VSRS Sodba I Up 44/2024

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3119/2022/21 (1222-12) z dne 1. 12. 2023. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo tretjo prošnjo za mednarodno zaščito¹ kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pritrdilo ugotovitvam toženke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države (Alžirije) in da je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnika ni zaslišalo, ker se sodnemu vabilu na glavno obravnavo ni odzval. Njegova pooblaščenka (odvetnica) je to opravičila s sklicevanjem na zdravstvene razloge, vendar iz predloženih listin, ki jih je podpisal psihiater dr. Peter Pregelj (in ki nista zdravniški opravičili v smislu drugega odstavka 115. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ne izhaja, da bi mu ti onemogočali sodelovanje na naroku. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca s področja psihiatrije. Iz obrazložitve še izhaja, da nevarnost krvnega maščevanja, kot jo zatrjuje tožnik, ne utemeljuje priznanja statusa begunca, saj ne gre za preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnik je v upravnem postopku namreč trdil le, da je (potem, ko se je že odločil, da odide) od ljudi iz soseske slišal govorice, da se mu želi maščevati družina osebe, umrle zaradi prometne nesreče. Prav tako ni izkazal, da ga alžirski policisti pred tem ne bi mogli učinkovito zaščititi.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, v kateri sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu in kršitev 22. člena Ustave, ker ni izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem. Ne strinja se, da tožbenih navedb o krvnem maščevanju ni mogoče povezati z razlogi preganjanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6ZPP² v 115. členu - na katerega se (med drugim) sklicuje sodišče prve stopnje - določa, da sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek). Če stranka ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, ga lahko sodišče preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter stranki onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo (drugi odstavek).

7Iz navedenih določb izhaja, da za predlagano preložitev naroka ne zadošča, da ima stranka zdravstvene težave. Te morajo biti dovolj resne, da stranki onemogočajo prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, poleg tega morajo biti nenadne in nepredvidljive - samo tako nastale težave stranki preprečijo, da bi se na nastali položaj lahko ustrezno odzvala, npr. z angažiranjem pooblaščenca, ki jo zastopa na naroku.³ Upoštevaje v sodni praksi ustaljeno razlago, da je preložitev naroka izjema, ki jo je treba (kot vse izjeme) obravnavati restriktivno, morata biti za uporabo te izjeme izpolnjena dva pogoja - opravičilo stranke in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom.⁴ Če sodišče te okoliščine ugotavlja na podlagi zdravniškega potrdila, njegovo verodostojnost preveri, če vanjo dvomi.⁵

8Glede na navedeno v povezavi s pritožbenimi navedbami Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tej pritožbeni zadevi ne gre za spor o tem, ali so bili izpolnjeni pogoji za opravo glavne obravnave v pritožnikovi nenavzočnosti. Ta je namreč kljub zatrjevanim zdravstvenim razlogom svojo udeležbo na glavni obravnavi 29. 12. 2023 udejanil preko pooblaščenke, ki je na naroku lahko tudi aktivno sodelovala. Sporno pa je, ali bi moralo sodišče določiti še en narok za glavno obravnavo, na katerem bi izvedlo dokaz s pritožnikovim zaslišanjem, saj ga je na navedeni narok, ki se ga ni udeležil, vabilo z namenom, da ga zasliši kot stranko na podlagi 257. člena ZPP (l. št. 29). Prav v opustitvi izvedbe tega dokaza pritožba vidi kršitev pritožnikove pravice do izjave iz 22. člena Ustave.

9Očitek navedene kršitve ni utemeljen, prav tako ne pritožbene navedbe, ki po svoji vsebini pomenijo uveljavljanje kršitve določb o zaslišanju stranke.

10ZPP v drugem odstavku 258. člena ZPP določa, da sodišče zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Na podlagi te določbe je razvidno, da se vselej zaslišita obe stranki, ena pa le ob zakonsko izpolnjenih zahtevah, med drugim, če se druga (nasprotna) stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje. V tem primeru sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov (prvi odstavek 262. člena ZPP), kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove.

11Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi (l. št. 39), je pooblaščenka ustno opravičila pritožnikovo odsotnost zaradi zdravstvenih razlogov (z navedbo, da je pri njem podana depresivna simptomatika in da ima predpisano antidepresivno terapijo) in se pri tem sklicevala na že poslana izvida psihiatra z dne 21. 12. 2023 in 26. 12. 2023 (list. št. 27B, priloga A5). Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je pritožnik očitno opravil zdravstveni pregled, v navedenih zdravnikovih sporočilih pa ni navedeno, da ni sposoben udeležbe na obravnavi, presodilo, da mu zdravstveno stanje tega ne preprečuje. Zato je štelo, da se vabilu na zaslišanje ni odzval, in zavrnilo predlog pooblaščenke za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj poda mnenje o isti okoliščini.

12Pritožnik navedenemu konkretizirano ne nasprotuje. V pritožbi navaja samo, da naj bi bila "ugotovitev" sodišča prve stopnje, da ni izvedlo glavne obravnave s pritožnikovim zaslišanjem, ki se vabilu sodišča ni odzval, zmotna, ne navede pa ničesar, s čimer bi izpodbil oceno predloženih zdravniških izvidov in na njej utemeljen sklep sodišča, da pritožnik z njimi ni upravičil svojega izostanka.⁶ Prav tako v pritožbi samo opozori, da je predlagal postavitev izvedenca, medtem ko utemeljenosti zavrnitve izvedbe tega dokaza obrazloženo ne izpodbija.

13Podatki spisa sicer potrjujejo pritožbene navedbe, da je pritožnikova pooblaščenka 5. 1. 2024, torej teden dni po končani glavni obravnavi, sodišče prve stopnje pisno obvestila, da je pri pritožniku povečana anksioznost, ki krni njegovo sposobnost sodelovanja v postopkih urejanja statusa vsaj do kontrolnega pregleda 18. 1. 2024 in kot dokaz za to priložila nov izvid dr. Preglja z dne 4. 1. 2024 (list. št. 51-52). Vendar pritožnik tudi s tem ne more uspeti. Ne le da ima pooblaščenko, ki v njegovem imenu sodeluje v nadaljnjem sodnem postopku (vložila je obravnavano pritožbo), iz pritožbenih navedb ne izhaja, da se mnenje v predloženem zdravniškem izvidu nanaša tudi za nazaj, to je na čas odpadlega zaslišanja. Vrhovnemu sodišču se zato ni treba opredeliti niti do upoštevnosti takega naknadnega potrdila, s katerim sodišče prve stopnje ni bilo seznanjeno v času odločanju o opravi glavne obravnave in izvedbi dokaznega postopka.

14Dokazni postopek pred sodiščem ni namenjen pridobivanju strankinih stališč oziroma konkretizaciji njenih tožbenih navedb o zatrjevanih procesnih kršitvah v upravnem postopku, ampak dokazovanju zatrjevanih dejstev (prvi odstavek 213. člena ZPP). Kot izhaja iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi listin v upravnem spisu ugotovilo, da je pritožnik potrdil, da razume informacije, ki mu jih je dala toženka o njegovih pravicah v postopku, in da je bil na osebnem razgovoru, opravljenem s sodelovanjem tolmača, tudi izrecno vprašan, ali želi prisotnost pooblaščenca.

15Tem ugotovitvam pritožnik argumentirano ne oporeka. Pavšalno navaja le, da bi sodišče prve stopnje lahko z njegovim zaslišanjem razčistilo, ali je res razumel informacijo o svojih pravicah, in se samo prepričalo, ali razume, v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite. Ne pove pa, katera dejstva ali okoliščine, pomembne za sklepanje o stanju njegove subjektivne sfere (to je glede njegovega dojemanja danih poukov o pravicah), bi bile predmet dokazovanja in s katerimi bi v drugačno luč, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, postavil svoje (po)trditve v postopku pred toženko. V ta namen ne zadostuje pritožbeno sklicevanje na "splošno znano dejstvo o načinu oprave razgovorov pred upravnim organom", saj način opravljanja razgovorov v posamičnih primerih ni splošno znan, ampak je odvisen od vsakokratnih okoliščin konkretnega primera. Pritožnik torej tudi s temi navedbami ne more utemeljiti kršitve postopka upravnega spora.

16Na odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki se nanašajo na predpisani obrazec opravičila iz drugega odstavka 115. člena ZPP, ki ga pritožnik ni predložil. Upoštevaje obrazložitev v 4. točki izpodbijane sodbe, ta okoliščina ni bila odločilna, da sodišče ni izvedlo pritožnikovega zaslišanja.

17Končno pritožniku v upravnem sporu ni bila kršena pravica do izjave tudi zato, ker ta pravica ne terja, da mora sodišče stranko tudi osebno zaslišati, zadošča, da jo zastopa pooblaščenec, ki v njenem imenu opravlja procesna dejanja. Če pa gre za zaslišanje strank v dokazne namene, pa bi lahko šlo za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), vendar samo, če bi sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zaslišalo samo eno stranko, drugi pa to pravico odreklo in s tem porušilo procesno ravnotežje med njima.⁷ Tak položaj v obravnavani zadevi ni podan, saj sodišče ni zaslišalo nobene stranke.

18Zaradi neobrazloženosti Vrhovno sodišče ne more odgovoriti na pritožbeno nestrinjanje s stališčem v izpodbijani sodbi, da tožbenih navedb o krvnem maščevanju ni mogoče povezati z razlogi preganjanja iz 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Zato le dodaja, da sta med pogoji za priznanje statusa begunca obstoj razloga preganjanja (drugi odstavek 20. člena in prvi odstavek 27. člena ZMZ-1⁸) in okoliščina, da izvorna država prosilcu ni sposobna ali mu noče nuditi ustrezne zaščite pred preganjanjem (25. člen ZMZ-1). Pritožnik pa niti v pritožbenem postopku ne zatrjuje ne enega ne drugega in preganjanja ne utemelji na eni izmed upoštevnih pripadnosti, ampak izključno na svoji udeležbi v prometni nesreči. Prav tako ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni izkazal odsotnosti učinkovite zaščite pred maščevanjem pokojnikove družine kot nedržavnega subjekta preganjanja ali resne škode, ki bi jo zagotavljala policija v izvorni državi, saj je v postopku pred toženko navajal, da ni šel na policijo zato, ker se je bal, da ga bo pridržala zaradi neplačila kredita. Razlog torej ni bil v tem, da alžirska policija ne bi bili sposobna ali ne bi želela nuditi zaščite pred zatrjevanim maščevanjem.

19Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Iz izpodbijanega upravnega akta je razvidno, da je tožnik po vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji samovoljni zapustil azilni dom, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Drugo prošnjo je vložil potem, ko je bil z Nizozemske vrnjen v Slovenijo, in tudi ta postopek je bil s sklepom ustavljen zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se v tridnevnem roku ni vrnil. Ko ga je Republika Slovenija ponovno sprejela, tokrat je bil vrnjen iz Nemčije, je vložil še tretjo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je predmet tega upravnega spora. V prvi prošnji je kot razlog za zapustitev Alžirije navajal politiko, tamkajšnje razmere in pomanjkanje služb, v drugi in tretji prošnji pa težave zaradi vračila najetega kredita in maščevanje družine umrlega v prometni nesreči, v kateri je bil sam udeležen kot voznik osebnega avtomobila.
² V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).
³ Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 izhaja, da je izostanek opravičljiv le v primeru nenadne in nepredvidljive bolezni, sicer ima stranka dovolj časa, da si zagotovi prisotnost na naroku prek pooblaščenca.
⁴ Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 121/2016 z dne 8. 3. 2018 (7. točka obrazložitve) in II Ips 771/2008 z dne 15. 12. 2011 (6. točka obrazložitve). Taka je tudi ustaljena sodna praksa nižjih sodišč.
⁵ Sklep Vrhovnega sodišča I R 131/2018 z dne 4. 10. 2018.
⁶ Pritožnikova pooblaščenka je na glavni obravnavi celo navedla, da se tožnik po lastni presoji ni sposoben udeležiti naroka, in potrdila, da iz mnenja zdravnika psihiatra to ni razvidno (l. št. 39).
⁷ Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-184/00 z dne 7. 4. 2003 (6. točka obrazložitve) in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 193/2016 z dne 17. 5. 2018 (6. točka obrazložitve s tam citirano literaturo in sodno prakso).
⁸ Razlogi preganjanja so pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnosti posebni družbeni skupini in politično prepričanje.