90. člen ZDavP-2

Tožnikov predlog za obnovo je bil prepozen z vidika šestmesečnega roka po 89. členu ZDavP-2 kot tudi z vidika enomesečnega roka po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, in ga je bilo treba zavreči že iz tega razloga. Drži ugotovitev davčnega organa, da tožniku v postopku pravica do izjave ni bila kršena, poleg tega pa tožnik tudi ni podal novih dejstev in dokazov, ki jih ne bi mogel navesti že v ugotovitvenem postopku pred izdajo odmerne odločbe, kar pa je po drugem odstavku 261. člena ZUP pogoj za dopustnost predloga za obnovo postopka.

Sodišče pritrjuje tožnici, da je toženka pretirano omejila uporabo izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, posledično ni pravilen zaključek, da v obravnavni zadevi ne gre za očitno napako v smislu te določbe. Sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako pač še ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna.

Ker je bila pritožba zavržena, se šteje, kot da (sploh) ni bila vložena. To pa pomeni, da o pritožbi ni bilo vsebinsko odločeno, posledično pričujoča tožba v upravnem sporu zaradi vsebinskega neizčrpanja pritožbe ni dopustna (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo zoper odločbo FURS z dne 22. 5. 2023 na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Ker torej pritožba zoper odločbo FURS z dne 18. 9. 2023 ni bila vložena, čeprav je bila mogoča, je sodišče (tudi) tožbo zoper to odločbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Zgolj dejstvo, da je na podlagi izvedene prodaje poslovnega deleža družbi prišlo do nižje obdavčitve kot v primeru izplačila dobička, samo po sebi še ne pomeni nedovoljenega davčnega izogibanja. Presoja tega instituta mora namreč temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Tožnik utemeljeno opozarja, da do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in če so te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko nastale (slednje med strankama ni sporno). V zadevi torej ne gre za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neu

Ne gre za to, da bi davčni organ drugače razložil materialni predpis, na katerem temelji odmera prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ampak pri svoji odločitvi ni sledil že sprejeti razlagi sodišča, ki je zavezujoča. Glede na njegov ustavnopravni položaj ima Vrhovno sodišče v sodni hierarhiji položaj najvišjega razlagalca zakonskega prava, zato so njegova stališča in razlaga zakonskih določb zavezujoča. Neupoštevanje stališča Vrhovnega sodišča glede razlage materialnega prava v okoliščinah konkretnega primera predstavlja tako hudo kršitev, ki na eni strani pomeni kršitev načela pravne države in načela zakonitosti, hkrati pa vodi v neenotno uporabo prava, da bi nadaljnje varovanje pravnomočnosti pomenilo tako nesorazmeren poseg v načelo zakonitosti, da bi preseglo meje pravne sprejemljivosti.

Tožniku sta bila odmerjena dva davka - davek na dediščino ter dohodnina od kapitalskega dobička. Gre torej za dva različna davka, pri čemer sploh ni nujno, da pride do odmere drugega (denimo če tožnik podedovanega premoženja ne bi odsvojil). Zato je tudi po naziranju sodišča treba vsako od teh dveh davčnih odmer obravnavati ločeno. Seveda pa je tožnikov premislek „pod črto“, tj. koliko enot denarja bo plačal za vse davke odtlej, ko je posamezno nepremičnino pridobil, pa dotlej, ko jo je odsvojil, razumljiv in legitimen. Zato bi bil moral in mogel že spočetka paziti na ustrezno ugotovitev vrednosti, od katere mu je bil odmerjen davek na dediščino, saj se po 98. členu ZDoh-2 za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila. Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljeno razlogovanje davčnega organa, da ob (nespornem) dejstvu, da tožniku davek na dediščino ni bil odmerjen previsoko oz. sploh nezakonito, po 90. členu ZDavP-2 ni možna uporaba tega pravnega sredstva v zvezi z odmero tega davka.

Kljub tožnikovem zatrjevanju, da je bil zaradi očitne napake organa (v zvezi z neuporabo spornega stanovanja) njegovi pravni prednici NUSZ nezakonito odmerjen, organ okoliščine, ali gre v obravnavanem primeru za očitno napako, niti ni ugotavljal. Pri obravnavi tožnikove zahteve, podane na podlagi 90. člena ZDavP-2, je namreč izhajal iz napačne razlage te določbe, saj je zahtevo zavrnil že iz razloga, ker zatrjevane napake ni bilo mogoče ugotoviti neposredno, tj. brez izvedbe ugotovitvenega postopka, s čimer ta po njegovo ni mogla biti očitna. Kot že povedano pa sama izvedba ugotovitvenega postopka v zvezi z zatrjevano napako ne izključuje, da bi bila ta napaka očitna in bi organ tožnikovi zahtevi kasneje ugodil in sporno odločbo o odmeri NUSZ tudi odpravil, razveljavil ali spremenil. Dokazi, ki jih je tožnik navedel v predlogu za obnovo postopkov, tj. dokazi v zvezi z dejanskim krajem prebivanja njega in njegove pokojne partnerke oziroma najemanjem stanovanja na drugem naslovu niso (subjektivno) novi dokazi, saj bi jih lahko tožnikova pravna prednica predložila že v postopkih odmere NUSZ. Upoštevaje datum pogodb in dejstvo, da v stanovanju ni več živela, je namreč že v čas

Iz tožnikovih navedb jasno izhaja, da odmerni odločbi z dne 3. 10. 2013 očita, in kot izpodbojni razlog po 90. členu ZDavP-2, uveljavlja „očitno“ napačno uporabo materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa je skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS lahko izpodbojni razlog le po 88. členu ZDavP-2.

Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko tožnik uveljavlja tudi v primeru, če zatrjuje, da je prišlo do očitne napake, ker je odločba o odmeri davka od premoženja utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi toženka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige. Tega dejstva pa toženka zaradi napačnega stališča, da v obravnavnem primeru ne gre za očitno napako v smislu prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, ni ugotavljala.

Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe. "Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Očitna napačnost gled

O napaki ni mogoče govoriti, kolikor davčni organ v zadevi odloči v skladu s svojim pravnim naziranjem. Vprašanje, ali je pravno stališče, s katerim odločitev utemelji, pravilno, je predmet presoje zakonitosti njegove odločitve v postopku z rednimi pravnimi sredstvi in sodne presoje v upravnem sporu. Napačna uporaba materialnega zakona je ob izpolnitvi procesnih predpostavk tudi eden od razlogov za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe po nadzorstveni pravici (88. člen ZDavP-2), sama po sebi pa ne predstavlja razloga za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2. Odločitve, da se olajšava ne prizna, ni mogoče pripisati napaki davčnega organa, temveč dejstvu, da ustrezna zahteva stranke ni bila vložena in torej kvečjemu napaki davčnega zavezanca, ki pa po presoji sodišča ne more šteti za očitno, saj je uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane v dispoziciji stranke.

Ker ni sporno, da tožnik v postopku, katerega obnovo predlaga, ni bil ne zavezanec za plačilo DMV, ne upravičenec do vračila DMV, saj tožnik tega niti ne zatrjuje, tožnik ni oseba, upravičena za vložitev predloga za obnovo postopka po 89. členu ZDMV. Ker tudi ne gre za primer, ko bi morala toženka tožniku v času izdaje odločb o odmeri in vračilu DMV iz leta 2012 priznati status stranke ali stranskega udeleženca po kakšni drugi zakonski podlagi, česar tožnik niti ne zatrjuje, sodišče pritrjuje toženki, da tožnik s predmetnim predlogom ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Njegovo zavrženje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Iz istega razloga tožnik tudi ne more predlagati odprave, razveljavitve in spremembe odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2. Na podlagi sedmega odstavka 11. člena ZDMV, ki določa, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek v skladu s tem členom, velja, da za namene 3. člena tega zakona v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, se šteje, da predmetno vozilo v Republiki Sloveniji še ni bilo registrirano, kar pomeni, da gre za vozilo, ki se leta 2016 prvič registrira n

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz tega, da davčni organ ni vpogledal in preveril podatkov v dostopnih evidencah.

Napaka je očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, v obravnavanem primeru s preverjanjem pravilnosti podatkov, ki jih je toženki posredovala Občina Kranjska Gora.

Postopek preverjanja dejanskega stanja v okviru izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2 ni predviden, zato je napaka v smislu navedene določbe očitna le, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, na prvi pogled, in ne šele s preverjanjem pravilnosti podatkov občine.

Neuveljavljanje posebne olajšave ne predstavlja očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Zgolj navajanje tožnika, da je bil davek odmerjen previsoko in da gre za napako, ki je bila ugotovljena, ne da bi bil v zadevi izveden ugotovitveni postopek, po mnenju sodišča ne zadostuje. Ne gre namreč za to, da bi davčni organ za navedena leta odmeril previsok davek zaradi očitne napake. Višina davka je bila namreč odmerjena glede na takrat ugotovljeno dejansko stanje, ki je izhajalo iz podatkov tožnikove vloge za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane. Uporaba posredovanih podatkov pa sama po sebi ne more pripeljati do očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2.

Tožnik želi spremembo že pravnomočnih odločb o odmeri dohodnine za leto 2012, 2013 in 2014 na podlagi 90. člena ZDavP-2. Ta določa, da lahko davčni organ odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti, ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njegovih pravnih naslednikov, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil previsoko odmerjen davek oziroma, da je bil odmerjen davek zaradi očitne napake. Neuveljavljanje davčne olajšave ne predstavlja napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Pravno upoštevne napake, zaradi katere ugodnosti ni uveljavljal, pa tožnik ne navede oziroma ne obrazloži. Zgolj navajanje, da je bil davek odmerjen previsoko in da gre za napako, ki je bila ugotovljena, ne da bi bil v zadevi izveden ugotovitveni postopek, pa ne zadostuje.

Na strani tožnika je pri vpisovanju podatkov šlo za zavestno ravnanje in ne za napako. Za obstoj napake je namreč bistveno, da davčni zavezanec (ali davčni organ), ko dejanje stori, meni, da je pravilno. Za napako torej ni šteti kakršnokoli ravnanje, ki ni skladno z dejanskim stanjem, kot to zmotno meni tožnik v tožbi. Zato že dejstvo, da je tožnik pri izpolnjevanju REK-1 obrazcev in s tem pri vpisovanju podatkov, za katere sedaj trdi, da so napačni, ravnal zavestno, izključuje ne le obstoj očitne napake ampak napake nasploh, še manj pa je v takšni situaciji mogoče očitati davčnemu organu, da je storil napako, ko je pri odmeri dohodnine sledil napovedanim oziroma predloženim podatkom.

Pojma „očitne napake“ iz 90. člena ZDavP-2 se ne more razlagati tako, da vključuje tudi kršitve materialnega prava, ker je tovrstna kršitev kot izpodbojni razlog izrecno določena v 88. členu ZDavP-2, ki je njihovi presoji tudi sistemsko namenjeno.

Pojma „očitne napake“ iz 90. člena ZDavP-2 se ne more razlagati tako, da vključuje tudi kršitve materialnega prava, ker je tovrstna kršitev kot izpodbojni razlog izrecno določena v 88. členu ZDavP-2, ki je njihovi presoji tudi sistemsko namenjeno.