VSL Sodba I Cpg 368/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 3,80 EUR pritožbenih stroškov.

1Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s sklepom ustavilo postopek glede tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 86.215,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka) ter z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v 15 dneh plačati tožeči stranki 23.592,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2022 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 20,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in jo v celoti izpodbijala (v II. in III. točki izreka prvostopenjske odločbe) iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbenemu sodišču pa predlagala, da postopek prekine in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 190.a in drugega odstavka 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) ter podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter njeni utemeljenosti nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz postopka pred sodiščem prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) zavarovanec tožene stranke je kot voznik avtomobila povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil huje telesno poškodovan zavarovanec tožeče stranke, (2) povzročitelj je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 000/2019 z dne 5. 6. 2019 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, (3) v posledici prometne nesreče je bil zavarovanec tožeče stranke uvrščen v I. kategorijo invalidnosti, odmerjena mu je bila invalidska pokojnina, dodatek za pomoč in strežbo in invalidnina. Jedro obravnavanega spora je obseg odgovornosti tožene stranke (kot odgovornostne zavarovalnice na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) za škodo, ki je nastala tožeči stranki v posledici prometne nesreče, v kateri je bil poškodovan njen zavarovanec (iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja). Tožeča stranka je v obravnavanem primeru od tožene stranke zahtevala odškodnino iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (86.215,89 EUR) in povračilo iz naslova dajatev invalidske pokojnine, dodatka za pomoč in strežbo ter invalidnine za telesno okvaro (23.592,12 EUR). Po sklenjeni izvensodni poravnavi s toženo stranko je tožeča stranka tožbeni zahtevek glede izpadlih prispevkov umaknila in je prvostopenjsko sodišče postopek v tem delu ustavilo, med strankama pa je ostalo sporno plačilo 23.592,12 EUR iz naslova povrnitve izplačanih dajatev na podlagi pravic invalidskega in pokojninskega zavarovanja.

6Z novelo ZPIZ–2B (Uradni list RS, št. 102/2015, velja od 1. 1. 2016) je v veljavo stopil nov 190.a člen ZPIZ-2, ki določa, da lahko tožeča stranka (zavod) zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Nadalje je bil z novelo ZPIZ-2B spremenjen tudi drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2, kateri ureja obseg odškodnine, ki jo ima tožeča stranka (zavod) pravico zahtevati in ki določa, da (odškodnina) obsega nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Prvi odstavek 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) določa, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki tožeče stranke (zavoda) za sorazmeren del prispevkov, kateri se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Citirana zakonska ureditev ne pušča dvomov o tem, da z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen ZPIZ-2 v zvezi z drugim odstavkom 193. člena ZPIZ-2 izrecno razširja odgovornost zavarovalnic iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti v razmerju do tožeče stranke (zavoda) v primerjavi s predhodno ureditvijo, ki je temeljila zgolj na določilih 18. člena ZOZP. Po novi ureditvi ima tožeča stranka poleg izpada prispevkov (kar je veljalo že predhodno na podlagi določil ZOZP), od vsakokratne odgovornostne zavarovalnice pravico zahtevati tudi povrnitev celotnega zneska pokojnin in vseh dajatev, ki jih izplača svojim zavarovancem v posledici škodnega dogodka. Naslovno pritožbeno sodišče je v podobnem primeru takšno stališče že potrdilo in pri tem poudarilo, da z jezikoslovno, namensko ali katerokoli drugo razlago trenutno veljavnih določil ZPIZ-2 do drugačnega zaključka ni mogoče priti.¹ Ob tem je poudarilo, da sporne določbe ZOZP in ZPIZ-2 vprašanje odgovornosti zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja v razmerju do tožeče stranke (zavoda) urejajo na enaki ravni splošnosti/specialnosti, zaradi česar je pri razlagi potrebno uporabiti pravilo, da kasneje sprejeti zakon prevlada nad zgodnejšim ter prednost dati določbam ZPIZ-2. Na takšno razrešitev neskladja obeh zakonov izrecno napotuje tudi sama zakonska dikcija 190.a in drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2.

7Materialnopravno pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki tožeči stranki v obravnavani zadevi, kljub dejstvu, da je na podlagi izvensodne poravnave že prejela plačilo izpadlih prispevkov, priznalo in prisodilo tudi povračilo dajatev invalidske pokojnine, dodatka za pomoč in strežbo ter invalidnine za telesno okvaro, katere je izplačala svojemu zavarovancu. Ob tem je pojasnilo, da je do škodnega dogodka prišlo 25. 10. 2018, škoda pa je bila znana z odločbo tožeče stranke 11. 9. 2019, kar je po uveljavitvi novele ZPIZ-2B (1. 1. 2016), ki je povečala obseg izdatkov za oškodovanca, katerih povrnitev ima tožeča stranka pravico zahtevati od odgovornostnih zavarovalnic.

8Iz pritožbenih očitkov izhaja, da se tožena stranka zaveda jasnosti in nedvoumnosti zakonske ureditve, na podlagi katere je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru izdalo izpodbijano sodbo, pri čemer pa zatrjuje, da je obstoječa vsebina 190.a in drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (URS) in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP). Iz obsežnih pritožbenih navedb je mogoče strnjeno povzeti, da režim po noveli ZPIZ-2, po katerem lahko tožeča stranka od odgovornostne zavarovalnice zahteva vse prispevke (ki bi jih ob normalnem teku stvari do konca delovne dobe plačal njen zavarovanec), istočasno pa dobi tudi povračilo vseh dajatev iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, neutemeljeno privilegira tožečo stranko ter vodi v njeno neupravičeno obogatitev in to na račun tožene stranke. Pritožba zagovarja stališče, da je lahko tožeča stranka upravičena bodisi do povračila izpadlih prispevkov, bodisi do povračila izplačanih dajatev, nikakor pa do obojega. Po trenutni ureditvi namreč tožeča stranka dobi povrnjene vse prispevke (kot da nesreče ne bi bilo), istočasno pa je oproščena vseh rizikov, ki jih prejem prispevkov sicer redoma prinaša, saj ji mora odgovornostna zavarovalnica povrniti tudi vse dajatve, ki jih je izplačala zavarovancu. Na ta način je tožeča stranka v boljšem položaju kot bi bila, če do nesreče ne bi prišlo, saj je razbremenjena vseh rizikov, ki jih sicer prevzema kot nosilec tveganja v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, hkrati pa prejme tudi vse prispevke iz zavarovalnega razmerja, zaradi česar trenutna zakonska ureditev prihaja v nasprotje z načelom popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Opisana situacija po navedbah pritožbe nedopustno posega v lastnino tožene stranke, to je v njena finančna sredstva, s katerimi mora glede na določbe ZOZP in ZPIZ kriti tako prispevke kot tudi vse, kar se sicer s temi prispevki plačuje (dajatve), to pa predstavlja kršitev njene pravice do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena URS, posledično pa tudi načela sorazmernosti, kot sestavnega dela koncepta pravne države iz 2. člena URS.

9V skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Predlog s takšno vsebino je v obravnavani zadevi na pritožbeno sodišče naslovila tožena stranka, pri čemer pa po presoji pritožbenega sodišča argumenti pritožbe o protiustavnosti določil 190.a in drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 ne prepričajo. Kakor to izhaja iz predloga Vlade RS, št. 00711-12/2015/20 z dne 13. 11. 2015, za sprejem novele ZPIZ-2B, je bil namen spremembe spornih določil ZPIZ-2 prav odprava stanja, v katerem so zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostne zavarovalnice omejeni le na eno vrsto škode (tj. sorazmerni del prispevkov, brez povrnitve izplačanih dajatev). V zvezi z navedenim je predlagatelj zakona pojasnil, da so po določbah 18. člena ZOZP z obveznim avtomobilskim zavarovanjem kriti zgolj kapitalizirani zneski prispevkov, ne pa tudi škoda iz naslova izplačanih dajatev, zaradi česar zavod dobi povrnjen le en del škode, ki mu nastaja. Ob tem je predlagatelj dodal, da je obvezno avtomobilsko zavarovanje namenjeno temu, da se riziko škode prenese z oškodovanca na zavarovalno skupnost, pri čemer so finančni interesi zavarovalnic upoštevani pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nesreč preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil.² Takšnemu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče in pojasnjuje, da so pritožbeni očitki o posegu aktualne zakonske ureditve v pravico do zasebne lastnine tožene stranke, ki jo zagotavljata 33. in 67. člen URS, upoštevaje navedeno neutemeljeni. O morebitnem neustavnem posegu v lastninsko pravico tožene stranke bi bilo mogoče razpravljati zgolj v primeru, če bi z novelo ZPIZ-2 (1. 1. 2016) uveljavljena zakonska ureditev imela povratno (retroaktivno) veljavo, zaradi katere odgovornostne zavarovalnice ne bi imele možnosti zavarovalnih premij prilagoditi povečanemu obsegu zavarovanih rizikov, ki jih je sprememba zakonodaje uvedla.³ Ko pa se aktualna ureditev nanaša na dejanska stanja, ki so se materializirala po uveljavitvi novele ZPIZ-2, pa očitki o posegu v lastninsko pravico na finančnih sredstvih tožene stranke oziroma odgovornostnih zavarovalnic ne vzdržijo kritične presoje. Posledično so neutemeljena tudi (na kršitev 33. in 67 člena URS vezana) pritožbena navajanja o kršitvi splošnega načela sorazmernosti⁴ in drugega člena URS ter EKČP.

10Ne glede na predhodno pojasnilo, da izpodbijana zakonska ureditev v ustavno pravico tožene stranke do zasebne lastnine ne posega, se pritožbeno sodišče na tem mestu opredeljuje še do pritožbenih navedb, vezanih na zatrjevano neskladnost zakonske ureditve z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ in neupravičeno privilegiranje tožeče stranke. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim ne more odreči določene mere notranje logike in tehtnosti argumenta pritožbe, pri čemer pa opozarja, da slednja ne upošteva vsaj dveh pravno relevantnih okoliščin. Ni namreč mogoče v celoti slediti stališču, da je tožeča stranka zgolj s povrnitvijo izpadlih prispevkov, ki bi jih ob normalnem teku stvari prejela od svojega zavarovanca (v skladu z ureditvijo 18. člena ZOZP), postavljena v položaj, v kakršnem bi bila, če do škodnega dogodka (prometne nesreče) ne bi prišlo. V takšnem primeru bi namreč tožeča stranka prejemala prispevke s strani svojega zavarovanca, pri čemer bi nastop obveznosti izplačila dajatev iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja ostajala zgolj rizik, katerega uresničitev ne bi bila gotova. V primeru pa, ko do prometne nesreče, povzročene s strani zavarovanca odgovorne zavarovalnice, pride, tožeča stranka sicer dobi povrnjene izpadle prispevke v skladu z 18. členom ZOZP, toda nastop zavarovanega rizika v takšnem primeru ni več negotovost, pač pa uresničeno dejstvo. Podobno velja tudi v nasprotnem primeru, če bi tožeča stranka od tožene stranke dobila povrnjena zgolj izplačila pokojnin in drugih izdatkov, ki jih v posledici prometne nesreče izplača svojemu zavarovancu. V kolikor do nesreče ne bi prišlo, bi si tožeča stranka namreč obetala plačilo prispevkov s strani svojega zavarovanca, uresničitev rizikov, ki izhajajo iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja, pa bi ostajala le negotova. Druga okoliščina, ki je pritožba ob zatrjevanju neustavnosti trenutne ureditve ZPIZ-2 ne upošteva, pa se nanaša na poseben status tožeče stranke v luči ustavnosodne prakse. US RS je v svojih odločbah⁵ že poudarilo, da je sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki ga upravlja tožeča stranka, ustavna kategorija (50. člen URS). V skladu z navedenim obstaja javni interes za finančno solidnost tožeče stranke, katero zagotavljajo tudi določbe o povrnitvi njenih izdatkov po noveli ZPIZ-2B. Samo likvidni in solventni subjekti lahko izpolnjujejo zakonske in pogodbene obveznosti, katere so neposredno pomembne za zagotavljanje ustavno varovanih dobrin. Še zlasti navedeno velja ob upoštevanju dolgoročnih (z demografsko sliko povezanih) groženj za stabilnost sistema slovenskega pokojninskega zavarovanja.⁶

11Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti 190.a in drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2, saj je presodilo, da ta ni utemeljen.

12Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in posledično kršitvijo 22. in 23. člena URS in 6. člena EKČP. Tožena stranka takšno pritožbeno tezo gradi na navedbah, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do trditev tožene stranke, v katerih je ta zatrjevala, da bi ugoditev zahtevku iz naslova povračila izplačanih dajatev pomenila prekomeren poseg v njen premoženjski položaj in na drugi strani obogatitev tožeče stranke, zaradi česar naj sodba sploh ne bi bila obrazložena ter je zato ni mogoče razumeti in preizkusiti. Pritožbeni očitki tudi v tem delu niso utemeljeni. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (kar je glavni kriterij kršitve po 14. točki in posledičnih zatrjevanih kršitev URS in EKČP), saj vsebuje jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v 6., 7., 8. in 9. točki obrazložitve razumljivo in celovito pojasnilo, zakaj je v obravnavani zadevi uporabilo zakonske določbe 190. a člena in drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2, ki jasno utemeljujejo in narekujejo odločitev, sprejeto v izreku izpodbijane sodbe, s čimer je naslovilo in odgovorilo na vse ugovore, ki jih je v nasprotni smeri tekom postopka podala tožena stranka. Ob tem gre poudariti, da si tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni aktivno prizadevala za prekinitev postopka in oceno ustavnosti zakonske podlage, zaradi česar se sodišče (ob ustavno skladni ureditvi) tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati o skladnosti uporabljenih zakonskih določb ZPIZ-2 z URS.

13Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe, tožeči stranki, ki je na pritožbo argumentirano odgovorila, pa mora povrniti njene (potrebne) stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki odmerilo in priznalo materialne stroške tiskanja in poštnine po predloženem stroškovniku v višini 3,80 EUR, kolikor ji mora tožena stranka plačati v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP).

¹ Prim. VSL sodba I Cpg 363/2022 z dne 29. 3. 2023.
² Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Vlade RS, št. 00711-12/2015/20 z dne 13. 11. 2015 (str. 60-61).
³ Vrhovno sodišče RS je tako v zadevi III Ips 7/2023 z dne 7. 11. 2023 s sklepom prekinilo revizijski postopek do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (USRS) o zahtevi za oceno ustavnosti 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), kolikor določa, da se 190.a člen in drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 uporabljata za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zavoda proti zavarovalnicam na podlagi pogodb o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki so bile sklenjene pred 1. 1. 2016.
⁴ Stališče ustavnosodne prakse je, da splošno načelo sorazmernosti (2. člen URS) ne more biti samostojno merilo za presojo skladnosti z URS, temveč je vselej vezano na ugotovljeni poseg v posamezno človekovo pravico.
⁵ US RS je v zadevi U-I-116/09-6 z dne 20. 5. 2010 presodilo, da določbe ZOZP, ki Zavod za zdravstveno zavarovanje RS, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS in zavarovalnice, ki izvajajo dodatno zdravstveno zavarovanje glede povračila nastale škode iz prometnih nesreč privilegirajo v primerjavi z ostalimi posrednimi oškodovanci (zlasti je v obravnavanem primeru šlo za delodajalce), posredno pripomorejo k uresničevanju ustavno utemeljenih ciljev in so skladne z URS.
⁶ D. Možina, S. Lipužič, Subrogacijski zahtevki nosilcev socialnih zavarovanj pri obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, Delavci in delodajalci, 2014, št. 4, stran 388.