VSM Sodba II Kp 21458/2022

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 315,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj oviranja pravosodnih organov po prvem odstavku 286. člena (točka 1 izreka), nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena (točka 2 izreka), lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena (točka 3 izreka), pod točko 4 izreka pa poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo in tretje kaznivo dejanje mu je določilo kazen po sedem mesecev zapora, za četrto kaznivo dejanje pa kazen štiri mesece zapora ter mu nato po pravilih o steku izreklo enotno kazen dve leti zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas prestan v priporu, in sicer od 10. 4. 2022 od 4.55 ure do 10. 5. 2022 do 4.55 ure. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP mu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kot tudi potrebne izdatke oškodovanke B. B. ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke, odvetnice V. J., o katerih bo odločeno s posebnim sklepom. S priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 19.000,00 EUR je oškodovanko po drugem v zvezi s prvim odstavkom 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe oziroma podredno, da mu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP pritožnica ob sklicevanju na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 32267/2016 uveljavlja z navedbami, da opis v točki 1 izreka izpodbijane sodbe ne izpolnjuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, saj da ravnanje obdolženca ni bilo usmerjeno v delovanje pravosodnih in drugih državnih organov oziroma preprečevanje njihovega dela, pri čemer je dodala, da je širitev objekta kazenskopravnega varstva nedopustna.

5S pritožnico ni mogoče soglašati. Čeprav iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, na katero se slednja sklicuje, res izhaja, da se kot možni konkretni oškodovanci pri tej izvršitveni obliki lahko pojavijo le tiste osebe, ki so po zakonu pristojne zbirati obvestila v predkazenskem postopku, in ne osebe, katerim je obdolženec grozil, zato da bi umaknile svojo kazensko ovadbo, pa obramba zanemari, da je bila zoper navedeno pravnomočno sodbo vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ki ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) s sodbo I Ips 32267/2016 z dne 28. 2. 2019 ugodilo in ugotovilo, da je višje sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo določbo prvega odstavka 286. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče RS je v navedeni odločbi izpostavilo, da pri storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1 ne gre le za vplivanje na uradne osebe (nedovoljeno vplivanje nanje je inkriminirano v drugem odstavku 286. člena KZ-1), temveč v prvi vrsti za nedovoljeno vplivanje na osebe, od katerih se v predkazenskem postopku zbirajo podatki oziroma obvestila. Za obstoj kaznivega dejanja zato ni odločilna lastnost naslovljenca, na katerega storilec nedovoljeno vpliva, temveč okoliščina, da gre za zbiranje obvestil v okviru predkazenskega postopka, pri čemer je storilčevo ravnanje usmerjeno prav v preprečitev uspeha tega opravila. Povedano drugače; nedovoljeno vplivanje se ne nanaša le na osebe, ki so po zakonu pristojne zbirati podatke, temveč predvsem na osebe, od katerih se ti podatki zbirajo. Takšnemu stališču pa pritrjuje tudi pravna teorija¹, ki v zvezi s tem izpostavi, da je priča tipična tarča storilčevih izvršitvenih ravnanj. Ker so glede na navedeno v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih uradnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, tako s pritožnico ni mogoče soglašati niti v delu, ko slednja zatrjuje, da bi bili v primeru, če bi obdolženec izrekel očitane besede, v očitku iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe podani znaki kaznivega dejanja grožnje in ne očitanega kaznivega dejanja.

6Pritožnica v zvezi s točko 1 izreka izpodbijane sodbe neutemeljeno graja tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, in sicer da je obdolžencu to dejanje tudi dokazano. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca v tem delu pravilno ocenilo, ter na tej podlagi zanesljivo zaključilo, da je slednji storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov. Višje sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7Bistvo pritožbe v tem delu je v navedbi, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi oškodovanke, ki je trdila, da naj bi ji obdolženec rekel, da bo našel njo in vse njene priče, čeprav sploh ni bil seznanjen s potekom policijskega postopka in mu ni bilo znano, kdo naj bi izpovedal o okoliščinah kaznivega dejanja, ter v navedbi, da je izpovedba oškodovankine prijateljice C. C., ki je kot priča izpovedala, da naj bi obdolženec dejal, da naj se ona in njene priče pazijo, povsem drugačna od izpovedbe oškodovanke.

8Pritožnica nima prav. Po presoji višjega sodišča namreč izpovedba priče C. C. vsebinsko ni drugačna od očitkov obdolžencu glede izvršitvenega ravnanja oziroma glede izpolnitve zakonskega znaka ustrahovanja oškodovanke z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival na zbiranje obvestil. Poleg navedenega pa takšno izpovedbo oškodovanke, ki izhaja tako iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 26. 1. 2022 (stran 2 na l. št. 104), kot tudi iz zapisnika o zaslišanju priče II Kpr 21458/2022 z dne 3. 5. 2022 (l. št. 172), potrjuje tudi priča D. D., kar je razvidno iz zapisnika o zaslišanju priče II Kpr 21458/2022 z dne 5. 5. 2022 (l. št. 194). Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na izpovedbo oškodovanke in da je ta povsem drugačna od izpovedbe priče C. C., se tako izkažejo za neutemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da obdolženec sploh ni bil seznanjen s potekom policijskega postopka in da mu ni bilo znano, kdo naj bi izpovedal o okoliščinah kaznivega dejanja, pa višje sodišče zgolj dodaja, da je oškodovanka pred 26. 1. 2022, torej še pred izvršitvijo kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, vložila dve od skupno štirih ustnih kazenskih ovadb, s katerimi je bil obdolženec brez vsakršnega dvoma seznanjen, saj je, kot to izhaja iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 16. 9. 2021 (l. št. 49-51) in z dne 16. 11. 2021 (l. št. 78-83), v zvezi s temi očitki oškodovanke podal izjavi. Očitke in imena prič pa je mogoče razbrati tudi iz sklepa preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Mariboru III Kpd 62621/2021 z dne 17. 11. 2021 (l. št. 84-90), s katerim je bil potrjen ukrep prepovedi približevanja oškodovanki, ki ga je obdolžencu izrekla Policijska postaja x., zato pritožnici ni mogoče pritrditi niti v tem delu. Sodišče prve stopnje je zato tudi po presoji višjega sodišča utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke ter jo pravilno ocenilo kot prepričljivo.

9Soglašati pa tudi ni mogoče s pritožbenimi navedbami, vezanimi na prvo alinejo točke 1 izreka izpodbijane sodbe, in sicer da ne drži zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je izpovedba v tem delu skladno potrjena z izpovedbami prič in listinskimi dokazi v spisu, za katere sodišče prve stopnje po presoji pritožnice sploh ni pojasnilo, katere so. Kot to izhaja z točke 33 obrazložitve izpodbijane sodbe, se namreč obrazložitev v tem delu ne nanaša zgolj na očitke iz prve alineje točke 1 izreka, temveč tudi na očitke iz druge alineje točke 1 izreka izpodbijane sodbe. Te pa poleg izpovedb prič, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojne, in v izpodbijani sodbi predhodno navedenih listinskih dokazov (točke 30 do 32 obrazložitve), po presoji višjega sodišča dokazuje tudi SMS korespodenca med obdolžencem in oškodovanko z dne 9. 4. 2022 (priloga B2), iz katere je razvidno, da je obdolženec oškodovanki predlagal umik obtožbe ter pripisal, da je zdaj vse v redu, da je škoda denarja za kazni in da je bilo, kaj je bilo. V zvezi s tem pritožnica sicer izpostavi, da sta se obdolženec in oškodovanka nekaj dni pred dejanjem z dne 10. 4. 2022 pogovarjala o umiku prijave ter pri tem pojasni, da je šlo kvečjemu za neposrečen in neprimeren poskus storitve očitanega kaznivega dejanja, vendar ji tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. V skladu s pravno teorijo² je namreč konstrukt poskusa kaznivega dejanja po 286. členu KZ-1 izrazito kriminalitetnopolitično sporen, saj ima kaznivo dejanje po tej določbi naravo abstraktne ogrozitvene inkriminacije, pri čemer za izvršitev kaznivega dejanja ni pomembno, ali je storilec dejansko vplival na dokazovanje v postopku oziroma zbiranje obvestil v predkazenskem postopku. Glede na navedeno se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da obdolženec ni vršil nobenih aktivnih ravnanj, s katerimi bi lahko vplival na izpovedbe prič v postopku.

10Podredno se zagovornica pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pri tem izpostavi, da je odmerjena kazen previsoka in odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah, zato se zavzema za izrek pogojne obsodbe z ustrezno dolgo preizkusno dobo. Nadalje izpostavi, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo z obdolženčevo odkritostjo, ko je priznal kazniva dejanja, ki jih je dejansko storil, prav tako pa mu ni poverilo posebne pozornosti, ko je povedal, da je vrsto let finančno skrbel za potrebe skupnega sina in oškodovanke, ki ga je varala, da je zaradi nepremišljenih kaznivih dejanj poiskal zdravniško pomoč, da plačuje preživnino in je redno zaposlen ter da je naredil vse, da bi odpravil posledice svojih nepremišljenih dejanj.

11Po presoji višjega sodišča pritožnica s povzetimi pritožbenimi navedbami ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, saj teža kaznivih dejanj in okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, ne dajejo podlage niti za znižanje posameznih določenih kazni niti za znižanje enotne zapore kazni, ki je bila obdolžencu izrečena po pravilu o asperaciji. Sodišče prve stopnje je sicer kot obteževalno okoliščino neutemeljeno štelo, da je bil obdolženec že kaznovan, saj je obravnavana kazniva dejanja storil v obdobju od maja 2021 do 10. 4. 2022, kot izhaja iz IKE na l. št. 277-278 pa je bil za kaznivo dejanje zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ-1³ pravnomočno obsojen kasneje, dne 18. 5. 2022, zato gre za pokaznovanost in ne predkaznovanost. Vendar slednje, glede na vse ostale relevantne okoliščine, ki pa jih je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in jih tudi ustrezno ocenilo, pri čemer je upoštevalo tako težo kaznivih dejanj kot stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca in višino predpisanih kazni⁴, na odmero posamičnih določenih in izrek enotne kazni nima relevantnega vpliva. Ustrezno je izpostavilo tudi kršitev odrejene prepovedi približevanja oškodovanki ter vztrajnost obdolženca pri izvrševanju kaznivih dejanj, ki so bila takšne intenzitete, da je bil zoper njega celo odrejen pripor, saj je svoje nasilno obnašanje stopnjeval celo do te mere, da je oškodovanki nazadnje z udarcem z glavo zlomil nos.

12Zagovornica tudi ne more biti uspešna z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z obdolženčevo odkritostjo glede priznanja kaznivih dejanj, ki jih je slednji dejansko storil, kot navaja. Obdolženec je namreč priznal le posamezne očitke po obtožbi, kaznivih dejanj kot celote pa ni priznal, zato ne gre za takšne okoliščine, ki bi imele odločilen vpliv na višino posameznih določenih kazni. Po presoji višjega sodišča pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo tudi ugotovljene olajševalne okoliščine, zato pritožnica z izpostavljanjem preostalih okoliščin, povzetih v točki 10 obrazložitve te sodbe, ki so sicer za obdolženca pohvalne, ne pa tudi olajševalne okoliščine v smislu drugega odstavka 49. člena KZ-1, ne more biti uspešna. Glede na celostno sliko vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni (49. člen KZ-1), tako višje sodišče z izjemo predkaznovanosti povzema odločitev sodišča prve stopnje (točki 68-69 obrazložitve izpodbijane sodbe) in ugotavlja, da je kljub pritožbenemu zatrjevanju o tem, da je odmerjena kazen previsoka in odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah, v danem primeru izrečena enotna kazen dveh let zapora ustrezna in ne torej ni pogojev za izrek pogojne obsodbe. Zagovornica namreč navedb o neskladnosti s primerljivimi zadevami ni z ničemer dodatno utemeljila, višje sodišče pa s takšnim pavšalnim pritožbenim zatrjevanjem ne soglaša. Posledično tako izrečene kazenske sankcije prostostne narave ni mogoče spreminjati obdolžencu v korist.

13Po obrazloženem, in ker zagovornica glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14Glede na izid kazenskega postopka in upoštevaje premoženjske razmere obdolženca je slednji v skladu s prvim odstavkom 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifnih številk 7113 in 7122 Zakona o sodnih taksah.

¹ Prim. G. Dugar, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 3. knjiga, str. 313.
² Prav tam, str. 315-316.
³ Glede kaznivega dejanja zatajitve zagovornica v pritožbi napačno izpostavi, da bi moralo predstavljati izvršitveno obliko kaznivega dejanja nasilja v družini. Pri navedenem kaznivem dejanju, ki spada v poglavje kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, so namreč izvršitvena ravnanja našteta alternativno in pomenijo "bodisi napad na življenje in telo, varnost oziroma pravico do doma ali pa ogrožanje osebne svobode oziroma človekovega dostojanstva", in niso v ničemer povezana z zakonskimi znaki kaznivega dejanja zatajitve, ki sicer spada v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje.
⁴ Za kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 je zagrožena kazen do pet let zapora, za kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 in za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 je zagrožena kazen do treh let zapora, za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 pa je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do dveh let.