VSK Sklep CDn 90/2023

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1V predmetni zadevi je bila pri uvodoma navedeni nepremičnini predlagana vknjižba lastninske pravice v korist občine [...]. Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica vpisa ni dovolila, z izpodbijanim pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor predlagateljice in potrdilo odločitev zemljiškoknjižne sodniške pomočnice. Svojo odločitev je utemeljilo na dejstvu, da je v zemljiški knjigi kot imetnica nepremičnine vknjižena Zveza [...] in da predlagateljica ni dokazala, da je izdala odlok, iz katerega bi izhajalo, da gre za nepremičnino, ki je javno dobro in na kateri se je/bo izvajala dejavnost posebnega družbenega pomena, zaradi česar pisna izjava, ki jo je predložila k predlogu, ne zadošča.

2Zoper sklep se je pritožila predlagateljica. Uvodoma povzema vsebino dosedanjih odločitev in razloge sodišča. V nadaljevanju navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Predlog je vložila na podlagi elektronsko pretvorjene listine, tj. izjave Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet št. 7114-598/2012-28 z dne 30.9.2022 (v nadaljevanju izjava občinskega upravnega organa), kar ni sporno. Sodišče je napačno štelo, da listina ne predstavlja ustrezne listine, ki je lahko podlaga za zahtevano vknjižbo. Sodišče je najprej v sklepu Dn 207510/2022 z dne 4.11.2022 štelo, da bi morala predlagateljica priložiti zemljiškoknjižno dovolilo, ki bi ga izstavila oseba, v korist katere je vknjižena ali predznamovana pravica, glede katere se bo opravil vpis oziroma sodno odločbo ali odločbo drugega državnega organa, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis, ki učinkuje proti tej osebi. V izpodbijanem sklepu je sodišče zavzelo drugačno stališče, da bi morala predlagateljica poleg predložene izjave, predložiti še odlok, iz katerega bi izhajalo, da gre za nepremičnino, ki je javno dobro in na kateri se je/se bo izvajala dejavnost posebnega družbenega pomena.

3Obe stališči sta nepravilni in nezakoniti. Sodišče je napačno uporabilo 76. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) ter storilo kršitev 151. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Predlagateljica povzema vsebino tretjega odstavka 76. člena ZGJS, ki za vknjižbo lastninske pravice predpisuje zgolj „pisno izjavo o pridobitvi lastninske pravice po tem zakonu“. Pri tem ne predpisuje, da bi morale biti k izjavi priložene kakršnekoli dodatne priloge ali dokazila. Stališči obeh sklepov sta v nasprotju z navedeno zakonsko določbo. Tudi sklicevanje sodišča na to, da se lastninska pravica evidentira na podlagi listin poudarjene oblikovne kakovosti, ki jo predpisuje zakon, je brezpredmetno. Očitno je zakonodajalec pri ZGJS presodil, da je izjava dovolj kakovostna listina, da je na njeni podlagi dopustna vknjižba lastninska pravice. Takšno izjavo namreč vedno izda organ subjekta, ki je pridobil lastninsko pravico po tretjem odstavku 76. ZGJS. V njej ugotovi, da je država ali občina pridobila lastninsko pravico po samem zakonu in je primerljiva z odločbo o ugotovitvi lastninske pravice, pri čemer je glede na to, da jo izstavlja isti subjekt, v čigar korist bo učinkovala, izdana v obliki izjave in ne odločbe. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na to, da je treba upoštevati, da ZGJS v prehodnih določbah (68. do 78. člen ZGJS) ureja lastninjenje objektov in naprav podjetij, ki so na dan uveljavitve zakona opravljala dejavnosti, ki so bile z zakonom ali odlokom občinske skupščine določene kot dejavnosti posebnega družbenega pomena, v zvezi s čimer predlagateljici očita, da ne zatrjuje oziroma dokazuje, da je izdala tak odlok. Izdaja takega odloka ni potrebna, saj je že sam zakon določal, da so javne zelene površine – parki infrastrukturni objekti, namenjeni dejavnostim iz 68. člena ZGJS. Sodna praksa izpostavlja, da je v predlogu ZGJS, objavljenem v Poročevalcu Državnega zbora RS 7/93, na strani 81 naveden seznam predpisov in členi, ki opredeljujejo infrastrukturo na področju gospodarskih javnih služb (sklep VSRS, opr. št. II Ips 855/2008) in je med njimi naveden tudi Zakon o komunalnih dejavnostih (v nadaljevanju ZKD), ki je veljal tudi ob uveljavitvi ZGJS in je v 3. členu med drugim določal, da se za komunalne dejavnosti šteje med drugim tudi urejanje javnih parkov, nasadov, drevoredov, zelenic, otroških igrišč in drugih javnih površin s pripadajočimi napravami in opremo ter urejanje javnih parkirišč, dovoznih poti, pešpoti, hodnikov in drugih javnih poti v naselju. V 4. členu je ZKD določal, da so komunalne dejavnosti iz njegovega 3. člena posebnega družbenega pomena, v 6. členu pa, da se med komunalne objekte in naprave skupne rabe štejejo med drugim javni parki, nasadi, drevoredi, zelenice in javna otroška igrišča ter hodniki, pešpoti, dovozne poti in druge javne površine v naseljih. Nadalje se predlagateljica sklicuje še na sklep VSRS II Ips 38/2016 in v zvezi z navodilom, na katerega se sklicuje predlog ZGJS, ki ga navedena odločba omenja, in izpostavlja njegovo vsebino. Javne zelene površine – parki se torej že po samem zakonu štejejo za infrastrukturne objekte, ki so se lastninili na podlagi ZGJS v zvezi z ZKD in ZSZ in za njihovo lastninjenje ni potrebno, da bi občina izdala odlok, s katerim bi vsako posamezno nepremičnino razglasila za javno dobro. Tudi sicer je stališče prvostopenjskega sodišča v nasprotju z dosedanjo sodno prakso, saj se je predlagateljica doslej že mnogokrat uspešno vknjižila kot lastnica prav na podlagi takšnih izjav, npr. v zadevi Dn 80970/2021. Če sodišče ne bo dovolilo vpisa na podlagi njene izjave, bo prišlo do nedopustnega posega v načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS v zvezi s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi je bil predlagan vpis lastninske pravice na občino [...] na podlagi izjave občinskega upravnega organa, izdane na podlagi 76. člena ZGJS, ki ureja lastninjenje objektov in naprav.

6ZGJS v prvem odstavku 76. člena določa, da z dnem uveljavitve zakona postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb oziroma zadev iz 68. in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so bila financirana iz prispevkov ali povračil, iz samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta, ali bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje gospodarskih javnih služb. ZGJS v 68. členu določa, da se za gospodarske javne službe štejejo dejavnosti, ki so z zakonom ali z odlokom skupščine občine ali Mesta Ljubljana določene kot dejavnosti posebnega družbenega pomena, zadeve posebnega družbenega pomena s področij materialne infrastrukture, ki se opravljajo v okviru gospodarskih dejavnosti ter druge dejavnosti oziroma zadeve katerih financiranje in oblikovanje cen je potekalo preko sistema samoupravnih interesnih skupnosti materialne proizvodnje oziroma sistema financiranja javne porabe. V četrtem odstavku 76. člena ZGJS določa, da novi lastnik predlaga zemljiškoknjižni vpis lastništva infrastruktrurnih objektov na podlagi pisne izjave o pridobitvi lastninske pravice po tem zakonu. Ta določba načina vpisa podrobneje ne določa¹.

7Pritožba se sklicuje na sodni odločbi VS RS (sklep II Ips 855/2008 in sklep II Ips 38/2016) in z njima v zvezi na seznam predpisov, ki opredeljujejo infrastrukturo na področjih javnih služb, naveden v predlogu ZGJS², ki vključuje tudi tedaj veljavni Zakon o komunalnih dejavnostih (Ur. list SRS 8/82, v nadaljevanju ZKD), na določbe ZKD in v letu 1985, na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84) sprejeto Navodilo o tem, kaj se šteje za sekundarno, primarno in magistralno omrežje komunalnih naprav in drugih objektov in naprav (Uradni list SRS, št. 27/85, v nadaljevanju Navodilo). Navedeni sodni odločbi se nanašata na lastninski spor in vprašanja listine kot podlage za vpis v zemljiško knjigo nista obravnavali. Ne Navodilo ne ZKD ne konkretizirata načina vpisa na podlagi lastninjenja pridobljene pravice v zemljiško knjigo.

8Čeprav je pri lastninjenju infrastrukture na področjih gospodarskih javnih služb temelj za pridobitev lastninske pravice zakon, so zemljiškoknjižna pravila glede vpisa enaka, kar pomeni, da sodišče dovoli predlagani vpis, če iz listine izhaja utemeljenost zahtevanega vpisa. Navedeno pomeni, da mora listina vsebovati vse v zakonu naštete dejanske okoliščine, katerih pravna posledica je pridobitev lastninske pravice upravičene skupnosti.³ Občina [...] je k predlogu predložila izjavo, ki tej zahtevi ne ustreza. Izjava se sklicuje le na ortofoto posnetek, ne navaja pa nobene dejanske okoliščine, ki bi izkazovala, da gre pri nepremičnini, na kateri je vknjižena „Zveza [...], družbena lastnina“, za park, ki sodi v gospodarsko javno infrastrukturo, na katerem je na dan uveljavitve ZGJS imela pravico uporabe ali upravljanja⁴. Sklicevanje pritožnice na zemljiškoknjižno zadevo, ki ni bila predmet pritožbenega preizkusa, ni relevantno.

9Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

¹ Glej: Joža Velkaverh, Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v zvezi s postopki lastninjenja, Pravosodni bilten št. 3/13, str. 88.
² EPA 115, Poročevalec Državnega zbora RS, letnik 19, št. 7.
³ Glej: Joža Velkaverh, Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v zvezi s postopki lastninjenja, Pravosodni bilten št. 3/13, str. 91.
⁴ Glej: Matija Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremični v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten, št. 1/2011, str. 144.