VSM Sodba in sklep PRp 219/2023

I. Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na prekrške po točkah 1.a, 1.b, 2.a in 2.b odločbe prekrškovnega organa Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada M. DT 71011... z dne 20. 11. 2021 po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek o prekršku na podlagi 4. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških ustavi.

II. V delu, ki se nanaša na prekrške po točkah 1.c in 2.c odločbe prekrškovnega organa DT 71011... z dne 20. 11. 2021 se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo pravne in odgovorne osebe za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Finančne uprave RS, Finančnega urada M. DT 7011... z dne 20. 11. 2021, s katerim je prekrškovni organ:

- pod točko 1.a pravno osebo spoznal za odgovorno za prekršek iz 6. točke prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), storjen v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti ter v imenu, na račun, v korist oziroma s sredstvi pravne osebe s tem, da je njena odgovorna oseba oziroma storilec v obdobju od 1. 1. 2018 do 30. 9. 2019, ko pri pravni osebi ni bil zaposlen, dvigoval zneske iz transakcijskega računa pravne osebe, ki so predstavljali plačilo po podjemni pogodbi ter uporabo službenega vozila v zasebne namene (ne pa s strani storilca zatrjevanega posojila) in od katerih niso bili plačani davčni odtegljaj in prispevki za socialno varnost,

- pod točko 1.b pravno osebo spoznal za odgovorno za prekršek po 1. alineji prvega odstavka Zakona o posebnem davku na določene prejemke (v nadaljevanju ZPDDP), storjen v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti ter v imenu, na račun, v korist oziroma s sredstvi pravne osebe s tem, ko od dvigov zneskov iz transakcijskega računa, ki jih je opravil storilec oziroma odgovorna oseba v obdobju od 1. 1. 2018 do 30. 9. 2019, ko pri pravni osebi ni bil zaposlen, ni bil izračunan in odtegnjen posebni davek na določene prejemke,

- pod točko 1.c pravno osebo spoznal za odgovorno za prekršek po 6. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2, storjen v zvezi z opravljanjem registrirane dejavnosti ter v imenu, na račun, v korist oziroma s sredstvi pravne osebe s tem da je njena odgovorna oseba oziroma storilec v obdobju od 1. 10. 2019 do 31. 12. 2019, ko je bil zaposlen pri pravni osebi, dvignil iz transakcijskega računa pravne osebe znesek v višini 5.193,57 EUR, ki je predstavljal plačilo za opravljeno delo oziroma plačo ter znesek 411,18 EUR bonitete za uporabo službenega vozila v zasebne namene (ne pa s strani storilca zatrjevanega posojila) in od katerega niso bili plačani davčni odtegljaj in prispevki za socialno varnost,

- pod točko 2.a odgovorno osebo oziroma storilca spoznal za odgovornega za storitev istega prekrška, kot je očitan pravni osebi pod točko 1.a,

- pod točko 2.b odgovorno osebo oziroma storilca spoznal za odgovornega za storitev istega prekrška, kot je očitan pravni osebi pod točko 1.b in

- pod točko 2.c odgovorno osebo oziroma storilca spoznal za odgovornega za storitev istega prekrška, kot je očitan pravni osebi pod točko 1.c.

Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo obrazložitvi in zaključkom prekrškovnega organa in se dodatno opredelilo do krivdne oblike, s katero je storilec ? odgovorna oseba izvršil očitane prekrške (direktni naklep), svojo presojo pa je oprlo tudi na odločbo Ministrstva za finance, službe za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev DT 499... z dne 8. 5. 2023, ki je potrdila ugotovitve inšpekcijskega postopka, na podlagi katerega teče prekrškovni postopek v tej zadevi.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v skupni pritožbi pritožujeta pravna oseba in odgovorna oseba ? storilec, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek, zaradi odločitve o sankcijah in podredno tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma dejstva, da se slednje sploh ni ugotavljalo. Konkretno pritožba izpodbija ugotovitve inšpekcijskega nadzora, ki je podlaga prekrškovnemu postopku in zavzema stališče, da je bil ta postopek nezakonit in posledično tudi ni podlage za postopek o prekršku. Ob tem pritožba izpostavlja, da je Ministrstvo za finance kot drugostopni organ v okviru inšpekcijskega postopka razveljavilo dva sklepa o začasnem zavarovanju, zoper ugotovitve v inšpekcijskem nadzoru pa je vložena tudi tožba na upravno sodišče. Izpodbijana sodba je po oceni pritožbe arbitrarna, zgolj prepis odločbe prekrškovnega organa, sama s sabo v diametralnem nasprotju, hkrati pa naj bi sodišče prve stopnje preseglo svoje pristojnosti, saj v obrazložitvi posega na izključno pristojnost Upravnega sodišča Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje naj ne bi opravilo preizkusa odločbe prekrškovnega organa skladno z določbo 62.a člena ZP-1, ni se opredelilo do dokazov domnevnih kršiteljev, nadalje je popolnoma ignoriralo bistvena dejstva za pošteno in pravilno odločanje v predmetni zadevi in sklepalo na podlagi nepravnomočne odločbe iz inšpekcijskega postopka, o kateri še teče upravni spor. Po stališču pritožbe se postopka o prekršku namreč ne more voditi, dokler inšpekcijski postopek ni pravnomočno končan; dejstvo, da odločba o prekršku temelji na nepravnomočni odločbi iz inšpekcijskega postopka, pa pomeni, da je bil v postopku uporabljen neobstoječ oziroma nedovoljen dokaz. Nadalje pritožba obširno utemeljuje, zakaj v konkretnem primeru posojilna pogodba z dodatki ni bila fiktivna, ampak je predstavljala dovoljen pravni posel. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva s tem, ko v obrazložitvi sodbe ni v celoti ocenilo bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, hkrati pa bistveno kršilo določbe postopka o prekršku s tem, ko domnevnima kršiteljema ni bila dana možnost izjave na naroku in s tem, ko je po vložitvi zahteve za sodno varstvo pridobilo dodaten dokaz (odločbo Ministrstva za finance DT 499), pri tem pa kršiteljema ni dalo možnosti, da bi se seznanila z novim dokazom, ki bi lahko vplival na njun pravni položaj. V pritožbi je obsežno pojasnjeno tudi stališče kršiteljev, da je v tem primeru prišlo do zastaranja, sklepno pa je podana še graja odločitve sodišča prve stopnje glede krivdne oblike (direktnega naklepa).

3Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožbe uvodoma ugotovilo, da je ob upoštevanju šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) glede dela prekrškov iz odločbe prekrškovnega organa Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada M. DT 71011... z dne 20. 11. 2021 nastopilo absolutno zastaranje pregona. Konkretno je absolutni zastaralni rok za pregon zadnjega izvršitvenega dejanja prekrškov iz točk 1.a in 2.a odločbe prekrškovnega organa iztekel dne 6. 10. 2023, absolutni zastaralni rok za pregon zadnjega izvršitvenega dejanja prekrškov iz točk 1.b in 2.b odločbe prekrškovnega organa pa dne 4. 10. 2023. Kot izhaja iz 159. člena ZP-1, je višje sodišče dolžno na zastaranje paziti po uradni dolžnosti, zato je glede prekrškov, katerih pregon je absolutno zastaral, izdalo sodbo o ustavitvi postopka, kot izhaja iz prve točke izreka te sodbe.

4Glede preostalega, še nezastaranega dela (prekrška iz 1.c in 2.c odločbe prekrškovnega organa) je pritožba utemeljena.

5Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo peti odstavek 65. člena ZP-1 s tem, ko kršiteljev ni obvestilo o dopolnitvi dokaznega postopka s pridobitvijo odločbe Ministrstva za finance DT 499... z dne 8. 5. 2023 in ju hkrati ni seznanilo, da imata možnost sodelovanja oziroma izjave pri izvajanju dodatnega dokaza pod pogoji iz petega odstavka 65. člena ZP-1. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je sodišče na podlagi predhodnega zaprosila dne 1. 8. 2023 od prekrškovnega organa prejelo navedeno odločbo, nato pa 3. 8. 2023 izdalo izpodbijano sodbo in svojo presojo med drugim oprlo tudi na to odločbo, ne da bi z novo pridobljenim dokazom seznanilo kršitelja. Posledično kršiteljema ni bila dana možnost, da bi sodišče prve stopnje pred odločanjem seznanila z dejstvom, da ugotovitve iz inšpekcijskega postopka Finančne uprave RS DT 0610..., na katerih temelji ta postopek o prekršku, še niso pravnomočne, saj je pravna oseba v tej zadevi dne 30. 6. 2023 sprožila upravni spor. To pa je bistvena okoliščina, saj sodišče prve stopnje v takšnem primeru ne more pritrditi stališčem prekrškovnega organa zgolj na podlagi vpogleda v listinsko dokumentacijo, ampak mora o spornih dejanskih vprašanjih, ki v inšpekcijskem postopku še niso pravnomočno razrešena, izvesti dokazni postopek in o bistvenih vprašanjih odločiti samo.

6Stališče pritožbe, da se v primeru, ko temelji na predhodno izvedenem inšpekcijskem postopku, prekrškovni postopek ne more začeti pred pravnomočno zaključenim inšpekcijskim postopkom, glede na veljavno pravno ureditev ni utemeljeno. ZP-1 predhodno pravnomočno ugotovljene kršitve iz inšpekcijskega ali drugega upravnega postopka ne določa kot pogoj za uvedbo prekrškovnega postopka, prav tako za take primere nima posebnih določb glede zastaranja pregona, ki bi bile nujne, saj se sicer prekrškovni postopek pogosto sploh ne bi mogel začeti, ker bi nastopilo absolutno zastaranje, še preden bi bil predhodni upravni postopek pravnomočno končan (to konec koncev izkazuje tudi konkretni primer, v katerem je pritožbeno sodišče obsežen spis prejelo manj kot teden dni pred prvim absolutnim zastaranjem pregona). Vprašanje vezanosti uvedbe postopka o prekršku na predhodno pravnomočno zaključen upravni (npr. inšpekcijski) postopek je torej v domeni zakonodajalca in ne sodne prakse.

7Dejstvo, da v konkretnem primeru obstoj kršitve, ki se obravnava tudi v prekrškovnem postopku, v inšpekcijskem postopku še ni pravnomočno ugotovljen, za prekrškovni postopek z vidika uvedbe tega postopka torej ni pomembno, je pa vsekakor pomembno z dokaznega vidika. Medtem ko daje predhodna pravnomočna odločba v inšpekcijskem postopku sodišču močan argument za pritrjevanje razlogom prekrškovnega organa glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kršitev, zaradi katere teče prekrškovni postopek, pa v primeru še nepravnomočne predhodne upravne odločbe tega argumenta sodišče nima in mora posledično odločilna dejstva ugotavljati in ugotoviti samo. Pri tem ni izključeno, da ugotovitve sodišča sovpadajo oziroma pritrjujejo ugotovitvam prekrškovnega organa, vendar je tak zaključek možen le na podlagi ustrezno izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega mora biti kršitelju ustrezno omogočeno, da svoje argumente predstavi sodišču in da se izjavi o vseh (še nepravnomočnih) ugotovitvah in odločbah iz upravnega postopka, ki so podlaga konkretnemu prekrškovnemu postopku (pritožbeno sodišče posebej poudarja, da to niso vse okoliščine iz upravnega postopka, ampak samo tiste, ki predstavljajo zakonske znake prekrška in so v konkretnem primeru odločilne za presojo obstoja prekrška in odgovornosti zanj). Le na ta način lahko sodba sodišča obdrži legitimnost tudi v primeru, če se naknadno izkaže, da upravna odločba, na kateri temelji prekrškovni postopek, ni bila pravilna. Tega namreč vnaprej ni mogoče izključiti, saj zakonodaja, kot pojasnjeno, ne onemogoča vzporednega teka upravnega in prekrškovnega postopka glede istega historičnega dogodka (kršitve).

8S tem, ko sodišče prve stopnje kršiteljev ni obvestilo o dopolnitvi dokaznega postopka s pridobitvijo novega dokaza (odločbe Ministrstva za finance) in ju hkrati ni seznanilo s pravicami iz drugega stavka petega odstavka 65. člena ZP-1, je kršilo peti odstavek 65. člena ZP-1 na način iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

9V konkretnem primeru bi moralo sodišče prve stopnje do odločilnih dejstev zavzeti lastno argumentirano stališče, česar pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more nadomestiti, zato zadevo vrača v novo sojenje, v okviru katerega bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da odločba iz inšpekcijskega postopka še ni pravnomočna (če do novega sojenja ne bo odločeno v upravnem sporu), in se opredeliti tudi do navedb kršiteljev o odločilnih dejstvih in okoliščinah ter jima ob tem z vidika učinkovite pravice in ustavno zagotovljene pravice do obrambe omogočiti, da aktivno vplivata na presojo sodišča o obstoju prekrška in o odgovornosti zanj.

10Do preostalega dela obsežnih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj je ugotovljena bistvena kršitev določb postopka ob zgoraj pojasnjenih razlogih narekovala odločitev, kot izhaja iz druge točke izreka te odločbe (peti in osmi odstavek 163. člena ZP-1).