VSM Sodba I Cpg 193/2023

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da izvršba na vrednostne papirje z oznako CTTN, izdajatelja A. d.d., v skupni količini 6 delnic, ni dopustna (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 292,80 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka II izreka sodbe).

2Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje arbitrarna in pomanjkljiva, saj je poleg vprašanja prenehanja zastavne pravice v predmetnem postopku enako relevantno vprašanje dopustnosti izvršbe zaradi originarne pridobitve vrednostnih papirjev. Poudarja, da je v skladu s pravno teorijo pravna posledica originarne pridobitve lastnine tudi prenehanje bremen. Do tega odločilnega vprašanja v zadevi se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, vsled česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določilo 32. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Nad predmetom izvršbe, ki ni v lasti dolžnika, izvršba ni mogoča. Dejstvo je, da zaradi tožničine originarne pridobitve vrednostnih papirjev po določilu 48.a člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju ZNVP-1) dolžnik ni več lastnik predmeta izvršbe, zato se mora izvršba na tem predmetu ustaviti. Temu pritrjuje tudi ustaljena sodna praksa izvršilnih sodišč. Sodišče prve stopnje se je nepravilno sklicevalo na določili 24. in 170. člena ZIZ, saj sta po mnenju pritožnice uporabljivi le pri izvedenih prenosih lastninske pravice na predmetu izvršbe. Materialno pravno nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede prenehanja zastavne pravice tožene stranke na spornih vrednostnih papirjih. Ta je zaradi originarne pridobitve lastninske pravice tožeče stranke prenehala. Drugačno stališče sodišča prve stopnje, ko se le-to sklicuje na prehodne in končne določbe ZNVP-1 in ko nastalo situacijo primerja s prehodom zapuščine brez dedičev na Republiko Slovenijo, je zmotno. Določilo 13. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZNVP-1 (ZNVP-1A)¹ po mnenju tožeče stranke v konkretnem primeru ni uporabljivo. Prvič, ta ne velja za določbo petega odstavka 48.a člena ZNVP-1, saj se je ta uveljavila šele z novelo ZNVP-1B, kamor pa takšna določba zavestno ni bila vnesena. Drugič, če se določba 13. člena ZNVP-1A uporablja, je potrebno pri pridobitvi vrednostnih papirjev po določilu 48.a člena ZNVP-1 ločevati med opuščenimi vrednostnimi papirji in med t.i. registrskimi vrednostnimi papirji ter pri slednjih upoštevati, da je do prenosa le-teh na tožečo stranko prišlo brez volje prejšnjega imetnika. Oboje nakazuje na to, da je bil namen zakonodajalca, da tožeča stranka na podlagi določila petega odstavka 48.a člena ZNVP-1 originarno pridobi lastninsko pravico na določenih vrednostnih papirjih brez bremen. Glede na vse obrazloženo je sprejeta odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe nepravilna, zato tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom pridobljenih pravic toženi stranki odvzeti hipotekarno upravičenje na spornih vrednostnih papirjih in zaustaviti izvršbo nanje, ko pa za takšen odvzem tudi ne obstoji pravna podlaga. Situacija je po mnenju tožene stranke povsem primerljiva s hipoteko na nepremičnini, ki s prehodom hipotekarno obremenjene nepremičnine ne preneha. Tudi sklicevanje tožeče stranke na različne odločitev sodišč prve stopnje v primerljivih izvršilnih zadevah je neutemeljeno, saj le-te ne predstavljajo sodne prakse. Tožena stranka zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa sprejete odločitve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno uveljavljanih, niti kakšnih drugih uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki med pravdnima strankama na prvi stopnji ni bilo sporno in ni predmet pritožbene graje, je sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, ki jo je jasno in ustrezno pravno argumentiralo. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju v celoti povzema obrazložitev sodišča prve stopnje, glede izrecnih pritožbenih navedb pa dodaja:

6Neutemeljen je pritožbeni očitek arbitrarnosti in neobrazloženosti sprejete odločitve. Arbitrarnost pri sprejemanju odločitev, katere prepoved izhaja iz določila 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), pomeni samovoljno odločanje, ki je očitno napačno in brez razumnih pravnih argumentov. Odločba sodišča je samovoljna, če bi že na prvi pogled iz nje razbrali, da je bilo o nečem odločeno v očitnem nasprotju z zakonom ali celo brez zakonske podlage ali brez vsakih (razumnih) razlogov. Sodba mora biti argumentirana in obrazložena tako, da lahko stranka ugotovi razloge, na katerih temelji sprejeta odločitev in lahko s tem učinkovito uresniči pravico do pritožbe (25. člen URS). Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo, čemur je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zadostilo.

7Neutemeljen je tudi očitek procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se naj ne bi opredelilo do bistvenega vprašanja v zadevi, t.j. ali gre v konkretnem primeru pridobitve vrednostnih papirjev po določilu petega odstavka 48.a člena ZNVP-1 za ex lege pridobitev lastninske pravice in kakšni so pravni učinki takšne pridobitve, kar ne drži. Da sodišče prve stopnje pridobitve vrednostnih papirjev po določilu petega odstavka 48.a člena ZNVP-1 ni štelo za izvedeno pridobitev lastninske pravice je iz obrazložitve sodbe povsem jasno (tč. 16 in 19 obrazložitve sklepa).

8Prav tako pa je tudi jasno, da sodišče ni sledilo pravnemu naziranju tožeče stranke, da je posledica takšne pridobitve prenehanje prej vpisane zastavne pravice tožene stranke na teh vrednostnih papirjih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niti ZNVP-1 niti drug zakon ne ureja prenehanja v izvršilnem postopku pridobljene zastavne pravice na nematerializiranih vrednostnih papirjih zaradi kasnejše spremembe njihovega lastništva po določilih ZNVP-1. Drugačno stališče tožeče stranke, po katerem bi zastavna pravica prenehala zgolj zaradi dejstva, da je tožeča stranka vrednostne papirje pridobila na podlagi zakona, je v nasprotju s samim pomenom pridobljene zastavne pravice (pravica do poplačila terjatve iz določenega premoženja) in namenom zaradi katerega se te vpisujejo v javne evidence oziroma registre (publiciteta in učinek proti vsakemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni stvari). Niti takšno stališče ne izhaja iz strokovne literature, ki jo v pritožbi citira tožeča stranka. Ustrezna je po presoji sodišča druge stopnje primerjava konkretne situacije s prehodom premoženja iz zapuščine brez dedičev na Republiko Slovenijo, do česar prav tako pride po samem zakonu. Republika Slovenija zgolj zaradi ex lege prenosa lastninske pravice ni pridobila bremen prosto premoženje in je vse do spremembe Zakona o dedovanju z novelo ZD-C (sprememba 9. člena in nov 142.a in 142.b člen ZD) odgovarjala za dolgove zapustnika.

9Ali se določba 13. člena prehodnih in končnih določb ZNVP-1A uporablja tudi glede kasnejše spremembe določila 48.a člena ZNVP-1, ki je bila uveljavljena z novelo ZNVP-1B po presoji sodišča druge stopnje niti ni pomembno. Tudi če se ne, slednje ne pomeni, da glede tega vprašanja obstaja pravna praznina. Ohranitev vpisanih pravic tretjih je namreč predvideval oziroma predvideva že 50. člen ZNVP-1, ki je uredil ukinitev registrskih računov, katere posledica je bila kasneje tudi ureditev v določbi 48.a člena ZNVP-1 in prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev na ukinjenih računih na tožečo stranko.

10Tožeča stranka zato pritožbeno neutemeljeno vztraja na stališču, da je lastninsko pravico na vrednostnih papirjih pridobila bremen prosto in da je izvršba na te vrednostne papirje nedopustna v smislu 32. člena ZIZ, ker niso več dolžnikova stvar. Z vidika določila 32. člena ZIZ je pomembno, da je v fazi dovolitve izvršbe predmet, na katerega želi upnik v izvršbi poseči dolžnikova stvar. Tekom izvršilnega postopka pa lahko do prehoda obveznosti (prim. 24. člen ZIZ) v procesnem smislu pride tudi v zvezi s predmetom izvršbe, kar se uredi z izdajo procesnega sklepa v izvršilnem postopku.

11Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na različne odločitve sodišča prve stopnje v posameznih izvršilnih zadevah, v katerih je tožeča stranka kot udeleženec izvršilnega postopka uspela doseči ustavitev izvršbe na nematerializirane vrednostne papirje. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da odločitve prvostopenjskih sodišč ne predstavljajo sodne praske, ki bi ji bilo v primerljivih primerih treba slediti oziroma odstop od le-te ustrezno obrazložiti, in da tudi sicer iz predloženih sklepov jasno ne izhaja, kdaj je prišlo do spremembe imetništva teh vrednostnih papirjev oziroma ali je bil dolžnik ob izdaji sklepa o izvršbi sploh še njihov imetnik.

12Dejstvo, da je tožeča stranka na podlagi določila petega odstavka 48.a člena ZNVP-1 pridobila lastninsko pravico na vrednostnih papirjih po pridobitvi zastavne pravice tožene stranke, ki jo je pridobila v izvršilnem postopku na podlagi drugega odstavka 163.c člena ZIZ z vpisom v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, tako ne predstavlja ovire, da se upnik v izvršilnem postopku (t.j. tožena stranka) poplača iz kupnine dosežene s prodajo teh vrednostnih papirjev.

13Po vsem obrazloženem je tako materialno pravno pravilna odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na vrednostne papirje z oznako CTTN, izdajatelja A. d.d., v skupni količini 6 delnic, in stroškovna odločitev, da je zaradi neuspeha v postopku dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške.

14Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako krije tožena stranka sama svoje stroške z odgovorom na pritožbo, saj v njem le povzema in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, zato nastali stroški niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP.

¹ Ta v prvem odstavku določa: „Zastavne pravice, ki so bile v centralni register vpisane do uveljavitve tega zakona ostanejo v veljavi kot so vpisane“.