66. člen DZ

Predlog se zavrne.

Pritožbeno sodišče argumentaciji sodišča prve stopnje dodaja, da je darilo preklicljivo le, če je bila kavza daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". V primeru nasprotnega, torej da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe še kak drug (neprerekano je tak nagib na strani darovalca obstajal ob sklenitvi pogodbe iz leta 2015), prenehanje zunajzakonske skupnosti ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic. Četudi gre za negativno dejstvo (da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode), ki ga ni mogoče dokazovati, tožnik ni bil razbremenjen podaje konkretizirane trditvene podlage. Navedba, da prepoved obremenitve in odsvojitve poslovnega deleža ne bo vplivala na toženkine pravice in obveznosti, ne izpolnjuje standarda konkretiziranosti.

Presoja sodišča prve stopnje, da je podana predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ima podlago v ugotovitvah, da toženca bremeni visok davčni dolg, ki ga glede na zatrjevano slabo premoženjsko stanje ni sposoben plačati, in da lahko toženka kot formalna lastnica spornega premoženja z njim pravno veljavno razpolaga. Pritožnica neutemeljeno izpostavlja, da tožnica ni podala navedb, iz katerih bi izhajala konkretna nevarnost, da bo toženka razpolagala s premoženjem. ZIZ ne zahteva izkazanosti izvora nevarnosti, upnik mora zatrjevati in dokazati obstoj okoliščin take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost. Četudi torej drži, da mora biti za obstoj objektivne nevarnosti zatrjevano in izkazano nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik razpolagal s premoženjem, tožnici ni bilo treba zatrjevati in izkazati konkretnega ravnanja toženke (ali koga tretjega), usmerjenega v razpolaganje s premoženjem. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre zgolj za hipotetično sklicevanje na možnost razpolaganja ? izdana začasna odredba ne temelji izključno na dejstvu (toženkinega) lastništva. Objektivno nevarnost konkretizira preplet okoliščin,

Ker tožnik ni dokazal drugače, velja, da se zakonec G. G. strinja s tem, da je ponudbo sprejela njegova žena C. C. Skupno premoženje zakoncev pripade obema zakoncema skupaj, ne glede na to, kdo od njiju sklene pravni posel za pridobitev. Zato za uveljavljanje predkupne pravice tudi ni pogoj, da ponudbo sprejmeta oba.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tožničinih trditev, s katerim je utemeljevala obstoj drugega zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe, saj je pojasnilo, da z morebitno odtujitvijo stvari iz skupnega premoženja skupno premoženje ne preneha, temveč le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja skupnega premoženja zaradi razpolaganja, in sicer v obliki zahtevka za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku tega prikrajšanja. Sodišče prve stopnje je s tem ovrglo trditev tožeče stranke, da v primeru odtujitve nepremičnine ne bi mogel svoje terjatve izterjati iz edinega premoženja prvo toženca, saj mu je nakazalo, da bi v takem primeru za poplačilo svoje terjatve posegel na ustrezno denarno terjatev. Sama objektivna možnost, da bo nekdo razpolagal s premoženjem, še ne zadošča za ugotovitev nevarnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tudi po presoji pritožbenega sodišča mora upnik za obstoj objektivne nevarnosti dokazati nekaj več od zgolj možnosti, da bo dolžnik razpolagal s spornim predmetom, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika. Če bi že samo takšna hipotetična možnost že zadoščala za izkaz n

Po veljavni izvršilnopravni ureditvi so pooblastila izvršilnega sodišča v zvezi z ugovorom tretjega omejena, saj lahko sodišče v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugodi le, če mu upnik v zakonskem roku ne nasprotuje. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ugovor tretjega nujno zavrniti, saj ZIZ nadaljnje odločanje o njegovi (ne)utemeljenosti pridržuje za pravdni postopek. Povedano še drugače, kakor hitro upnik ugovoru tretjega nasprotuje, mora le-tega izvršilno sodišče zavrniti in nima pravne podlage, da bi v takem položaju z dokaznim standardom prepričanja ugotavljalo njegovo materialnopravno utemeljenost. Tretja je v obravnavani zadevi v svojem ugovoru in njegovi dopolnitvi dokazno podprto uveljavljala, da so konkretne nepremičnine (oziroma solastna deleža na dveh nepremičninah) skupno premoženje nje in njenega nekdanjega moža. Zato je predlagala, da se izvršba na navedene nepremičnine (v celoti) izreče za nedopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tretja v ugovoru uveljavljala obstoj svoje pravice na konkretnih nepremičninah, ki preprečuje izvršbo. Z izvršbo je namreč dopustno poseči le na premoženje dolžnika in ne tudi na premoženje koga tretje

Dokazno breme, da dohodki, ki se stekajo na določen račun v času zakonske zveze, niso skupni, je na strani tistega, ki to okoliščino zatrjuje, denar, ki ga partnerja pridobita z delom, pa je vedno skupen, ne glede na to, ali imata skupne račune ali ne. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožnika, da je predložitev poravnalne ponudbe kot dokaz v postopku nedopusten dokaz in ga sodišče prve stopnje zaradi omejitev v smislu določila 309.a člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Ker pa je kršitev 309. člena ZPP relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, postane bistvena samo v primeru, kadar to vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.