UPRS Sodba I U 1857/2021-21

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka davčnega nadzora davka na dodano vrednost (za obdobje od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2018 – v delu uveljavljanja pravice do odbitka DDV in davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2019 do 28. 2. 2019 – v delu obračunanega DDV) z dne 8. 4. 2021. Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo.

2Tožnica je na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) prvostopenjskemu davčnemu organu predlagala, da obnovi postopek, ki se je zaključil z izdajo odločbe št. DT 0610-2217/2019-21 z dne 4. 12. 2019, s katero je bil tožnici odmerjen DDV v znesku 50.934,62 EUR. V postopku je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnica od prodaje garažnega prostora na izdanem računu št. 20185-17 z dne 19. 11. 2019 obračunala DDV po napačni stopnji 9,5 % namesto 22 %, s čimer je izkazala prenizek znesek obračunanega DDV v višini 1.250,00 EUR. Zoper navedeno odločbo tožnica ni vložila pritožbe.

3V predlogu za obnovo postopka je tožnica navedla, da je po tem, ko je odločba o odmeri DDV z dne 4. 12. 2019 postala pravnomočna, izvedela za novo dejstvo, ki ni bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku, tj. da je pri prodaji garažnega prostora pravilno obračunala DDV po stopnji 9,5 %, saj je treba šteti prodajo garažnega prostora ter stanovanja kot prodajo ene celote. Navedeno izhaja iz pojasnila, ki ga je 24. 3. 2021 pridobila od investitorja gradnje, direktorja družbe B., d. o. o., in njihovega projektanta večstanovanjsko-poslovnega objekta na naslovu ... Iz obvestila izhaja, da je v skladu z Odlokom o Občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Nova Gorica (Uradni list RS št. 85/2021) investitor za vsako stanovanje, večje od 61 m2, moral zagotoviti dve parkirni mesti, saj v nasprotnem primeru investitor ne bi pridobil gradbenega dovoljenja. S tem tožnica izkazuje, da k stanovanju nujno pripada tudi parkirno mesto oziroma celo dve. To pomeni, da je v skladu z gradbenim dovoljenjem šteti prodajo stanovanja s parkirnim mestom kot prodajo ene celote v smislu pojasnila DURS št. 4230-233687/2014-2 z dne 16. 5. 2014, kar narekuje obračun DDV po nižji, to je 9,5 %. Kot razlog, zakaj je navedeno pojasnilo investitorja dobila šele naknadno, tožnica navaja, da je bil A. A., ki je vodil operativne zadeve glede predmetnih nepremičnin, od 23. 1. 2019 do januarja 2020 v priporu.

4Prvostopenjski organ je v zvezi s predloženim pojasnilom investitorja z dne 24. 3. 2021, ki mu je bil priložen načrt OPN ob projektiranju poslovnega centra B., ocenil, da gre za dokaz, ki je že obstajal v času davčnega nadzora, vendar je bil tožnici v tem času tudi na razpolago, če bi zanj zaprosila. Iz priloženega dokaza namreč izhaja, da je bilo pojasnilo A. A. poslano na podlagi njegovega zaprosila. Upoštevajoč dejstvo, da A. A. ni tožničin zakoniti zastopnik in da v času prodaje stanovanja s parkirnim mestom pri tožnici ni bil zaposlen, niti ni imel sklenjene podjemne pogodbe, na osnovi katere bi za tožnico operativno izvajal nakup in prodajo problematiziranih nepremičnin, prvostopenjski organ zaključi, da pripor A. A. ni okoliščina, zaradi katere tožnica ni mogla predložiti dokaza že v času postopka do izdaje odmerne odločbe. Tožnica je imela imela v času izvedbe nadzora zakonito zastopnico, ki je za sodelovanje v davčnem nadzoru pooblastila odvetnika. Posledično dejstvo, da tožnica po svoji zakoniti zastopnici ali pooblaščencu v roku za pripombe na zapisnik in roku za pritožbo zoper odločbo ni aktivno pristopila v presojo s strani davčnega organa ugotovljenih dejstev, temveč je dokaze začela pridobivati po poteku roka za pritožbo, ni okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče obnoviti postopek. Zato je organ tožničino vlogo za obnovo postopka zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker okoliščine za obnovo niso verjetno izkazane.

5Drugostopenjski organ se z odločitvijo strinja in zavrača tožničine ugovore glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka ter se v obrazložitvi sklicuje na zgoraj navedene razloge iz obrazložitve prvostopenjskega organa. Vztraja, da je bilo treba predlog za obnovo postopka zavreči, saj okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Tožnica ni pojasnila, kdaj je investitorja zaprosila za pojasnilo, ki je bilo priloženo predlogu za obnovo, OPN načrt pa je obstajal že pred gradnjo centra in še pred izvedbo postopka nadzora pri tožnici.

6Tožnica vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede kršitve procesnih pravil trdi, da je bil predlog za obnovo postopka vložen na podlagi 89. člena ZDavP-2 in ne na podlagi 260. člena ZUP, zato bi moral davčni organ v izpodbijanem sklepu primarno uporabiti določbe 89. člena ZDavP-2, ki pa ne določajo, da se obnova lahko dopusti samo, če gre za dokaze, ki jih zavezanec brez svoje krivde ni mogel navesti tekom postopka.

7Tožnica dalje trdi, da je podano nasprotje med spisovnimi listinami in ugotovitvami drugostopenjskega organa. Zavrača trditve organa, da ni izkazala, zakaj je predlogu za obnovi priložila račun št. 253-0003361 z dne 29. 1. 2015 družbe C., d. d., da ni pojasnila vloge A. A. v postopku in da ni pojasnila, kdaj je zaprosila za pojasnilo glede števila parkirnih mest. Z navedenim računom je namreč izkazovala, da je stanovanje in parkirni prostor, ki je bilo predmet prodaje, kupila z DDV po stopnji 9,5 %, kar je tudi pojasnila v predlogu za obnovo. Iz računa namreč jasno izhaja, da so tudi drugi prodajalci razumeli prodajo enega stanovanja s pripadajočim enim ali dvema parkirnima mestoma kot celoto in zakaj se obračuna davek v višini 9,5%. Obrazložila je tudi vlogo A. A., ki je bil tisti, ki je investitorja zaprosil za pojasnilo glede števila parkirnih mest.

8Prvostopenjski organ je tudi zmotno in nepopolno ugotovil vlogo A. A. pri transakcijah z nepremičninami. Ker se je slednji dogovarjal o prodaji stanovanja z garažo D. D., je zelo pomembno, kako je potekala komunikacija med njim in tožničino zakonito zastopnico. Zato je pomembno tudi dejstvo, da je bila poslovna dokumentacija (tudi tista pri računovodskem servisu in v pisarni A. A.) zasežena tekom hišne preiskave v kazenski zadevi, kar pomeni, da je bila tožnica pri kakršnihkoli pojasnilih in presoji ugotovitev davčnega organa odvisna od poznavanja dejstev s strani A. A., ki pa ni imel dostopa ne do kopij listin, niti do računalnika in zbirke podatkov, saj je bil v relevantnem času v priporu.

9Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

10Tožba ni utemeljena.

11Predmet sodne presoje je odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju tožničinega predloga za obnovo postopka nadzora DDV, ki je bil končan z odločbo št. DT 0610-2217/2019-21 z dne 4. 12. 2019. Prvostopenjski organ je predlog za obnovo postopka zavrgel, ker tožnica ni verjetno izkazala, da v končanem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo postopka.

12Pravna podlaga odločitve je 89. člen ZDavP-2 v povezavi z 267. členom ZUP, ki določa, da ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni pristojni organ predlog s sklepom zavrže.

13Po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2 v povezavi s četrtim odstavkom tega člena velja, da obnovo postopka lahko predlaga tudi davčni zavezanec, če izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Poleg časovnih omejitev velja še omejitev iz drugega odstavka 261. člena ZUP, ki določa, da sme stranka zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena (torej zaradi novih dejstev in dokazov) predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Po 265. členu ZUP mora stranka stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku.

14Glede na citirane zakonske določbe je napačno tožbeno stališče, da se glede obnove postopka v davčnih zadevah ZUP ne uporablja, ker to vprašanje celovito ureja ZDavP-2. Slednje ne drži. Obnova postopka je urejena tako v ZUP (260. člen in naslednji) kot v ZDavP-2, vendar slednji zakon vsebuje le nekaj posameznih specialnih določb, ki so vsebovane v 89. členu. Glede vseh ostalih vprašanj pa se v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2¹ uporablja splošna ureditev tega pravnega sredstva po ZUP. Navedeno stališče potrjujeta tako teorija² kot ustaljena sodna praksa.³

15Upoštevaje navedeno lahko o novih dejstvih in dokazih govorimo le v primeru, ko gre za dejstva ali dokaze, ki ne samo, da v že dokončno končanem upravnem postopku niso bila uporabljena, ampak jih stranke tudi niso mogle uporabiti, ker za dejstva niso mogle vedeti oziroma so jim bili dokazi nedosegljivi. Drugače povedano, kot novega dejstva ali dokaza ni mogoče uporabiti dejstev, o katerih se je bilo mogoče uspešno pozanimati že v rednem upravnem postopku oz. kot nove dokaze ni mogoče upoštevati takšnih, ki jih je bilo mogoče pridobiti in predložiti že v rednem postopku.

16Pri presoji krivde za opustitev navajanja dejstev, ki stranki niso bila znana, je po oceni sodišča treba izhajati iz tega, ali bi ob primerni skrbnosti stranka ta dejstva lahko zagotovila in pridobila ustrezne dokaze.⁴ Razlogi za to, da posamezen dokaz ni bil uporabljen v prejšnjem postopku, ne smejo biti na strani tistega, ki zahteva obnovo postopka.⁵ Navedena restriktivna ureditev možnosti uporabe izrednih pravnih sredstev nezadovoljnim strankam že končanih upravnih (davčnih) postopkov preprečuje, da bi vlagale pravna sredstva zoper že rešena pravnomočno urejena razmerja in tako onemogočale njihovo stabilnost kot enega bistvenih elementov pravne varnosti in pravne države.

17Iz tožničinih navedb izhaja, da je dokaz – elektronsko sporočilo oz. pojasnilo investitorja, pridobila po zaključku postopka nadzora, to je 24. 3. 2021. Glede na navedeni datum nastanka sporočila ne gre za dokaz, ki bi obstajal v času vodenja prvotnega postopka in torej kot tak ne more predstavljati obnovitvenega razloga. Navedeno elektronsko sporočilo je bilo tožnici posredovano na podlagi zaprosila A. A., z njim pa izkazuje, da k stanovanju nujno (na podlagi občinskega odloka) spada tudi parkirno mesto, kar pomeni, da bi morala prodaja stanovanja, shrambe in parkirnega mesta za davčne namene šteti za eno transakcijo, obdavčeno z nižjo DDV stopnjo. Kolikor s tem tožnica v bistvu ugovarja zmotni uporabi materialnega prava, sodišče pojasnjuje, da iz tega razloga ni mogoče predlagati obnove postopka.

18Sodišče pritrjuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) razlogom drugostopenjskega organa tudi v zvezi s priloženim grafičnim prikazom garaž in računom št. 253-0003361 z dne 29. 1. 2015 družbe C., d. d., s katerim tožnica izkazuje, da so tudi drugi prodajalci razumeli prodajo stanovanja s pripadajočim parkirnim mestom kot celoto. Za navedena dokaza tožnica niti ne zatrjuje, da ju ni mogla predložiti v postopku davčnega nadzora, pa tudi sicer se ne nanašata na dejstva, ki so sporna in relevantna za odločitev v tej zadevi.

19Tožnica nadalje trdi, da dejstvo, da k stanovanju, ki je bilo predmet prodaje, nujno spadata tudi dve parkirni mesti, ni vedela oziroma o tem ni mogla predložiti dokaza v postopku do izdaje odmerne odločbe, ker je bil A. A., ki je zanjo vodil operativne zadeve glede predmetnih nepremičnin, v priporu, njena poslovna dokumentacija pa je bila zasežena ob hišni preiskavi.

20Po presoji sodišča navedeno dejstvo ni (subjektivno) novo, saj bi ga tožnica lahko navedla že v postopkih nadzora DDV. Da je bil A. A. v priporu in je bila poslovna dokumentacija zasežena, je v tem sporu neprerekano dejstvo in zato nesporno (214. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vendar sodišče ocenjuje, da komunikacija z A. A. zaradi pripora ni bila onemogočena, temveč kvečjemu otežena. Zato sodišče ne vidi objektivnih ovir, da tožnica oziroma njena zakonita zastopnica, ki je zunajzakonska partnerica A. A., oziroma odvetnik, ki ga je slednja pooblastila za zastopanje v postopku nadzora DDV, ne bi mogla zaprositi za pojasnilo, kot je kasneje storil A. A., oziroma da dejstva, ki se nanaša na stanovanje in parkirni prostor, ki ju je prodala v letu 2018, ob primerni skrbnosti ne bi mogla navesti že v postopku, ki ga želi obnoviti. Kot je pravilno pojasnila že toženka, je bil občinski odlok javno objavljen, kar pomeni, da bi tožnica dejstva, ki izhajajo iz odloka in vplivajo na odmero DDV, lahko poznala in jih uporabila v prvotnem postopku. Prvostopenjski organ je zato po presoji sodišča pravilno ocenil, da gre v tem primeru za dejstvo oziroma dokaz, ki je bil tožnici v času poteka nadzora na razpolago.

21Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno odločil o tožničinem predlogu za obnovo postopka, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložil. Sodišče v postopku ni našlo očitanih kršitev in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22Tožnica je sodišču z vlogo z dne 23. 11. 2023 sporočila, da se odpoveduje izvedbi glavne obravnave. Hkrati je tudi umaknila dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. Ker se je tudi toženka odpovedala pravici do glavne obravnave, je sodišče v zadevi skladno s prvim odstavkom 279.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo brez nje na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov strank.

K II. točki izreka

23Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Ta določa: Za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, s tem zakonom, zakonom, ki ureja finančno upravo, ali zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.
² Glej E. Kerševan v: Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem 70.–90. člena ZDavP-2, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2021, str. 489.
³ Sodbe Upravnega sodišča I U 1478/2015 z dne 21. 12. 2015, II U 388/2016 z dne 20. 9. 2017 in I U 215/2014 z dne 10. 6. 2014.
⁴ Tako Žuber v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 643-644.
⁵ Prav tam, str. 646.