89. člen ZDavP-2

Domneva o trenutku seznanitve organa z novimi dejstvi in dokazi iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je izpodbojna in jo je v primeru, ko postopek davčnega nadzora izvaja isti davčni organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, mogoče izpodbijati tudi z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega nadzora oziroma še preden je bil ta začet. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni videti razlogov za nadgradnjo sprejetega stališča, saj bi to pomenilo obravnavo vprašanj, ki se zastavljajo zgolj na teoretični ravni.

Če je postopek davčnega inšpekcijskega nadzora izvajal isti organ, ki kasneje odloča o uvedbi obnove davčnega postopka, se lahko pri odločanju o obnovi po uradni dolžnosti opre neposredno na dejstva oziroma dokaze, ki jih je pridobil od stranke ali po uradni dolžnosti. Zato začne že ob njihovi pridobitvi teči tudi rok za obnovo po uradni dolžnosti po splošnih pravilih iz prvega odstavka tega člena. Določbo petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je torej treba logično in sistemsko razložiti tako, da se nanaša na posredovanje dejstev drugemu davčnemu organu. Davčni inšpekcijski nadzor opravljajo inšpektorji, ki niso organizirani v okviru posebnega organa, temveč v okviru enotnega organa, Finančne uprave Republike Slovenije, ki je po izrecni določbi 2. točke enajstega člena ZDavP-2 eden izmed davčnih organov. Če je tudi za odločanje o obnovi postopka pristojna Finančna uprava Republike Slovenije, torej ne gre za posredovanje dejstev in dokazov, ugotovljenih v davčnem inšpekcijskem nadzoru, med dvema organoma, temveč med dvema uradnima osebama istega organa, Finančne uprave Republike Slovenije.

Tožnikov predlog za obnovo je bil prepozen z vidika šestmesečnega roka po 89. členu ZDavP-2 kot tudi z vidika enomesečnega roka po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, in ga je bilo treba zavreči že iz tega razloga. Drži ugotovitev davčnega organa, da tožniku v postopku pravica do izjave ni bila kršena, poleg tega pa tožnik tudi ni podal novih dejstev in dokazov, ki jih ne bi mogel navesti že v ugotovitvenem postopku pred izdajo odmerne odločbe, kar pa je po drugem odstavku 261. člena ZUP pogoj za dopustnost predloga za obnovo postopka.

Davčni organ ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnik dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in ali je bila tožnikova aktivnost opravljena z namenom povečanja tožnikovega premoženja s pridobitvijo predmetnih prejemkov. Davčni organ tudi ni ugotavljal, ali sporni prejemki ne sodijo v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka, tj. da se da ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter ne za dohodek iz kapitala in ne za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 oz., da ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po ZDoh-2. Brez pravne kvalifikacije podlage za obdavčenje, zgolj z ugotovitvijo nastale ekonomske koristi s prejemom dohodka, obdavčenje z dohodnino ni mogoče.

Opustitev vložitve odgovora na tožbo ali vložitev neobrazloženega ugovora v upravnem sporu nima posledic, kot jih v takih primerih predpisuje ZPP. Vložitev odgovora na tožbo je po določbah ZUS-1 strankina pravica in ne sodelovalna dolžnost, nespoštovanje katere je sankcionirano. Možna posledica opustitve odgovora na tožbo izhaja le iz 62. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče brez predhodne izjave sodbo opre na dejstvo, ki ni sporno in mu stranke niso ugovarjale. Pravica do pravnega sredstva je lahko učinkovita le, če je odločba najprej polno obrazložena, kar pomeni, da mora biti obrazložena na tako konkreten način, da bo omogočena presoja, ali je organ v zadostni meri izpolnil vse zahteve, ki mu jih glede ugotovitvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe. Zahteva po obrazložitvi ugotovljenega dejanskega stanja od davčnega organa terja, da v odločbi jasno in konkretno opredeli višino in čas posameznega dviga, ki ga organ šteje kot tožnikov dohodek, in podatke o računu, iz katerega so bila sredstva dvignjena.

Tožnik je imel možnost okoliščine, relevantne za odmero davka, navesti in predložiti vsa potrebna dokazila, tudi po vročitvi odmerne odločbe, v pritožbenem postopku, v katerem bi lahko zatrjeval in dokazoval, da je davčni organ dejansko stanje, relevano za odmero dohodnine, ugotovil napačno. Ker pa tožnik pritožbe zoper prvostopno odločbo ni vložil in za to opustitev tudi ni navedel nobenega razloga, je pravilen zaključek davčnega organa, da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde v končanem prejšnjem postopku ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih sedaj predlaga obnovo.

Zgolj podatek o vrednosti premoženja družb ob likvidaciji ne zadošča za ugotovitev, da sporne terjatve v celoti niso bile del premoženja družb ob likvidaciji, saj so v to vrednost vključena vsa sredstva kot tudi morebitne obveznosti družb v likvidaciji, katerih vrednost znižuje vrednost likvidacijske mase. Dokazni zaključek o nemožnosti tožnikovega prevzema terjatev zaradi izvedene likvidacije sta davčna organa naredila na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zato preuranjeno. Na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja zato ni mogoče izključiti, da gre pri spornem dohodku za dohodek v obliki dobička iz kapitala ob odsvojitvi kapitala, kot to trdi tožnik

Tožnik pravilno opozarja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi česa je davčni organ prišel do zaključka, da naj bi tožnik tudi po odsvojitvi družbe A., d. o. o. z dne 15. 10. 2016 ostal edini pooblaščenec za upravljanje s transakcijskim računom te družbe in na podlagi česa je sklepal, da je ravno tožnik tisti, ki je iz transakcijskega računa te družbe v obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 brez pravne podlage dvigoval denarna sredstva.

Upoštevaje med strankama nesporno dejstvo, da je do razveljavitve prvotne prodajne pogodbe s sodno poravnavo prišlo leta 2018, prvotna odmerna odločba pa je bila izdana leta 2014, po presoji sodišča pogoji za obnovo po 89. členu ZDavP-2 niso bili izpolnjeni in je izpodbijana odločba glede tega pravilna.

Obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP je lahko le okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje, relevantno za odločanje v upravnem postopku. Enako velja v davčnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi postopka ni mogoče obnoviti med drugim zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku in tudi nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje samo zase ni obnovitveni razlog. Tudi naknadno pridobljena stališča in mnenja med drugim upravnih organov niso niti novo dejstvo niti nov dokaz v smislu prve točke 260. člena ZUP, saj drugačna razlaga, ki temelji na istem dejanskem stanju, pomeni le drugačno presojo istih dejstev in drugačno uporabo pravil, kar pa ni nov dokaz.

Prvostopenjski organ in toženka sta zavzela nepravilno stališče, da gre pri odmeri akontacije davka od dohodka iz dejavnosti v postopku davčnega nadzora v razmerju do letne odmere dohodnine za odločitev o predhodnem vprašanju ter s tem za obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča pa izhaja, da je odmera akontacije dohodnine sicer samostojna pravna celota in je predmet drugega postopka, kar pa še ni zadosten razlog za opredelitev te odločitve kot odločitve o predhodnem vprašanju, na katero bi bil davčni organ pri odmeri letne dohodnine vezan.

Iz spisov sledi, da so bili gotovinski dvigi denarja s TRR družbe nesporno opravljeni. Spora tudi ni o tem, da evidentiranje dvigov v poslovnih knjigah omenjene družbe ni izkazano, ne v postopku DIN in tudi ne v postopku obnove. Iz podatkov, zbranih v postopku DIN in v obnovljenem odmernem postopku, pa je razvidno, da je zadevna sredstva s TRR družbe dvigal tožnik, saj je bil v času od 27. 8. 20214 do konca leta 2014, in s tem v času, ko so bili dvigi opravljeni, edini pooblaščen za dvige denarja pri banki. To namreč sledi iz podatkov, pridobljenih od B., d.d., konkretno iz tam deponiranih podpisov za družbo A. in kar med strankama niti ni sporno. Zato tožnik z zanikanjem svoje aktivne vloge pri obravnavanih dvigih in pri prejemu denarja ne more biti uspešen.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je domnevo iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2, da se šteje, da je davčni organ za nova dejstva in dokaze, pomembne za obdavčitev na podlagi obnove postopka, izvedel na dan sestave zapisnika o davčnem nadzoru, mogoče izpodbiti z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega davčnega nadzora oziroma še preden je bil postopek tega davčnega nadzora začet?

O novih dejstvih in dokazih lahko govorimo le v primeru, ko gre za dejstva ali dokaze, ki ne samo, da v že dokončno končanem upravnem postopku niso bila uporabljena, ampak jih stranke tudi niso mogle uporabiti, ker za dejstva niso mogle vedeti oziroma so jim bili dokazi nedosegljivi. Drugače povedano, kot novega dejstva ali dokaza ni mogoče uporabiti dejstev, o katerih se je bilo mogoče uspešno pozanimati že v rednem upravnem postopku oz. kot nove dokaze ni mogoče upoštevati takšnih, ki jih je bilo mogoče pridobiti in predložiti že v rednem postopku.

Ker v konkretnem primeru zaradi zamude subjektivnega šest-mesečnega roka za obnovo postopka iz prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 89. člena ZDavP-2 niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo, je po presoji sodišča davčni organ tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel in ga vsebinsko ni obravnaval.

Po izrecni določbi petega odstavka 89. člena ZDavP-2 teče šestmesečni rok za začetek obnove postopka po uradni dolžnosti, kot je to v konkretnem primeru, od dneva sestave zapisnika v tem (DIN) postopku. Izrecno je namreč določeno, da se v primeru, ko gre za ugotavljanje dejstev in dokazov v DIN, šteje, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika. Gre, kot rečeno, za določbo, ki je izrecne narave in ki pomeni izjemo oziroma odstop od splošnega pravila iz prvega odstavka istega člena. Pri sklepu o obnovi postopka po uradni dolžnosti je predvideno le, da se z njim odloči o obnovi postopka. Sodišče meni, da je iz izpodbijanega sklepa razviden razlog za obnovo postopka, ter dejstva in okoliščine, iz katerih se sklepa, da je podan zakoniti razlog za obnovo postopka.

Glede obnove postopka, ki je sicer urejena v ZUP (260. člen in naslednji), vsebuje ZDavP-2 le nekaj posameznih specialnih določb, ki so vsebovane v omenjenem 89. členu, glede vseh ostalih vprašanj pa se uporablja splošna ureditev tega pravnega sredstva. V prvem odstavku 89. člena je tako določen poseben rok za uveljavljanje najpogostejšega razloga za obnovo postopka, tj. če se izve za nova dejstva oz. dokaze, ki bi lahko vodili k drugačni odločitvi. V šestem odstavku pa so urejena pravna sredstva zoper sklep o obnovi, ki odstopajo od splošne ureditve, po kateri je zoper takšen sklep dopustna obnova; po tej določbi namreč zoper sklep o obnovi ni dovoljena (posebna) pritožba, temveč se takšen sklep lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo. 89. člen ZDavP-2 ureja posebnosti obnove v davčnem postopku kot takšne, ne pa zgolj posebnosti obnove davčnega postopka v primeru novih dejstev oz. dokazov, tudi iz tega razloga ni mogoče slediti naziranjem tožnice. Tudi po presoji sodišča se šesti odstavek 89. člena ZDavP-2 ne nanaša na izključitev posebne pritožbe zgolj v primeru obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki je po samem zakonu predvideno le za postopke, končane z odločbo, ki je postala dokončna. Sklep, s katerim je davčni organ zavrgel tožnikov predlog za ugotovitev ničnosti poziva, pa je procesne narave. Gre torej za procesni sklep, ki že po naravi stvari ne pomeni dokončnega upravnega akta, glede katerega bi bila mogoča obnova.

Dohodek, ki ga na podlagi izdanih računov prejme gospodarska družba, ni mogoče šteti posamezniku, ki je pri njej zaposlen, tudi če je za to podjetje opravljal storitve.

Pravilnik kot podzakonski predpis ne sme določati dodatnih pogojev za uveljavljanje pravice do vračila trošarine poleg tistih, ki jih vsebuje zakon.