151. člen ZZK-1

Vpis zaznambe se izvede na podlagi odločbe, ki mora glasiti na nepremičnino kot je bila v času izdaje odločbe označena v zemljiški knjigi.

Čeprav je pri lastninjenju infrastrukture na področjih gospodarskih javnih služb temelj za pridobitev lastninske pravice zakon, so zemljiškoknjižna pravila glede vpisa enaka, kar pomeni, da sodišče dovoli predlagani vpis, če iz listine izhaja utemeljenost zahtevanega vpisa. Navedeno pomeni, da mora listina vsebovati vse v zakonu naštete dejanske okoliščine, katerih pravna posledica je pridobitev lastninske pravice upravičene skupnosti.

V primeru večkratnih zaporednih prenosov pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. Zemljiškoknjižni predlog je bil v trenutku začetka postopka neutemeljen.

Po četrtem odstavku 194. člena ZIZ se v primeru, ko nepremičnine ni bilo mogoče prodati niti na tretjem naroku, izvršba ustavi, upnik pa obdrži zastavno pravico na nepremičnini za zavarovanje svoje terjatve in sodišče ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. S to zaznambo je upnik pridobil hipoteko na nepremičnini, ki učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe, ter tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na nepremičnini (170. člena ZIZ).

Zaznambe prepovedi iz inšpekcijske odločbe ni mogoče vpisati, če odločba ni izdana (tudi) proti v zemljiški knjigi vpisanemu imetniku pravice.

Stroga formalnost zemljiškoknjižnega postopka ne dopušča tolmačenja nejasnega zemljiškoknjižnega dovolila. Glede na nepopolne in nejasne podatke o nepremičnini v zemljiškoknjižnem dovolilu, zemljiškoknjižno sodišče predlaganega vpisa ne bi smelo dovoliti.

Ker je vpis dovoljen le proti osebi, v korist katere je vknjižena oziroma predznamovana pravica, glede katere se bo opravil vpis (v konkretnem primeru lastninska pravica), v dolžnikovo korist pa v trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, ni bila vknjižena ali predznamovana lastninska pravica, je zemljiškoknjižno sodišče pravilno in zakonito odločilo, da se vpis, o katerem odloča po uradni dolžnosti, ne opravi.

Identifikacijski znak zemljiške parcele je oznaka katastrske občine, v kateri se nahaja, in parcelna številka, kot je vpisana v zemljiškem katastru. ZZK-1 ne vsebuje prehodnih določb, ki bi vprašanje identifikacijskega znaka urejale drugače za listine, ki so bile sestavljene pred uveljavitvijo ZZK-1.

Postopek za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine je vsebinsko povezan oziroma združen s posledičnim vpisom lastninske pravice v korist predlagatelja, kadar so zanj izpolnjeni pogoji. Brez odločitve o vpisu lastninske pravice ni mogoče odločati le o vzpostavitvi (ene od manjkajočih) listin pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisane v zemljiški knjigi.

Če v sklepu o izvršbi navedeni dolžnik ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, zemljiškoknjižno sodišče zaznambe izvršbe in vknjižbe hipoteke, o kateri sicer odloča po uradni dolžnosti, ne sme opraviti.

Vpis je dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena oziroma predznamovana pravica, če sodna odločba, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oziroma na podlagi katere se o vpisu odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi.

Zemljiškoknjižno sodišče mora tudi pri presoji dovoljenosti vpisa, ki se opravi po uradni dolžnosti, upoštevati stanje zemljiške knjige.

ZZK-1 ne vsebuje prehodnih določb, ki bi vprašanje identifikacijskega znaka urejala drugače za listine, ki so bile sestavljene pred uveljavitvijo ZZK-1. Identifikacijski znak zemljiške parcele je oznaka katastrske občine, v kateri se nahaja, in parcelna številka, kot je vpisana v zemljiškem katastru. Če takšnih podatkov listina, ki jo je predlagatelj predložil za vpis, ne vsebuje, za zadovoljitev vpisa niso izpolnjeni vsi formalni pogoji.

ZZK-1 ne vsebuje prehodnih določb, ki bi vprašanje identifikacijskega znaka urejale drugače za listine, ki so bile sestavljene pred uveljavitvijo ZZK-1. Določba 267. člena SPZ pa se ne nanaša na izpolnjevanje formalnih pogojev za vpis (ali je označba nepremičnin in imetnikov stvarnih pravic identična kot po stanju v zemljiški knjigi), ampak vsebinskih, to je na vprašanje, ali listina, ki je podlaga za vpis, vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo kot oblični razpolagalni pravni posel za prenos stvarne pravice. Zato določba 267. člena SPZ v obravnavanem primeru ni uporabna.

Predlagateljica je k predlogu za zaznambo spora predložila tožbo, ki jo je vložila in iz katere izhaja, da zahteva ugotovitev služnostne pravice na nepremičnini, zatrjuje pa dejstva priposestvovanja, zato je zaznamba spora možna.

Spregledano je bilo, da se zemljiškoknjižni postopek po določbi 168. čl. ZIZ ne vodi na predlog, ampak gre za vpis po uradni dolžnosti, ko sodišče po uradni dolžnosti poskrbi za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi na dolžnika le v primeru predložitve za vpis dolžnikove lastninske pravice primerne listine.

Samo pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je lahko podlaga za vpis zaznambe izvršbe in vknjižbe hipoteke.

Za izbris zaznambe izvršbe je potrebna listina, ki dokazuje, da je bil sklep o izvršbi razveljavljen oziroma spremenjen tako, da je bil predlog za izvršbo zavrnjen oziroma zavržen ali da je bila izvršba ustavljena (90. člen ZZK-1). Listina, ki dokazuje navedeno, je obvestilo izvršilnega sodišča s priloženim sklepom tega sodišča. Listine, na katere se je oprlo zemljiškoknjižno sodišče pri sporni odločitvi o izbrisu zaznambe izvršbe in (posledično) izbrisu zastavne pravice, po vsebini ne ustrezajo navedenemu pogoju, saj ne vsebujejo ničesar v zvezi s sklepom o izvršbi opr. In 208/2003 z dne 5.12.2003, ki je bil podlaga za zaznambo sklepa o izvršbi in posledično za vknjižbo zastavne pravice pod Dn. št. 8133/2003. Ker prvostopenjsko sodišče pri odločanju o predlogu ni upoštevalo pogojev za dovolitev spornih izbrisov, saj se je oprlo na neustrezne listine, namesto na listine, ki bi ustrezale 90. členu ZZK-1, je v tem delu odločitve zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravnomočna sodba o dolžnosti izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis hipoteke (5. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/03) ni listina iz prvega odstavka 46. člena ZZK-1, na podlagi katere bi zemljiškoknjižno sodišče o vknjižbi hipoteke odločalo po uradni dolžnosti. Potreben je predlog za vknjižbo (prvi odstavek 125. člena ZZK-1), ki je utemeljen, če je, med drugim, vpis dovoljen po stanju zemljiške knjige (3. točka prvega odstavka 148. člena ZZK-1), oziroma če sodna odločba, na podlagi katere se zahteva vpis, učinkuje proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo vpis opravil (druga alineja prvega odstavka 150. člena ZZK-1).

odločbe napotujejo na ravnanje zemljiškoknjižnega sodišča v primerih oprave novih oziroma sledečih vpisov po uradni dolžnosti, ko je bila v korist istega upnika že predznamovana zastavna pravica na istih nepremičninah in je upnik s tako predznambo (analogno zaznambo) v zemljiški knjigi že pridobil zastavno pravico na teh nepremičninah. Če sicer obstoje formalni pogoji za opravo vpisa (formalno popolen sklep naveden v prvem odstavku člena 51 ZZK-1 ali sklep naveden v prvem odstavku člena 86 ZZK-1), zemljiškokjižno sodišče dovoli zaznambo izvršbe ali (analogno) predhodne odredbe in hkrati po uradni dolžnosti tudi vknjižbo hipoteke - vendar, v vrstnem redu že predznamovane hipoteke (tretji odstavek člena 52 ZZK-1).