VSL Sklep II Cp 1580/2022

I. Pritožbe dedičev A. A., B. B., C. B., D. B., E. B., C. C. se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Umik pritožbe dedinje D. D. se vzame na znanje.

III. Dediči sami krijejo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da v zapuščino po pokojnem E. E. sodi denacionalizirano premoženje, parc. 100 k. o. X. Za dediče tega premoženja je razglasilo zakonite dediče drugega dednega reda, in sicer pranečakinjo F. F. in pranečaka G. G. vsakega do 3/16, polnečaka H. H. do 2/16 ter oporočne dediče po zapustnikovi vdovi (njeno nečakinjo in pranečake) D. D. do ¼, A. A. do 1/12, B. B. in C. B. ml. vsakega do 1/24 ter D. B., E. B. in C. C. vsakega do 1/36.

2Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bilo navedeno premoženje zapustniku podržavljeno z Zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (ZAR) v l. 1945, torej še preden je napravil oporoko v l. 1954, in ne šele z odločbo v l. 1959. Tudi z razlago oporoke je prišlo do zaključka, da se na podržavljeno premoženje ne nanaša, zato ga je razdelilo na podlagi zakonitega dedovanja.

3Zoper sklep so se pritožili dediči A. A., B. B., C. B., D. B., E. B., C. C. ter D. D. preko treh pooblaščencev s skupno (isto) pritožbo. Predlagajo njegovo razveljavitev.

V pritožbi kot bistveno grajajo stališče sodišča, da naj bi do nacionalizacije prišlo ex lege z ZAR. Očitajo, da se je pri tem oprlo zgolj na en judikat VSRS (U 1668/96), kar ocenjujejo kot večkratno kršitev procesnih določb in ustavnih procesnih jamstev. Pri tem izpostavljajo drugačno sodno prakso po odločbi VSRS I Up 912/2005, po kateri naj bi prišlo do podržavljenja le tistih nepremičnin, ki so izrecno navedene v izreku razlastitvenih odločb. Izpostavljajo tudi stališča prof. Galiča, da argument precedensa ne more biti izključen ali absoluten, kar velja celo za ustaljeno in enotno sodno prakso. Pritožniki se zavzemajo za drugačno razlago ZAR; citirajo določbe 1., 6. in 28 čl. tega zakona in menijo, da iz njih izhaja, da do razlastitve pride šele na podlagi izdane odločbe o razlastitvi. Menijo, da se sodišče ne bi smelo opreti na odločbi VS RS U 1668/96 in VSC 553/2016, ker je praksa neenotna in navedena obravnava drugačen primer; v omenjenih je šlo za zaplembo, kjer so predpisi izrecno določali ex lege učinek. Menijo, da njegovo stališče podpira tudi odločba U 1175/95. Pritožniki vztrajajo pri trditvi, da je do odvzema premoženja prišlo s ključno odločbo 19. 1. 1959 št. 03/13-1309/1-59, ki naj bi imela konstitutivni učinek, ne pa zgolj deklarativne oz. popravne narave. Pojasnjujejo, da je ZAR za ne-kmete določal razlastitev zemljišč v delu, ki presega 3 ha zemlje in 5 ha gozdov, dopuščal pa je zaokroževanja za ha gor ali dol. V odločbah l. 1946 in 1947 so bil zemljišča, ki se razlastijo E. E., in tista, ki mu ostanejo, konkretno navedena. Parcela 323/7 mu je bila razlaščena samo delno, saj je v lasti obdržal 0,4 ha. Tako je imel ob sestavi oporoke E. E. brez dvoma v lasti teh 4000 m2 te parcele (16,6 % njene celotne površine), ki mu jih je odvzela šele odločba v l. 1959. Na ta del se po prepričanju pritožnikov zapustnikova oporoka nedvomno nanaša, in samo preostali del je lahko predmet zakonitega dedovanja. Ni jasno, na kakšen način naj bi sodišče prišlo do zaključka, da je razlika le 0,1742 ha. V tem delu je storjena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4D. D. je pritožbo umaknila, kar je pritožbeno sodišče vzelo na znanje.

5Na pritožbo (pritožbe) je odgovoril dedič H. H., predlagal njeno zavrnitev ter povračilo svojih stroškov z odgovorom od pritožnikov (razen od ga. D. D.).

6Pritožba ni utemeljena.

7Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka in je pravilno uporabilo relevantno pravo, pravilno pa je ugotovilo tudi pravno pomembna dejstva, kolikor so bila sploh sporna.

8Zapustnik E. E. je z oporoko 8. 1. 1954 razpolagal z vsem svojim premoženjem v korist svoje žene F. E. Zapustnik je umrl 24. 9. 1959 in je po njem že bil opravljen zapuščinski postopek, ob izdaji sklepa o dedovanju v l. 1960 (pravnomočen je postal v l. 1962) je bila njegova oporočna dedinja F. E. živa, umrla je leta 1977, kar je pred pravnomočnostjo odločb o denacionalizaciji; Zapuščina, ki je predmet izpodbijanega sklepa, je bila zapustniku vrnjena z dvema odločbama UE ..., in sicer z dne 16. 9. 2003 in z dne 7. 3. 1995.

9Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakon o denacionalizaciji (ZDen); v 1. odst. 78. čl. ZDen določa, da se dedovanje glede denacionaliziranega premoženja v novem zapuščinskem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Po 2. odst. istega določila pa preide zapustnikova zapuščina na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

10V skladu z Zakonom o dedovanju (ZD) je za določitev kroga dedičev pomemben trenutek uvedbe dedovanja (1. odst. 123. čl. in 132. čl. ZD). Pri dedovanju denacionaliziranega premoženja to ni trenutek smrti, pač pa trenutek pravnomočnosti sklepa o dedovanju, izdanega v zapuščinskem postopku glede premoženja, ki ga je denacionalizirani upravičenec imel ob svoji smrti.

11Ključno sporno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je bilo predmetno premoženje, sedaj predmet dedovanja, zapustniku odvzeto že po samem zakonu (ZAR) l. 1945, ali pa šele s kasnejšimi odločbami okrajnih komisij za agrarno reformo iz l. 1946, 1947 in 1959. Od tega je namreč odvisno, ali je zapustnik z oporoko razpolagal tudi s tem premoženjem. Še bolj specifično – bistveno sporno vprašanje je, ali je zapustnik razpolagal tudi s 4000 m2 parcele, torej s celotno parcelo 100 k. o. X.

12V 81. čl. ZDen določa: „Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči.“

13Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo premoženje podržavljeno ex lege že z uveljavitvijo ZAR in da so bile kasnejše odločbe zgolj deklaratorne. Sodna praksa VS RS ne govori enotno in ustaljeno drugače. Res je VS RS v odločbi U 1668/96 zapisalo, da (…) meni, da je prišlo do podržavljenja navedenih parcel na podlagi citiranega Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, z učinkom 19. 12. 1945, ko je začel veljati Zakon o potrditvi, spremembah in dopolnitvah Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji z dne 17. 12. 1945 (…), in ne na podlagi kasnejše odločbe. To pa na podlagi argumenta, da je ta zakon naveden v 2. tč. 3. čl. ZDen kot predpis, ki je materialna podlaga za ugotovitev upravičenca do denacionalizacije po ZDen. Vendar ta argument govori ravno obratno, namreč je ZAR (le) materialna podlaga, v konkretnem primeru za kasnejšo odločbo. Ta je lahko bila izdana ali pa ne, prav tako je bil z njo določeno konkretno premoženje in njegov obseg. Pred njeno izdajo odločbe, torej posamičnega akta, se ni moglo vedeti, katero premoženje to bo. Pritrditi gre pritožnikom, da ta odločba VS RS ne pomeni enotne in ustaljene sodne prakse, saj isto sodišče že v zadevi U 1175/95-4 bistveno drugače: Nepremičnina, podržavljena na podlagi zakona - z odločbo, se je štela kot državno premoženje že na podlagi odločbe (...), zato je denacionalizacijski upravičenec lahko le oseba, ki ji je bila nepremičnina z odločbo podržavljena.

14Pritožbeno sodišče zato sodi, da je bilo konkretno premoženje E. E. odvzeto z odločbami, ki so bile izdane na podlagi ZAR. To sta bili po presoji pritožbenega sodišča odločbi iz l. 1946 in 1947. Pomembna za odločitev je pravzaprav zgolj razlaga odločbe iz 19. 1. 1959, saj sta bili prvi dve izdani pred sestavo oporoke v l. 1954 in se na premoženje, ki je predmet teh dveh odločb, oporoka ne nanaša (saj nesporno ne omenja specifično tudi tega premoženja, glej 81. čl. ZDen).

15Glede odločbe Okrajnega ljudskega odbora LRS, Komisije za agrarno reformo, iz 19. 1. 1959 pritožbeno sodišče sodi - in s tem v bistvenem zaključku pritrjuje sodišče prve stopnje – da se z njo zapustniku premoženje ni razlastilo, da torej ta odločba ni imela narave samostojne razlastitvene odločbe. Gre le za uskladitveno, takorekoč popravno odločbo v zvezi z odločbo z dne 12. 5. 1947, ko to izhaja iz nje same (iz odločbe l. 1959). V obrazložitvi te odločbe iz l. 1959 je jasno in nedvoumno navedeno, da „se je ugotovilo, da navedba parcel ni v skladu s stanjem v naravi in da je vsled tega zaradi uskladitve dejanskega položaja s pravnim stanja treba spremeniti prvotno odločbo“. V izreku odločbe je zato odločeno, da se odločba iz 12. 5. 1947 sporazumno spremeni in se – glede sporne parcele – E. E. razlasti slednja v izmeri 2.4100 ha. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da to pomeni, da navedena parcela 323/7 ni merila 2.6358 ha, kot je izhajalo iz odločbe l. 1947, pač pa se je ta izmera popravila. To pa ne pomeni, da je bila odločba l. 1959 izdana zato, da se je nacionalizirala še razlika. Zgolj neskladje je bilo odpravljeno. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati kršitve določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP; razloge o tem je podalo v tč. 13 in 14 obrazložitve in so zadosti, da je odločitev mogoče preizkusiti.

16Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit. Ker ni ugotovilo ne pritožbeno uveljavljanih kršitev ne tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP, vse v zvezi s 163. čl. ZD), je na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

17Izrek o stroških temelji na določbi 1. odst. 174. čl. ZD, ki določa, da vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.