hrbtna stran list. št. 138), kar vendarle pomeni, da je dolgovano glavnico poravnal. Posledično je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločbi o kazenski sankciji in v pogojni obsodbi odpravilo dodatni pogoj.

9Doslej pojasnjeno pa nima nobenega vpliva na zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolžencu izvršitev kaznivega dejanja dokazana tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu. Obtoženec je bil spoznan za krivega, da je oškodovanca (s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene) preslepil pri sklenitvi posla, kar je bilo glede na krivdorek izpodbijane sodbe 8. in 10. 12. 2015, ko se je zglasil pri oškodovancu in ga s konkretiziranimi lažnivimi navedbami prepričal, da mu je izročil obrezline oziroma žamanje od lesa v skupni količini 50 m3, zatem izdanih računov za prevzeto blago pa (v skladu s prvotnim preslepitvenim namenom) ni plačal, čeprav sta oba računa zapadla v plačilo 8. 1. 2016. Zlasti v točkah 11 in 12 obrazložitve je prvo sodišče razumno ovrglo obtoženčevo sklicevanje na plačilno nesposobnost, pri čemer je poudarilo, da je na transakcijskem računu imel dovolj sredstev za poravnavo obveznosti do oškodovanca, z računa je dvigoval gotovino, v zagovoru pa je pojasnjeval, da je sredstva porabil za "druge pomembne zadeve". Poleg tega je oškodovanca prepričal v sklenitev posla kljub temu, da je bilo zoper njega v teku več prisilnih izvršb in svojih obveznosti do drugih upnikov ni redno izpolnjeval, oškodovancu pa je lažnivo prikazoval, da bo izdana računa plačal v dogovorjenem roku. Teh ter še strnjenih razlogov o objektivnih in subjektivnih elementih kaznivega dejanja v točkah 14 in 16 izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku, ki ga zaznamuje načelo dispozitivnosti, ni moč omajati s sklicevanjem na pravnomočno potrditev poenostavljene prisilne poravnave. Do te okoliščine je namreč prišlo šele v juniju 2018, medtem ko se preslepitveno ravnanje in kaznivo dejanje obtožencu očitata v decembru 2015, na kar nastop prisilne poravnave čez dve leti in pol nima nobenega vpliva. Nasprotovanje sodbenemu zaključku, da bi obtoženec ob zapadlosti računov lahko terjatev oškodovanca poravnal, saj je imel na voljo zadostna sredstva, češ da je "zgrešeno gledati vsako od večjega števila dolžnikovih obveznosti posamično, brez upoštevanja celotne slike", je podano na tako posplošeni in nesubstancirani ravni, da teh pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti. Enako velja za ponavljanje obtoženčevega zagovora, da je iz razlogov, ki niso bili njegova krivda, zašel v položaj insolventnosti, saj je zagovor s tehtnimi razlogi ovrglo že sodišče prve stopnje. Kot rečeno, je bila poenostavljena prisilna poravnava kot eden od postopkov zaradi insolventnosti pri obdolžencu oziroma A. A., s. p., potrjena šele v letu 2018, ne pa leta 2015, ko je bilo izvršeno očitano mu kaznivo dejanje. Zato v luči obstoja kaznivega dejanja ni relevantno, da mora insolventni dolžnik vse upnike v enakem položaju obravnavati enako.

10Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do petih let. Sodišče prve stopnje je obtožencu prvenstveno izreklo sankcijo opozorilne narave, tj. pogojno obsodbo, v njej pa mu je določilo kazen treh mesecev zapora, ki se približuje splošnemu zakonskemu minimumu, in dve leti preizkusne dobe. V točki 18 izpodbijane sodbe je obrazložilo, katera dejstva in okoliščine je upoštevalo pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ter pri določitvi preizkusne dobe. Pritožnik v tem delu navaja le, da je "izrečena" kazen "občutno previsoka", pri čemer se sklicuje zgolj na "majhno višino obveznosti, ki je ostala delno neporavnana, večinsko pa je prenehala najprej na podlagi potrjene prisilne poravnave in nato na podlagi plačila pred sodiščem". Višino povzročene škode je sodišče prve stopnje v tem oziru ustrezno upoštevalo, kot olajševalno okoliščino pa je prav tako ovrednotilo dejstvo, da je obdolženec oškodovancu na obravnavi izročil 490,00 EUR, s čimer je, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo zgoraj, pokril poplačilo glavnice skladno s potrjeno poenostavljeno prisilno poravnavo. Zato na podlagi takšnih pritožbenih navedb ni razlogov za dodatno omiljanje kazenske sankcije na pritožbeni stopnji.

11Napovedano pritožbeno izpodbijanje odločitve glede stroškov postopka ni prav z ničemer obrazloženo, zato se višje sodišče do navedenega ne more opredeliti niti poseči v odločbo o stroških kazenskega postopka.

12Glede na vse pojasnjeno je višje sodišče ob delni ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremenilo v delih in iz razlogov, ki so bili pojasnjeni (prvi odstavek 394. člena ZKP). V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v nespremenjenih delih pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP). Drugih kršitev, na katere je dolžno paziti uradoma (prvi odstavek 383. člena ZKP), pri tem ni ugotovilo.

13Ker je bilo s to sodbo deloma odločeno v obtoženčevo korist, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila odmerjena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim. sodbo VSM II Kp 31936/2014 z dne 18. 11. 2019 (točka 17 obrazložitve).
² Npr. odločbe VSL I Cpg 662/2019 z dne 4. 12. 2019, I Cpg 467/2017 z dne 10. 4. 2018 in II Cpg 636/2016 z dne 2. 8. 2016 ter sklep VSM I Cpg 167/2015 z dne 4. 6. 2015.