VSC Sodba Cp 333/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni:

- v I. točki izreka v obrestnem delu tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 7.213,00 EUR tečejo od 17. 7. 2019 dalje do dne plačila, v presežku pa se obrestni del zahtevka (za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 7.213,00 EUR od 2. 11. 2018 do 16. 7. 2019) zavrne,

- v III. točki izreka tako, da se znesek 2.563,99 EUR nadomesti z zneskom 2.355,94 EUR.

II. Pritožba se sicer zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnikoma njune stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Tožnik je v tožbeni podlagi trdil, da se je dne 12. 4. 2017 telesno poškodoval v delovni nezgodi pri svojem delodajalcu, družbi A., d. d.. Ker je imel tožnikov delodajalec takrat pri toženki sklenjeno zavarovanje svoje odgovornosti, je tožnik od toženke na tej podlagi zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 14.413,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.000,00 EUR od 2. 11. 2018 dalje, od zneska 413,00 EUR pa od 8. 10. 2018 dalje ter povračilo nastalih pravdnih stroškov.

2Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik pri svojem delodajalcu opravljal delo voznika kombija. Nadalje je ugotovilo, da se je tožnik dne 12. 4. 2017 poškodoval, ko mu je ob čiščenju kombija spodrsnilo na mokrem delu kovinske podlage v zadnjem delu kombija (kovinski prag), zaradi česar je padel in si poškodoval desno koleno. Zavrnilo je ugovor toženke o neobstoju zavarovalnega kritja z argumentom, da se toženka lahko sklicuje zgolj na pogodbeno dogovorjeno omejitev višine svoje obveznosti (na dogovorjeno zavarovalno vsoto), ne pa na druge s pogodbo dogovorjene izključitve. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnikov delodajalec v oceni tveganja za tožnikovo delovno mesto predvidel zagotovitev ustrezne obleke, obutve in zaščitnih rokavic, česar pa tožniku ni izročil. Ugotovilo je, da je vzrok padca ravno v neustrezni obutvi tožnika.

Po zaključku, da so izpolnjene vse predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti tožnikovega delodajalca, je sodišče prve stopnje na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, upoštevajoč odbitno franšizo, toženki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 7.213,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2018 dalje do dne plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe), v presežku (za znesek v višini 7.200,00 EUR in za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 413,00 EUR od 8. 10. 2018 do 1. 11. 2018) zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe), toženki pa naložilo še plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 2.563,99 EUR z obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka).

Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo:

3Toženka je v uvodu pritožbe ugovarjala obstoju zavarovalnega kritja, kar je utemeljevala z določbo prvega odstavka 2. člena zavarovalnih pogojev SC-odg-08, ki določa, da kritja ni, kadar do škode pride zaradi zavestne kršitve veljavnih predpisov s strani zavarovanca. Omenjena določba je po toženkinem mnenju povsem jasna in nezavajajoča ter ne nasprotuje namenu sklenjenega zavarovanja. Sodišče v zvezi s tem ugovorom ni pravilno upoštevalo vsebine zavarovalne pogodbe in je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo glede na dejstva, kot ji je ugotovilo glede poteka škodnega dogodka v 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ugotoviti, da je šlo za zavestno kršitev in malomarnost tožnikovega delodajalca, ki izključuje obstoj zavarovalnega kritja.

Glede temelja zahtevka, zlasti v zvezi z ugotovitvijo, da tožniku njegov delodajalec (toženkin zavarovanec) ni zagotovil ustrezne opreme (zaščitnih čevljev), pritožba navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik zelo dobro poznal delo, ki ga je opravljal, in da to delovno okolje do takrat ni povzročalo nobenih težav ali poškodb. Dejstvo, da je bil kovinski rob moker, prav tako ni moglo biti nepričakovano. Izpoved tožnikovega delodajalca kaže, da se ne vstopa skozi zadnja prtljažna vrata kombija. Glede na to, da delavci niso prejeli posebnih navodil, bi moral biti tožnik še toliko bolj previden. Toženka v pritožbi izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo njenih ugovorov o tožnikovi pomanjkljivi trditveni podlagi glede načina zatrjevanega dogodka (t. i. mehanizma poškodovanja). Celo tožnikova izpoved po toženkinem prepričanju kaže na to, da je do dogodka prišlo samo zato, ker med vzvratno hojo ni gledal, kje hodi, kar dokazuje tudi zapis v ambulantni kartoteki z dne 13. 4. 2017. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je do nezgode prišlo izključno zaradi neprevidnosti tožnika, saj gre pri kovinskem pragu za standardni element tega vozila, ki ne predstavlja prav nobene nevarnosti. Tožnik je prav gotovo moral vedeti, da obstaja možnost zdrsa in bi moral mokroto na tem delu pričakovati. Ker je imel tožnik že velikokrat pred tem dogodkom obute takšne športne čevlje kot v tem dogodku, neprimerna obutev prav gotovo ni bila vzrok padca. Toženka je v pritožbi opozorila na prezrti del izpovedi tožnikove osebne zdravnice. Izpovedala je, da bi prav gotovo zapisala, da je tožniku zdrsnilo, če bi ji to povedal. Vse to je vplivalo na napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj je toženka prepričana, da bi bile poškodbe ob zdrsu povsem drugačne kot pri sestopu iz vozila. Po njenem je dokazni postopek (izpoved tožnika) pokazal, da je bila obutev, ki jo je toženec uporabljal, povsem ustrezna. Sklicevala se je na izpoved priče B. B., da posebna obutev za čiščenje kombija ni potrebna in da je tudi sicer takrat drsel samo kovinski rob kombija in ne ostala površina. Nasprotovala je ugotovitvi sodišča, da je tožnik padel ob sestopanju iz vozila (13. točka obrazložitve). Ponovila je, da je bil tožnik navajen takšnega dela in delovnega okolja (kombija), zato je poškodba posledica njegove neprevidnosti. Sklicevala se je na ugotovitve izvedenca za varnost pri delu, da pri čiščenju vozila niso bili predvideni posebni ukrepi za varnost in zdravje pri delu in da bi lahko tožnik sam preprečil dogodek, če bi gledal, kje hodi. Opozorila je, da izvedenec ni potrdil trditve, da bi ustrezna obutev preprečila zdrs, in da je celo ugotovil, da je bilo delo ustrezno organizirano. Iz že navedenih razlogov je nasprotovala ugotovitvi sodišča, da je bil kovinski del, na katerem je padel tožnik, najverjetneje moker, česar poleg tega niso potrdile niti zaslišane priče.

V nadaljevanju je pritožba izpodbijala zaključke sodišče glede tožnikovega soprispevka. Ponovila je ugotovitve sodišča, da gre za običajno delovno opravilo, da je bilo delovno okolje tožniku dobro znano in da ob mokrem čiščenju obstaja večja verjetnost padca ter s tem utemeljevala svoje stališče, da bi moral biti tožnik bolj pazljiv. Po njenem so neutemeljene ugotovitve sodišča, da toženka ni dokazala, da bi tožnik ob dogodku ravnal neskrbno. Vztrajala je pri stališču, da bi moral biti tožnik bolj previden.

Toženka je nasprotovala tudi višini odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sklicevala se je, da je že v svoji vlogi z dne 10. 2. 2021 izpostavila, da izvedensko mnenje ne ponuja vseh odgovorov, zlasti zaradi vsebine izvida z dne 13. 6. 2017, ki je pri tožniku pokazala okvaro hrustanca na pogačici, kar po stališču toženke utemeljuje razmejitev obsega nastale škode. Navedla je, da je zatrjevala, da so bile težave in zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku podane že pred obravnavanim dogodkom, saj je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Izvedenec se poleg tega ni opredelil do mehanizma poškodovanja, ki ga je zatrjeval tožnik in je drugačen od zapisov v medicinski dokumentaciji. Izvedenec ni pojasnil, ali bi lahko tožnik ob vzvratnem zdrsu in padcu iz vozila utrpel takšne poškodbe. Izvedenec na vse to ni odgovoril niti v dopolnitvi mnenja in ni pojasnil, ali je opisana okvara hrustanca pogačice lahko posledica spornega dogodka. Poleg tega je zamolčal, da so bile pri tožniku bolezenske težave podane že leta 2011. Ker sodišče ni ugodilo predlogu toženke po postavitvi novega izvedenca, so nekatera vprašanja glede obsega škode in posledično višine odmerjene odškodnine še vedno neodgovorjena oziroma nepojasnjena, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje ter obseg oziroma višino škode.

Po prepričanju toženke je napačna tudi odločitev glede premoženjske škode. V pritožbi uveljavlja, da tožnik ni dokazal višine stroška za kilometer prevozov, potrebnih za zdravljenje. Sodišče po navedbah pritožbe ni uporabilo pravilne materialne podlage, saj bi moral tožnik prevozne stroške dokazati po višini. Odločitev je napačna tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni postavilo novega izvedenca medicinske stroke glede vprašanja, ali so bili vsi pregledi in s tem zatrjevana količina prevoženih kilometrov zaradi zdravljenja posledica sporne delovne nezgode.

V zaključku je nasprotovala še zahtevku v obrestnem delu in ponovila, da se sodišče ni izreklo do ugovora, da tožnik zahtevka pred to pravdo ni vložil nanjo, pač pa na njenega delodajalca. V okviru izpodbijanja priznanih pravdnih stroškov je navedla, da gre pri dveh vloženih vlogah le za kratki vlogi in ne za pripravljalni vlogi.

4Tožnik je v odgovoru na pritožbo pritrjeval razlogom sodišča glede obstoja zavarovalnega kritja in glede temelja toženkine odgovornosti, vključno z odločitvijo o tožnikovem soprispevku. Obrazloženo je pojasnil razloge za pravilnost odmere odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Opozoril je, da toženka ugovora glede svoje zamude in s tem glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti v postopku ni konkretizirala.

Glede pravne podlage in obstoja zavarovalnega kritja:

5Ob postavljenih tožbenih trditvah je sodišče prve stopnje presojo zahtevka pravilno oprlo na določbe sklenjene zavarovalne pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti v smislu določbe prvega odstavka 964. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)¹. Takšno zavarovanje oškodovancu (tožniku) na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ² daje materialnopravno upravičenje (in direktno tožbo) od zavarovalnice (toženke) zahtevati odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (tožnikov delodajalec), vendar največ do zneska obveznosti po pogodbi. Odgovornost toženkinega zavarovanca za delovno nezgodo z dne 12. 4. 2017 je sodišče prav tako pravilno presojalo po pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti. Predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ³ so (i) protipravno ravnanje povzročitelja škode, (ii) obstoj škode, (iii) vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter (iv) krivda povzročitelja škode. Tožnik nosi materialno dokazno breme za vse predpostavke razen krivde toženkinega zavarovanca, ki se jo mora razbremeniti toženka.

6Toženka s pritožbo izpodbija materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se zakonska omejitev po prvem odstavku 965. člena OZ, na katero se lahko sklicuje zavarovalnica v razmerju do oškodovanca, nanaša zgolj na pogodbeno dogovorjen znesek obveznosti zavarovalnice, ne pa na druge pogodbeno dogovorjene izključitve.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru nesporno za prostovoljno zavarovanje, zato zavarovalnica odgovarja zgolj v obsegu dogovorjenega kritja, torej ob nastopu dogovorjenega zavarovalnega primera (prvi odstavek 922. člen OZ⁴), razen če je za določeno škodo na podlagi prvega odstavka 953. člena OZ⁵ zavarovanje s pogodbo izrecno izključeno. Le ob podanem zavarovalnem kritju je zavarovalnica (toženka) dolžna oškodovancu (tožnici) povrniti škodo, za katero odgovarja njen zavarovanec (tožničin delodajalec). Ob takšnem normativni ureditvi se za materialnopravno zmotno izkaže stališče sodišča prve stopnje, da se lahko zavarovalnica po določbi prvega odstavka 965. člena OZ sklicuje zgolj na omejitev glede višine svoje obveznosti, ne pa tudi na druge s pogodbo dogovorjene izključitve odgovornosti.

7Zaradi takšnega zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev o vsebini sporne zavarovalne pogodbe, na katero se sklicuje toženka v pritožbi (prvi odstavek 2. člena zavarovalnih pogojev SC-odg-08) in ki po njenem izključuje zavarovalno kritje, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V konkretnem primeru toženka vsebino zavarovalne pogodbe dokazuje izključno s predloženimi splošnimi pogoji zavarovanja (priloga B5). Ker je mogoče popolno dejansko stanje ob takšnih okoliščinah ugotoviti zgolj s presojo listine, glede katere sta imeli obe stranki možnost obravnavanja že pred sodiščem prve stopnje (tretja alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), pritožbenemu sodišču ni bilo treba izvesti pritožbene obravnave (določba 347. člena ZPP) ali zaradi tega celo razveljaviti sodbe v izpodbijanem delu (določba prvega odstavka 355. člena ZPP), pač pa je dejansko stanje lahko dopolnilo na seji, tako da je ocenilo predložene listino, s katero je toženka dokazovala vsebino sklenjene pogodbe.

8Pritožbeno sodišče na podlagi predloženih splošnih pogojev (priloga B5) ugotavlja, da je sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe med toženko in tožnikom delodajalcem določba prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki določa, da zavarovalnica ne krije in ne povrne škode, če zavarovanec škodo povzroči (i) z naklepom, (ii) z ravnanjem, ki ga zavarovanec ne opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico in (iii) zavestno kršitvijo veljavnih predpisov (splošnih in poslovnih glede na dejavnost).

Že jezikovna razlaga omenjenega določila Splošnih pogojev jasno vodi v zaključek, da sta toženka kot zavarovalnica in tožnikov delodajalec kot zavarovalec in zavarovanec z omenjeno določbo izključila zavarovalno kritje le za dogodke, ki jih tožnikov delodajalec povzroči naklepno ali pa z drugim aktivnim ravnanjem (storitvijo), če bi moral pričakovati škodljivo posledico ali če je šlo za zavestno kršitev predpisov. Zavarovalno kritje torej ni izključeno za škodo iz dogodkov, ki so posledica zavarovančeve (delodajalčeve) opustitve. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo zato, ker je toženkin zavarovanec opustil svojo obveznosti tožniku izročiti posebno zaščitno obutev, kakor izhaja iz ocene tveganja, in ne s svojim (aktivnim) ravnanjem oziroma storitvijo, kar bi lahko izključilo zavarovalno kritje.

Ker je do dogodka, za katerega odgovarja toženkin zavarovanec, prišlo z njegovo opustitvijo in ne s storitvijo, ki bi zato imela značaj ravnanja iz prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev, je toženkin ugovor izključitve zavarovalnega kritja neutemeljen.

Glede temelja odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca:

9Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da toženka v okviru pritožbenih navedb, s katerimi izpodbija temelj odškodninske odgovornosti, obširno izpodbija tudi ugotovitve in zaključke, ki se nanašajo na tožnikov soprispevek, do katerih se bo sodišče opredelilo kasneje. Pritožbeno izpodbijanje temelja odgovornosti toženkinega zavarovanca je tudi sicer nejasno in nestrukturirano, zato se bo pritožbeno sodišče opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, na katere je zaradi njihove jasnosti sploh mogoče odgovoriti. Pritožnik mora namreč za to, da pritožbenemu sodišču s svojimi pritožbenimi navedbami naloži obveznost odgovora nanje, jasno in določno navesti, katero postopkovno kršitev uveljavlja in katero ugotovljeno dejstvo izpodbija ter iz katerih razlogov. Enako jasno mora uveljavljati tudi zmotno uporabo materialnega prava.⁶ Če so pritožbene navedbe nejasne, lahko pritožbeno sodišče opravi zgolj preizkus v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10Sodišče prve stopnje je presojo protipravnosti opustitve toženkinega zavarovanca pravilno oprlo na določbe OZ, določbo 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ter določbo 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je trditvena podlaga glede načina poškodovanja (t. i. mehanizma) pomanjkljiva, s čimer pritožba očitno uveljavlja nesklepčnost tožbe in s tem zmotno uporabo materialnega prava. Za sklepčnost tožbe povsem zadostuje trditev iz tožbe, da je tožniku ob čiščenju kombija na zadnjem kovinskem delu spodrsnilo, zaradi česar je padel. Toženkina zahteva, da bi moral tožnik za sklepčnost tožbe navesti, "kako naj bi izgubil ravnotežje in padel s celotnim telesom", "kako je tedaj sestopal, s katero nogo naj bi mu zdrsnilo na kovinskem robu" in pojasniti še, kako to, da pri padcu s celotnim telesom ni utrpel nobene druge poškodbe, je z življenjskega vidika pretirana in s tem neutemeljena.

11Toženka na več mestih navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo okoliščin škodnega dogodka oziroma mehanizma poškodovanja, s čimer očitno izpodbija dejansko stanje. Iz delov pritožbenih navedb je mogoče razbrati, da toženka zatrjuje, da bi bile pri zdrsu na mokrem kovinskem zadnjem delu kombija in posledičnem padcu iz kombija, kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), tožnikove poškodbe povsem drugačne kot pri padcu ob sestopu iz vozila (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da pritožba konkretizirano ne izpodbija ugotovitve, da je tožnik padel iz kombija ob čiščenju tal kombija zaradi zdrsa na kovinski podlagi v zadnjem delu kombija (ugotovitev iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), edino to pa je za ugotovitev pravnorelevantnih dejstev o poteku škodnega dogodka bistveno. Ali je šlo pri tem za padec iz kombija ob sestopanju iz vozila (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ali le ob zdrsu (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je za ugotovitev pravnorelevantnih dejstev povsem nepomembno. Toženka iz navedenega razloga ne more uspešno izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja o pravnorelevantnih dejstvih nastanka škodnega dogodka niti z opozarjanjem na del izpovedi tožnikove osebne zdravnice C. C., s katerim želi očitno izpodbiti ugotovitev, da je tožnik padel iz kombija ob zdrsu na kovinski podlagi, in dokazati svojo trditev, da je tožnik padel ob zdrsu na kovinski podlagi ob sestopu.

Pritožbeno stališče, da bi morale biti posledice padca zaradi zdrsa pri tožniku bistveno drugačne kot posledice padca pri sestopanju iz kombija, je pomembno kvečjemu ob preizkusu pravilnosti ugotovitev in zaključkov o obsegu poškodb, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Omenjene trditve v ničemer ne vplivajo na pravilnost ugotovitve pravnorelevantnih dejstev glede poteka škodnega dogodka in vsebine opustitvenih ravnanj toženkinega zavarovanca. Neutemeljeno je tudi izpodbijanje dokazne ocene sodišča, da so bila kovinska tla kombija ob zdrsu in posledičnem padcu mokra, saj se pritožba pri tem povsem pavšalno sklicuje na zaslišanja prič, ki pa jih v pritožbi sploh ne opredeli.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik padel iz kombija zaradi zdrsa na mokri kovinski podlagi v zadnjem delu kombija, toženka s pritožbo torej ni uspela izpodbiti.

12Toženka konkretizirano ne izpodbija ugotovitve, da njen zavarovanec v nasprotju z oceno tveganja, ki jo je sam sprejel, tožniku ni izročil posebne zaščitne obutve, in nadaljnjega materialnopravnega zaključka, da je s tem ravnal nedopustno. Sodišče prve stopnje je gornje dejstvo ugotovilo po dokazni oceni izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Toženka v pritožbi navaja le, da pri čiščenju kakšni posebni ukrepi iz naslova varnosti in zdravja pri delu niso bili potrebni, s čimer pa jasne in konkretne ugotovitve, da toženec tožnik ni izročil varovalne obutve, čeprav bi to moral storiti, ne more uspešno izpodbiti. Gornje dejanske ugotovitve in materialnopravnega zaključka ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da so bila tla kombija ustrezna, da se od delavcev pri tem delu pričakuje ustrezna zbranost in previdnost ter da je bilo delo čiščenja v konkretnem primeru organizirano v skladu s pravili. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na izpoved priče B. B., da posebna obutev za to delo ni potrebna in da drugi deli površine kombija, razen kovinskega dela, niso drseli. Omenjene navedbe v ničemer ne izpodbijejo s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejstva, da toženkin zavarovanec tožniku ni izročil primerne obutve, čeprav bi to glede na lastno oceno tveganja moral storiti. Da gre za del delodajalčevih obveznosti iz naslova ukrepov za varstvo in zdravje pri delu, je sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca, zato pritožba z izoliranim sklicevanjem na izpoved priče B. B. ne more uspeti. Pritožbeno sodišče lahko le pritrdi zaključku sodišča prve stopnje, da ima opustitev izročitve zaščitne opreme, čeprav je to delodajalčeva obveznost iz sprejete ocene tveganja, značaj protipravnosti.

13Nadalje toženka izpodbija pravne zaključke, da je bila opustitev njegovega zavarovanca v vzročni zvezi z nezgodo. Pri tem navaja nekatere dele izpovedi, da je imel tožnik že pred tem dogodkom velikokrat obute športne copate in da tožnik še nikoli prej ni zdrsnil in padel, kar po njenem pomeni, da opustitev njenega zavarovanca ne more biti pravno relevanten vzrok škode. Navedla je še, da niti izvedenec ni potrdil, da bi uporaba ustrezne varovalne obutve preprečila tožnikov zdrs.

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je vsebina protipravnega ravnanja toženkinega zavarovanca v njegovi opustitvi. V takšnem primeru sodišča o obstoju vzročne zveze med nedopustno opustitvijo in škode presojajo po pravilu pravnorelevante vzročnosti (t. i. ratio legis vzročnost),⁷ pri katerem morajo preveriti, ali je posledica kršitve pravne norme ravno posledica, ki jo je ta pravna norma želela preprečiti. Presojo obstoja vzročne zveze toženka torej izpodbija ob napačnem materialnopravnem stališču, da bi moralo sodišče za pravilnost te presoje ugotoviti, ali bi tožnik zdrsnil, tudi če imel bi ustrezne varovalne čevlje, in da tudi športni copati, ki jih je tožnik nosil, ustrezno preprečujejo zdrse na mokri podlagi. Ob ugotovljeni protipravni opustitvi bi bila takšna presoja obstoja vzročne zveze materialnopravno napačna. Takšno napačno presojo sodišče prve stopnje sicer napravilo v okviru presoje tožnikovega soprispevka (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar to na pravilnost končnih zaključkov o obstoju vzročne zveze (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in tudi tožnikovega soprispevka ni vplivalo.

V okoliščinah konkretnega primera že enostavno logično sklepanje privede do zaključka, da namen določbe ZVZD-1, ki delodajalcu nalagajo sprejem ocene tveganja in zagotovitev varovalne opreme delavcem (zlasti obutve) ravno v preprečitvi zdrsov na mokrih podlagah. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bila opustitev toženčevega delodajalca v vzročni zvezi s tožniku nastalo škodo.

Glede tožnikovega soprispevka:

14Sodišče prve stopnje je o morebitnem tožnikovem soprispevku k nastali škodi pravilno odločalo z uporabo določbe prvega odstavka 171. člena OZ⁸ in 185. člena OZ⁹. Sodna praksa kot soprispevek obravnava neskrbno ravnanje oškodovanca, ki je vsaj deloma v pravno relevantni vzročni zvezi z nastalo škodo, skrbnost pa se presoja s standardom povprečnega, razumnega, odraslega človeka. Trditveno in dokazno breme po materialnem pravu zato leži na strani toženke.

Sodišče prve stopnje je morebitni tožnikov soprispevek ob gornjem izhodišču zato pravilno presojalo na podlagi toženkine postavljene trditvene podlage in pravilno presodilo, da zgolj njena trditev, da bi moral biti tožnik bolj pazljiv glede na to, da je opravljal preprosto opravilo in da je dobro poznal vozilo, ne zadostuje za zaključek, da je tožnik ravnal neskrbno in s tem (vsaj deloma) prispeval k nastanku škode. Toženka po ugotovitvah izpodbijane sodbe tudi ni dokazala trditve, da bi tožniku (ali ostalim delavcem) dala konkretna navodila glede čiščenja kombija, ki bi jih tožnik kršil in s tem soprispeval k škodi (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), česar pritožba ne izpodbija.

15Čeprav so pritožbene trditve, ki se nanašajo na izpodbijanje zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode, obsežne, pa toženka z njimi ne očita sodišču, da se ni opredelilo do kakšne od njenih pravnorelevantnih trditev ali stališč. Pritožbene navedbe kljub obširnosti po vsebini ne odstopajo od stališča, da bi moral biti tožnik bolj previden oziroma celo "še posebej skrben", ker "od delodajalca tozadevno niso prejeli nobenih navodil", do česar se je sodišče prve stopnje opredelilo. Toženka v pritožbi v zvezi s tem niti ne navaja, da bi v pravočasno postavljenih trditvah konkretno navedla, v katerem ravnanju vidi neskrbnost tožnika oziroma kako bi moral v konkretnem primeru po njenem ravnati, da bi ravnal skladno z zahtevanim standardom. Pritožbeno ponavljanje, da bi moral ravnati bolj previdno, je logično zgolj ob retrospektivnem pogledu na pretekli škodni dogodek, vendar to ne ustreza pravnorelevantnim trditvam o dolžni skrbnosti v času škodnega dogodka. Zgolj subjektivno zavedanje tožnika, da obstaja možnost, da bodo tla mokra, še ne pomeni, da je pri čiščenju oziroma ob konkretnem dogodku ravnal neskrbno. Na presojo njegove skrbnosti ob pojasnjeni pravni podlagi prav tako v ničemer ne vplivajo navrženi pritožbeni očitki, da tožnik svojega delodajalca ni opozarjal na nujnost dodatne zaščite tal kombija, da je šlo za standardno opremo kombija, ki ni predstavljala nobene nevarnosti, da je redno opravljal čiščenje kombija, da posebni varnostni ukrepi niso bili predvideni in da je zdrs običajna okoliščina takšnega opravila. Nič od tega ne vzpostavlja tožnikove neskrbnosti v konkretnem primeru.

Toženka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da je pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da bi tožnik moral ob vzvratnem čiščenju tal kombija opazovati pot, po kateri je stopal, zato s temi pritožbenimi navedbami v tej fazi postopka prav tako ne more uspeti.

16Pritožba se v tem delu sklicuje tudi na zaključke sodišča prve stopnje iz 15. točke obrazložitve, da čiščenje vozila opravlja povsem običajno dejavnost, da ni šlo za neobičajno visoko tveganje, da tožnik vozila ni čistil prvič ni mu je bilo zato znano, da so tla lahko mokra, na podlagi česar je sodišče pravilno zaključilo, da ne gre za primer objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti. Omenjene ugotovitve in na njih temelječi zaključki pa ne pomenijo, da je toženec kakorkoli ravnal neskrbno in s tem soprispeval k nastanku škode. Prav tako so ob ugotovljenih dejstvih neutemeljene pritožbene navedbe, da gre pri dogodku za nesrečno naključje oziroma za izključno krivdo tožnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ob postavljenih trditvah toženke zaključki sodišča prve stopnje, da ni podan tožnikov soprispevek k nastali škodi, do katerih se je sodišče izreklo v 19. točki obrazložitve, pravilni tako z dejanskega, postopkovnega kot materialnopravnega vidika.

O obsegu škode in višini odmerjene nepremoženjske škode:

17Bistvo pritožbene graje pri odmeri višine nepremoženjske škode je v toženkini trditvi, da se je sodišče pri obsegu tožniku nastale škode in posledični odmeri odškodnine oprlo na izvedensko mnenje, ki pa po prepričanju toženke ni odgovorilo na vsa s strani toženke postavljena vprašanja oziroma pripombe iz njenih pisnih pripomb na izvedensko mnenje. Izpostavila je, da je izvedenec spregledal izvid oziroma mnenje z dne 13. 6. 2017, iz katerega po njenem izhaja, da je imel tožnik že pred spornim škodnim dogodkom izražene težave zaradi obrabe hrustanca. Enako velja za njeno opozorilo, da je imel tožnik že pred tem status invalida III. kategorije, da so bile pri tožniku težave bolezenskega značaja prisotne že leta 2011 in za njen ugovor, da se izvedenec ni opredelil do mehanizma nastanka poškodb. Toženka z zgoraj povzetimi trditvami torej izpodbija popolnost izdelanega izvedenskega mnenja.

Pritožbeno sodišče v zvezi z gornjimi navedbami pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki mora izvedensko mnenje dokazno oceniti po merilih iz drugega¹⁰ in tretjega¹¹ odstavka 254. člena ZPP. V tem okviru mora oceniti, ali so odgovori izvedenca na postavljena vprašanja v mnenju dosledna, jasna, popolna in skladna z ostalimi podatki iz mnenja ter ostalimi raziskanimi okoliščinami. Po določbi prvega odstavka 252. člena ZPP je sodišče tisto, ki vodi dokazovanje z izvedenci, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Drugače rečeno, dokazna ocena mnenja izvedenskega mnenja se razteza na jasnost, popolnost in notranjo doslednost odgovorov z vidika vprašanj, ki mu jih je postavilo sodišče. Le sodišče je namreč tisto, ki glede na pravno podlago spora postavlja vprašanja o pravnorelevantnih dejstvih, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje (243. člen ZPP).

18Popolnost, jasnost in skladnost izvedenskega mnenja torej ni odvisna od tega, ali izvedensko mnenje odgovarja na pripombe strank, pač pa zgolj od vsebine odgovorov na s strani sodišča postavljena vprašanja. Pravica do izjave iz 5. člena ZPP stranki res daje pravico, da se med postopkom opredeli do že izvedenih dokazov, kar na drugi strani sodišču nalaga, da se do strankinih pripomb opredeli,¹² vendar je sodišče tisto, ki mora pretehtati, ali so podane pripombe tehtne in to tudi obrazložiti. Če tega ne stori, gre za poseg v strankino pravico do izjave (procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki pa jo mora stranka v pritožbi uveljavljati določno in konkretizirano, ker ta ne spada v okvir pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

V konkretnem primeru toženka v pritožbi napada dokazno oceno sodišča prve stopnje o popolnosti, jasnost in skladnosti izdelanega izvedenskega mnenja z uveljavljanjem, da izvedenec ni odgovoril na nekatere njene pripombe. Iz gornjih razlogov izhaja, da lahko pritožbeno sodišče preveri dokazno oceno izvedenskega mnenja zgolj v okviru odgovorov na vprašanja, ki jih je izvedencu postavilo sodišče prve stopnje. Toženka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija dokazne ocene, da je izvedenec na postavljena vprašanja odgovoril popolno, jasno in notranje skladno, pač pa uveljavlja, da se ni opredelil in odgovoril na nekatere od njenih pripomb. Takšno izpodbijanje dokazne ocene izdelanega izvedenskega mnenja oziroma na njegovi podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ob tem, da toženka sodišču prve stopnje v pritožbi ne očita nedopustnega posega v njeno pravico do izjave, ker se ni opredelilo do njenih pripomb, iz zgoraj nanizanih razlogov ne more biti uspešno. Posledično je neutemeljeno tudi njeno uveljavljanje, da je dejansko stanje glede ugotovljenega obsega poškodb, ki jih je utrpel tožnik, ostalo zmotno ali nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njenemu predlogu za postavitev novega izvedenca. Tudi glede tega vprašanja toženka ne uveljavlja nobene procesne kršitve. Enako velja tudi za toženkino izpodbijanje dejanskega stanja, ker naj bi po njenem bile poškodbe pri padcu ob sestopanju iz vozila povsem drugačne kot pri padcu ob zdrsu.

19Toženka zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo v pritožbi naslanja zgolj na izpodbijanje dejanskega stanja, do katerega se je sodišče opredelilo že zgoraj. Pravilnost odmere bo pritožbeno sodišče zato preverilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

Glede višine premoženjske škode:

20Pritožbeno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje tožniku za stroške prevozov zaradi zdravljenja priznalo znesek v višini 0,37 EUR/km, ni utemeljeno. Povzročitelj škode (v konkretnem primeru pa toženka zaradi sklenjenega zavarovanja odgovornosti) mora skladno z načelom popolne odškodnine oškodovancu povrniti vso nastalo škodo, kamor spadajo tudi prevozni stroški zaradi zdravljenja (določbi prvega in drugega odstavka 174. člen OZ). Zaradi prevozov oškodovancu ne nastanejo le stroški zaradi goriva, ampak tudi zaradi obrabe vozila in druge z vozilom zvezane pristojbine, zato je sodišče prve stopnje tožniku skladno s sodno prakso¹³ pravilno priznalo stroške v višini 0,37 EUR za prevoženi kilometer po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ki velja za prevoze na službenem potovanju po tretjem odstavku 5. člena. Toženka v pritožbi niti ne konkretizira, katere dejanske stroške bi moral tožnik po njenem v postopku dokazati.

21Pritožba nadalje izpodbija tudi ugotovljeno količino prevoženih kilometrov, kar pa utemeljuje zgolj z zgoraj povzetim izpodbijanjem izvedenskega mnenja o potrebnosti vseh zdravniških pregledov za zdravljenje poškodb iz spornega škodnega dogodka. Ker toženka z izpodbijanjem dejanskega stanja, ugotovljenega na podlagi izvedenskega mnenja, ni uspela, enako velja tudi za izpodbijanje ugotovljenih dejstev o številu in dolžini voženj, ki jih je tožnik opravil zaradi zdravljenja. Poleg tega toženka sploh ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da zatrjevani višini prevoženih kilometrov v postopku ni ugovarjala.

Glede zakonskih zamudnih obresti:

22Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenega ugovora, da je tožnik svoj odškodninski zahtevek z dne 17. 10. 2018, na katerega opira svojo trditev o toženkini zamudi, naslovil na svojega delodajalca in ne na toženko. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži stališče sodišča in tožnika iz odgovora na pritožbo, da toženka tega ugovora ni konkretizirala. Nenazadnje je sodišče prve stopnje takšen ugovor toženke samo povzelo v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

23Ker je tožnik toženkino zamudo in tek zakonskih zamudnih obresti po določbah 378. člena in 299. člena OZ dokazoval zgolj s tem odškodninskim zahtevkom, torej listino, do katere sta se lahko opredelili obe stranki že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je lahko pritožbeno sodišče skladno z zgoraj citiranimi določbami to procesno kršitev odpravilo z oceno te listine na seji senata. Pritožbeno sodišče po vpogledu v to listino ugotavlja, da je bil omenjeni odškodninski zahtevek (priloga A11) res naslovljen na tožnikovega delodajalca, zato toženka z dnem 18. 10. 2018 še ni mogla pasti v zamudo. Ker tožnik drugih trditev glede zamude ni podal, je pritožbeno sodišče v obrestnem delu izpodbijano sodbo spremenilo ter tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od dne vložitve tožbe (od 17. 7. 2019) dalje, v presežku pa je obrestni del zahtevka zavrnilo (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi z drugo alinejo 358. člena ZPP).

Končna presoja pritožbe:

24Ker sodišče ni našlo drugih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz določb 179. člena OZ ter jo odmerilo v skladu z ugotovljenimi posledicami na strani tožnika ter podobnimi primeri v sodni praksi.

O pravdnih stroških:

25Delna sprememba izpodbijane sodbe se nanaša zgolj na obrestni del zahtevka, kar načeloma ne vpliva na drugačno presojo uspeha in tako ne narekuje drugačne odločitve o stroških na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP.

26Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da gre pri tožnikovi peti in šesti pripravljalni vlogi po vsebini zgolj za kratko vlogo, s katerim tožnik izraža svoje strinjanje z izvedencem, zato ne gre za pripravljalno vlogo. Za obe omenjeni vlogi je tožnik tako upravičen do nagrade v višini 50 točk po tar. št. 20/4 OT. Ker toženka drugih odmerjenih pravdnih stroškov ni izpodbijala, to pomeni, da je za vse vloge in pristope na naroke tožnik skupaj upravičen do 4.305 točk in 22% DDV, kar znese 3.151,26 EUR, ter 37,51 EUR za administrativne stroške (11. člen OT). Skupaj z ostalimi priznanimi in neizpodbijanimi stroški je tožnik tako upravičen do 5.063,73 EUR, upoštevajoč 50% uspeh pa do 2.531,87 EUR. Toženki je, upoštevajoč njen uspeh, sodišče priznalo 175,93 EUR, kar po medsebojnem pobotanju pomeni, da je tožnik upravičen do 2.355,94 EUR. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo in znesek v višini 2.563,99 EUR nadomestilo zneskom 2.355,94 EUR.

O pritožbenih stroških:

27Toženka je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

28Toženka mora tožniku povrniti njegove potrebne stroške za odgovor na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Tožnika sta upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 366,00 EUR (500 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 7,32 EUR za materialne stroške (12,2 točke na podlagi 11. člena OZ), skupaj torej 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

¹ Pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino (prvi odstavek 964. člena OZ).
² Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ).
³ Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).
⁴ Dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (prvi odstavek 922. člen OZ).
⁵ Zavarovalnica je dolžna povrniti škodo, nastalo po naključju ali po krivdi zavarovalca, zavarovanca ali zavarovalnega upravičenca, razen če je glede določene škode taka njena obveznost v zavarovalni pogodbi izrecno izključena (prvi odstavek 953. člena OZ).
⁶ Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 25/2020.
⁷ Odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1225/2013 in II Cp 2328/2008.
⁸ Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ).
⁹ Določbe o deljeni odgovornosti in zmanjšanju odškodnine, ki veljajo za premoženjsko škodo, se smiselno uporabljajo tudi za nepremoženjsko škodo (185. člen OZ).
¹⁰ Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (drugi odstavek 254. člena ZPP).
¹¹ Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP).
¹² Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 278/2014 in tam citirana ustavnosodna praksa.
¹³ Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1457/2018, odločba VSL II Cp 2349/2017 in tam citirana sodna praksa.