7. člen ZGJS

Čeprav je pri lastninjenju infrastrukture na področjih gospodarskih javnih služb temelj za pridobitev lastninske pravice zakon, so zemljiškoknjižna pravila glede vpisa enaka, kar pomeni, da sodišče dovoli predlagani vpis, če iz listine izhaja utemeljenost zahtevanega vpisa. Navedeno pomeni, da mora listina vsebovati vse v zakonu naštete dejanske okoliščine, katerih pravna posledica je pridobitev lastninske pravice upravičene skupnosti.

Pravice in obveznosti uporabnikov gospodarske javne službe predpiše lokalna skupnost z odlokom (četrta alineja 7. člena ZGJS), zato je s sklepom Sveta ustanoviteljev javnih podjetij naložena obveznost pisnega sporočanja podatkov neupoštevna. Nesporno je, da je tožeča stranka storitve, katerih plačilo vtožuje od toženca, ves čas opravljala. Plačilo opravljenih storitev javne službe v roku, določenem na računu, je z Odlokom predpisana obveznost uporabnika. Ker ni nobenega pravnega temelja, da za opravljeno storitev toženec tožeči stranki ne bi nič plačal, bi bil, če bi sodišče zaradi izračuna plačila v nasprotju z Odlokom zavrnilo tožbeni zahtevek, neupravičeno obogaten na škodo tožeče stranke (drugi odstavek 190. člena OZ). Trditveno in dokazno breme, da bi bil dolžan za opravljene storitve plačati manj, kot vtožuje tožeča stranka, je na tožencu. Toženec tega bremena ni zmogel.

Za odločitev organa, s katero odloči o strankini dolžnosti priključitve objekta na javno vodovodno omrežje, ni potrebna strankina zahteva, zato razlog za ničnost iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ne more biti podan.

Občina sicer lahko predpise iz svoje pristojnosti izda brez izrecnega napotila v zakonu, a ti ne smejo biti v nasprotju z zakoni. V obravnavanem primeru je občina z opredelitvijo pojma uporabnika obvezne javne gospodarske službe presegla okvire zakona. Podzakonski predpis sicer lahko ureja način izvrševanja pravic in obveznosti ter podrobneje določa vsebino teh pravic in obveznosti, pri čemer nujno interpretira zakon v določenem obsegu. Vendar pri svojem normiranju ne sme zoževati zakonskih pravic

1) V konkretnem Odloku o določitvi enotne cene izgradnje priključka na javno fekalno kanalizacijsko omrežje je občina predpisala, da bo sama zagotovila enotno projektiranje in izgradnjo priključkov (čeprav ti niso del javne kanalizacije), strošek, vezan na financiranje izgradnje priključkov pa bo zaračunala uporabnikom, ki bodo morali v ta namen z njo skleniti pogodbo. Tak Odlok ni v skladu z zakonom, saj presega vsebino pristojnosti, ki jo ima po Zakonu o gospodarskih javnih službah in po Zakonu o varstvu okolja lokalna skupnost. V posledici tega občina tudi ne more zahtevati sklenitve pogodbe s tožencem, saj ima kontrahirna dolžnost lahko podlago le v zakonu. 2) Sodišče je povsem pravilno odklonilo uporabo Odloka, za katerega je ugotovilo, da ni skladen z zakonom, saj mora po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču razpravljajoče sodišče prekiniti postopek in zahtevati oceno ustavnosti predpisa le v primeru, če meni, da je protiustaven zakon.

Razlogov za različno višino najemnin grobov na mestnih in primestnih pokopališčih ni. Dejstvo, da so bile cene na primestnih pokopališčih, dokler upravljalec ni bila tožeča stranka, nižje, ne utemeljuje nadaljnjega neenakega obravnavanja najemnikov grobov na mestnih in primestnih pokopališčih. Tožeča stranka namreč nudi enake storitve tako na mestnih kot primestnih pokopališčih. Cena se oblikuje za vse enako glede na velikost grobnega prostora. Cene so bile oblikovane skladno s predpisi in v predpisanem postopku, zato so obvezujoče za vse imetnike grobov na pokopališčih, kjer opravlja gospodarsko javno službo tožeča stranka.

Objekt A. je bil res zgrajen kot prizidek k stanovanjski hiši B., vendar stoji na svoji nepremičnini in je v tožničini lasti, zato je tožnica kot lastnica in samostojna uporabnica storitev javne službe oskrbe s pitno vodo dolžna izvesti priključek svoje stavbe na javni vodovod.