VSC Sodba Cp 364/2021

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v točki II. izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža na 641,98 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijani točki I. izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 186,66 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo pod točko I. izreka, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 1.165,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 61,48 EUR od 20. 12. 2017 dalje do plačila, od zneska 98,63 EUR od 24. 1. 2018 dalje do plačila, od zneska 89,29 EUR od 22. 2. 2018 dalje do plačila, od zneska 88,97 EUR od 20. 3. 2018 dalje do plačila, od zneska 95,38 EUR od 20. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 87,18 EUR od 21. 5. 2018 dalje do plačila, od zneska 88,94 EUR od 20. 6. 2018 dalje do plačila, od zneska 90,64 EUR od 20. 7. 2018 dalje do plačila, od zneska 93,18 EUR od 22. 8. 2018 dalje do plačila, od zneska 87,42 EUR od 20. 9. 2018 dalje do plačila, od zneska 93,61 EUR od 18. 10. 2018 dalje do plačila, od zneska 95,53 EUR od 20. 11. 2018 dalje do plačila, od zneska 32,26 EUR od 20. 12. 2018 dalje do plačila, od zneska 33,02 EUR od 22. 1. 2019 dalje do plačila in od zneska 29,53 EUR od 21. 2. 2019 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2019 dalje do plačila, pod točko II. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da v roku 8 dni plača tožeči stranki 716,64 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

2Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženka), ki sodbo izpodbija v celoti brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da njen ugovor, da tožeča stranka ni sprožila postopkov zoper izbrance-druge dolžnike, ni pravno odločilen, saj po njenem mnenju to ruši vse pravne podlage upravljanja. V zvezi s pojasnilom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da zakon daje možnost, da etažni lastniki sami nadzirajo poslovanje upravnika, izpostavlja, da je v pripravljalni vlogi zahtevala več podatkov in dokazov o fasadi, ogrevanju, rezervnem skladu, ki pa jih ni dobila. Izpostavlja še, da ima nekaj številk sama in je le-te tudi posredovala sodišču, vendar je sodišče verjelo upravniku, da se je uspel izpogajati za preostanek rezervnega sklada brez podatkov o imenih in številkah. Nadalje toženka tudi še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje verjelo priči hišniku A. A., ki je podpisal izjavo, da bo preverjal poslovanje upravnika, na sodišču pa je povedal, da se o zneskih ne spominja, da pa so bile neke težave. Sodišču prve stopnje očita, da ni zahtevalo točnih podatkov o tem, kako se je upravnik izpogajal, nje pa ni upoštevalo. Meni, da takšno upravljanje daje krila korupciji in vodi v iste težave, v katerih je bil B. Toženka v zvezi z ogrevanjem še nasprotuje navedbi tožeče stranke, da nima montiranih delilnikov in trdi, da jih ima, ni pa ji jih montirala C. , kot je to lažno prikazoval na položnicah upravnik. Pri tem zapisu po njeni oceni ni šlo za napako, za ogrevanje pa je skrbela družba Enerkon, ki je imela pogodbo sklenjeno z B. d.o.o., ne pa s tožečo stranko. To je tožeča stranka prikrivala, toženka pa ni zakrivila takšnega obračunavanja. Zaradi prikrivanja dejanskega stanja upravnik po njenem mnenju nima zakonske podlage za kazenski pavšal. Toženka izpostavlja še dejstvo, da je v pripravljalni vlogi zahtevala od tožeče stranke tudi podatke, koliko so plačali za fasado etažni lastniki in sicer za vsako stanovanje posebej, saj so tudi vplačevali različno glede na velikost stanovanja, tožeča stranka pa ji je odgovorila, da je to nič ne briga. Ob koncu pritožbe toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj je prepričana, da je takšen znesek stroškov rop sredi belega dne, od pritožbenega sodišča pa zahteva oprostitev plačila tega zneska.

3Tožeča stranka je na pritožbo toženke odgovorila, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba toženke glede glavne stvari ni utemeljena, delno pa je utemeljena glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v izpodbijani sodbi.

5Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Tožeča stranka je v tem pravdnem postopku, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženke zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljeval v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu ..., zoper toženko kot etažno lastnico na tem naslovu zahtevala plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja na večstanovanjski stavbi, pa tudi stroškov vodenja rezervnega sklada in sredstev rezervnega sklada, ki jih je toženki zaračunala v obdobju od decembra 2017 do februarja 2019 na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju navedene večstanovanjske stavbe št. 139/16 z dne 29. 4. 2016 (v nadaljevanju: Pogodba), ki so jo podpisali etažni lastniki te večstanovanjske stavbe, ki imajo več kot 50% solastniški delež.

7Pritožbene navedbe toženke, da ima montirane delilnike, da pa jih ni montirala C., kot je to lažno prikazoval na položnicah upravnik, so v nasprotju z njenimi predhodnimi navedbami v odgovoru na dopolnitev tožbe, da pri njej ni bilo montaže delilnikov, obenem pa so v skladu s 337. členom ZPP tudi nedopustne pritožbene novote, saj toženka v pritožbi ne navaja nobenih razlogov, zakaj teh dejstev ni mogla navajati brez svoje krivde pravočasno že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o njeni pritožbi ne more upoštevati. Enako velja tudi za njene pritožbene navedbe, da je za ogrevanje skrbela družba D., ki je imela pogodbo sklenjeno z B. d.o.o., ne pa s tožečo stranko.

8S pritožbenimi navedbami, da izpodbijana sodba temelji na netočnih in nepopolnih podatkih tožeče stranke, da je v pripravljalni vlogi zahtevala več podatkov in dokazov o fasadi, ogrevanju, rezervnem skladu, ki jih ni dobila, da ima nekaj številk sama in je le-te tudi posredovala sodišču, vendar je sodišče verjelo upravniku, da se je uspel izpogajati za preostanek rezervnega sklada brez podatkov o imenih in številkah, da sodišče ni zahtevalo točnih podatkov, kako se je upravnik izpogajal, nje pa ni upoštevalo ter s pritožbenimi navedbami, da pri zapisu na položnicah, da je za ogrevanje skrbela C. d.o.o., ni šlo za napako temveč prikrivanje tožeče stranke, zaradi česar posledično toženka tudi ni zakrivila takšnega (v pavšalnem znesku) obračunavanja stroškov toplotne energije, pa toženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog, zato ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati pri svoji odločitvi o pritožbi toženke.

9Enako velja tudi za njen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje verjelo priči Č. Č., ki je podpisal izjavo, da bo preverjal poslovanje upravnika, na sodišču pa je povedal, da se o zneskih ne spominja, da pa so bile neke težave, saj je tudi ta pritožbena navedba, s katero toženka dejansko izpodbija oziroma kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje, dejanske narave in posledično predstavlja v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10Kot izhaja iz razlogov sodbe, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednja dejstva, na katera je vezano tudi pritožbeno sodišče:

- da toženka ni plačala računov, ki jih ji je izdala tožeča stranka v obdobju od decembra 2017 do februarja 2019 v skupni višini 1.165,06 EUR in se nanašajo na večstanovanjsko stavbo na naslovu ...,

- da je bila tožeča stranka kot upravnik te večstanovanjske stavbe določena na podlagi Pogodbe, ki je bila podpisana med tožečo stranko kot upravnikom in etažnimi lastniki, ki imajo skupaj 55,4464 % solastniški delež,

- da sklenjena Pogodba učinkuje tudi proti etažnim lastnikom, ki so glasovali proti imenovanju pooblaščencev za sklenitev in proti vsem pravnim naslednikom etažnih lastnikov,

- da toženka ni izkazala nevestnega ravnanja tožeče stranke pri prevzemu sredstev rezervnega sklada, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožeča stranka naredila kaj premalo za prenos sredstev rezervnega sklada, čeprav so bile pri tem težave,

- da toženka ni niti trdila, da bi prišlo zaradi nevestnega ravnanja tožeče stranke (upravnika) predhodno do odstopa od pogodbe z upravnikom (tožečo stranko), odstop pa je mogoče doseči le z odločitvijo, sprejeto z ostalimi etažnimi lastniki,

- da toženka ni dokazala, da od tožeče stranke ni prejela potrebnih informacij, s katerimi bi lahko nadzirala poslovanje upravnika,

- da je problem s toženko, ki z nikomer ne komunicira, ne odpira vrat in ne sodeluje pri sestankih etažnih lastnikov,

- da je tožeča stranka izkazala, da med njo in toženko obstaja veljavno pravno razmerje, na podlagi katerega utemeljeno zahteva izpolnitev obveznosti, ki iz njega izhajajo,

- da toženki ni bila zaračunana montaža delilnikov,

- da je bil toženki v zvezi s toplotno energijo (ogrevanje oziroma priprava tople vode) zaradi nemontaže delilnikov obračunan pavšal, njen porabniški delež je bil pomnožen s faktorjem,

- da je toženka sama zakrivila takšno obračunavanje, ker ni dopustila montaže delilnikov,

- da so bila dela popravila vrat, polaganja ploščic in montaže oken izvedena in tudi plačana in sicer je bilo polaganje ploščic plačano iz sredstev rezervnega sklada, ostale stroške pa je tožeča stranka poplačala izvajalcem iz lastnih sredstev,

- da višini zaračunanih zneskov za ta dela toženka ni argumentirano ugovarjala,

- da je tožeča stranka izkazala materialno pravno upravičenje tudi glede zahtevka za plačilo sredstev rezervnega sklada, saj so etažni lastniki s Pogodbo (4. člen) izrecno prenesli na upravnika (tožeča stranka) svoje materialno pravno upravičenje terjati plačilo sredstev v rezervni sklad od morebitnega neplačnika, torej pravico, da upravnik v svojem imenu za etažne lastnike zahteva plačilo terjatve v ustreznem sodnem postopku izterjave.

11Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o dolžnosti izpolniti obveznosti (9. člen) in o povračilu izdatkov za drugega (197. člen) ter določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1) o določitvi upravnika kot posla rednega upravljanja (49. člen in 25. člen), o veljavni sklenitvi pogodbe o upravljanju (53. člen) in o odstopu od pogodbe z upravnikom (60. člen v povezavi z 49. členom). Materialno pravno podlago za odločitev pa v tej zadevi predstavljajo tudi določila sklenjene Pogodbe. Navedeno materialno pravno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je sodišče tudi pravilno uporabilo glede na ugotovljena dejstva, kar vse je tudi natančno obrazložilo v točkah od 15. - 29. izpodbijane sodbe. Na vse te razloge sodišča prve stopnje se zaradi njihove pravilnosti v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

12Ker ni sporno, da toženka svojih obveznosti po zapadlih računih, ki so predmet tega pravdnega postopka, ni plačala, je ob uporabi 9. člena OZ, ki določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost, določila 239. člena OZ, ki določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi ter določila 197. člena OZ, ki določa, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo, pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen tako po temelju kot po višini. V skladu s 1. odstavkom 299. člena v zvezi z 378. členom OZ pa je tožeča stranka zaradi neplačila računov upravičena od toženke terjati tudi zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po dnevu zapadlosti do plačila. Toženka je dolžna tožeči stranki poravnati tudi potrebne izvršilne stroške v višini 100,00 EUR (44,00 EUR za stroške sodne takse, ostalo pa za stroške pooblaščenca tožeče stranke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2019 (t.j. od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi) dalje do plačila v skladu s 5. odstavkom 38. člena ZIZ v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.

13Zaradi vsega navedenega je tako povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I. izreka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot tudi v delu glede plačila stroškov izvršilnega postopka v višini 100,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2019 dalje do plačila.

14Sodišče prve stopnje je v točki 27. obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pravilno zaključilo, da ugovor toženke, da tožeča stranka ni sprožila izvršbe zoper druge dolžnike, ni pravno odločilen in ne vpliva na utemeljenost zahtevka zoper njo. Drugačno stališče toženke, izraženo v pritožbi, je pravno zmotno in posledično neutemeljeno.

15Pritožba toženke zoper izpodbijano sodbo je glede na vse obrazloženo v delu, ki se nanaša na glavno stvar (točka I. izreka) neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

16Delno utemeljena pa je toženkina pritožba glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v točki II. izreka izpodbijane sodbe. Neutemeljeno se toženka sicer zavzema za oprostitev plačila stroškov nasprotne stranke (tožeče stranke), saj za takšno odločitev v ZPP ni pravne podlage. Smiselno pa pravilno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri pravdnih stroškov tožeče stranke. Gre za pritožbeni razlog, na katerega mora pritožbeno sodišče v skladu s 350. členom ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti. V okviru tega preizkusa pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 155. člena ZPP in določila Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), ko je tožeči stranki kot potrebne pravdne stroške priznalo tudi 50 točk za posvet s stranko po Tar. št. 39/1 OT ter 50 točk za pregled listin po Tar. št. 39/2 OT, posledično pa tudi za 2 točki (2% od 100 točk) preveč materialnih izdatkov za stranko iz 11. člena OT in za 13,46 EUR preveč obračunanega 22% DDV na stroške odvetniških storitev po 2. odstavku 12. člena OT, saj sta opravili posveta s stranko in pregleda listin že zajeti v opravilu sestave dopolnitve tožbe. Upoštevaje vrednost točke po OT v času odločanja o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (0,60 EUR), je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje tožeči stranki tako priznalo za 74,66 EUR preveč pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu v skladu s 358. členom ZPP delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II. izreka spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, znižalo za 74,66 EUR na 641,98 EUR.

17Toženka je s pritožbo uspela le v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, v celoti pa je bila neuspešna s pritožbo glede glavne stvari, zato mora v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. in 3. odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti vse njene v skladu s 155. členom ZPP potrebne pritožbene stroške in sicer: priglašenih 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 OT, 5 točk za 2% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT in 33,66 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo toženke, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov 0,60 EUR, 186,66 EUR, ki jih je toženka dolžna tožeči stranki povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8-dnevnega roka.

18Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih 50 točk za posvet s stranko po Tar. št. 39/1 OT in priglašenih 50 točk za pregled listin in druge dokumentacije v višini 50 točk po Tar. št. 39/2 OT, saj sta obe opravili zajeti že v opravilu sestave odgovora na pritožbo.