VSL Sodba I Cp 863/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo odškodnine v višini 26.490,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka), ter tožnici naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške (II. točka izreka).

2Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku po temelju), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, drugemu sodniku.

Tožnica trdi, da tožbe ni utemeljevala zgolj z dejstvom, da je toženec preprečeval gradnjo, dovoljeno z gradbenim dovoljenjem, temveč tudi z dejstvom, da je toženec svoja dejanja izvrševal na zemljiščih, na katerih ima tožnica lastninsko pravico oziroma druge stvarne pravice. Tožnica ni trdila, da je bila škoda povzročena z direktnim naklepom (torej s kvalificirano obliko krivde), drugačna ugotovitev sodišča je napačna. Zmotna uporaba materialnega prava (zmotno porazdeljeno materialno dokazno breme) je vodila v zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica tožencu ne očita nasprotovanja projektu, očita mu, da je organiziral in izvrševal fizične blokade, ki so preprečevale gradnjo na zemljiščih, na katerih ima tožnica pravico graditi. Pri presoji protipravnosti se sodišče ni ukvarjalo z jasno definiranimi dogodki na jasno definiranih lokacijah gradnje. Namesto tega se je ukvarjalo s problematiko trase in gradnje na odsekih, na katerih se v času škodnih dogodkov niso izvajala gradbena dela. Predmet zahtevka so bili zastoji pri gradnji na parcelah 2358/6, 1487 in 1488, vse k. o. X, in parceli 1801/1, k. o. Y, v letih 2018 in 2019. Razlogi izpodbijane sodbe o potrebi po širšem delovnem pasu (zaradi nasprotovanja mejašev glede mej), o nujnosti posegov na sosednja zemljišča v času gradnje in o pomenu sklepa o ugotovitvi javne koristi se nanašajo na zastoje gradnje na parceli 2342, k. o. X, v letu 2020. Sodišče ugotovi, da tožnica lastnikov na območju k. o. X še ni obvestila o gradnji, ne upošteva pa, da se gradnja na tem območju še ni začela izvajati. Poskušala se je izvesti zgolj na parcelah A. A. (parcelah 1487 in 1488), ki je bil o tem obveščen. Kasnejši dogodki na drugih delih trase Kanala za konkretni postopek niso pomembni. O tem, da jih šteje za pomembne, bi moralo sodišče tožnico v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti in ji omogočiti dopolnitev trditvene in dokazne podlage. Toženec je solastnik parcel 1766, 1706, 1773 in 1774, vse k. o. X, ki so od sporne lokacije oddaljene 1 km. Za gradnjo na parcelah 2358/6, 1487 in 1488, vse k. o. X, ni bilo potrebno soglasje lastnikov sosednjih zemljišč (te parcele so dovolj široke za gradnjo). Blokade, ki so predmet tega postopka, so bile postavljene izključno na parcelah, ki so v lasti tožnice in A. A. Pri teh blokadah širina gradbišč ni imela nobenega pomena. Pravna razmerja, ki vplivajo na gradnjo 12,2 km dolgega kanala, se spreminjajo, kar pomeni, da pogoji gradnje na enem odseku nimajo ničesar s pogoji gradnje na drugem odseku (ponekod se gradi na lastnih, drugje na služečih zemljiščih, ponekod je za gradnjo potreben delovni pas na sosednjih zemljiščih, drugje pa ne). Objekt se na določenih odsekih že gradi, kljub temu, da se za druge odseke še pridobiva dovoljenja. Stališče, da so imeli toženec in njegovi pomagači pravico zaustaviti gradnjo s postavitvijo fizičnih blokad na parcelah, kjer meje niso bile sporne in kjer ni bilo potrebe po posegih na sosednja zemljišča, je nevarno in protipravno. Protispisna je ugotovitev, da je dejansko območje gradbišča širše kot izhaja iz gradbenega dovoljenja - v slednjem širina gradbišča sploh ni opredeljena. Zaradi prirejenosti postopkov je sodišče vezano na pravnomočna gradbena dovoljenja. Če toženec meni, da so napačna, ima na voljo pravna sredstva, ne barikad. Sklep ARSO iz leta 2020 v zvezi s presojo vplivov na okolje se nanaša le na traso med T 142 in T 166, torej ne na območja, kjer je prišlo do obravnavanih zastojev. Ta del trase tudi ni v bližini parcel, ki jih ima toženec v solasti. Navržena, brez pravne utemeljitve, je ugotovitev, da bo morala tožnica pridobiti novo gradbeno dovoljenje. Protispisna je ugotovitev, da v času gradnje še ni bil izdelan PZI (B. B. je povedal, so imeli 24. 4. 2018 vso za gradnjo potrebno dokumentacijo, edino PZI je bil še v fazi potrjevanja). V zvezi z oviranjem gradnje 24. 4. 2018 je sodišče spregledalo pomen izpovedi C. C., da ga je toženec poklical marca 2018 in napovedal, da "bodo oni ustavili gradnjo". Izpoved priče je v nasprotju s toženčevo izpovedjo, da je bil s projektom seznanjen šele junija 2018. Lažna je tudi izpoved A. A., da je za gradnjo 24. 4. 2018 izvedel tako, da je tega dne delal na svoji parceli. Toženec se je na gradbišču oziroma barikadah pojavil vsakič, ko je prišlo do težav, kar dokazuje, da je imel vlogo vodje in organizatorja. Vsakič, ko je poskušala z gradnjo, je bila tožnica soočena z barikado. Gradnjo ji je šele 11. 11. 2019 omogočila začasna odredba. V obdobju od 24. 4. 2018 do 11. 11. 2019 je gradnja na tem odseku stala zaradi blokad, ne zaradi pridobivanja dodatne dokumentacije in soglasij. Glede dogodka 26. 9. 2018 je sodišče spregledalo, da je zastoj trajal kar 7 ur. Tako dolgega zastoja ne more razložiti zgodba o pokvarjenem vozilu. Več prič je izpovedalo, da je toženec zavrnil njihovo ponudbo, da potisnejo vozilo vzvratno, tako da bo tovornim vozilom omogočen dostop. V zvezi z dogodkom 23. 9. 2019 je pomembno zgolj to, da je toženec sodeloval pri protipravni barikadi. Nastavljanje telesa in postavljanje fizičnih ovir pred gradbeno mehanizacijo je oblika nasilja. Barikada je bila postavljena na javni kategorizirani občinski poti. Dokazna ocena ne temelji na skrbni in vestni presoji posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj. Sodišče je iskalo zgolj dokaze (dele dokazov), ki se ujemajo s toženčevo izpovedjo, zanemarilo pa je dokaze, ki dokazujejo neresničnost njegove izpovedi. Zaradi očitne pristranskosti naj se zadeva v primeru razveljavitve sodbe dodeli drugemu sodniku.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je investitorka in naročnica gradbenih del v okviru javnega projekta "Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika ...", katerega del je gradnja povezovalnega Kanala od vzhodne obvoznice do čistilne naprave ..., vključno s sekundarnima kanaloma na X. in Z. ter navezavo treh črpališč, ki se ukinjajo (...), v skupni dolžini 12,1 km. Od toženca zahteva povrnitev škode zaradi preprečevanja gradnje povezovalnega Kanala. Trdi, da je toženec sam in kot vodja oziroma organizator skupine ljudi večkrat oviral izvedbo gradbenih del, v posledici česar so izvajalcem nastali dodatni stroški, ki jih je morala tožnica plačati. Vtoževana škoda naj bi bila posledica zastoja pri gradnji v obdobju od 24. 4. 2018 do avgusta 2018 ter dogodkov 20. 9. 2018, 26. 9. 2018 in 23. 9. 2019.² Toženec, ki odgovornost zavrača, trdi, da je bilo njegovo nasprotovanje gradnji pravno utemeljeno, - ker tožnica ne more izvesti gradnje kanala brez uporabe sosednjih zemljišč, dovoljenj lastnikov zemljišč pa nima, - ker je na posameznih delih trase kanala sporna meja med tožničinimi zemljišči in sosednjimi zemljišči, in - ker se v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja ni presojal vpliv na okolje.

6Skladno s 1. odstavkom 131. člena OZ³ bremeni oškodovanca dokazovanje nastanka škode, nedopustnosti (protipravnosti) povzročiteljevega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo, obrnjeno dokazno breme je uzakonjeno v breme povzročitelja le glede odgovornosti za nastalo škodo. Obstoj škodnega dogodka je pogoj za presojo naštetih elementov odškodninskega delikta. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejstva v zvezi s konkretnimi škodnimi dogodki (o teh v nadaljevanju), te dogodke pa je tudi umestilo v širši kontekst, upoštevajoč pogoje za izgradnjo povezovalnega kanalizacijskega kanala. Glede na vsebino toženčevih ugovorov je bilo takšno dokazno izhodišče pravilno. Del presoje, ali je toženec ravnal protipravno, je bilo vprašanje, ali je bil toženčev dvom o zakonitosti projekta izgradnje povezovalnega Kanala utemeljen. Kar pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obravnavalo projekt kot celoto, presojalo njegovo zakonitost (razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče razumeti v tem smislu). Sodišče prve stopnje je v zvezi s pravno odločilnim vprašanjem, ali so obstajali (objektivni) razlogi za dvom o zakonitosti projekta izgradnje povezovalnega Kanala, ugotovilo:

- da je tožnica za gradnjo povezovalnega Kanala razpolagala s pravnomočnimi gradbenimi dovoljenji⁴, na podlagi katerih je imela pravico graditi na svojih in tujih zemljiščih, pri čemer so nekateri lastniki tujih zemljišč s tem soglašali, od drugih lastnikov pa bi pravice pridobila tekom gradnje;⁵

- da je bil projekt izgradnje povezovalnega Kanala javnosti (lastnikom zemljišč) predstavljen v juniju 2018, na sestanku v ... (sestanek, ki se ga je udeležil tudi toženec, je bil namenjen informiranju občanov na območju k. o. Y, pred začetkom gradnje jeseni 2018), in da pred tem projekt ni bil predstavljen lastnikom zemljišč v k. o. X, kjer naj bi se gradnja začela;

- da je za potrebe izgradnje povezovalnega Kanala potreben 13 - 15 m širok delovni pas (po načrtu organizacije gradbišča podizvajalca D. d. o. o. (priloga B23) širina gradbišča znaša med 13 in 15 m: 6 - 8 m za Kanal, 1 m za varovalni pas, 3 m za transportno pot in 3 m za začasno deponijo);

- da je toženec solastnik parcel 1766, 1706, 1773 in 1774, vse k. o. X, ki bi jih tožnica glede na potek trase povezovalnega kanala potrebovala zaradi delovnega pasu (njegovega dovoljenja za uporabo v času spornih škodnih dogodkov ni imela);

- da je do oviranja gradnje (s strani toženca in drugih lastnikov zemljišč) najprej (24. 4. 2018) prišlo na parcelah 2358/6 (last tožnice), 1487, 1488 (obe last A. A.), vse k. o. X, in da se je kasneje (v letu 2020), ko naj bi se gradnja nadaljevala na parceli 2342, k. o. X, izkazala za sporno meja med to parcelo (ki je del trase povezovalnega kanala) in sosednjimi nepremičninami;

- da so bile toženčeve in številne druge parcele v k. o. X (tudi v k. o. Y), na odseku trase T 129 - T 164, v dolžini 3.066,95 m, zajete v sklepu Občine o ugotovitvi javne koristi, ki predstavlja pravno podlago za pridobitev služnosti v javno korist po 211. členu ZUreP-2⁶ (sklep⁷ se nanaša na približno 300 parcel oziroma njihovih lastnikov, od katerih tožnica ni pridobila dovoljenja za uporabo zemljišč v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja);

- da kljub dejstvu, da gradnja povezovalnega Kanala poteka po vodovarstvenem območju, v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja ni bila izvedena presoja vplivov na okolje;

- da je ARSO v letu 2020, ob obravnavi zahteve Občine za izvedbo predhodnega postopka za nameravani poseg gradnje povezovalnega Kanala z dodajanjem armiranobetonske kinete na odseku trase med T 142 in T 166, v dolžini 2.128,95 m, spremenil svoje prvotno stališče (sklep z dne 28. 1. 2016), da izvedba presoje vplivov na okolje in pridobitev okoljevarstvenega soglasja za poseg nista potrebna - od investitorja je zahteval presojo vplivov na okolje in na tej osnovi pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja.⁸

7Pritožbene navedbe je mogoče strniti v glavni pritožbeni očitek, da so predmet zahtevka zastoji pri gradnji v letih 2018 in 2019, ob poskusu gradnje na parcelah 2358/6 1487 in 1488, vse k. o. X, zato je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev neutemeljeno oprlo na razloge za kasnejše zastoje, na drugih odsekih gradnje (v času škodnih dogodkov na lokacijah ovirane gradnje ni bilo potrebno nobeno soglasje mejašev, prav tako se tudi mnenje ARSO iz leta 2020 nanaša na drug odsek trase). Četudi je tožnica glede zemljišč, na katerih je s strani toženca prišlo do nasprotovanja gradnji, izpolnjevala pogoje za gradnjo (po gradbenem dovoljenju z dne 12. 3. 2014 (priloga A5) je bila tožnici dovoljena gradnja tudi na parcelah 1487 in 1488, ki sta v lasti A. A.), bi bila glede na konkretne okoliščine primera takšna izolirana presoja izpostavljenih škodnih dogodkov umetna in neživljenjska. V primeru izkopa oziroma namestitve cevi na enem odseku trase (na katerem so morda zaradi dovolj širokega delovnega pasu oziroma dovoljenja lastnikov sosednjih zemljišč izpolnjeni pogoji za to), je ob dejstvu, da je bil potek povezovalnega Kanala načrtovan in znan, gotovo bodoče dejstvo, da se bodo dela nadaljevala na drugih odsekih načrtovane trase, na katerih pa pogoji za gradnjo (še) niso izpolnjeni. Prav zato, ker gre za gradnjo linijskega objekta (pri takšni gradnji ni mogoče izpuščati posameznih odsekov), imajo neurejena pravna razmerja na enem odseku gradnje vpliv tudi na odseke gradnje, kjer so pravna razmerja med lastniki in investitorjem sicer urejena.

8Zgoraj nanizane ugotovitve je sodišče prve stopnje povezalo v prepričljiv zaključek, da je imel toženec utemeljene razloge za nasprotovanje izvedbi projekta izgradnje povezovalnega Kanala. Omenjeni sklep Občine o ugotovitvi javne koristi negira tožbeno tezo, da bo načrtovana gradnja kanalizacijskega kanala potekala izključno po tožničinih zemljiščih, oziroma zemljiščih, na katerih ima tožnica ustrezne pravice. Tožnica namreč na več kot 3 km dolgem odseku trase ni imela urejenih soglasij lastnikov za posege na sosednja zemljišča. Omenjeno spremenjeno stališče ARSO pa negira tožbeno tezo, da za načrtovani poseg ni (bilo) treba izvesti presoje vplivov na okolje (oziroma pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja). Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da zastoji, ki so predmet konkretnega odškodninskega zahtevka, nimajo nobene povezave s kasnejšimi zastoji pri gradnji na parceli 2342, k. o. X. Glede na drugačno, jasno izraženo ugovorno stališče, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti materialno procesnega vodstva v tej smeri (285. člen ZPP). Dokazi o utemeljenosti toženčevih opozoril sicer časovno izvirajo iz obdobja po škodnih dogodkih, kar pa ne spremeni dejstva, da so bili njegov dvom o zakonitosti posega ter izražena opozorila in nasprotovanja gradnji utemeljeni že v času škodnih dogodkov. Vprašanje, ali in kakšne so pravne možnosti za spremembo pravnomočnega gradbenega dovoljenja, v tej zadevi ni bilo pravno odločilno, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o pavšalnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da bo morala tožnica pridobiti novo gradbeno dovoljenje.

9Toženec je z opozarjanjem in nasprotovanjem izvedbi projekta varoval tako svojo lastninsko pravico kot tudi javno korist. V zvezi s slednjo velja poudariti, da tožnica, četudi deluje v javnem interesu, projekta izgradnje povezovalnega Kanala ni transparentno predstavila niti lastnikom zemljišč (v k. o. X), niti (strokovni) javnosti, s tem pa je onemogočila strokovno razpravo o morebitnih spornih vprašanjih (tudi o primernosti izbrane trase). Trasa povezovalnega Kanala poteka čez vodovarstveno območje, zato bi bila o vprašanju, sproženem v javnosti po začetku gradnje - ali predstavlja projekt grožnjo za vire pitne vode (torej povečano tveganje za zdravje ljudi), nujna predhodna odprta strokovna razprava. Zaradi pomembnosti vprašanja za širšo javnost, v povezavi s kredibilnostjo projekta, takšna razprava, četudi na račun morebitnega časovnega zamika pri izvedbi projekta (in posledično morebitnih težav pri financiranju⁹), ne bi smela izostati. Vsakršno drugačno ravnanje vzbuja vtis o enostranskem in avtoritarnem reševanju problemov.

10Sodišče prve stopnje se je nadalje ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil toženčev način nasprotovanja gradnji ob priliki konkretnih škodnih dogodkov prekomeren (in zato protipraven). Ne drži torej pritožbeni pomislek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s konkretnimi dogodki na konkretnih lokacijah. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je imelo sodišče prve stopnje pri obravnavanju posameznih škodnih dogodkov glede dokazov obeh strank različne kriterije, oziroma da jih ni obravnavalo enako skrbno (da je zgolj nekritično verjelo tožencu, oziroma dokazom, ki so skladni z njegovo izpovedjo). Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritožbeno sodišče nima pomislekov o procesni nepristranskosti sodišča prve stopnje niti o pravilnosti dokazne ocene o pravno odločilnih dejstvih.

11Da toženec ob blokadi s traktorji 24. 4. 2018 ni bil prisoten, v pritožbenem postopku ni sporno. Sporno pa je, ali je bil vodja ali organizator tega dogodka (in kasnejših). Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil toženec večkrat prisoten na zemljiščih, kjer je tožnica nameravala graditi, in da je ob teh prilikah nasprotoval gradnji z argumentom, da izvajalci nimajo ustrezne dokumentacije za gradnjo. Njegova (večkratna) prisotnost in glasnost pri izražanju prepričanj pa sama po sebi ne utemeljujeta dokazne presoje, da je bil vodja ali organizator protestnih akcij. Notranje skladna, logična in življenjsko prepričljiva je dokazna ocena, da so posamezniki - kmetje in lastniki zemljišč, ki sodijo v območje gradnje, na protestih zoper gradnjo nastopali skupaj, vendar vsak v svojem imenu in za lastni interes (kar zadeva potencialno ogroženost virov pitne vode pa tudi za javni interes). Toženčevo izpoved, da je za projekt izvedel v juniju 2018, je razumeti, da je bil takrat s strani tožnice o njem informiran. V pritožbi poudarjeno dejstvo, da je toženec za projekt zagotovo vedel že pred junijem 2018 (do izpovedi priče C. C. se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo v 45. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), ne vodi avtomatično k sklepu, da je bil vodja ali organizator protestne akcije 24. 4. 2018. Da ni šlo za vnaprej (in od zunaj) organizirano akcijo, nenazadnje izhaja iz izpovedi več prič (E. E., F. F., G. G. in A. A.) – kmetov, ki so spornega dne delali na svojih parcelah in ki so nato na licu mesta organizirali blokado s traktorji. V zvezi z dogodkom 20. 9. 2018 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec s svojim vozilom oviral dovozno pot tovornim vozilom. Ker je vozilo kasneje umaknil, izvajalci pa so kljub temu gradbeno mehanizacijo premaknili na drugo lokacijo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti elementa vzročne zveze (med toženčevim ravnanjem in stroški zaradi prestavitve gradbene mehanizacije). V zvezi z dogodkom 26. 9. 2018 sta v gradbenem dnevniku (priloga A25) zapisa, da so protestniki ob 8.30 zaprli dovoz na gradbišče in da je moral izvajalec posledično prekiniti z izvajanjem del na trasi med T 173 do T 174. V gradbenem dnevniku opredeljene ure izvajalca ne dokazujejo trajanja zastoja, oziroma ne vzbujajo dvoma o tem, da je bilo toženčevo vozilo v okvari. Večjo dokazno težo ima uradni zaznamek policije¹⁰ (na list. št. 148a v spisu), iz katerega izhaja, da je bilo na dovozni poti stoječe vozilo v okvari in da se je toženec zavezal, da ga bo odstranil. Glede dogodka 23. 9. 2019, ko je bila izvedena blokada zaradi nasprotovanja gradnji na parcelah 1487 in 1488, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predložene fotografije (priloge A41- A43) dokazujejo, da je toženec svoje vozilo parkiral ob poti, torej na zasebnem zemljišču. Ni dvoma o tem, da je toženec pri tej protestni akciji aktivno sodeloval, kar pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne zadostuje za dokazno presojo, da je bil njen vodja ali organizator.

12Sodišče prve stopnje je konkretna toženčeva ravnanja pravilno presojalo (tudi) v luči ugotovitve, da toženec gradnje ni oviral samovoljno, brez argumentov. Upoštevajoč omejene pravne možnosti posameznika, ki ni sodeloval v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, po pravnomočnosti le-tega, je treba toženčeva ravnanja ob protestnih akcijah (20. 9. 2018, 26. 9. 2018 in 23. 9. 2019) obravnavati kot izraz njegovih ustavnih pravic (pravice do zasebne lastnine - 33. člen URS¹¹, pravice do zbiranja in združevanja - 42. člen URS, svobode izražanja - 39. člen URS ter pravic do zdravega življenjskega okolja in do pitne vode - 70.a in 72. člen URS). Tožencu ni mogoče očitati, da je prekoračil (zlorabil) abstraktni namen omenjenih ustavnih pravic, niti, da je bilo izvrševanje pravic nesorazmerno na škodo pravic tožnice. Takšno presojo je mogoče opreti tudi na (v pritožbi neizpodbijano) dokazno oceno, da toženec ob oviranju gradnje nikoli ni bil nasilen. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno tezo, da je že sama fizična blokada, ne glede na konkretne okoliščine, vedno nasilje. Toženec je jasno in odločno izražal svoja utemeljena stališča, česar ne glede na cilj, ki ga je ob tem poskušal doseči (preprečiti gradnjo), ni mogoče označiti za nasilje. Tudi pritožbeno sodišče torej toženčevih ravnanj ne prepoznava kot protipravnih.

13Po oceni pritožbenega sodišča je jasna in pravilna tudi sporočilnost izpodbijane sodbe: škodljiva javnemu interesu je lahko pasivna (nekritična) družba, ne angažirani posameznik, ki uspe glede (za družbo) izjemno pomembnega vprašanja mobilizirati (zainteresirati) splošno in strokovno javnost, ter s tem investitorja prisiliti v odprto razpravo, oziroma soočenje z drugačnimi mnenji.¹² Kaznovanje takšnega posameznika z odškodninsko sankcijo bi bilo lahko nevaren precedens, ki bi ogrozil dialog med civilno družbo in predstavniki kapitala o pomembnih skupnih vrednotah (kot je zdravo življenjsko okolje oziroma pitna voda).

14Ugotovitev o nedokazanosti elementa protipravnosti (in vzročne zveze - v zvezi z dogodkom 20. 9. 2018) je vodila k pravilni materialnopravni presoji, da toženec za škodo, ki naj bi izvirala iz konkretnih škodnih dogodkov, ni odškodninsko odgovoren. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je pri presoji zatrjevane odškodninske odgovornosti pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi stroške v zvezi z njo, tožencu pa je na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njegove pritožbene stroške, ki zajemajo 750 točk oziroma 450 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,¹³ povečano za 2 % materialne stroške po 3. odstavku 11. člena OT, in 22 % DDV. Znesek 559,98 EUR je dolžna tožencu plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Tožbene navedbe se nanašajo še na preprečevanje dostopa gradbeni mehanizaciji v juliju in avgustu 2018, ter na dogodke 14. 8. 2018 (toženec je več ur sedel v žlici gradbenega stroja), 19. 10. 2018 (zapora z vozili) in 7. 10. 2019 (zapora z vozili).
³ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Gradbena dovoljenja so bila izdana za posamezne dele objekta, kar je bilo, ker gre za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture, skladno z 2. odstavkom 67. člena ZGO-1 (Zakon o graditvi objektov, Ur. l. RS, št. 110/2002, s spremembami in dopolnitvami).
⁵ Iz obrazložitve gradbenega dovoljenja z dne 12. 3. 2014 (priloga A5) izhaja, da se bo v primeru, če se bo šele v fazi gradnje izkazalo, da bo prišlo do dodatnih posegov na druga zemljišča, v smislu odlaganja materiala in začasnih deponij, zahteve po odškodnini reševalo individualno ob gradnji.
⁶ Zakon o urejanju prostora, Ur. l. RS, št. 61/2017, s spremembami in dopolnitvami.
⁷ S sklepom je bilo ugotovljeno, da je gradnja in s tem uporaba delovnega pasu za potrebe ureditve gradbišča in transportne poti nujna in v javno korist (predlog sklepa - priloga B27).
⁸ Dopis ARSO z dne 21. 7. 2020 (priloga B45) napoveduje izdajo kasnejšega sklepa.
⁹ Projekt je pretežno (62 %) financiran iz evropskih kohezijskih sredstev (glej prilogo A2).
¹⁰ Policijo je poklical toženec.
¹¹ Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami.
¹² Glej npr. mnenje NIJZ (priloga B46) in odgovor na pisno poslansko vprašanje v zvezi s pridobivanjem gradbenega dovoljenja za gradnjo Kanala (priloga B50).
¹³ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami