VSK Sodba III Kp 23116/2023

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1. Na podlagi šestega odstavka 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 je obtoženki določilo kazni: na podlagi prvega odstavka 187. člena KZ-1 šest mesecev zapora, na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 štiri leta in dva meseca zapora, nakar ji je, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora, ki jo bo obtoženka na podlagi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 prestajala na odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtoženki v izrečeno enotno kazen vštelo čas prestan v priporu od 7.4.2022 od 6.19 ure dalje. Na podlagi 74. in drugega odstavka 75. člena KZ-1 je odločilo, da je obtoženka dolžna plačati 22.100,00 EUR, ki predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Na podlagi četrtega četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki je bila obtoženki postavljena po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Na podlagi šestega odstavka 186. člena KZ-1 je vzelo zaseženo prepovedano drogo, izročeno tajnemu delavcu policije ter 0,11 g kokaina in 0,85 g konoplje ter elektronsko tehtnico, kar vse je bilo zaseženo obtoženki 7.4.2022.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženkin zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo zoper IV. točko izreka, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem v znesku 22.100,00 EUR. To odločbo izpodbija iz razlogov kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sodba ostane v veljavi brez IV. točke izreka oziroma podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijana sodba je bila izdana na podlagi priznanja krivde. Iz IV. točke izreka izpodbijane sodbe, kar pritožnik izpodbija, izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi 74. in drugega odstavka 75. člena KZ-1 odločilo, da je obtoženka dolžna plačati 22.100,00 EUR, ki predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. To odločbo je sodišče prve stopnje obrazložilo v 15. točki izpodbijane sodbe. Navedlo je, da obtoženki za prepovedano drogo od tajnega delavca prejet denar ni bil zasežen, zato je bilo premoženjsko korist treba odvzeti na način, da je dolžna plačati znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Ugotovilo je, da gre za 12.500,00 EUR prejetih 12.5.2019, 4.400,00 EUR prejetih 22.6.2019, 5.000,00 EUR prejetih za dejanje z dne 15.3.2019 in 200,00 EUR "provizije" prejete v zvezi z dejanjem z dne 2.12.2019. Pojasnilo je, da mora sodišče višino premoženjske koristi ugotavljati po uradni dolžnosti. V nadaljevanju je obrazložilo razloge za odvzem 200,00 EUR "provizije", ko je obtoženka 2.12.20219 posredovala pri prodaji kokaina tajnemu delavcu. Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da poznejše razpolaganje s prejetim denarjem na odvzem premoženjske koristi nima vpliva, saj je odvzem premoženjske koristi obvezen.

5To odločbo pritožnik izpodbija. Navaja, da tožilstvo in obramba nikoli nista govorili o odvzemu premoženjske koristi, sodišče prve stopnje pa tudi ni predstavilo iz kakšnega razloga bere prilogo A1/153 iz osnovnega spisa I K 17550/2022 in sicer poročilo o tajnem delovanju z dne 2.12.2019 v zvezi z dejanjem z dne 2.12.2019. Trdi, da sodišče ni niti z besedo omenilo, da obravnava odvzem premoženjske koristi po 74. in 75. členu KZ-1. Odvzem premoženjske koristi pomeni za obtoženko presenečanje, zato odločitev ni v skladu s temeljnimi pravili poštenega kazenskega postopka, to je načelom pravičnosti, ki je temeljno načelo Konvencije o varstvu človekovih pravic, izraženo v 6. členu. Navaja, da bi morala biti obtoženka seznanjena s posledicami priznanja, to je tudi z odvzemom premoženjske koristi. Obtoženka ni bila seznanjena, niti ni bila seznanjena obramba ali tožilstvo, da razpravljajoče sodišče obravnava odvzem premoženjske koristi. Obtoženka in obramba je bila s tem prikrajšana, da poda nasprotne dokaze glede okoliščin vezanih na ugotovitev premoženjske koristi. Navaja, da je tako postopanje tudi v nasprotju z načelom kontradiktornosti kot izrazom pravice do poštenega sojenja ter v nasprotju z možnostjo, da obtoženec oziroma obramba predlaga dokaze v korist obtoženke v vseh fazah kazenskega in predkazenskega postopka. Obtoženki oziroma obrambi je bilo s postopanjem sodišča prve stopnje odvzeta možnost predlagati trditve in dokaze v tej smeri, s katerimi bi brez dvoma izkazali, da je premoženjska korist ugotovljena napačno. Po oceni pritožnika bi morali biti za pravilno ugotovitev odvzema premoženjske koristi zaslišani vsi kupci in prodajalci, med katerimi je posredovala obtoženka in izvedeni drugi dokazi v spisu. Obramba bi predlagala zaslišanje vseh tajnih delavcev ter oseb, ki naj bi ji drogo prodajali, saj bi le tako lahko ugotovili premoženjsko korist obtoženke. Pritožnik še navaja, da je odločitev sodišča, to je izrek pod točko IV., samo s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z obrazložitvijo, zato je po oceni pritožnika bila strojena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da sodišče spregleda, da gre pri zneskih za prodajno ceno in ne za provizijo, ki naj bi ostala obtoženki, zaradi česar ni mogoče trditi, da je premoženjska korist enaka kot prodajna cena, saj je morala obtoženka kokain najprej nekomu plačati, preden ga je ponudila naprej v prodajo. Sodišče je v izreku sodbe ugotovilo, da je obtoženka prodala za določen znesek prepovedano drogo ter celoten znesek prodaje kvalificiralo kot premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Trdi, da je premoženjska korist lahko le razlika med nabavno ceno prodanih stvari in prodajno ceno, ki jo je obtoženka iztržila. Da je sodišče ravnalo napačno, potrdi ravno pri opisu dejanja z dne 2.12.2019, kjer je ugotovilo, da je obtoženka prejela provizijo.

6Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 74. člena KZ-1). Korist se odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje (drugi odstavek 74. člena KZ-1). Sodišče obstoj premoženjske koristi, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 499. člena ZKP). Če sodišče ugotovi, da je bila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobljena premoženjska korist, je odvzem take koristi obligatoren. Odsotnost tožilčevega predloga za odvzem premoženjske koristi oziroma obtoženkino priznanje krivde, na navedeno dolžnost sodišča ne vplivata. Dejstvo, da je obtoženka na predobravnavnem naroku krivdo priznala, tako ni bilo ovira za odločitev sodišča prve stopnje, da se obtoženki, poleg izreka kazenske sankcije, vzame tudi zasežena premoženjska korist (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 45450/2012 z dne 13.11.2014, I Ips 8807/2017 z dne 6.6.2019 in I Ips 11937/2014 z dne 7.4.2016). V sodbi I Ips 8807/2017 z dne 6.6.2019 je Vrhovno sodišče še pojasnilo, da je odvzem premoženjske koristi posledica, ki sledi obsodilni sodbi po izvedenem poštenem postopku. Pravni pouki so predvideni zaradi zagotovitve spoštovanja obdolženčevih pravic v postopku, pri čemer premoženjska korist, pridobljena s kaznivih dejanjem, kot posledica obsodilne sodbe, ni ustavno niti zakonsko varovana kategorija, saj obdolženec ne more pričakovati varstva pred posegi države v nezakonito premoženje. Pravni pouk glede odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi tako ni potreben.

7Poleg tega pritožnik nima prav in protispisno trdi, da sodišče prve stopnje ni predstavilo iz kakšnega razloga bere poročilo o tajnem delovanju z dne 2.12.2019 ter da ni omenilo, da obravnava odvzem premoženjske koristi po 74. in 75. členu KZ-1. Iz zapisnika naroka za izrek kazenske sankcije z dne 7.4.2023 izhaja nasprotno od tega kar trdi pritožnik. Sodišče prve stopnje je predočilo, da poročilo o tajnem delovanju z dne 2.12.2019 v zvezi z dejanjem z dne 2.12.2019 izvaja kot dokaz na podlagi 74. člena KZ-1 in prvega in drugega odstavka 499. člena ZKP, kar pomeni, da je bilo obrambi predočeno, da se ugotavlja premoženjska korist po uradni dolžnosti kot to določa prvi odstavek 499. člena ZKP. Obramba ni bila postavljena v položaj presenečanja, še posebej, ker je obtoženka imela v postopku zagovornika, ki je varoval njene pravice, pri čemer mora zagovornik obdolženca (med drugim) opozoriti tudi na vse pravne posledice priznanja krivde (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 8807/2017 z dne 6.6.2019). Kot je razvidno iz zapisnika naroka za izrek kazenske sankcije z dne 7.4.2023, obramba, po tem ko je sodišče prve stopnje predočilo, da ugotavlja premoženjsko korist po uradni dolžnosti in je v tej zvezi tudi prebralo poročilo o tajnem delovanju z dne 2.12.2019, ni imela pripomb in tudi ne dokaznih predlogov, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bila obtoženki (obrambi) odvzeta možnost predlagati trditve in dokaze v tej smeri in kršena pravica do obrambe.

8Sodišče prve stopnje je odločbo o odvzemu premoženjske koristi obrazložilo v 15. točki izpodbijane sodbe. Da je obtoženka prejela v tej točki navedene zneske, pritožnik ne izpodbija. Trdi pa, da je sodišče spregledalo, da gre pri zneskih za prodajno ceno in ne za provizijo, ki naj bi ostala obtoženki, saj je morala obtoženka kokain najprej nekomu plačati, preden ga je ponudila naprej v prodajo.

9Stališče pritožnika ni pravilno. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obtoženka, med drugim, tajnemu delavcu policije v Izoli prodala kokain 15.3.2019, 12.5.2019 in 22.6.2019 in prejela zneske kot so navedeni v izreku in obrazložitvi sodbe. Glede dejanja z dne 2.12.2019, ki se nanaša na znesek 200,00 EUR "provizije", pa se ji očita posredovanje pri prodaji kokaina. Pritožnik ima načeloma prav, da odvzem premoženjske koristi predstavlja odvzem čistega presežka premoženja pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (tako imenovani neto princip) in ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena kot izhaja iz 74. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je v več odločbah (med drugim v sodbi I Ips 45450/2012 z dne 13.11.2014 in I Ips 7626/2021 z dne 19.1.2023) pojasnilo, da kljub navedenim teoretičnim izhodiščem, nekatere situacije terjajo, da se premoženjska korist odvzame po tako imenovanem bruto principu oziroma, da se določena premoženjska vlaganja storilca pri oceni premoženjske koristi ne upoštevajo. Stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja, se ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati. Bruto metoda se tudi v obravnavanem primeru izkaže kot pravilna in pravična, saj narava stroškov oziroma izdatkov predstavlja del biti neprava, obtoženki pa je nakup droge predstavljal strošek kot vložek v storitev kaznivega dejanja za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Pritožnik ima prav, da je sodišče prve stopnje glede dejanja z dne 2.12.2019 ugotovilo, da je obtoženka prejela provizijo, vendar s tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, saj je sodušče prve stopnje tako v izreku kot obrazložitvi ugotovilo, da je obtoženka pri tem dejanju ravnala kot posrednik, medtem ko je pri drugih dejanjih, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prodala mamilo in prejela kupnino, ravnala kot prodajalec.

10Ker preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti, pritožba pa je neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11Čeprav obtoženka s pritožbo svojega zagovornika ni uspela, jo je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov nastalih v postopku pred tem sodiščem.