6. člen ZDKG

Predmet dedovanja so stvari in pravice, ki jih ima zapustnik v trenutku smrti, ne pa dohodki, ki lahko nastanejo po smrti zapustnika. Z vštevanjem povprečnega letnega dohodka zaščitene kmetije v njeno vrednost, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker ZDKG nima določb o ugotovitvi vrednosti zapuščine, se tudi vrednost zaščitene kmetije ugotavlja po določilih 28. člena ZD, ki v tretjem odstavku določa, da se stroški ocenitve zapuščine in zapustnikovega pogreba odštejejo od vrednosti premoženja. Poseben režim dedovanja zaščitenih kmetij je bil uzakonjen z namenom, da ne pride do delitve kmetij, ki oslabi gospodarsko moč kmetij. Cilj je torej ohraniti gospodarsko moč kmetij. Od prevzemnikov kmetij se pričakuje, da bodo s kmetijo skrbno in smotrno gospodarili, kar vključuje tudi prilagoditev kmetije razvoju. Prevzemniku kmetije, na katerem je trditveno in dokazno breme, ni uspelo dokazati, da bi bila zaradi izplačila nujnega deleža znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije, kar je predpostavka za odločitev sodišča o zmanjšanju nujnega deleža.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je določilo zemljišče nujnemu dediču na podlagi njegove vloge, je arbitrarna in nedopustna, saj sodišče nima prostega preudarka, niti strokovnega znanja, da bi samo odločalo o tem, katere posamezne nepremičnine niso pomembne za zaščiteno kmetijo, ne glede na dolgotrajnost postopka. Te okoliščine bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le z ustreznimi poizvedbami pri upravnih organih in z izvedencem kmetijske stroke.

Dedič zaščitene kmetije na podlagi zakona je lahko samo oseba, ki je glede na zakoniti dedni red po splošnih predpisih poklicana k dedovanju.

Po ustaljeni sodni praksi se v pravdi o izločitvenem zahtevku potomca iz zapuščine, ki predstavlja zaščiteno kmetijo, odloči le o tem, ali je izločitveni zahtevek utemeljen in v kakšnem obsegu. Odločitev sodišča, ki je samo odločalo o dajatvenem zahtevku za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja na izločenih delih zapuščine v korist tožnika, je zato materialnopravno zmotna. Za presojo skupnega bivanja z zapustnikom po stališčih sodne prakse ni odločilna življenjska ali ekonomska skupnost niti skupno gospodinjstvo, pač pa dejstvo, da je prispevek k ohranitvi in povečanju premoženja nastal kot rezultat skupnega delovanja zapustnika in potomca.

Sklep zapuščinskega sodišča o določitvi dediča zaščitene kmetije ne predstavlja vmesnega sklepa, temveč po vsebini delni sklep, upoštevaje, da zapuščinsko sodišče še ni odločilo o dednopravnih zahtevkih ostalih dedičev, torej še ni odločilo o vseh vprašanjih, o katerih je potrebno odločiti s sklepom o dedovanju. Ker je postavljena dedinja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju že dedovala zaščiteno kmetijo, v katere sklop pravno spada tudi predmetna parcela (ki je predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku) kot nadomestna parcela za podržavljeno (in v denacionalizacijskem postopku vračano premoženje), ji ta okoliščina daje odločilno prednost pred drugo dedinjo.

Za dedovanje zaščitenih kmetij velja poseben režim, ki se razlikuje od splošnih pravil ZD, zlasti zaradi izpeljave načela nedeljivosti kmetij. To prihaja do izraza najbolj v določbi, da deduje zaščiteno kmetijo praviloma samo en dedič, in načela, da se dediču zaščitene kmetije omogoči prevzem kmetije pod pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo. Izjemoma lahko iz upravičenih razlogov deduje nujni dedič tudi zemljišče ali druge nepremičnine ali premičnine, če niso pomembne za zaščiteno kmetijo, vendar le do višine nujnega deleža (3. odstavek 15. člena ZDKG).

V kolikor pa upravni organ o statusu kmetije še ni odločil oziroma odločba upravnega organa še ni pravnomočna (tako stanje je v obravnavanem primeru), pa mora zapuščinsko sodišče postopek v skladu s 163. členom ZD v zvezi s 13. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP prekiniti do pravnomočne odločitve pristojnega organa o statusu kmetije.

3. odstavek 7. člena ZDKG določa izločilni kriterij, da se kot dediče zaščitene kmetije izloči tiste dediče, ki so preskrbljeni na kakšen drug način, če so v istem dednem redu dediči, ki so se ali se usposabljajo za kmetijsko ali gozdarsko dejavnost ali pa niso kako drugače preskrbljeni. Višina pogrebnih stroškov ne vpliva na obseg zapuščine v obravnavanem primeru, ko so dediči dedovali zakonite dedne deleže; le če je potrebno izračunati obračunsko vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, je potrebno odbiti zapustnikove dolgove, stroške za popis in cenitev zapuščine ter stroške za zapustnikov pogreb.