70.a člen URS

Pri odločanju o razlastitvi na podlagi 76. člena Zakona o vodah (ZV-1) je treba izhajati iz dejanske učinkovitosti varstva vodnih virov za oskrbo s pitno vodo in s tem varstva ustavne pravice iz 70. a člena Ustave Republike Slovenije (URS). Pri presoji, ali je treba zemljišča na vodovarstvenem območju razlastiti zaradi potrebe po (učinkovitejši) omejitvi njihove uporabe, je tako bistveno, da poseg v količino in kakovost vodnih virov (lahko) povzroči nedovoljeno opravljanje dejavnosti oziroma uporaba zemljišč s strani njihovih lastnikov oziroma uporabnikov in ne (ne)delovanje inšpekcijskega nadzora. Nujnost razlastitve zaradi nastalih kršitev omejitve uporabe zemljišč na vodovarstvenem območju (iz drugega odstavka 76. člena ZV-1) lahko izključi dejanska ugotovitev, da je mogoče na podlagi rezultatov učinkovitega inšpekcijskega nadzora utemeljeno pričakovati, da do nadaljnjih posegov v navedeni vodni vir ne bo več prihajalo. Za ugotovitev nujnosti, primernosti in ožje sorazmernosti razlastitve zemljišča na vodovarstvenem območju tudi ni nujna ugotovitev, da je prav lastnik posameznega zemljišča tista oseba, ki ni spoštoval predpisanih omejitev oziroma, da je prav on

Kot izhaja iz 99. člena SPZ je pasivno legitimiran vsakdo, ki vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice oziroma kvalificirane posesti. Poleg neposrednega motilca (v tem primeru toženka) je lahko tožen tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika oziroma domnevnega lastnika stvari v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja korist (lastniki objekta).

Revizija se dopusti glede vprašanj: ◦ Ali je pravilno stališče upravnega organa in sodišča, da v primeru, ko razlastitvenega namena (zavarovanja količin in kakovosti vodnih virov za javno oskrbo s pitno vodo) ni mogoče doseči zaradi neučinkovitosti inšpekcijskega nadzora, ni izpolnjen pogoj nujnosti za razlastitev? ◦ Ali je pravilno stališče, da je pogoj nujnosti za razlastitev nepremičnin na najožjem vodovarstvenem območju na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o vodah (ZV-1) lahko izpolnjen samo v primeru, da je izkazano, da lastnik vsake posamezne nepremičnine, ki se razlašča, ne spoštuje predpisanih prepovedi in omejitev iz drugega odstavka tega člena?

Toženec je z opozarjanjem in nasprotovanjem izvedbi projekta varoval tako svojo lastninsko pravico kot tudi javno korist. V zvezi s slednjo velja poudariti, da tožnica, četudi deluje v javnem interesu, projekta izgradnje povezovalnega Kanala ni transparentno predstavila niti lastnikom zemljišč niti (strokovni) javnosti, s tem pa je onemogočila strokovno razpravo o morebitnih spornih vprašanjih (tudi o primernosti izbrane trase). Trasa povezovalnega Kanala poteka čez vodovarstveno območje, zato bi bila o vprašanju, sproženem v javnosti po začetku gradnje - ali predstavlja projekt grožnjo za vire pitne vode (torej povečano tveganje za zdravje ljudi), nujna predhodna odprta strokovna razprava. Zaradi pomembnosti vprašanja za širšo javnost, v povezavi s kredibilnostjo projekta, takšna razprava, četudi na račun morebitnega časovnega zamika pri izvedbi projekta (in posledično morebitnih težav pri financiranju), ne bi smela izostati. Vsakršno drugačno ravnanje vzbuja vtis o enostranskem in avtoritarnem reševanju problemov. Sodišče prve stopnje je konkretna toženčeva ravnanja pravilno presojalo (tudi) v luči ugotovitve, da toženec gradnje ni oviral samovoljno, brez argumentov. Upo

Glede na to, da denarna terjatev občine, katere rubež in prenos je upnik predlagal z dodatnim sredstvom izvršbe, predstavlja najemnino za najem javne gospodarske infrastrukture, ki se financira iz cene gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za sredstva, ki so nujno potrebna za opravljanje temeljne naloge oziroma dejavnosti občine, tj. oskrbe prebivalstva s pitno vodo, kar se zagotavlja tudi z vzdrževanjem in obnovo temu namenjene javne infrastrukture, čemur so sredstva iz naslova najemnine skladno s Pogodbo tudi dejansko in izključno namenjena (22. člen Pogodbe).