77. člen DZ

Skupno premoženje sestavlja tudi pasiva oziroma dolgovi v zvezi s skupnim premoženjem. Skupno premoženje se načeloma deli v nepravdnem postopku, vendar je v določenih primerih dopustno, da stranka zahteva takšno delitev že v pravdi. Tipičen primer take izjeme so verzijski denarni zahtevki v zvezi z dolgovi skupnega premoženja.

Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče pri ovrednotenju prispevka tožencev k ustvarjanju skupnega premoženja premalo upoštevalo vložek posebnega premoženja druge toženke, ki je presegal polovico celotne kupnine za nakup spornih nepremičnin.

Predlog se zavrne.

Tožnikovega védenja o toženkinih obveznostih ali njegovega bančnega pooblastila ni mogoče enačiti z njegovim soglasjem, da toženka svoje dolgove poravnava s sredstvi njegovega posebnega premoženja. Tudi na podlagi prenakazil sredstev z varčevalnega na tekoči (nemški) račun ni mogoče domnevati, da je tožnik soglašal s porabo za toženkine osebne potrebe.

Nobenega dvoma v obravnavanem primeru ni, da zunajzakonska skupnost pravdnih strank ni mogla nastati pred 25. 5. 1981, ker se je toženka takrat šele razvezala. Ugotovitev sodišča prve stopnje o prenehanju zunajzakonske skupnosti pravdnih strank temelji na v pretežnem delu postopka skladnih trditvah strank, da je njuna zunajzakonska skupnost prenehala v decembru 2017. Ni sporno, da je toženka sporno nepremičnino kupila oziroma plačala z denarjem iz različnih virov (prihranki, posojilo, darilo). S predložitvijo računa posredniškega podjetja je tudi izkazala, da je plačala provizijo za posredovanje pri nakupu obravnavane nepremičnine. Kar se tiče podarjene vsote denarja, toženki ni bilo treba zatrjevati oziroma dokazovati, da je šlo za darilo, ki je bilo namenjeno le njej, saj ji je bil denar podarjen pred začetkom zunajzakonske skupnosti. Dokazno breme, da je šlo tudi v tem primeru za darilo obema, je na tožniku, ki pa ga ni zmogel. Dokazni postopek je zanesljivo pokazal, da je bil nakup sporne premičnine samostojen projekt toženke in ne skupni projekt pravdnih strank. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj z vlaganji oziroma obnovitvenimi deli, ki

Za obstoj oziroma nastanek skupnega premoženja ne zadostuje goli obstoj zakonske zveze ob pridobitvi nekega premoženja, saj skupno premoženje ne nastane, če je le enemu od zakoncev, tudi, če je to med obstojem zakonske zveze, neko premoženje podarjeno, ter gre v tem primeru za posebno premoženje tega zakonca in ne za skupno premoženje. Vlaganje v posebno premoženje zakonca vzpostavlja obligacijski zahtevek iz naslova vlaganj oziroma obogatitve, ne pa lastninske pravice, zato tudi iz tega razloga pritožnica ni verjetno izkazala pravice, ki preprečuje izvršbo. Drži sicer, da ima pritožnica v samem izvršilnem naslovu tudi položaj dolžnice, vendar pa upniki v obravnavanih vodilni in pristopnih izvršilnih zadevah zoper njo niti niso predlagali izvršbe, da bi imela tudi procesni položaj dolžnice, tako ugovor kot predlog za odlog izvršbe pa je vložila kot tretja, zato ju je sodišče prve stopnje moralo obravnavati po določbah, ki veljajo za ugovor in odlog tretjega. Uveljavljala je namreč pravico, ki preprečuje izvršbo na dolžnikovi nepremičnini. Ker ni bil izpolnjen pogoj verjetnega izkaza pravice, pa je pravzaprav odpadla presoja obstoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode,

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Prosilkino upravičeno korist za pregled in prepis spisa izkazuje dejstvo, da se je na podlagi s tožbo izpodbijane kreditne pogodbe zavezala kot porok in plačnik.

V postopku osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena tako, da ne more opravljati dejanj, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika je stečajni upravitelj.

Pritožbeno sodišče argumentaciji sodišča prve stopnje dodaja, da je darilo preklicljivo le, če je bila kavza daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". V primeru nasprotnega, torej da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe še kak drug (neprerekano je tak nagib na strani darovalca obstajal ob sklenitvi pogodbe iz leta 2015), prenehanje zunajzakonske skupnosti ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic. Četudi gre za negativno dejstvo (da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode), ki ga ni mogoče dokazovati, tožnik ni bil razbremenjen podaje konkretizirane trditvene podlage. Navedba, da prepoved obremenitve in odsvojitve poslovnega deleža ne bo vplivala na toženkine pravice in obveznosti, ne izpolnjuje standarda konkretiziranosti.

DZ se je res začel uporabljati 15. 4. 2019, kar pa ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tudi po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je še veljal v trenutku sklenitve navedene pogodbe o prostovoljnem odstopu poslovnega deleža, sklenjene med B. B. in C. B., je imel njen poslovni delež pravno naravo skupnega premoženja. Poslovna deleža sta bila namreč pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze. V nobenem primeru pa ni mogel en zakonec drugemu zakoncu podariti del skupnega premoženja, ki bi tako po materialnopravno zmotnem stališču udeleženca B. B. postalo njegovo posebno premoženje. Slednje bi lahko postalo le, če bi ga B. B. neodplačno pridobil od tretje osebe ali pa bi bilo že prej posebno premoženje enega od zakoncev, ki bi bilo podarjeno drugemu zakoncu. Pri poslovnih deležih, pridobljenih v času trajanje zakonske zveze, je šlo ipso iure za podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev. Skupno premoženje namreč nastane originarno, ko se izpolnijo pogoji iz ZZZDR, zato korporacijske pravice spadajo v skupno premoženje zakoncev, ne glede na to kateri od zakoncev je vpisan v register.

Kakšna je bila višina tožničine in toženčeve plače, niti kolikšen je bil dobiček tožničinega podjetja, stranki nista navedli. Glede na to, da med njima ni spora o okoliščini, da delež na skupnem premoženju vsakega od njiju znaša 1/2, je mogoče zaključiti, da sta k premoženju, ki sta ga pridobila v času trajanja življenjske skupnosti, prispevala približno enako. Pritožbena navedba, da je imela tožeča stranka pri pridobivanju podatkov v zvezi s skupnim premoženjem nemalo težav, ni opravičljiv razlog za širitev trditvene podlage z obsežnimi dokaznimi predlogi po prvem naroku za glavno obravnavo.

Presoja sodišča prve stopnje, da je podana predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ima podlago v ugotovitvah, da toženca bremeni visok davčni dolg, ki ga glede na zatrjevano slabo premoženjsko stanje ni sposoben plačati, in da lahko toženka kot formalna lastnica spornega premoženja z njim pravno veljavno razpolaga. Pritožnica neutemeljeno izpostavlja, da tožnica ni podala navedb, iz katerih bi izhajala konkretna nevarnost, da bo toženka razpolagala s premoženjem. ZIZ ne zahteva izkazanosti izvora nevarnosti, upnik mora zatrjevati in dokazati obstoj okoliščin take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevano nevarnost. Četudi torej drži, da mora biti za obstoj objektivne nevarnosti zatrjevano in izkazano nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik razpolagal s premoženjem, tožnici ni bilo treba zatrjevati in izkazati konkretnega ravnanja toženke (ali koga tretjega), usmerjenega v razpolaganje s premoženjem. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre zgolj za hipotetično sklicevanje na možnost razpolaganja ? izdana začasna odredba ne temelji izključno na dejstvu (toženkinega) lastništva. Objektivno nevarnost konkretizira preplet okoliščin,

Kot že rečeno je bil večinski del vlaganj v toženčevo etažo izvršen že do vselitve v stanovanje v oktobru 1989, glede na ugotovljena dejstva pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta bila prispevka pravdnih strank v sklopu teh vlaganj enaka. Določitev deležev na skupnem premoženju ni matematična operacija, ampak gre za oceno vseh oblik prispevka zakoncev. Tožnica je ves čas skupnosti skrbela za dom in gospodinjstvo, po njunem rojstvu tudi za otroka, ta skrb pa je bila po toženčevi zaposlitvi v Avstriji praktično v celoti na njenih ramenih, saj je bil toženec odsoten cele dneve, med dveletnim delom na Dunaju pa je domov prihajal le ob vikendih, včasih zgolj vsakih 14 dni. V tem pogledu je bil torej tožničin prispevek neprimerljivo višji od toženčevega. Glede na vse relevantne okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da v prispevkih pravdnih strank ni bistvenih razlik, ki bi utemeljevale določitev različnih deležev na njunem skupnem premoženju, kar pomeni, da sta njuna deleža enaka.

Ker je tožnica neposrednemu zaslišanju preostalih prič pred sodiščem prve stopnje nasprotovala, pri čemer ni podala nobenega predloga za drugačen način izvedbe tega dokaza (npr. predložitev pisnih izjav prič), je sodišče prve stopnje dokazni predlog z zaslišanjem prič utemeljeno zavrnilo. V obdobju od 1997 do 1999 zunajzakonska skupnost pravdnih strank ni obstajala. Toženka za to obdobje ni uspela dokazati vseh treh pogojev za obstoj zunajzakonske skupnosti: 1) obstoj življenjske skupnosti, ki je po vsebini enaka zakonski skupnosti, 2) notornost skupnosti in 3) notranje čustveno razmerje med partnerjema. Zunajzakonska skupnost med pravdnima strankam je obstajala od leta 1999 oziroma prve polovice leta 2000 do 5. 1. 2018. Ker je bila hiša na toženčevi parceli zgrajena že pred letom 1999, nakupi opreme in pohištva ter tožničini denarni vložki v nepremičnino pa niso privedli do nastanka tožničine (so)lastninske pravice na njej, hiša ne spada v skupno premoženje pravdnih strank.

Če so bila vlaganja tolikšna, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, sta lahko zakonca z vlaganji pridobila tudi lastninsko pravico (posledica je stvarnopravni zahtevek), kar je odvisno od tega, ali je do vlaganj prišlo v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ali Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj je režim pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu po SPZ drugačen, kot je bil po ZTLR.

V konkretnem primeru nakupa parcele ni ustrezno obravnavati ločeno in izolirano od nadaljnjega dogajanja – gradnje in opremljanja hiše. Gre za enoten, skupen projekt pridobitve oz. ustvaritve skupnega doma, kjer je nakup parcele zgolj ena faza tega projekta, del potrebnih poslov in opravil, ki vodi h končnemu cilju – ustvaritvi doma za družino. Toženčevo vlaganje posebnega premoženja v nastanek doma je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo pri določitvi njegovega višjega deleža na skupnem premoženju. Dohodki, ustvarjeni z delom v času trajanja zunajzakonske zveze (plači in drugi prejemki v zvezi z delovnim razmerjem), so bili v času gradnje porabljeni deloma za tekoče potrebe preživljanja, deloma pa za ustvarjanje skupnega premoženja (projekt izgradnje skupnega doma). Pri tem je nepomembno, kateri od partnerjev je »svoj« denar porabil za plačilo delavcev, materiala, kateri pa za nakup hrane in drugih življenjskih potrebščin. Pri delitvi skupnega premoženja se skupnim lastnikom dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja, za katere izkažejo večji interes, pri delitvi solastne stvari pa se praviloma razdeli posamezna solastna stvar. Delitev skupnega