VSL Sodba I Cp 562/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 7.438,36 EUR nadomesti z zneskom 2.771,46 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa mora v 15 dneh povrniti 318,99 EUR stroškov pritožbe.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje vzelo na znanje delni umik tožbe z dne 2. 11. 2022 za izročitev čeljusti in čekanov merjasca in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 168,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 8. 2019 do plačila, v 15 dneh (II. točka izreka) ter tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 7.438,36 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2Proti navedeni sodbi in sklepu se je v celoti pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. V ZDLov je lovska pravica urejena kot samostojna pravica javnopravne narave, ki ne izvira iz lastninske pravice na zemljišču. Glede na 67. in 70. člen Ustave RS lovska pravica ne pomeni posega v lastninsko pravico. Divjad, ki se torej nahaja izven obore, je prostoživeča žival. Lastnik obore lahko pridobi pravico nad svojo divjadjo, ki mu je ušla iz obore, in se prosto giblje v naravi šele pod pogoji, ki jih določa ZDLov, to pa je, da ko ugotovi pobeg in tudi javi pobeg divjadi trem taksativno naštetim subjektom, mu prične teči 8-dnevni rok, v katerem lahko sam kakorkoli prevzame in vrne divjad v oboro. Tožnik za oboro sploh ni imel ustreznega dovoljenja, pridobil ga je šele po dogodku. Vse živali v obori so bile torej ves čas v statusu prostoživečih avtohtonih divjadi. Sodišče je v zvezi s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi samostojne narave lovske pravice je treba vsako divjad obravnavati kot divjo in prostoživečo brez lastništva nad njo. Riziko nadzora nad divjadjo in njen pobeg iz obore je na strani lastnika. Tožnik je pobeg ugotovil že 18. 6. 2019 in tega ni nemudoma javil zakonsko določenim subjektom. Tudi, če je to javil dvema lovcema, s tem ni izpolnil obvestilne dolžnosti, saj fizične osebe niso upravljavci lovišč. Toženki ni kaj očitati, o tem, da je to prašič iz obore, ni bila obveščena. Materialnopravno zmotna je tudi uporabljena pravna podlaga 190. člena OZ. Žive divjadi ni možno vrniti, nadomesti se jo s plačilom odškodnine, k temu pa je zavezan tisti, ki je poleg ostalih zakonskih pogojev tudi kriv za nastanek škode. To pa ni toženka, krivdni razlogi so na strani tožnika, saj je sam z neskrbnim ravnanjem povzročil pobeg divjadi iz obore. Napačno je tudi ocenjena izpoved priče A. A. Pravno zmoten je tudi zaključek sodbe v 10. točki obrazložitve, da je namen zakonskih določb ureditev odškodninske odgovornosti za škodo po divjadi. Namen določbe 50. člena ZDLov je v tem, da se regulira status prostoživečih divjadi in da se lastniku omogoči vrnitev divjadi, če mu ta uide iz obore. Toženka ne more biti neupravičeno obogatena, saj je prišlo do legalnega odstrela. Ker toženka ni bila obveščena o pobegu divjadi iz obore, tudi ni pasivno legitimirana v tem sporu, to bi bil kvečjemu uplenitelj. Tudi inšpektor za lovstvo je izpovedal, da vsaka divjad, ki zapusti oboro, dokler ni obvestila o tem, da je pobegnila, predstavlja prostoživečo divjad, ki jo je možno in dovoljeno upleniti. Obrazložitev je kontradiktorna, sodišče na eni strani ocenjuje, da obvestilna dolžnost ni oblično določena, vendar pri tem ugotavlja, da je bil inšpektor obveščen šele 19. 6. 2019, torej, ko je bil prašič že odstreljen.

Glede stroškov postopka je bil prvotni tožbeni zahtevek 5.168 EUR. Oba zahtevka sta imela isto pravno podlago. Toženka ni mogla izročiti čekanov, saj so bili odvzeti s strani inšpektorja, torej z njimi ni razpolagala, zato glede tega ni mogla biti pasivno legitimirana v sporu. Če bi pa sodišče štelo, da je bil ta del zahtevka izpolnjen, bi moralo meritorno odločitev o izpolnitvi zahtevka, ker je prišlo do procesnega umika dela zahtevka s strani tožnika. Meritorno o tem tudi ni moglo odločiti, saj je bila izpolnitev opravljena s strani inšpekcije, ne pa s strani toženke, ki tega ni mogla izpolniti. Na obravnavi dne 2. 11. 2022 je inšpektor čekane izročil tožniku, ki je tožbo v tem delu umaknil, torej za sporno vrednost 5.000 EUR. Toženka se je s tem strinjala, vendar je priglasila stroške postopka za umaknjeni del zahtevka in tudi za celoten spor. Glede na to, da tožnik ni uspel z večinskim delom zahtevka, ki znaša 5.000 EUR, napram preostalemu zahtevku, ki znaša 168 EUR, je že zaradi delnega umika tožbe toženka v večinskem delu v sporu uspela. Tožnik je uspel le z 1 %. Tudi če bi se potrdila utemeljenost tožbenega zahtevka za 168 EUR odškodnine, je odmera stroškov napačna.

3V odgovoru na pritožbo tožnik pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik je v tej pravdi od toženke zahteval plačilo 168 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2019 do plačila ter izročitev čekanov in čeljusti merjasca, ki je pobegnil iz tožnikove obore, uplenil pa ga je član tožene lovske družine. Znesek 168 EUR po trditvah tožnika predstavlja obogatitev toženke, ki je trup merjasca, ki je tehtal 168 kg, prodala po 1 EUR/kg.

6Na naroku za glavno obravnavo dne 2. 11. 2022 je priča lovski inšpektor B. B. ostanke čeljusti in čekanov izročila tožniku. Tožnik je v nadaljevanju v tem delu umaknil tožbo, o čemer je odločeno v I. točki izreka izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je po pregledu pritožbe štelo, da pritožnik izpodbija odločbo sodišča prve stopnje z dne 2. 11. 2022 le v II. in III. točki izreka.

7Po delnem umiku tožbe se je tožbeni zahtevek zmanjšal na 168 EUR, zato se je postopek skladno z drugim odstavkom 449. člena ZPP nadaljeval po posebnih procesnih določbah 30. poglavja ZPP za spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bila pritožnica s pravnim poukom v izpodbijani sodbi (in sklepu) seznanjena. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

8Ta dejstva pa so:

- tožnik je dne 18. 6. 2019 ugotovil pobeg merjasca iz njegove obore

- istega dne je istega pobeglega merjasca uplenil član toženke

- o pobegu merjasca je tožnik nemudoma (pravočasno) obvestil dva člana Lovske družine C. (obora se nahaja na območju lovišča te lovske družine) ter ju prosil, da obvestita še ostale člane

- vest o pobeglem merjascu je tožnik razširil tudi v Lovski družini D., katere član je

- lovskega inšpektorja je obvestil po telefonu 19. 6. 2029, 21. 6. 2019 pa še z uradno prijavo.

950. člen Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) v osmem odstavku določa, da mora o pobegu divjadi iz obore lastnik oziroma imetnik obore takoj obvestiti zavod, lovsko inšpekcijo in upravljavce lovišč in lovišč s posebnim namenom. Lastnik oziroma imetnik obore more pobeglo divjad ujeti v 8 dneh od dneva, ko je bil pobeg ugotovljen, sicer se pobegla divjad šteje za prosto živečo divjad.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je divjad, ki se nahaja izven obore, zaradi samostojne narave lovske pravice, ki ne izvira iz lastninske pravice nad oboro ali na zemljišču, prosto živeča žival. Takšno razumevanje je v nasprotju z jezikovno jasno določbo osmega odstavka 50. člena ZDLov-1, po kateri se iz obore pobegla divjad za prosto živečo divjad šteje (šele) po izteku osmih dni od dne, ko je lastnik oziroma imetnik obore pobeg ugotovil.

11Pravilna je materialno pravna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik glede na okoliščine primera obvestil vse, ki jih je bil na podlagi osmega odstavka 50. člena ZDLov-1 dolžan obvestiti. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ni življenjsko pričakovati, da bi tožnik obveščal še druge lovske družine in da mu ni mogoče očitati, da ni obvestil zavoda, ker je inšpektor tisti, ki zavod obvešča o pobegli divjadi.

12Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je podlaga zahtevka lahko le odškodninska, toženka pa ni kriva za nastanek škode. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb o neupravičeni pridobitvi, to je prvega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.¹ V obravnavanem primeru je vrnitvena obveznost nastala tako glede čekanov in čeljusti kot glede 168 EUR, ki jih je toženka nesporno pridobila s prodajo mesa tožnikovega merjasca.

13Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom, odločitev pa oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da ni upoštevalo, da je tožnik tožbo delno umaknil.

14Umik tožbe predstavlja neuspeh v postopku, zato je tožeča stranka tista, ki je dolžna povrniti stroške nasprotni stranki. Edina izjema od tega pravila je podana takrat, ko je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka (prvi odstavek 158. člena ZPP). Če gre za delni umik, se o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odloča po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka pa se stroški odmerjajo po uspehu. Če gre za umik po delni izpolnitvi zahtevka, lahko tožnik od toženca zahteva toliko stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.²

15Za povrnitev stroškov postopka je v konkretnem primeru pomembno, ali je prišlo do izpolnitve zahtevka in kdo ga je izpolnil. Iz zapisnika o naroku glavne obravnave dne 2. 11. 2022 (list. št. 225) izhaja, da je ostanke vzorcev čeljusti in čekanov³ tožniku izročil inšpektor B. B., po tem, ko je toženka navedla, ?da ne želi imeti več ostankov vzorcev za analizo DNK in jih je pripravljena prepustiti v last posest tožniku brez prejudica pripoznave tega dela tožbenega zahtevka?. Tožnik je ostanke sprejel, toženka pa se je odpovedala kakršnimkoli zahtevkom za vračilo teh ostankov vzorcev. Iz zapisnika nadalje izhaja (list. št. 227), da je tožnik ?glede na to, da so mu bili ostanki čeljusti in čekanov danes izročeni? umaknil zahtevek za izročitev le teh.

16Izjema od pravila iz prvega odstavka 158. člena ZPP temelji na predpostavki, da če toženec med pravdo izpolni tožbeni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna⁴. Glede na to, da je toženka pripoznavo izrecno izključila, po presoji pritožbenega sodišča izročitev čekanov in čeljusti tožniku s strani inšpektorja ne predstavlja toženkine izpolnitve zahtevka.⁵

17Ker ni šlo za delno izpolnitev zahtevka, mora tožnik zaradi delnega umika tožbe toženki povrniti sorazmeren del stroškov pravdnega postopka (prvi odstavek 158. člena ZPP), stroški glede dela zahtevka, s katerim je uspel, pa se odmerijo po uspehu. Glede na skupno vrednost spornega predmeta (5.168 EUR⁶) je tožnik uspel s 168 EUR, kar predstavlja (zaokroženo⁷) 1 % zahtevka. Vendar pa je treba (izjemoma) upoštevati, da je bilo (tudi) glede denarnega dela tožbenega zahtevka sporno, ali je bil uplenjeni merjasec res tožnikov, kar je toženka ves čas zanikala. V zvezi s tem se je vodil dolgotrajen dokazni postopek, ki je bil povezan z visokimi stroški⁸. V postopku (zavarovanja dokazov) je imenovana strokovna institucija⁹ vzorce tkiv¹⁰ pošiljala v laboratorij v tujini, ki je izvide izdeloval v angleškem jeziku, kar je bilo povezano še s stroški prevodov. Zaradi navedenih okoliščin je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora tožnik toženki povrniti stroške, povezane z umaknjenim delom zahtevka, toženka pa tožniku polovico njegovih stroškov, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje, pri čemer je upoštevalo še, da je do delnega umika prišlo na zadnjem naroku za glavno obravnavo in kasneje stroški niso več nastajali.

18Pritožbeno sodišče je toženki po priglašenem stroškovniku (list. št. 230) v skladu z Odvetniško tarifo priznalo 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 9. 2. 2021, 75 točk za narok dne 26. 9. 2021, za trajanje 50 točk, za narok dne 2. 11. 2022 300 točk, za trajanje 300 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za kilometrino 123,84 EUR¹¹, 2 % materialne stroške (25,8 točke) ter strošek pričnin 34,40 EUR.

19Navedeno pomeni, da mora toženka tožniku povrniti 3.719,18 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, tožnik pa toženki stroške umaknjenega dela (vrednost spornega predmeta 5.000 EUR), in sicer 947,72 EUR. Po pobotu mora toženka tožniku povrniti 2.771,46 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

20Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožniku, znižalo na 2.771,46, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP. Toženka je s pritožbo delno uspela (62 %), zato ji mora tožnik povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov, ki skupaj znašajo 514,50 EUR (nagrada za pritožbo 375 točk, pavšalni stroški po 11. členu Odvetniške tarife 7,5 točk ter 285 EUR za takso), sorazmeren del pa 318,99 EUR. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potreben strošek postopka (155. člen ZPP).

¹ Tožnik mora dokazati odsotnost podlage, prikrajšanje na eni strani in obogatitev na drugi ter vzročno zvezo med njima. Krivda in protipravnost nista relevantni. Prim. II Ips 535/2005.
² N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 47.
³ Gre za ostanke vzorcev, ki so bili potrebni za izdelavo DNK analize, ki je potrdila, da je bil uplenjeni merjasec res tisti, ki je pobegnil iz tožnikove obore.
⁴ N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 46.
⁵ Poleg tega v času vložitve tožbe z dne 8. 11. 2019 toženka čeljusti in čekanov sploh ni imela. Dne 23. 7. 2019 jih je izročila inšpektorju B. B. in so bili shranjeni v prostorih inšpektorata in kasneje uporabljeni za namene izdelave izvedenskega mnenja (DNK analize).
⁶ Tožnik je vrednost spornega predmeta za nedenarni zahtevek za izročitev čekanov in čeljusti določil na 5.000 EUR.
⁷ Tak uspeh mu priznava tudi pritožnik.
⁸ 4.960,79 EUR.
⁹ Družba E. d. o. o.
¹⁰ Za primerjavo tkiva uplenjenega merjasca s tkivom še živečega letošnjega mladiča.
¹¹ Za relacijo Ljubljana-Novo mesto (2 x 144 km x 0,43 EUR/km).