VSL Sklep II Cp 851/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 9. 2022 ugodilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe in toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin - parcele 566/10, k. o. X, do ?, in parcele 506/7, k. o. Y, do ?, in premičnin - vozila Audi in BMW, do celote, ter odredilo vpis prepovedi v zemljiški knjigi in registru neposestnih zastavnih pravic pri AJPES. V presežku (nad ? deležem glede nepremičnin) je predlog zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je toženkinemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi delno ugodilo in sklep o začasni odredbi spremenilo tako, da je prepoved odtujitve in obremenitve glede obeh vozil omejilo do deleža ? (1. odstavek I. točke izreka). V presežku je toženkin ugovor zavrnilo (2. odstavek I. točke izreka, II. točka izreka).

2Toženka se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹ in zaradi kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, oziroma podredno, po razveljavitvi izpodbijanega sklepa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženka sodišču očita arbitrarnost in rezultatsko sojenje. Sodišče je izhajalo iz nezakonite domneve o obstoju zunajzakonske skupnosti. Dokazno breme o neobstoju zunajzakonske skupnosti je nepravilno prevalilo na toženko. Toženec ni v ničemer prispeval k skupnemu premoženju. Sodišče ni upoštevalo, da sta toženca premoženje razdelila leta 2010 (kar označuje prenehanje njune življenjske skupnosti), da toženec v razdelitvi ni prejel več kot toženka, da toženec v času osebnega stečaja ni mogel ničesar prispevati, da je bilo celotno toženčevo premoženje prodano v postopku osebnega stečaja, in da je imel toženec zdravstvene težave, zaradi katerih mu je toženka pomagala (zaradi človeške solidarnosti mu je v obdobju 30. 12. 2014 do 19. 10. 2018 dovolila prijavo na njenem naslovu, preko nje je imel urejeno zdravstveno zavarovanje). Argumentacija izpodbijanega sklepa nima opore v trditvah - tožnica ni trdila, da sta toženca pogodbo o razdelitvi premoženja sklenila zaradi grozečih stečajnih postopkov nad družbami v toženčevi lasti. Toženec je imel v obdobju 2010 ? 2014 prijavljeno bivališče na drugih naslovih, ni dokazov o tem, da sta toženca živela skupaj. Toženka je poslovni delež v družbi A. d. o. o. kupila v času, ko je imel toženec bivališče prijavljeno na drugem naslovu, toženca je pooblastila za razpolaganje s sredstvi na svojem TRR pol leta pred nakupom poslovnega deleža. Tožnica bi lahko ugotovitev skupnega premoženja zahtevala že v okviru stečajnega postopka, pa ni. V stečajnem postopku ni bilo ugotovljeno, da je pogodba o razdelitvi nična oziroma izpodbojna, ali da bi v skupno premoženje sodil poslovni delež v družbi A. d. o. o., kupnina, dosežena ob prodaji deleža, ali nepremičnini in vozila. Skupno premoženje ni moglo nastajati na podlagi pooblastila na toženkinem TRR, tožnica pa tudi ni trdila, da bi bila sredstva na računu toženčeva. S tem, ko je toženec ta sredstva trošil, ni prispeval k nastanku skupnega premoženja, zmanjševal ga je. Vsi relevantni dogodki izvirajo iz časa trajanja osebnega stečaja, oziroma ko toženec ni imel prijavljenega bivališča na istem naslovu kot toženka: prodaja poslovnega deleža (27. 11. 2017), nakup nepremičnine (9. 4. 2019), nakup BMW (2019), nakup Audija (2021) za ceno 26.073 EUR, prodaja leta 2022 za 36.000 EUR in nakup novega Audija za 112.000 EUR. Drži, da prijava bivališča ne pomeni tudi dejanskega bivališča. Toženec se je skrival pred upniki, zato naslova, na katerem je živel, ni prijavil v uradne evidence. Povečanje vrednosti poslovnega deleža v družbi A. d. o. o. je toženkino posebno premoženje (poslovni delež je izvorno pridobila toženka). Tožnica ni podala navedb, iz katerih bi izhajala konkretna nevarnost, da bo toženka razpolagala s premoženjem (navedb glede nepremičnin ni podala, prodaja Audija z dobičkom 10.000 EUR pa ne izkazuje nevarnosti). Odplačna odsvojitev stvari iz skupnega premoženja pomeni le spremembo oblike premoženja. Dejstvo, da toženca bremeni visok dolg, ne predstavlja konkretne nevarnosti, da bo toženka odsvojila premoženje. Toženec upnikom skupno dolguje 15 milijonov EUR, tožnici pa 115.644,41 EUR, kar predstavlja 0,76 % glede na višino skupnega dolga (tožnica bi lahko dobila poplačanih zgolj 1140 EUR). Obseg zavarovanja je zato nesorazmeren z višino terjatve ? sodišče se ni opredelilo do ugovora nesorazmernosti začasne odredbe. Toženki, ki ni davčni dolžnik, je bila kršena pravica do zasebnosti. Ta pravica je močnejša od pravice državnih organov, da izterjujejo terjatve, ki jih imajo do tretjih oseb.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica s tožbo na podlagi prvega odstavka 83. člena DZ² zahteva ugotovitev, da dve nepremičnini (parcela 566/10, k. o. X, parcela 506/7, k. o. Y) in dve vozili (Audi ... in BMW ...), katerih formalna lastnica je toženka, sodijo v skupno premoženje tožencev, in da znaša delež vsakega od njiju ?. V zavarovanje svoje terjatve je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala prepoved odtujitve in obremenitve premoženja, ki je predmet tožbenega zahtevka. Za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ³). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvah, da je verjetno, da vtoževana terjatev obstaja in da obstaja nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Bistvo pritožbenih navedb je, da toženca že od novembra 2009 dalje ne živita v zunajzakonski skupnosti, da premoženje, ki je predmet začasne odredbe, ni njuno skupno premoženje, in da tožnica ni izkazala nevarnosti, da bo toženka razpolagala s tem premoženjem.

6Dejstva, ki med pravdnima strankama niso bila sporna, so naslednja: - tožnica ima zoper toženca izvršljivo terjatev iz naslova neplačanih davkov in prispevkov, - zoper toženca je bil 2. 12. 2014 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan 27. 8. 2020, brez odpusta obveznosti (v višini več kot 15 milijonov EUR), - toženca, ki imata skupnega otroka (rojenega ... 2009) sta 8. 3. 2010 v obliki notarskega zapisa sklenila pogodbo o ureditvi razmerij med zunajzakonskima partnerjema, - toženca sta imela v obdobju 30. 12. 2014 ? 19. 10. 2018 prijavljeno skupno prebivališče na istem naslovu, - toženec je bil od 27. 4. 2013 dalje zdravstveno zavarovan preko toženke, - toženec je bil od 17. 9. 2012 dalje pooblaščenec na toženkinem TRR, - toženec ni zaposlen in ni lastnik premoženja, - toženka je formalna lastnica parcele 566/10, k. o. X (pridobljene z nakupom 21. 5. 2014 za 365 EUR), parcele 506/7, k. o. Y (pridobljene z nakupom 17. 5. 2019 za 137.000 EUR), vozila Audi (pridobljenega z nakupom 6. 6. 2022 za 112.000 EUR) in vozila BMW (pridobljenega z nakupom 26. 2. 2019 za 41.000 EUR).

7Glede na toženkine trditve naj bi bilo premoženje, ki je predmet prepovedi razpolaganja, njeno posebno premoženje, nakup katerega je (z izjemo parcele 566/10) financirala s kupnino, pridobljeno s prodajo poslovnega deleža v družbi A. d. o. o., ki je bilo prav tako njeno posebno premoženje (poslovni delež v družbi je kupila 2. 4. 2012 za 7.500 EUR, vrednost poslovnega deleža oziroma družbe pa je ob prodaji 24. 11. 2017 znašala 700.000 EUR). Kaj je skupno in kaj posebno premoženje določa DZ, iz katerega izhaja (1) da je zunajzakonska skupnost, ki je glede pravnih posledic po DZ izenačena z zakonsko zvezo, dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (prvi odstavek 4. člena DZ), (2) da so skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev, ter tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja (67. člen DZ), (3) da je posebno premoženje vsakega od zakoncev tisto, ki ga je pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno med trajanjem zakonske zveze (prvi odstavek 77. člena DZ), in (4) da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju, pri čemer se neznatna razlika v prispevkih posameznega zakonca k skupnemu premoženju ne upošteva (prvi odstavek 74. člena DZ).

8Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so razlogi v prid resničnosti dejstev, da sta toženca tudi po sklenitvi pogodbe o ureditvi razmerij živela v zunajzakonski skupnosti, in da je bilo premoženje, ki je predmet tožbenega zahtevka in začasne odredbe, pridobljeno v času trajanja te skupnosti, močnejši oziroma številčnejši od razlogov v prid neresničnosti teh dejstev. Nad družbami B. d. o. o., C. d. o. o. in D. d. o. o., katerih lastnik in družbenik je bil toženec, in ki so bile tudi predmet pogodbe o ureditvi razmerij, se je kmalu po sklenitvi pogodbe (19. 3., 1. 4. in 23. 3. 2010) začel stečajni postopek. Že to časovno sosledje z verjetnostjo izkazuje, da sta želela toženca ustvariti zgolj zunanji vtis o prenehanju zunajzakonske skupnosti in razdeljenem premoženju (o prenehanju režima skupnega premoženja). Drži pritožbeni očitek, da tožnica ni izrecno trdila, da sta toženca pogodbo o ureditvi razmerij sklenila zaradi grozečih stečajev nad družbami v toženčevi lasti, je pa navedla tisto, kar je v zadevi bistveno: da pogodba ne izkazuje dejanskega prenehanja zunajzakonske skupnosti. Zatrjevani postopkovni kršitvi (kršitev razpravnega načela in pravice do izjave) nista podani. Ker se je toženec (po lastni navedbi) skrival pred svojimi upniki, je mogoče verjeti pritožbeni navedbi, da prijavljeno prebivališče ni pomenilo tudi njegovega dejanskega prebivališča. Okoliščina, da sta imela toženca določeno obdobje prijavljeno prebivališče na istem naslovu, zato nima odločilne dokazne teže pri presoji, ali je v relevantnem obdobju med njima obstajala zunajzakonska skupnost. Po drugi strani pa tudi ne krepi pritožbene argumentacije okoliščina, da toženca določeno obdobje nista imela prijavljenega prebivališča na istem naslovu. Odločilno dokazno težo pri omenjeni presoji ima dejstvo, da je toženec kot pooblaščenec razpolagal s sredstvi na toženkinem bančnem računu. Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v tožničinih trditvah ni imelo zadostne podlage za svoje ugotovitve o opravljenih dvigih z računa. Tožnica je namreč v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je toženec v obdobju od 28. 9. 2012 do 11. 7. 2022 razpolagal s sredstvi na toženkinem TRR v višini 240.502,19 EUR. Navedba, resničnost katere je sodišče prve stopnje preverilo s pomočjo predloženih listin,⁴ ruši prepričljivost pritožbenega argumenta o (toženkinem) ravnanju iz gole človeške solidarnosti. Že zgolj pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na toženkinem računu (brez dodatne navedbe o tem, čigava so bila sredstva na tem računu), je prepričljiv dokaz o (verjetnem) obstoju zunajzakonske skupnosti. Obstoj zunajzakonske skupnosti pa vzpostavlja domnevo zakonitega premoženjskega režima (65. člen DZ), to pa je režim premoženjske skupnosti za skupno premoženje zakoncev in režim ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega zakonca (66. člen DZ).

9Materialnopravno pravilno je pritožbeno stališče, da povečana vrednost poslovnega deleža, ki ga je eden od zunajzakonskih partnerjev pridobil pred začetkom zunajzakonske skupnosti, spada v njegovo posebno premoženje. Vendar to stališče temelji na predpostavki, da je zunajzakonski partner nakup poslovnega deleža financiral s sredstvi posebnega premoženja. Stranka, ki uveljavlja pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, mora v tej smeri podati trditve. Ugovor, da je poslovni delež v družbi A. d. o. o. predstavljal njeno posebno premoženje, je toženka opirala izključno na trditev, da s tožencem v času nakupa poslovnega deleža nista bila več zunajzakonska partnerja. Neprepričljivost njenega ugovora se izkazuje v okoliščinah, povzetih v prejšnji točki obrazložitve, pa tudi v dejstvu, da ni podala nobenih navedb o virih svojega domnevno posebnega premoženja (ni navedla, iz katerih sredstev oziroma premoženja je kupila poslovni delež v družbi A. d. o. o.). Glede pritožbenega očitka o napačni uporabi pravila o dokaznem bremenu velja pojasniti, da je bilo na tožnici materialno dokazno breme glede trditve, da je premoženje, ki je predmet tožbenega zahtevka, skupno premoženje tožencev. Njen uspeh dokazovanja je prevalil procesno dokazno breme na toženko glede trditev, s katerimi je skušala izpodbiti (z verjetnostjo) dokazano dejstvo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča toženka v tej fazi postopka tega bremena ni zmogla.

10V luči zgoraj nanizanih ugotovitev je treba presojati tudi pritožbeno navedbo, da je bil toženec v postopku osebnega stečaja (njegovo premoženje je bilo v tem postopku prodano), zato (tudi, če bi bilo njegovo razmerje s toženko mogoče označiti za zunajzakonsko skupnost) ni mogel prispevati k ustvarjanju skupnega premoženja. Takšna navedba bi lahko uživala verodostojnost v pravno idealnem svetu, v katerem stečajni dolžnik svojega premoženja ne poskuša skriti pred upniki, oziroma v katerem bi bilo v stečajno maso, kasneje unovčeno zaradi poplačila stečajnih upnikov, zajeto celotno (formalno in dejansko) premoženje stečajnega dolžnika. Iz enakega razloga ne more imeti želene teže pritožbena navedba, da v postopku osebnega stečaja ni bilo ugotovljeno, da predstavlja premoženje, ki je predmet tožbenega zahtevka (oziroma premoženje, iz katerega naj bi bil financiran nakup tega premoženja), skupno premoženje tožencev. Pravnomočno končan postopek osebnega stečaja, v katerem sporno premoženje ni bilo del stečajne mase, ni procesna ovira (res iudicata) za vodenje postopka na podlagi prvega odstavka 83. člena OZ. Določbe tretjega odstavka 83. člena DZ⁵ ni mogoče aplicirati na konkretni primer ? določba varuje pravice (bivšega) zakonca stečajnega dolžnika v situaciji, ko je kot lastnik premoženja, ki je dejansko skupno premoženje zakoncev, vknjižen stečajni dolžnik.

11Toženkina pravica do zasebnosti ni absolutna, kot jo prikazuje pritožba, omejena je z varstvom pravic in koristi drugih. Toženka res ni davčni dolžnik, je pa tožničina dolžnica v postopku zavarovanja, zato je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je tožnica s pridobivanjem podatkov o transakcijah na njenem bančnem računu nedopustno posegla v njeno pravico do zasebnosti. Ob tehtanju ustavnih pravic v koliziji tudi pritožbeno sodišče daje prednost tožničini pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), pred toženkino pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS).

12Presoja sodišča prve stopnje, da je podana predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ima podlago v ugotovitvah, da toženca bremeni visok davčni dolg, ki ga glede na zatrjevano slabo premoženjsko stanje ni sposoben plačati, in da lahko toženka kot formalna lastnica spornega premoženja z njim pravno veljavno razpolaga. Pritožnica neutemeljeno izpostavlja, da tožnica ni podala navedb, iz katerih bi izhajala konkretna nevarnost, da bo toženka razpolagala s premoženjem.⁶ ZIZ ne zahteva izkazanosti izvora nevarnosti, upnik mora zatrjevati in dokazati obstoj okoliščin take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost. Četudi torej drži, da mora biti za obstoj objektivne nevarnosti zatrjevano in izkazano nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik razpolagal s premoženjem, tožnici ni bilo treba zatrjevati in izkazati konkretnega ravnanja toženke (ali koga tretjega), usmerjenega v razpolaganje s premoženjem. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre zgolj za hipotetično sklicevanje na možnost razpolaganja ? izdana začasna odredba ne temelji izključno na dejstvu (toženkinega) lastništva. Objektivno nevarnost konkretizira preplet okoliščin, in sicer, da je toženec davčni dolžnik, brez dohodkov in premoženja, da je toženka - njegova zunajzakonska partnerka, lastnica premoženja, za katerega je verjetno izkazano, da je njuno skupno premoženje, in da je v pravnem prometu ustvarjen vtis, da lahko s premoženjem samostojno razpolaga.⁷ Če bi se to med pravdo dejansko zgodilo, bi predmetna pravda pravzaprav izgubila smisel.

13Pritožnica neutemeljeno problematizira vprašanje sorazmernosti zavarovanja (trdi, da terjatev tožnice predstavlja zgolj 0,76 % delež vseh terjatev upnikov). Glede na vsebino tožbenega zahtevka je pravno nepomembno, v kakšnem obsegu lahko tožnica z izvršbo na zatrjevani delež toženca doseže realizacijo svoje terjatve do njega. Sodišče prve stopnje se do te zatrjevane okoliščine ni opredelilo, ker je očitno (pravilno) presodilo, da ni pravno odločilna (takšno ravnanje zato ne predstavlja pomanjkljivosti iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

14Glede na vse navedeno je neutemeljen (na več mestih pritožbe ponovljen) pritožbeni očitek o arbitrarnem, rezultatskem sojenju. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo postopkovnih (grajanih ali uradno upoštevnih) kršitev ali posegov v toženkine ustavne pravice. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZIZ, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

15Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Družinski zakonik, Ur. l. RS, št. 15/2017, s spremembami in dopolnitvami.
³ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili dvigi s toženkinega računa pogosti, skoraj vsakodnevni, in visoki (npr. 24. 5. 2013 dvig 3.500 EUR, 10. 2. 2014 polog 6.000 EUR).
⁵ V postopku osebnega stečaja nad zakoncem sodišče, ki vodi ta postopek, s sklepom o preizkusu izločitvenih pravic na predlog upravitelja določi, da je delež stečajnega dolžnika na skupnem premoženju enak polovici, razen če je drug zakonec vložil prijavo izločitvene pravice iz petega odstavka tega člena.
⁶ Glej njene navedbe na 7. strani tožbe/predloga za izdajo začasne odredbe ter na 4. strani odgovora na ugovor.
⁷ Primerjaj sklep VSL I Cp 1880/2022 z dne 24. 11. 2022 (9. točka obrazložitve).