VSL Sklep I Cp 1117/2023

I. Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„1. Dedič A. A. je dolžan v roku enega leta od prejema tega sklepa dediču B. A. plačati 14.344,32 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Dedič A. A. je dolžan na račun nujnega deleža po pok. C. A. in po pok. D. A. plačati dediču B. A. 128.920,84 EUR v roku sedmih let od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. Nujni delež v višini 128.920,84 EUR se do plačila vsako leto revalorizira po temeljni obrestni meri v skladu s predpisi o temeljni obrestni meri.“

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožnika krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo, da obsega zapuščinsko premoženje po pokojnem C. A. poleg premoženja, navedenega v vmesnem sklepu o dedovanju D 225/2007 z dne 16. 11. 2008, še dobroimetje na TRR pri banki v višini 3.040,08 EUR in v II. točki izreka razglasilo za dediča tega premoženja zapustnikova sinova A. A. in B. A. vsakega do ½. V III. točki izreka je sklenilo, da je dedič A. A. dolžan dediču B. A. plačati na račun nujnega deleža po pok. C. A. in po pok. D. A. znesek 141.914,97 EUR v roku pet let po pravnomočnosti sklepa ter da se ta znesek do plačila vsako leto revalorizira po temeljni obrestni meri v skladu s predpisi o temeljni obrestni meri.

2Zoper točko III izreka se pritožujeta oba dediča. A. A. pritožbenemu sodišču predlaga, da določi nujni delež dediča B. A. v višini 40.000 EUR in določi desetletni rok za izplačilo nujnega deleža; B. A. predlaga spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da se določi izplačilo vrednosti izločenega dela ribnika v vrednosti 28.688,65 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da se izplačilo nujnega deleža v času odložene dobe valorizira do plačila skladno z ZDKG¹ in da se določi tek zakonskih zamudnih obresti od poteka roka za izplačilo.

3Dedič A. A. (prevzemnik kmetije) očita sodišču napačno ugotovitev dejanskega stanja, ker je napačno ugotovilo vrednost zaščitene kmetije. Sklep je v tem delu tudi tako pomanjkljivo obrazložen, da se ga ne da preizkusiti in je obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na v postopku ugotovljeno vrednost nepremičnega premoženja zapustnikov vrednost zaščitene kmetije ne znaša 577.566,78 EUR, kot je izračunalo sodišče prve stopnje. Zmotno je upoštevalo celotno vrednost ribnika na parc. št. 1139 k. o. X, upoštevati bi moralo le polovično vrednost ribnika, to je 14.344,32 EUR. Dedič B. A. je namreč že lastnik 1/2 ribnika, kar je s tožbo izločil iz zapuščine. Ker sodišče ni upoštevalo pravnomočnih sodnih odločb, je podana bistvena kršitev določb postopka. V vrednost zaščitene kmetije ne spadajo povprečni letni dohodki kmetije in je napačna in nepojasnjena ugotovitev sodišča, da celotna vrednost zaščitene kmetije znaša 577.566,78 EUR. Napačno je sodišče ugotovilo tudi višino povprečnega letnega dohodka kmetije. Iz mnenja izvedenke za živinorejo je upoštevalo le povprečne letne prihodke ne pa tudi povprečnih letnih stroškov. Povprečni letni neto dohodek iz naslova živinoreje je po izračunu izvedenke 3.078,20 EUR. Ta znesek bi moralo upoštevati sodišče, zakaj ga ni, ni obrazložilo. Posledično je v izpodbijanem sklepu napačno ugotovljena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije. Sodišče je ignoriralo navedbe izvedenke E. E., da je kmetija samooskrbna in je njena primarna funkcija preprečevanje zaraščanja in prispevek k obdelanosti krajine, da bo ostala samooskrbna tudi v prihodnje, da so se razmere v kmetijstvu zelo spremenile, o prostorskih omejitvah hleva. Brez dejanske podlage je ugotovitev, da kmetijske površine niso v celoti izkoriščene, saj je izvedenka F. F. ugotovila, da so glede na naklon in pedološke lastnosti tal ustrezno izkoriščene. Napačno je sodišče ugotovilo tudi pridobitne sposobnosti dedičev; nujni dedič opravlja popoldanska dodatna dela in veliko zasluži. Sin G. A. je zaposlen in ne živi na zaščiteni kmetiji, kar bi sodišče lahko ugotovilo, če bi ga zaslišalo kot pričo, kot je predlagal. Sklep se zaradi pomanjkljivih razlogov ne more preizkusiti. Najhujša napaka sodišča pa je zavrnitev zahteve za znižanje nujnega deleža in podaljšanje roka za izplačilo nujnega deleža na deset let. Odločitev je v nasprotju z določbo 1. člena ZDKG, saj ne omogoča prevzemniku ohraniti gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo zaščitene kmetije, pač pa ga nerealno prekomerno obremenjuje. Izvedenka E. E. je ugotovila, da vse kar pridelajo na travinju in njivah, uporabijo za krmo za živali, torej dohodek od njiv in travnikov, ki ga je ugotovila izvedenka F. F., sodišče upošteva dvakrat – tudi v izračunu dohodka od živinoreje. Ob pravilnem upoštevanju ugotovitev izvedencev znaša povprečna letna gospodarska zmožnost zaščitne kmetije 6.013,40 EUR. Prejme še 8.400 EUR pokojnine, torej pričakovani skupni znesek njegovih letnih prejemkov znaša 14.413,40 EUR, v petih letih je to 72.067 EUR, zato v izpodbijanem sklepu določenega zneska ne more plačati niti v desetih letih in naj sodišče določi izplačilo nujnega deleža 40.000 EUR v desetletnem obdobju.

4Dedič B. A. (nujni dedič) je na pritožbo odgovoril. Znesek 28.688,65 EUR, kar je njegova investicija v parc. št. 1139 k. o. X, je sodišče res napačno upoštevalo, saj bi moralo odločiti, da se vrednost izločenega dela izplača v roku, ki ne sme biti daljši od dveh let. Ni pa res, da je že lastnik ene polovice ribnika, pač pa ga je v celoti podedoval prevzemnik kmetije. To izhaja iz vmesnega sklepa o dedovanju in popravnega sklepa. Ne drži, da je treba od vrednosti zaščitene kmetije odšteti stroške cenitev in pogrebne stroške, ker ZDKG tega ne določa. Stroške cenitev in pogrebne stroške je plačal on in bi bil v primeru odštevanja dvakrat prikrajšan. Strinja se z vsemi razlogi, ki jih je sodišče upoštevalo v zvezi z višino izplačila nujnega deleža. Prevzemnik kmetije želi s svojimi stališči izvotliti ustavno pravico do dedovanja. Prevzemnik kmetije je po smrti staršev kmetijo samovoljno uzurpiral in pridobiva prihodke iz kmetije že od leta 2007. Stanje, kakršno je sedaj na kmetiji, je ustvaril prevzemnik kmetije tekom petnajstletne uporabe, upoštevati pa je potrebno objektivno zmožnost kmetije, ki je bila v času življenja staršev bistveno boljša, saj so bile obdelane vse površine, bilo je več glav živine, izkoriščal se je gozd, pridelovalo veliko vina, zgradila in obnovila so se gospodarska poslopja. Sedaj pa kmetija nazaduje, in sicer s ciljem prikazati čim manjšo zmožnost zaradi izplačila nujnega deleža. Pritožba enostransko in nekorektno povzema le dele izvedeniških mnenj. Zgolj matematični izračun dohodkov kmetije pokaže, da je teh skupno vsaj za 8.821,16 EUR, pri čemer subvencije sploh niso upoštevane. Prevzemnik kmetije ima skupaj s pokojnino vsaj 17.221,16 EUR letnih prihodkov, do nedavnega je bil redno zaposlen in je imel ob dveh virih dohodkov v petnajstih letih možnost prihraniti sredstva za izplačilo nujnega deleža, za katerega je vedel, da ga bo moral izplačati, če se je potegoval za prevzemnika. Po lastnih navedbah namerava širiti kmetijsko gospodarstvo, torej bo imel večji dohodek in je lahko rok izplačila krajši.

5V svoji pritožbi nujni dedič navaja, da je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem P 234/2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 726/2012 v njegovo korist izločena ena polovica parc. št. 1139 k. o. X v vrednosti velikega ribnika ter da je z vmesnim in popravnim sklepom sodišče v tem postopku že odločilo, da v zaščiteno kmetijo spada celotna parc. št. 1139 k. o. X. Glede na to je sodišče, ko je upoštevalo vrednost velikega ribnika v okviru izračuna nujnega deleža, zmotno uporabilo materialno pravo. Na podlagi 20. člena ZDKG bi moralo 28.688,65 EUR (vrednost velikega ribnika) naložiti v plačilo prevzemniku kmetije, in to v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem delu je sodišče pravilno odločilo glede izplačila nujnega deleža, moralo pa bi za dobo odloženega plačila določiti valorizacijo zneska in določiti bi moralo tudi tek zakonskih zamudnih obresti.

6Tudi dedič A. A. je odgovoril na pritožbo sodediča. Meni, da nujni dedič s pritožbo zahteva spremembo pravnomočne odločitve iz vmesnega in popravnega sklepa ter sodbe, s katero mu je bila priznana izločitvena pravica do 1/2 na ribniku, ni pa mu bila priznana izločitvena (lastninska) pravica do 1/2 na nepremičnini parc. št. 1139 k. o. X.² Zato neutemeljeno zahteva izplačilo v vrednosti celotnega velikega ribnika, upravičen je le do 1/8 vrednosti velikega ribnika. Ribnik je mogoče oddeliti od zemljišč zaščitene kmetije in upoštevati vrednost 3/8 ribnika kot izplačilo nujnega deleža, nikakor pa ne drži, da se vrednost dela, ki se izloči iz zapuščine, ne dodeli v naravi temveč izplača. Po določilih 20. člena ZDKG se izločeni del ne dodeli v naravi le, če gre za stvari, ki niso pomembne za zaščiteno kmetijo. V obrestnem delu je sodišče odločilo skladno z drugim odstavkom 15. člena ZDKG. Pritožbeno sodišče naj zato pritožbo nujnega dediča zavrne.

7Pritožbi obeh dedičev sta delno utemeljeni.

8Sodišče prve stopnje je združilo v skupno obravnavanje zapuščinska postopka po pokojnih zakoncih, ki sta bila poleg ostalega tudi lastnika parcel, ki tvorijo z odločbo upravnega organa razglašeno zaščiteno kmetijo. Ker oporok pokojnika nista napravila, njuno zapuščino dedujeta sinova. Oba sta se potegovala za prevzem zaščitne kmetije, v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Krškem pod opr. št. P 324/2008, pa sta izločala vsak del premoženja iz zapuščinske mase. V pravdnem postopku je bilo pravnomočno odločeno, da se iz premoženja, ki je predmet tega zapuščinskega postopka, v korist B. A. „izloči ½ velikega ribnika na parc. št. 1139 k. o. X“³, v ostalem so bili zahtevki dedičev zavrnjeni. Sodišče prve stopnje je nato v tem postopku z vmesnim sklepom z dne 16. 11. 2018, v zvezi s popravnim sklepom z dne 23. 4. 2021, ugotovilo, da obsega premoženje po pokojni D. A. ½ nepremičnin in ½ premičnih stvari (pritiklin), ki po pravnomočni odločbi Upravne enote tvorijo zaščiteno kmetijo, druga ½ nepremičnin in premičnin zaščitene kmetije pa je premoženje pokojnega C. A. ter katero drugo premoženje še sodi v zapuščino (kar pa ni relevantno za ta pritožbeni postopek) in sklenilo, da se za prevzemnika zaščitene kmetije določi dedič A. A. in ga razglasilo za dediča zaščitne kmetije, B. A. pa za dediča do višine nujnega deleža. Z vmesnim sklepom je glede ostalega premoženja zapustnikov odločilo, da ga dedujeta dediča vsak ½. Zoper vmesni sklep se je pritožil nujni dedič, VSL je s sklepom I Cp 218/2019 z dne 5. 6. 2019 pritožbi delno ugodilo in vmesni sklep spremenilo tako, da v zapuščino po obeh pokojnih sodita še drobilnik koruze in kotel CU, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker so vse navedene odločbe pravnomočne, njihovi izreki vežejo sodišče in oba dediča (stranki postopkov).

9Izrek sodbe P 324/2008 določa, da se iz zapuščinskega premoženja izloči ½ velikega ribnika na parc. št. 1139 k. o. X (ne, da se izloči ½ parcele št. 1139 k. o.X). Taka odločitev pravdnega sodišča se pravilno odraža tudi v vmesnem sklepu zapuščinskega sodišča, v zvezi s popravnim sklepom: pravnomočno je odločeno, da 1/2 parc. št. 1139 k. o. X sodi v premoženje pokojne D. A. in 1/2 te parcele v premoženje pokojnega C. A. Zmotno je torej v pritožbi prevzemnika kmetije izraženo stališče⁴, da je nujni dedič lastnik 1/2 navedene parcele in vse na to stališče oprte razlage, kaj (ne)pripada nujnemu dediču iz naslova lastništva ribnika. Lastnik parcele, na kateri je ribnik, je skladno z vmesnim sklepom v zvezi s popravnim sklepom prevzemnik zaščitene kmetije. Ker je odločitev o tem pravnomočna, se ne more (več) razbremeniti denarnega izplačila za izločen ribnik nujnemu dediču. Po prvem odstavku 20. člena ZDKG mora namreč dedič, ki deduje zaščiteno kmetijo, če se izločeni deli ne vrnejo v naravi, in ribnik se ni, izplačati njihovo vrednost.

10V nasprotju s pravnomočno odločitvijo sodišča je tudi zavzemanje nujnega dediča, da mu je prevzemnik kmetije dolžan izplačati celotno vrednost ribnika. Ker je bila s sodbo izločena 1/2 ribnika, mora prevzemnik kmetije nujnemu dediču izplačati polovico vrednosti ribnika. Da je vrednost ribnika 28.688,65 EUR, med dedičema ni sporno. Prevzemnik kmetije mora zato nujnemu dediču izplačati 14.344,32 EUR. Glede roka izplačila se bo višje sodišče izreklo v nadaljevanju.

11Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi natančno pojasnilo, kako je izračunalo vrednost premoženja zapustnikov in mu pritožba prevzemnika kmetije neutemeljeno očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav pa ima, da se pri izračunu vrednosti zapuščine povprečni letni dohodki zaščitene kmetije, ki so jih izračunali izvedenci kmetijske, gozdarske in živinorejske stroke, ne upoštevajo. Niso namreč del zapuščinske mase, saj ne gre za premoženje, ki bi ga lahko dedovali dediči. Predmet dedovanja so stvari in pravice, ki jih ima zapustnik v trenutku smrti (2. člen Zakona o dedovanju - ZD), ne pa dohodki, ki lahko nastanejo po smrti zapustnika. Z vštevanjem povprečnega letnega dohodka zaščitene kmetije v njeno vrednost, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ob uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravno, ker je v vrednost premoženja zapustnikov vštelo (v pravdi za izločitev premoženja iz zapuščine ugotovljeno) vrednost vlaganj za izgradnjo ribnika. Kot je bilo že obrazloženo, je skladno s pravnomočno sodbo nujni dedič upravičen do izplačila polovice te vrednosti na podlagi 20. člena ZDKG, parcela na kateri je bil zgrajen ribnik, pa je del zaščitene kmetije, ki jo deduje prevzemnik kmetije. Gre za gozdno parcelo, katere vrednost je ocenil izvedenec gozdarske stroke, in sicer na 63.381 EUR. Nujni dedič je mnenje izvedenca kritiziral, ker ni upošteval vseh gozdnih parcel in izvedenec je mnenje dopolnil še z oceno vrednosti parc. št. 1140/2 k. o. X, na izračun vrednosti parc. št. 1139 k. o. X pa dediča nista podala pripomb. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno upoštevalo kot vrednost gozda oceno izvedenca, da sta gozdni parceli skupaj vredni 63.604 EUR.

12Glede na obrazloženo in neizpodbijane ugotovitve prvostopenjskega sodišča o vrednosti drugih stvari, ki sodijo v zaščiteno kmetijo, višje sodišče ugotavlja, da je pravilna vrednost seštevek vrednosti parc. št. 514/4 k. o. Y 31 EUR, kmetijskih zemljišč 135.608,63 EUR – 816,24 EUR, parcel s cesto 4.294 EUR, nepremičnin po izračunu izvedenke gradbene stroke 317.285,77 EUR, gozda 63.604 EUR in premičnin 10.600 EUR (kar skupaj znaša 530.607,16 EUR), odšteje se stroške cenitve 5.016,90 EUR, stroške izvedencev 453,68 EUR, 1.635,40 EUR, 594 EUR, 771,87 EUR, 883,95 EUR in 678 EUR ter pogrebne stroške 3.000 EUR in stroške za nagrobni spomenik 1.890 EUR. Čista vrednost zapuščine je 515.683,36 EUR. V zvezi z ugovorom nujnega dediča, da se stroški cenitev in pogrebni stroški po ZDKG ne odštevajo od vrednosti zaščitene kmetije, višje sodišče pojasnjuje, da se skladno s 6. členom ZDKG tudi pri dedovanju zaščitenih kmetij uporabljajo splošni predpisi o dedovanju, če ZDKG ne določa drugače. Ker ZDKG nima določb o ugotovitvi vrednosti zapuščine, se tudi vrednost zaščitene kmetije ugotavlja po določilih 28. člena ZD, ki v tretjem odstavku določa, da se stroški ocenitve zapuščine in zapustnikovega pogreba odštejejo od vrednosti premoženja. O stroških zapuščinskega postopka odloči sodišče na podlagi določnega predloga udeležencev (163. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD), ki pa ni bil podan. Nujni delež znaša 1/4 od 515.683,36 EUR, kar je 128.920,84 EUR.

13Pritožba prevzemnika kmetije je delno utemeljena tudi glede ugotovljene višine povprečnega letnega dohodka kmetije. Pri oceni prihodkov je treba upoštevati tudi stroške, ki nastanejo za doseganje dohodkov. Po mnenju izvedenke E. E. je glede na trenutne kapacitete hleva in usmeritve reje pričakovani dohodek 3.087,20 EUR letno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče ne bi smelo upoštevati dohodka od njiv in travnikov, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da način porabe prihodkov ne vpliva na nastanek oziroma možnost nastanka prihodkov. Ob upoštevanju mnenj izvedencev o pričakovanih donosih znaša pričakovani letni donos zaščitene kmetije: dohodek od travinje 412,10 EUR, dohodek od njiv 3.011,86 EUR, prihodek od živinoreje 3.087,00 EUR, dohodek iz gozda 1.916,44 EUR, dohodek prinaša tudi na kmetiji pridelano vino, in sicer po izračunu izvedenke F. F. 1.009,76 EUR letno (list. št. 661 spisa); letni donos je 9.437,36 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da niso izkoriščene vse kapacitete zaščitene kmetije in bi bil lahko prihodek od kmetije višji. Izvedenci so pričakovane prihodke izračunali glede na stanje kmetije v zadnjih letih. Prevzemnik kmetije se sklicuje na navedbe izvedenke E. E. o spremembah, ki se dogajajo v kmetijstvu, ob tem pa niti zatrjuje ne, da je kmetijo moderniziral oziroma se kakorkoli prilagodil na spremenjene razmere v kmetijstvu. Poseben režim dedovanja zaščitenih kmetij je bil uzakonjen z namenom, da ne pride do delitve kmetij, ki oslabi gospodarsko moč kmetij. Cilj je torej ohraniti gospodarsko moč kmetij. Od prevzemnikov kmetij se pričakuje, da bodo s kmetijo skrbno in smotrno gospodarili, kar vključuje tudi prilagoditev kmetije razvoju. Pravilno opozarja nujni dedič, da odločitev o izplačilu nujnega deleža ni zgolj matematična operacija. Pri presoji zahteve prevzemnika kmetije za zmanjšanje nujnega deleža je treba presojati vse okoliščine primera (drugi odstavek 14. člena ZDKG). Upoštevati je potrebno objektivno zmožnost kmetije ne le trenutne razmere na njej. Glede na velikost obdelovalnih površin 81.658 m2 (gl. izvedensko mnenje F. F. str. 12, list. št. 660 spisa), pri čemer so na za obdelovanje ugodni legi, ter velikost podedovanih gozdnih površin 71.064 m2, pri čemer gre za kvaliteten in perspektiven gozd (mnenje izvedenca gozdarske stroke H. H. list. št. 817 spisa), tudi višje sodišče meni, da podedovana kmetija ob gospodarni rabi omogoča višje donose od trenutnih. Enajst glav velike živine, kolikor je prostorska omejitev hleva, prevzemnik kmetije ne goji (več). Tudi ribnik bo lahko prevzemnik kmetije v bodoče izkoriščal za dohodek. Prevzemnik kmetije prejema redno pokojnino približno 700 EUR mesečno oziroma 8.400 EUR na leto. Splošno znano je, da upokojenci poleg redne mesečne pokojnine vsako leto prejmejo še nekaj dodatkov. Upoštevati je treba, da se nekaj hrane pridela na kmetiji in je torej ni treba kupovati.

14Ali se sin prevzemnika kmetije G. A. preživlja z dohodki, ki jih prinaša kmetija, ali pa je zaposlen in se preživlja s svojimi dohodki, v okoliščinah konkretnega primera ni relevantno dejstvo. Zahtev za zmanjšanje nujnega deleža in podaljšanje roka izplačila namreč prevzemnik kmetije ni utemeljeval z navedbami o preživljanju in delu sina, zato ni razloga, da bi ga sodišče zasliševalo o tem; uveljavljanih kršitev ni. Tudi to, koliko zasluži nujni dedič, na gospodarsko zmožnost kmetije ne vpliva.

15Kmetija torej že sedaj prinaša redne dohodke, možnost njihovega povečevanja je ob ustreznem angažmaju dediča, ki je prevzel kmetijo, realna in je zaključek prvostopenjskega sodišča o dobri gospodarski zmožnosti podedovane kmetije pravilen. Tudi obrazložen je dovolj, da je mogoč preizkus miselnega toka sodišča. Prevzemniku kmetije, na katerem je trditveno in dokazno breme, tako ni uspelo dokazati, da bi bila zaradi izplačila nujnega deleža znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije, kar je predpostavka za odločitev sodišča o zmanjšanju nujnega deleža (drugi odstavek 14. člena ZDKG).

16Rok za izplačilo nujnega dediča določi sodišče glede na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in socialne razmere dediča (prvi odstavek 15. člena ZDKG).

17Iz navedb nujnega dediča o rokih izplačila vrednosti ribnika in nujnega deleža izhaja, da (kratek) rok za izplačilo utemeljuje s tem, da kljub poteku 15 let od smrti staršev še ni prejel nič iz zapuščine, prevzemnik kmetije pa ves čas pridobiva dohodke iz kmetije. Višje sodišče v zvezi s tem poudarja, da je zapuščinski postopek trajal dolgo, ker je bil prekinjen zaradi uveljavljanja zahtevkov obeh dedičev v pravdi in ker je bilo treba v zapuščinskem postopku angažirati več izvedencev. Tekom postopka sta se gospodarska moč kmetije in s tem njen donos zmanjševala, hkrati pa so dedičema nastajali stroški postopkov, kar je začasno oslabilo zmožnost prevzemnika kmetije za izplačilo nujnega dediča. Ker sta oba dediča pripomogla k dejstvu, da zapuščinski postopek traja zelo dolgo, dolžina postopka ne more biti odločilna okoliščina. Višje sodišče glede na vse obrazloženo ocenjuje, da je primeren rok za izplačilo izločenega dela zapuščine eno leto, kar je v sredini zakonsko predvidenega maksimalnega roka za izplačilo izločenega dela zapuščine (prvi odstavek 20. člena ZDKG). Prevzemnik kmetije je moral računati s tem, da bo moral izplačati nujnega dediča. Nenazadnje je nekaj denarja tudi podedoval. Treba je upoštevati tudi pravico nujnega dediča do dedovanja, ki se ne sme preveč zamakniti. Ker se za izplačilo določeni znesek valorizira enkrat letno (15. v zvezi z 20. členom ZDKG), ob določenem enoletnem roku za izplačilo valorizacije ni.

18Ob upoštevanju letnega donosa kmetije, za katerega je utemeljeno pričakovati, da se bo povečeval, ker podedovana kmetija prevzemniku poleg denarnega dohodka prinaša tudi živila, kar pomeni manjše stroške za nakup živil od običajnih in glede na neizpodbijano ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prevzemnik kmetije v celoti pridobitno sposoben in zdravstveno zmožen za delo na kmetiji v polnem obsegu, ni izkazal take izjemne situacije, ki bi opravičevala podaljšanje roka za izplačilo nujnega deleža na deset let. S takim podaljšanjem roka za izplačilo nujnega deleža bi bilo nedopustno poseženo v pravico nujnega dediča do dedovanja. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da mora prevzemnik kmetije nujnemu dediču poleg nujnega deleža izplačati še njegova vlaganja v zaščiteno kmetijo (ribnik). Glede na ugotovljen trenutni letni dohodek od kmetije ter ob upoštevanju dejstva, da prevzemnik kmetije že vse od smrti staršev v letu 2007 gospodari s kmetijo in se je moral vsaj od pravnomočnosti vmesnega sklepa zavedati, da bo moral izplačati nujnega dediča, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je primeren rok za izplačilo nujnega deleža sedem let.

19Pritožbena trditev nujnega dediča, da sodišče ni odločilo o valorizaciji, kot jo predvideva drugi odstavek 15. člena ZDKG, je protispisna. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani III. točki izreka zapisalo, da se nujni delež do plačila vsako leto revalorizira po temeljni obrestni meri v skladu s predpisi o temeljni obrestni meri. Materialnopravno pravilno pa je stališče nujnega dediča glede zakonskih zamudnih obresti. Če prevzemnik kmetije nujnemu dediču s to odločbo dosojenih zneskov ne bo plačal v postavljenih rokih, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje do plačila dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

20Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo za izpodbijano odločitev glede izplačil nujnemu dediču relevantno dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, zato je višje sodišče delno ugodilo pritožbama obeh dedičev in izpodbijano III. točko izreka spremenilo tako, da je določilo še izplačilo iz zapuščine izločenega dela, znižalo višino nujnega deleža, ki ga je dolžan plačati prevzemnik kmetije, določilo daljši rok za izplačilo nujnega dediča in za primer zamude s plačilom dosodilo zakonske zamudne obresti (5. točka 358. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V ostalem pritožbi nista utemeljeni, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, zato je pritožbi v ostalem zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Zaradi jasnosti je v odločbo zapisalo celoten izrek ne le spremenjene dele.

21Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 174. člena ZD, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške zapuščinskega postopka.

¹ Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev.
² Ta trditev je v direktnem nasprotju s pritožbeno trditvijo prevzemnika kmetije; v pritožbi izrecno navaja, da je nujni dedič lastnik 1/2 parcele.
³ Sodba Okrožnega sodišča v Krškem P 324/2008 z dne 14. 12. 2011 v zvezi s sodbo VSL I Cp 726/2012 z dne 7. 11. 2012.
⁴ V odgovoru na pritožbo nujnega dediča izraža drugačno stališče.