UPRS Sodba I U 242/2021-19

Tožba se zavrne.

O izpodbijani odločbi

1Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 56. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) razveljavila enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki ga je Upravna enota Kranj izdala tujcu z osebnim imenom A. A., ..., rojenemu v kraju B., državljan Kosova, za obdobje od 3. 7. 2020 do 19. 10. 2021 (v nadaljevanju Dovoljenje). Toženka je odločila tudi, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v 15 dneh od pravnomočne odločbe in v 8 dneh po prenehanju dovoljenja vrniti pristojnemu organu samostojno listino ter ugotovila, da posebni stroški niso zaznamovani.

2Toženka je po uradni dolžnosti na predlog Policijske postaje za izravnalne ukrepe Kranj (v nadaljevanju PPIU) uvedla postopek razveljavitve enotnega dovoljenja. PPIU je 27. 9. 2020 ob 20.20 uri na avtocestni kontrolni točki Karavanke kontrolirala avtobus, na katerem se je nahajal tožnik, ki je v razgovoru povedal, da prihaja iz Nemčije, kjer si je poskušal urediti zaposlitev. Toženka je po ugotovitvi, da obstaja razlog za domnevo, da tožnik ne prebiva na ozemlju Republike Slovenije v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano Dovoljenje, tj. zaposlitev in delo in da se ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije, na podlagi prve alineje prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, Dovoljenje razveljavila. Toženka je na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZTuj-2 določila 15 dnevni rok, v katerem mora tožnik zapustiti Slovenijo, in na podlagi petega odstavka 58. člena ZTuj-2 določila osem dnevni rok, v katerem mora tožnik vrniti biometrično dovoljenje za prebivanje.

Navedbe tožnika

3Tožnik uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava ter predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4Tožnik navaja, da ni res, da naj bi v Nemčiji iskal zaposlitev, ker je bil v resnici na obisku pri sorodniku. Navaja, da je bilo sporazumevanje na avtobusu oteženo, ker ne zna slovensko, zato je dejansko stanje popolnoma drugačno, kot ga je ugotovila toženka. Tožnik poudarja, da je bil v letu 2020 zaposlen pri različnih delodajalcih in v času, ko je menjal delodajalca, je bil 27. 9. 2020 na obisku v Nemčiji, kjer pa ni imel namena poiskati nove službe. V Sloveniji je zdravstveno zavarovan po polici zavarovanja za tujce od dne 14. 1. 2021 do 14. 3. 2021. Tožnik še ugovarja in trdi, da ne drži ugotovitev iz izpodbijane odločbe, da ne izpolnjuje več pogojev, ker naj ne bi imel ustreznih sredstev in zavarovanj. Tožnik je odprl svoj s.p. in izpolnjuje vse pogoje. Tožnik še pojasni, da se vabilu na zaslišanje ni odzval zato, ker je bil bolan in da ne drži, da se naj ne bi podrejal pravnemu redu RS, saj izpolnjuje vse zahteve, ker ima svoj s.p., je zavarovan in ima sredstva za preživljanje.

Navedbe toženke

5Toženka na tožbo ni odgovorila.

O sodni presoji

6Sodišče je na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v z zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, ker sta se stranki obravnavi pisno odpovedali. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine strank, ki so v sodnem spisu označene kot priloge A1 do A4 in listine iz spisa toženke št. 214-5687/2020.

Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je toženka pravilno razveljavila enotno dovoljenje za prebivanje in delo, izdano tožniku za obdobje od 3. 7. 2020 do 19. 10. 2021, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

8Ni sporno, da je tožniku izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo, za obdobje od 3. 7. 2020 do 19. 10. 2021.

9Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v Republiki Slovenji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Dovoljenje za začasno prebivanje se izda za določen namen in za določen čas (drugi odstavek 32. člena ZTuj-2). Tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, lahko prebiva v Republiki Sloveniji samo v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje, razen če ta zakon določa drugače (peti odstavek 35. člena ZTuj-2). Dovoljenje za začasno prebivanje pristojni organ, ki ga je izdal, ali pristojni organ, na območju katerega tujec prebiva, razveljavi, med drugim tudi, če se naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje ali da obstajajo drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja v skladu s tem zakonom (prva alineja prvega odstavka 56. člena ZTuj-2). Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji se tujcu ne izda, med drugim tudi, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec ne bo prebival na ozemlju Republike Slovenije, razen v primeru, ko je tujec s strani delodajalca s sedežem v Republiki Sloveniji, pri katerem je v delovnem razmerju, v času trajanja delovnega razmerja, zaradi opravljanja storitev napoten na delo v tujino (druga alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2). Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno izdala izpodbijano odločbo po ugotovitvi, da tožnik ne prebiva na ozemlju Republike Slovenije v skladu z namenom, zaradi katerega mu je Dovoljenje dano, na podlagi prve alineje prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

10Nedokazana je namreč tožbena trditev, da izpodbijana odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik namreč v Nemčiji ni iskal zaposlitve, kot je ugotovila toženka, ampak je bil na obisku. Sodišče ugotavlja, da s strani tožnika predloženi dokazi in sicer: izpodbijana odločba, potrdilo o zavarovanjih in polica zavarovanje, ne dokazujejo tožbene trditve, da naj bi bil tožnik v Nemčiji na obisku. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno na podlagi Dopisa št 2211-160/2020/1 z dne 27. 9. 2020 PPIU, iz katerega izhaja, da je tožnik povedal, da prihaja iz Nemčije, kjer si je poskušal urediti zaposlitev, ugotovila, da je bil tožnik v Nemčiji zato, ker si je poskušal urediti zaposlitev. Pavšalno, nedokazano in neutemeljeno je zatrjevanje tožnika, da je bilo sporazumevanje na avtobusu oteženo, ker tožnik ne zna slovensko. Tožnik te trditve niti toliko ne opredeli, da ne navede, kaj pa naj bi povedal PPIU, če ne tega, kar izhaja iz dopisa PPIU št. 2211-160/2020/1 z dne 27. 9. 2020, ki je javna listina v smislu določbe 169. člena ZUP, nedvomno izhaja.

11Nerelevantne so tožbene trditve v zvezi z zadostnostjo tožnikovih sredstev za preživljanje in zavarovanji, ker, kot izhaja iz izpodbijanje odločbe, ta dejstva niso bila podlaga za odločitev v tej konkretni zadevi.

12Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.