VSL Sklep I Cpg 59/2023

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, naj ji toženka plača 150.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2020 do plačila. Tožnico je zato zavezalo k povrnitvi toženkinih pravdnih stroškov, 5327,55 EUR z ob­restmi.

2Tožnica se pritožuje, toženka pa odgovarja, naj se pritožba zavrne.

3Pritožba je utemeljena.

4S Kupoprodajno pogodbo z dne 24. 3. 2020 se je pritožnica zavezala toženki dobaviti 25.000 kg 99-odstotnega etanola (1. člen). Iz tega etanola je bilo treba narediti razkužilo za roke. Člen 2 - ki ga pritožbeno sodišče, iz razlogov, ki bodo pojasnjeni, tolmači drugače kot prvostopenjsko - se glasi:

"Pogodbeni stranki se dogovorita, da bo delo in plačilo potekalo po sledeči dinamiki:

- če blago iz 1. člena te pogodbe [tožnica] dobavi v sredo, 25.03.2020, se [toženka] zavezuje, da bo v ponedeljek, 30.3.2020 pripravil[a] za dostavo blaga vsaj 27000 kos, pakiranega v embalaži na push up pokrovček, 0,5 l na kos, preostanek 27000 kos pa najkasneje do 31.3.2020 (skupaj minimalno 54.000 kosov ( 60 palet )), s kemijsko sestavo 70% etanola in namembnostjo produkta- razkužila za roke.

- [Tožnica] ima prednostno pravico vse izdelane produkte iz prodane surovine odkupiti od kupca nazaj in sicer po ceni 4,5 eur/kos."

Pritožnica je toženki 25. 3. 2020 izročila 22.740 kg etanola. A., d. d., je za toženko izdelal 54.000 kosov razkužila, ki jih je pritožnica prevzela 2. 4. 2020. Iztoževanih 150.000 EUR je pogodbena kazen, določena v tej višini za primer, da toženka "na dogovorjeni dan ne dostavi zgoraj omenjene količine blaga" (9. člen navedene pogodbe). Pritožnica je pred pravdo angažirala strokovnjaka kemika in na podlagi njegovega mnenja trdila, da ji toženka ni dostavila vsega razkužila, ki ga je bilo mogoče izdelati iz 22.740 kg etanola, kar naj bi bilo 81.028 kosov. Ker je bila tistega marca razglašena epidemija kovida, je cena razkužila poskočila. Zaradi domnevno izgubljenega posla z B., d. o. o., pri katerem naj bi zaslužila 4,28 EUR po kosu razkužila, naj bi bila pritožnica ob 115.679,84 EUR dobička (4,28 EUR/kos x 27.028 domnevno manjkajočih kosov). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek presojalo tudi po tej podlagi in ga tudi po njej zavrnilo. Presodilo je, da je toženka svojo obveznost tako glede količine kot glede roka (za katerega je ugotovilo, da sta ga stranki soglasno zamaknili) izpolnila, kot je bilo treba, to pa po obeh navedenih podlagah (civilna kazen, pogodbena odškodninska odgovornost) vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka. Nadaljnja obrazložitev se osredotoča samo na količino.

5Po prvem odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se pogodbena določila uporabljajo, kot se glasijo. Pri razlagi tistih, ki so sporna, pa se skladno z drugim odstavkom ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Pogodbena določila so v smislu 82. člena sporna, samo če glede na besedilo, včasih pa tudi kontekst, v katerem so izoblikovana, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag: zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra vloge (najzgodnejši vir tega vplivnega stališča, ki se je povsem uveljavilo, je v objavljeni sodni praksi sodba Vrhovnega sodišča III Ips 76/2003 z dne 2. 3. 2004).

6Sodišče prve stopnje je Kupoprodajno pogodbo razlagalo ob uporabi obeh odstavkov 82. člena OZ. Menilo je, da "če bi obveznost prodati minimalno 54.000 razkužil razlagalo kot obveznost prodati toliko razkužil, kolikor jih je največ mogoče izdelati iz s strani tožnice dobavljenega etanola (za kar se zavzema tož­nica), [bi] zunanjo mejo možnega besednega pomena pravila prestopilo". Zato je prešlo k ugotavljanju skupnega namena pogodbenic. Najprej je zavrnilo pritož­ničin očitek, da si je toženka za potrebe te pravde izmislila količnik 2,3447 (ta je odgovor na vprašanje, koliko kosov razkužila se dobi iz kilograma etanola). Ugotovilo je, da je v začetku februarja 2020 ta količnik toženkini direktorici sporočil delavec družbe A. (iz cisterne s 25.000 kg 99-odstotnega denaturiranega etanola, ji je pisal, bi lahko njegova družba izdelala 60.000 kosov razkužila). Sodišče je nato kot pritožničin interes prepoznalo to, da pridobi kar največ razkužila, in toženkinega, "ki razkužil ni izdelovala sama in se zato ni želela zavezati k pripravi in prodaji maksimalne možne količine razkužil, temveč le k pripravi in prodaji takšne količine, kot bi jo sama prejela od izdelovalca razkužil A., d. d." Tako sta izpovedala priča C. C., ki je bil pravdni stranki spravil v stik, in toženkin direktor. Sodišče je še ugotovilo, da ko je C. C. pritožnico obvestil, da je toženka pripravljena zagotoviti 54.000 kosov razkužila, če pa jih bo navedena družba izdelala kaj več, pa tudi te, se je pritožnica s tem strinjala. Sodišče je v zaključku pritrdilo toženki: "Tožničina razlaga bi imela po oceni sodišča značilnost obveznosti, ki je za toženko nesorazmerna in ki ji preprečuje oziroma znatno otežuje uresničitev interesa, zaradi katerega je Kupoprodajno pogodbo sklenila - logično je, da toženka s Kupoprodajno pogodbo ni želela prevzeti zaveze, ki je ne bi mogla izpolniti, saj je že od februarja 2020 vedela, da ji A., d. d., ne bo zagotovil toliko razkužil, kolikor jih je iz 25.000 kg etanola največ mogoče izdelati, temveč izrecno 60.000." (Zakaj je toženka namesto najmanj 60.000 pritožnici ponudila najmanj 54.000, sodišče prve stopnje ni moglo zanesljivo ugotoviti, vendar je verjelo toženki, da je bilo to iz previdnosti. Gl. 15. točko njegove obrazložitve.) Sodišče je zavrnilo pritožničino sklicevanje na načela enake vrednosti dajatev iz 8. člena OZ ter vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, ker naj bi šlo v tej zadevi za dve prodajni pogodbi - s prvo naj bi bila toženka kupila etanol, z drugo pa pritožnica razkužila, za oboje pa da sta plačali dogovorjeno ceno. Dodaten argument za svojo razlago je našlo v 83. členu OZ, ki pri nejasnih določilih daje prednost pogodbenici, ki sama ni pripravila besedila pogodbe (in dubio contra proferentem), Kupoprodajno pogodbo pa je pripravila pritožnica in naj bi bila vanjo lahko, vendar ni zapisala, da je treba izdelati maksimalno količino razkužila.

7Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka svojo obveznost glede količine izpolnila (prim. 21. točko njegove obrazložitve). Za pravkar povzeto obrazložitvijo (iz 11.-17. točke izpodbijane sodbe), kaj da je bila vsebina toženkine pogodbenopravne zaveze, je zapisalo svojo ugotovitev, da pritožnici izročenih 54.000 kosov razkužila zanesljivo predstavlja vse, kar je družba A. izdelala iz pritožničinega etanola (18. točka obrazložitve).

8Pritožnica nasprotuje tako temu dejanskemu zaključku (v tem okviru graja tudi neizvedbo zaslišanja delavke družbe B., d. o. o., in dokaza z izvedencem, ki ju je predlagala), obenem načenja tudi pravno vprašanje, koliko razkužila bi ji bila toženka morala dobaviti. To vprašanje je treba rešiti prvo.

9Preden pojasni svojo razlago relevantnega pogodbenega prava, pritožbeno sodiš­če pripominja, prvič, da je zadevna "Kupoprodajna" pogodba po svoji pravni vsebini morda prej podjemna (po merilih iz 620. člena OZ), kar sicer za ta pritožbeni sklep ni odločilno. In drugič, kljub temu, da je sodišče prve stopnje razčlenjeno razložilo svojo miselno pot (gl. zg.), se pravzaprav ni izrecno opredelilo do tega, koliko razkužila je toženka morala priskrbeti pritožnici.

10Pritožbeno sodišče mu seveda pritrjuje, da zgoraj citirani 2. člen Kupoprodajne pogodbe, kot se glasi, toženke ne zavezuje zagotoviti maksimalne količine razkužila. Očitno je namreč število izdelkov omejeno samo navzdol; toda očitno je tudi, da je bilo treba izdelati nekaj več kot samo to najmanjše število. Oboje izhaja iz uporabljene besede minimalno (se pravi, najmanj ali vsaj toliko). A koliko? Razumno je privzeti, da ker je pritožnica zagotovila manj od dogovorjenih 25.000 kg etanola, se je tudi velikost nasprotne obveznosti sorazmerno znižala. Bistveno pa je to, da ker besedilo 2. člena ne da izrecnega odgovora, koliko razkužila je bilo treba izdelati, je bilo utemeljeno preiti s prvega k drugemu odstavku 82. člena OZ. Od tu dalje pritožbeno sodišče ne more več slediti prvostopenjskemu. Zgoraj citirani deli njegove obrazložitve (gl. 6. točko te obrazložitve) v resnici ne govorijo o skupnem namenu pogodbenic (ta je eden od kriterijev iz drugega odstavka 82. člena), ampak izražajo toženkine nagibe. Te OZ omenja na mestu, kjer določa, da nimajo vpliva na veljavnost pogodb (prim. 40. člen). Nagibi tudi niso daleč od "subjektivnega dojemanja" pogodbenic, ki skladno z navedeno revizijsko sodbo III Ips 76/2003 "ne igrajo nobene vloge" glede prave pravne vsebine v pogodbi s zapisanega. Pogodbeno pravo, da bi bilo učinkovito za obe pogodbenici, ne more biti odvisno od želja samo ene od njiju in se nanje zanašati, veljavo mora dati tistemu, kar je povnanjeno in navzven spoznatno. Zgornji citati iz izpodbijane sodbe, kot se glasijo, pa ostajajo na ravni toženkinih želja in ne dosegajo ravni skupnega namena pogodbenic.

11Neoziraje se na to, koliko razkužila je A. jamčil toženki, to ni imelo nobenega neposrednega vpliva na vsebino toženkine zaveze nasproti pritožnici (če je njuna Kupoprodajna pogodba prodajna pogodba v smislu OZ, velja relativnost pogodbenih zavez, tj. da je nasproti kupcu prodajalčev prodajalec tretji, pri čemer skladno s prvim odstavkom 125. člena OZ pogodbe ustvarjajo pravice in obveznosti samo za pogodbene stranke; če pa je Kupoprodajna pogodba podjem­na, 629. člen OZ še posebej pove, da podjemnik praviloma ni dolžan osebno op­raviti posla, a je zanj tudi v takšnem primeru naročniku sam odgovoren). Celo če je pritožnica vedela, da je toženki njena sopogodbenica jamčila 60.000 izdelkov za 25.000 kg etanola (mimogrede, količnik v tem primeru ni 2,3447, temveč 2,4), glede česar izpodbijana sodba vsebuje določene ugotovitve v 14. točki obrazložitve, iz tega še ne izhaja samodejno, da bi bila toženka pritožnici morala zagotoviti samo toliko več izdelkov od minimuma, kolikor pač bi jih A. izdelal: v razponu od nič do največjega števila izdelkov, kolikor ga je teoretično mogoče izdelati. To namreč ne bi bilo skladno z načeli obligacijskega prava, ki so nadaljnje merilo iz drugega odstavka 82. člena OZ in za (drugačno) uporabo katerih se pritožnica utemeljeno zavzema. Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo vesti skrbno, pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti pa morajo ravnati še z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (prvi in drugi odstavek 6. člena OZ). Pritožnica se je zato smela zanašati, da bo A. nasproti toženki ravnal skladno s pravkar opredeljeno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, vsekakor pa je takšna skrbnost pravno zavezovala toženko nasproti pritožnici po njuni pogodbi. Nadalje velja, da morajo pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz obligacijskih razmerij njihovi udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ). Jasno prepoznaven pritož­ničin interes je bil pridobiti toliko razkužila, kot bi ga bil lahko izdelal dober strokovnjak. Na jasno prepoznavne interese drug drugega pa morata pogodbenika paziti. In tudi načelo enake vrednosti nasprotnih dajatev (prvi odstavek 8. člena OZ) kaže v isto smer: če bi bila skrbna predelava etanola dala bistveno več razkužila, kot ga je pritožnica prejela, toženka oziroma njena prodajalka/podizvajalka pa bi si bila denimo privoščila več izgub, kot bi si ji jih smel dober strokovnjak, bi bilo ravnovesje vrednosti nasprotnih dajatev porušeno.

12Člen 83 OZ se zadevni situaciji ne prilega. Po njem prepogosto potezajo pravdne stranke, ki same niso - in samo zato, ker niso - zapisale pogodbe s sopogodbenico, s katero so v sporu. Toda ta člen ne nosi naslova "Nejasna določila pogodb v pisni obliki", temveč se imenuje "Nejasna določila v posebnih primerih". Ni torej uporabljiv takrat, kadar sta se bodoča pogodbenika prosto dogovarjala o vsebini pogodbe, le zapisal pa je doseženi dogovor nujno eden od njiju (v nasprotnem bi se vsi otepali te naloge). Nanaša se zlasti na primere formularnih, adhezijskih in njim podobnih pogodb, v katerih je nasprotna, navadno šibkejša stran (ekonomsko ali informacijsko) soočena z izbiro vnaprej pripravljene pogodbe po principu "vzemi ali pusti".

13Odgovor pritožbenega sodišča o dolžni količini razkužila po Kupoprodajni pogodbi je torej naslednji. Ne more biti numerično eksakten, pač pa bi bila morala toženka pritožnici zagotoviti toliko več razkužila od minimalnega števila enot (tega bi bilo treba tudi prilagoditi glede na nesporno nižjo dostavljeno količino etanola od pogodbeno dogovorjene, kot je že bilo nakazano), kolikor bi jih bilo mogoče pričakovati od skrbnega strokovnjaka, izdelovalca (ali prodajalca) razkužil (in to srednje kakovosti; prim. prvi odstavek 286. člena OZ). To ne pomeni nujno teoretično največjega možnega števila (vendar po drugi strani pomeni točno to število, če ga povprečno skrbni strokovnjak s tega področja navadno dosega, tj. če je običajna tehnologija do te mere učinkovita). Končno število (ali morda še bolj verjetno: razpon) je nadalje lahko odvisen tudi od drugih dejavnikov, kot je le redčenje etanola z 99 na 70 %, ki pa se jih laiki ne moremo vseh niti domisliti; morda je treba upoštevati potrebno vsebnost še drugih snovi, kot sta etilni alkohol in najbrž destilirana voda, morda takšnih, da je razkužilo primerno ali po ustreznih predpisih dovoljeno za nameravano rabo, razkuževanje rok; itn.

14Pritožnica je tožbo zasnovala na stališču strokovnjaka, da bi bilo mogoče pridobiti preko 80.000 pollitrskih enot. Če to število ustreza materialnopravnim kriterijem, razloženim eno točko obrazložitve višje, bi bila toženka toliko tudi dolžna dobaviti. Ali ustreza, lahko pove le sodni izvedenec. Da ga sodišče prve stopnje ni postavilo, zato pritožnica utemeljeno graja.

15Pritožbeno sodišče ji tudi pritrjuje, da ne bi smel biti zavrnjen predlog, naj se zasliši D. D., delavka družbe B., s katerim je hotela dokazati svojo trditev, da je nekaj mesecev po zadevnem poslu pravdnih strank toženka tej družbi ponudila razkužilo, izdelano iz pritožničinega etanola, in da je torej določen presežek nedovoljeno zadržala zase. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da ta priča ne more vedeti, ali so bila njeni družbi ponujena razkužila iz tovarne A. izdelana ravno iz tožničine surovine. Morda je res tako, a to ni nujno. Zato gre za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16Zaradi drugačne razlage Kupoprodajne pogodbe ni bilo ugotovljeno vse relevant­no dejansko stanje. Treba bo vsaj še zaslišati navedeno pričo in postaviti izvedenca. Zaradi drugačnega materialnopravnega izhodišča so postali pomembni tudi deli procesnega gradiva, glede katerega se sodišče prve stopnje še ni moralo nič opredeliti (npr. ugovor nesorazmerno visoke pogodbene kazni, drugi elementi odškodninske obveznosti). Ne bi bilo primerno, da bi se ti dokazi in to gradivo prvič pretresali pred pritožbenim sodiščem. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (druga poved prvega odstavka 355. in prva poved prvega odstavka 354. člena ZPP).

17Odločitev o stroških v pritožbenem postopku temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.