67. člen ZGO-1-UPB1

Objekta, ki je zgrajen v nasprotju z upravnim dovoljenjem, ni mogoče ločevati na del, ki je skladen z gradbenim dovoljenjem in del, ki ga predstavljajo sporna nadzidava in rekonstrukcija, kar želita tožnika s spremenjenim zahtevkom legalizirati. Z zavrnitvijo predlagane zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja v pravnomočnost prvotno izdanega ni bilo poseženo. Upravni organ je pravilno odločil, da je zaradi narave predlagane spremembe, ki predstavlja enega izmed lokacijskih pogojev (povišanje objekta, zaradi česar se bistveno spremeni zunanji izgled objekta), lociranega povsem ob parcelni meji, določenih v pravnomočno izdanem gradbenem dovoljenju, treba izdati novo gradbeno dovoljenje.

Ne prvostopenjski ne organ druge stopnje se nista opredelila do najpomembnejšega tožničinega ugovora, da relevantna zakonodaja ne pozna izraza privatni dovoz in da bi bilo treba sporni cestni priključek opredeliti skladno s pogoji in zahtevami ZC in Pravilnika o projektiranju cest. Upravni organ bi se moral opredeliti do tožničinih navedb in jih ovrednotiti ob upoštevanju vseh treh izvedeniških mnenj vloženih v upravni spis samostojnih parcel in spejeti dokazni dokazni sklep, zakaj je sledil projektni dokumentaciji, da gre za privatni dovoz in s tem za uporabo določbe iz OPN. Pristojni upravni organ za gradbene zadeve mora pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Odmiki od parcelnih mej so namenjeni preprečevanju negativnih vplivov na sosednjo posest.

Toženec je z opozarjanjem in nasprotovanjem izvedbi projekta varoval tako svojo lastninsko pravico kot tudi javno korist. V zvezi s slednjo velja poudariti, da tožnica, četudi deluje v javnem interesu, projekta izgradnje povezovalnega Kanala ni transparentno predstavila niti lastnikom zemljišč niti (strokovni) javnosti, s tem pa je onemogočila strokovno razpravo o morebitnih spornih vprašanjih (tudi o primernosti izbrane trase). Trasa povezovalnega Kanala poteka čez vodovarstveno območje, zato bi bila o vprašanju, sproženem v javnosti po začetku gradnje - ali predstavlja projekt grožnjo za vire pitne vode (torej povečano tveganje za zdravje ljudi), nujna predhodna odprta strokovna razprava. Zaradi pomembnosti vprašanja za širšo javnost, v povezavi s kredibilnostjo projekta, takšna razprava, četudi na račun morebitnega časovnega zamika pri izvedbi projekta (in posledično morebitnih težav pri financiranju), ne bi smela izostati. Vsakršno drugačno ravnanje vzbuja vtis o enostranskem in avtoritarnem reševanju problemov. Sodišče prve stopnje je konkretna toženčeva ravnanja pravilno presojalo (tudi) v luči ugotovitve, da toženec gradnje ni oviral samovoljno, brez argumentov. Upo

Vprašanji, ki se nanašata na pravico graditi in možnost izdaje delnih gradbenih dovoljenj, glede na jasni določbi 56. in 67. člena ZGO-1 ter obsežno in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ne terjata ponovne vsebinske obravnave. Te ne terja niti vprašanje zatrjevane selektivne uporabe določb UN, saj razlaga določb, s katero se revident ne strinja, ne pomeni njihove selektivne uporabe. Vprašanje vplivnega območja in negativnih vplivov, pa tako kot je zastavljeno, ne odraža vsebine te zadeve. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje namreč ne temelji na stališču, da upravnemu organu ni treba ugotavljati vplivnega območja in vplivov gradnje na sosednja zemljišča.

V projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja so navedeni pričakovani vplivi, ki jih bo nameravana gradnja povzročila v času gradnje oziroma izvajanja del in ko bo objekt v uporabi oziroma obratovanju ter ukrepi za preprečitev oziroma zmanjševanje pričakovanih vplivov na okolico. Iz PGD izhaja, da negativnih vplivov objekta na okolico ne bo. Kakor izhaja iz upravnega spisa je upravni organ prve stopnje tožnika pozval, da za svoje trditve, kar pomeni tudi za trditev o negativnih vplivih razširitve pokopališča na okolico predloži dokaze, ki bi izkazovali nasprotno. Do škodljivih posegov na zemljišča tožnika bi lahko prišlo le v primeru, če bi šlo pri omenjenih vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje. Tožnik pa niti v postopku izdaje izpodbijane odločbe, niti v nadaljnjem postopku ni predložil nobene študije ali dokaza, izdelane s strani pooblaščenega inženirja, ki bi izkazoval drugače.

Predlagatelj obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja upoštevaje uveljavljeno sodno prakso ni stranka z nasprotnim interesom v smislu določb ZUP, saj v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitor ne uveljavlja svojega zahtevka nasproti drugi stranki. Tožeča stranka se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi. Tak procesni položaj pa ne more vplivati na pravice aktivne stranke, to je osebe, na katere zahtevo je bil uveden postopek, da razpolaga z zahtevkom in ga tudi umakne.

Tožnici sta vsa zatrjevana vlaganja sicer izvršili kot dobroverni posestnici, vendar pa stroški, ki so nastali tožnicama z izdelavo šestih stanovanj na podstrešju, v smislu 38. člena ZTLR niso koristni – vrednost nepremičnine se, saj za izvršeno gradnjo ne bo mogoče pridobiti gradbenega in uporabnega dovoljenja, ni povečala. Povečanje vrednosti stvari pa je objektivni kriterij za to, da je določen strošek mogoče opredeliti kot koristen.

Ugovor tožeče stranke, da v zadevi ni dopustno izdati dopolnilnega gradbenega dovoljenja, ker še ni bilo izdano enotno gradbeno dovoljenje za gradnjo hitre ceste Koper - Izola, ni utemeljen. Upoštevaje določbo drugega odstavka 67. člena ZGO-1 se namreč za graditev infrastrukturnih objektov, kar hitra cesta gotovo je, lahko izda gradbeno dovoljenje tudi za del objekta, oziroma za izvedbo posameznih del, kot je bilo tudi v konkretnem primeru.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja, ker naj bi gradbeno dovoljenje sploh ne bilo izdano. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je bilo investitorju DARS dne 22. 1. 2009 izdano delno gradbeno dovoljenje za gradnjo predora Markovec, ki je postalo pravnomočno dne 23. 2. 2010. Že delno gradbeno dovoljenje pa obsega tudi gradnjo Pogonske centrale 2 - zahod na desni strani desne cevi predora Markovec, ki je predmet izpodbijanega dopolnilnega gradbenega dovoljenja.

Tožnikovo stališče, da bi morali biti predmet obravnavanega postopka tudi posegi v zvezi z obstoječim omrežjem, temelji zgolj na njegovem dejanskem interesu, ki izvira iz bojazni, da mu bo zaradi načrtovane gradnje in s kasnejšim priklopom na novo zgrajeno infrastrukturo poseženo v njegovo normalno poslovanje. Tožniku kot stranskemu udeležencu v upravnem postopku pa zakon ne zagotavlja varstva dejanskega interesa.

Načrtovana gradnja se nanaša na novogradnjo dela javnega vodovoda, ne pa tudi na vodovodne priključke na obstoječe objekte in na odstranitev obstoječega vodovodnega omrežja. Način priključevanja oz. pogoji, pod katerimi se bodo obstoječi objekti, med katerimi je tudi tožnikov, priključili na novozgrajeno infrastrukturo, bodo predmet postopkov za izdajo soglasij za priključitev na podlagi pred tem izdanih pogojev za priključevanje posameznega objekta na infrastrukturo.

Gradbeno dovoljenje je mogoče izdati le za cel objekt ali za del objekta, če so za to izpolnjeni pogoji in če je to tako opredeljeno v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ni pa mogoče izdati gradbenega dovoljenja za posamezen pogoj. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo, kar izhaja iz pojasnil v projektni dokumentaciji. Zato po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za to, da bi upravni organ moral odločati o izdaji gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo obstoječega objekta ali za spremembo že izdanega gradbenega dovoljenja po 73. členu ZGO-1.

V skladu z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji se grafični prikazi, s katerimi se prikazujejo podatki, ki se nanašajo na zemljiško parcelo, izdelajo na geodetskem načrtu. Po Pravilniku o geodetskem načrtu pa je treba pred prikazom mej zemljiških parcel v grafičnem prikazu, če podatki o mejah zemljiških parcel niso dovolj natančni, meje urediti skladno s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Tožnik namreč zatrjuje ravno to, torej da meja med spornimi parcelami ni urejena.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Upravni spor o obnovi postopka gradbenega dovoljenja ni spor, v katerem bi bila pravica oziroma obveznost izražena v denarni vrednosti. Vprašanje, o katerem je že izoblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča (že rešeno vprašanje), izpodbijana odločitev pa od te sodne prakse ne odstopa, ni pomembno pravno vprašanje. Vprašanje, ki se nanaša na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, oziroma vprašanje, na katero je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega oziroma podzakonskega besedila, ni pomembno pravno vprašanje. Z navedbami, ki ostajajo na pavšalni ravni in so v celoti neizkazane, ni izpolnjen pravni standard zelo hudih posledic.

Iz izreka izpodbijane odločbe, kot tudi njene obrazložitve, nesporno izhaja, da se izdaja za izgradnjo javne prometne in komunalne infrastrukture in sicer prvo fazo na določno navedenih parcelah, med katerimi ni parcel, ki sta v solasti tožnice. Te ugotovitve ne spremeni izrek izpodbijane odločbe v delu, v katerem je navedeno, da je sestavni del dovoljenja celoten projekt, saj je iz projekta jasno razvidno, kaj je predmet prve faze gradnje, za katero je predmetno gradbeno dovoljenje izdano. Za gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture je dopustno izdati gradbeno dovoljenje tudi za njegov del, in sicer ne glede na to, ali ta pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in ali se da samostojno uporabljati, kar je sicer zahteva za vse druge objekte po 1. odstavku 67. člena ZGO-1.

Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je dokumentacija, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje leta 1979, nepopolna in torej ni mogoče natančno preveriti lokacijskih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, saj je bila njena dolžnost hraniti vso tehnično dokumentacijo, po kateri je bil objekt zgrajen.

Za izdajo delnega gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture ni potrebno, da posamezen del pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in da se lahko samostojno uporablja, kot to velja za druge objekte, nesporno pa morajo biti za celotno območje, za katerega je izdano delno gradbeno dovoljenje, v konkretnem primeru za daljnovod od stojnih mest 30 do 72, zajeta vsa zemljišča, ki so v koridorju nadzemnega voda.

V primeru objekta gospodarske javne infrastrukture je po 2. odstavku 67. člena ZGO-1 dopustno izdati gradbeno dovoljenje tudi za njegov del, in sicer ne glede na to, ali ta pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in ali se da samostojno uporabljati, kar je sicer po 1. odstavku istega člena zahteva, ko gre za izdajo delnega gradbenega dovoljenja za druge objekte. Za izdajo gradbenega dovoljenja za del objekta morajo biti izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena ZGO-1, zato je predhodno soglasje iz 2. odstavka 97. člena ZLet pogoj tudi za izdajo delnega gradbenega dovoljenja. Presoja pravilnosti in zakonitosti prehodnega soglasja in okoljevarstvenega dovoljenja ni v domeni upravnega organa za gradbene zadeve. Dejstvo, da ta organ že med postopkom na prvi stopnji tožnika ni seznanil z obema upravnima aktoma in mu je s tem po njegovem mnenju onemogočil priglasitev udeležbe v teh postopkih, ni okoliščina, ki bi vplivala na zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja. Neudeležba strank v postopku tudi ni ovira za nastop dokončnosti in pravnomočnosti upravnih aktov, na kar kaže iz tega razloga v ZUP predvidena možnost obnove postopka, končanega z dokončno odločbo

V primeru objekta gospodarske javne infrastrukture je po 2. odstavku 67. člena ZGO-1 dopustno izdati gradbeno dovoljenje tudi za njegov del, in sicer ne glede na to, ali ta pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in ali se da samostojno uporabljati, kar je sicer zahteva za vse druge objekte po 1. odstavku istega člena. Upravni organ je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dolžan paziti, ali gre v zadevi za gradnjo objekta iz uredbe, za katerega je obvezna presoja vplivov na okolje. Določba 3. odstavka 43. člena ZUP se nanaša na postopkovne pravice in dolžnosti, ki pa jih stranski udeleženec, glede na predhodni določbi 43. člena ZUP, izvaja le v obsegu, s katerim zagotavlja varstvo svojih pravnih koristi, torej omejeno. Upravni organ je dolžan izrecno preizkusiti le tiste ugovore stranskega udeleženca, ki so relevantni z vidika varovanja konkretnih pravnih interesov in s tem morebitna ovira za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnica se ne more uspešno sklicevati niti na neskladnost PGD z določbami PUP, saj ne trdi in izkazuje, da bo gradnja v obsegu, ki po njenem predstavlja neskladnost s PUP, posegla v njen pravno varovani dostop do nepremičnine, t

Stranski udeleženec v upravnem sporu sicer lahko opozarja na vse nepravilnosti, vendar pa bo uspešen le z ugovorom, kadar bo zatrjevana nepravilnost imela vpliv na njegov pravno varovani položaj. Lastniki nepremičnin so pravno varovani le v primeru bistvenih (prepovedanih, prekomernih) imisij iz 1. odstavka 75. člena SPZ. Če bo do njih prišlo, bo imel tožnik možnost zahtevati sodno varstvo na podlagi civilnopravnih predpisov.