VSL Sodba I Cp 624/2023

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za poznejšo sodbo.

Opis spornega razmerja

1Mož prvo tožnice oziroma oče mld. druge tožnice in mld. tretje tožnice¹ je umrl v delovni nesreči. Tožnice zahtevajo od prvega toženca (delodajalca) in druge toženke (zavarovalnice), pri kateri je imel prvo toženec sklenjeno zavarovanje odgovornosti, da nerazdelno plačata vsaki tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi smrti moža/očeta v višini 20.000,00 EUR, in za premoženjsko škodo rento, ker sta mladoletni tožnici ostali brez preživljalca, enako tudi prvo tožnica, ki jo je pokojni mož preživljal, ker ni bila zaposlena.

2Toženca menita, da prva toženka ni odgovorna za delovno nesrečo. Trdita, da pokojnik ni ravnal v skladu z navodili prvega toženca kot delodajalca in vodje del na gradbišču, da ni spoštoval predpisanih in varnostnih ukrepov, da je samoiniciativno pričel opravljati delo na višini dvajsetih metrov, ker je želel pomagati pri zategnitvi zidarske vrvice, da ga k temu delu nihče od nadrejenih ali sodelavcev ni pozval, da se je po lestvi povzpel na nosilec, na katerem so delavci delali opaž, da je iz neznanih razlogov prestopil na drug nosilec, ki ga je obdelovala druga skupina delavcev, nato pa je zaradi neprevidnosti omahnil v globino, da bi pokojnik, če je želel pomagati drugim delavcem, lahko zategnil vrvico že v trenutku, ko je stal na vrhu lestve, s tem, da je bila vrvica predhodno že nategnjena, da je k škodnemu dogodku prispeval pokojnik sam, ker mu je bilo delo na zavarovani višini zaradi slabovidnosti dovoljeno le z uporabo korekcijskih očal, da ob škodnem dogodku ni imel očal, da pokojnik ni uporabljal varnostnega pasu, da so bili varnostni pasovi delavcem na razpolago, da je pokojnik uporabljal antidepresive, ki so vplivali na njegovo psihofizično sposobnost in zbranost kritičnega dne na delovnem mestu.

3Druga toženka zatrjuje, da so iz zavarovanja, ki ga je sklenil prvi tožnik z drugo toženko, izključeni zahtevki, ki jih uveljavljajo tožnice, kakor zahtevki posrednih oškodovancev – tožnice pa so posredne oškodovanke. V skladu z zavarovalno pogodbo – polico in 10. tč. tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti² so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi posrednih škod, ki nastanejo ob zavarovalnem primeru (izguba zaslužka, izguba dobička, obratovalni zastoj, zahtevki invalidskega in pokojninskega sklada, zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovalnic iz zdravstvenega zavarovanja ter ostalih posrednih oškodovancev).

Odločitev sodišča prve stopnje

4Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (I), da je soprispevek poškodovanca k nastanku škodnega dogodka 10 % (II).

Povzetek pritožbenih navedb tožnic

5Tožnice vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo pritožbenemu sodišču, da vmesno sodbo spremeni tako, da odloči, da soprispevka poškodovanca k nastanku škodnega dogodka ni bilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen.

6Iz mnenja izvedenca za varnost pri delu, kateremu je sodišče prve stopnje sledilo, izhaja, da prvo toženec ni poskrbel za varstvo pri delu svojih zaposlenih, da ni sprejel minimalnih ukrepov za varno delo na višini, da je pokojnik opravljal delo na višini, kar predstavlja nevarno dejavnosti, da so iz teh razlogov pri prvemu tožencu podani tudi krivdni razlogi za nastanek škodnega dogodka, zato se toženca ne moreta razbremeniti odgovornosti.³

7Prvi toženec je v postopku le zatrjeval, da je pokojnik prispeval sam k delovni nezgodi zaradi slabovidnosti, ker mu je bilo dovoljeno delo na zavarovani višini opravljati le z uporabo korekcijskih očal, česar kritičnega dne, ko je do nezgode prišlo, ni upošteval, ker je delo opravljal brez očal. Te trditve ne potrjujejo obstoja vzročne zveze s škodnim dogodkom, enako velja za ugotovitve sodišča. V postopku ni bilo ugotovljeno, da je slabovidnost pokojnika vzročno povezana s škodnim dogodkom. Sodišče ne ugotavlja, da bi na primer zaradi slabovidnosti pokojni zgrešil betonski opaž, AB steber ali pravokotno ležeči doha element, in da je to razlog, da je pokojnik padel z višine. Zgolj abstraktna ugotovitev, da poškodovani v dani situaciji v danem trenutku ni nosil očal, ne dokazuje, da ta okoliščina vplivala na padec pokojnika v globino.

8Prvi toženec ni dokazal, da bi bili zaposleni usposobljeni za delo z varnostnimi pasovi. Iz mnenja izvedenca izhaja, da se preizkus znanja, ki ga je v tej zvezi opravil pokojni, ne more upoštevati v zvezi z delom, ki ga je opravljal v času škodnega dogodka, da prvi toženec ni zagotovil kolektivnega ukrepa zavarovanje delavcev pred padci v globino, da v tej zvezi ni bilo nobenega usposabljanja delavcev, da pokojnik in njegovi sodelavci za delo z uporabo varnostnega pasu niso bili ustrezno usposobljeni, da je usposabljanje ljudi za delo na višini z uporabo varnostnega pasu zelo zahtevno, ker so potrebna specifična znanja, da pokojnik ni imel znanja za delo z varnostnimi pasovi.

Povzetek pritožbenih navedb prvega toženca⁴

9Prvo toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da razsodi, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da vmesno sodbo spremeni tako, da v II. točki izreka ugotovi, da je prispevek k nastanku škodnega dogodka bistveno višji od 10 %, podrejeno pa, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10Vmesna sodba je zgolj navidezno obrazložena in polna napačnih dokaznih ocen v zvezi z odločilnimi dejstvi, ki so bila ugotovljena v postopku.

11Obrazložitev v 24. tč. je nerazumljiva, kjer sodišče zapiše, da je „nesprejemljivo sicer, da bi se A. A. samoiniciativno povzpel na peto nadstropje, kot je sodišče že pojasnilo, v sam potek dogajanja na petem nadstropju, potem ko se je pokojni tam že nahajal (ne glede na razloge, iz katerih je tja šel), kot ga je opisala priča B. B., pa sodišče ni imelo razloga dvomiti.“ Iz tega dela obrazložitve ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče izpovedbi priče verjelo, poleg tega ni razvidno, na kaj se nanaša ta dokazna ocena, v kateri sodišče razpravlja o padcu pokojnika, kar predstavlja kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

12Sodišče je v 23. točki vmesne sodbe zapisalo, da ne more sprejeti izpovedb prič C. C., B. B. in D. D., po katerih se je pokojnik povzpel na peto nadstropje, kjer mu delo ni bilo odrejeno, pri tem pa sodišče ni primerjalo izpovedb teh prič pred pravdo v zvezi s tem dejstvom. Sodišče ni upoštevalo, da so te priče v postopku pred sodiščem dale enake izjave, kot pred začetkom te pravde, kar pomeni, da so njihove izpovedbe še toliko bolj koherentne.

13Sodišče je dokazno oceno oblikovalo le na osebnih okoliščinah teh prič, ki naj bi bili po ugotovitvah sodišča delavci iz tujine, in zato zainteresirani, da ohranijo delo pri delodajalcu, zato je sodišče zapisalo, da naj bi bilo „najverjetneje, da so izpovedovale pristransko in v korist delodajalca“. V tem delu gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. S tem je bila prvo tožencu kršena pravica do izjave v postopku, kontradiktornost postopka, kar vse predstavlja kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP in posega v ustavne pravice prvega toženca iz 22. in 23. člena Ustave.

14Sodišče je v 27. tč. zapisalo, da varnostni pas pokojnemu ni bil na voljo, v nadaljevanju obrazložitve pa, da delavci na gradbišču varnostnih pasov, ki so jim bili na voljo ob prihodu na delovišče, niso uporabljali.

15Prvo toženec je angažiral svojega izvedenca, ki je podal drugačno mnenje. Sodišče teh ugotovitev izvedenca ni upoštevalo, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v 5. točki obrazložitve zapisalo, da izvedenska mnenja E. E. ni upoštevalo, ker naj bi bil v spis vložen prepozno, spregledalo pa je, da je na naroku 12. 9. 2022 to mnenje kot dokaz dopustilo, kar pomeni, da ga je štelo za pravočasnega. Mnenje je bilo sodišču poslano 23. 6. 2022, ko je prvi toženec podal pripombe na izvedensko mnenje F. F.

16Presplošna je dokazna ocena sodišča o ravnanju pokojnika v času škodnega dogodka, posebej v delu, kjer sodišče ugotavlja, da ni življenjsko izkustveno sprejemljivo, da bi se pokojnik kot nekvalificiran delavec z družino v domovini, ki je bila eksistenčno odvisna od njega, samoiniciativno izpostavil nevarnosti padca v globino. Sodišče ni upoštevalo, da je pokojnik opravil vse potrebne izpite za delo, ki ga je opravljal, zato njegova nekvalificiranost ni mogla vplivati na možnost njegovega samovoljnega ravnanja, obstoj katerega v dokaznem postopku ni ovrgel noben drug dokaz.

17Sodišče je neutemeljeno dalo prednost mnenju sodnemu izvedencu za varstvo pri delu pred vsebino predpisov, ki določajo ustrezne varnostne ukrepe, čemur izvedensko mnenje ni namenjeno. Sodišče se je v 17. tč. sklicevalo na materialno pravo, ki bi ga moralo uporabiti, nato pa v 27. tč. obrazložitve sodbe očita prvemu tožencu opustitev obveznosti, ki jih zakonska in podzakonska podlaga ne predvidevata. Delodajalec ne more zagotavljati, da bodo delavci ves čas dosledno upoštevali vse ukrepe za zagotavljanje varnosti pri delu.

18Sodišče v 28. – 31. tč. omenja opustitve prvega toženca, ki pa niso v vzročni zvezi z nastankom škode. Pokojnik je s svojim samovoljnim ravnanjem pretrgal morebitno povezanost domnevnih opustitev prvega toženca in nastanek škodne posledice. Do teh dejstev se sodišče ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev postopka.

19Sodišče ni ugotavljalo, kdo je bil na gradbišču dejansko odgovoren za zagotavljanje kolektivnih ukrepov varstva pri delu, kar je prvi toženec navajal v vlogah, do katerih se sodišče ni opredelilo.

20Sodišče je ugotovilo, da pokojni od delodajalca ni prejel ustrezni navodil za „sporno delo“, sodišče pa ni pojasnilo, katero delo ali ravnanje natančno ima v mislih sodišče, kar je povzročilo delovno nesrečo.

21Ocenjeni prispevek pokojnika je bistveno prenizek. Moral bi biti 70 %, ker je pokojnik padel s stavbe zaradi lastnih ravnanj, ki mu niso bila odrejena, ker ni ravnal v skladu s predpisi o varstvu pri delu.⁵ Sodišče se je premalo ukvarjalo z vprašanjem, koliko je nepazljivost in nespretnost pokojnika vplivala na škodni dogodek, še posebej pa visoka dioptrija, ki ga je nesporno ovirala pri normalnem delu, s tem, da v kritičnem času ni imel očal. Sodišče je v bistveno premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je pokojnik konzumiral antidepresive, ki splošno znano vplivajo na psihofizične sposobnosti.

22Sodba ni obrazložena v delu, kjer sodišče ugotavlja, da je podana objektivna odgovornost, ker gre za nevarno dejavnost, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Pokojnik ni ravnal tako kot bi moral, njegovega neracionalnega in nepravilnega ravnanja pa ni bilo mogoče predvideti.

Povzetek pritožbenih navedb druge toženke

23Druga toženka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka, in sicer v delu, ko je sodišče prve stopnje razsodilo, da je podano zavarovalno kritje tudi za rentni zahtevek oziroma za škodo iz naslova izgube dohodka oziroma izgubljenega preživljanja.

24Sodišče ni upoštevalo, da so v skladu z zavarovalno pogodbo – 10. tč. tretjega odstavka 2. čl. Splošnih pogojev iz zavarovanj izključeni odškodninski zahtevki zaradi posrednih škod, ki nastanejo ob zavarovalnem primeru (izguba zaslužka, izguba dobička, obratovalni zastoj, zahtevki invalidskega in pokojninskega sklada, zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovalnic iz zdravstvenega zavarovanja ter ostalih posrednih oškodovancev). Pokojnik ni tretja oseba v razmerju do svojega delodajalca, z njim je bil v pogodbenem – delovnem razmerju, in ker je prišlo do poškodovanja na delovnem mestu, bi bil upravičen do odškodnine iz naslova delodajalčeve odgovornosti, ne pa iz naslova splošne civilne odgovornosti. Ker je v konkretnem primeru neposredni oškodovanec v škodnem dogodku umrl, so na mesto neposrednega oškodovanca vstopili njegovi bližnji, kot posredni oškodovanci. V skladu z določili Obligacijskega zakonika (OZ) in sodno prakso so posredni oškodovanci tisti, katerim je škoda nastala kot posledica škodnega dogodka neposrednega oškodovanca. Posredni oškodovanec sicer utrpi njemu lastno škodo, vendar zaradi škodnega dogodka neposrednega oškodovanca in zato v razmerju do neposrednega škodnega dogodka in neposrednega oškodovanca ne more utrpeti neposredne škode. Tožnice so zato posredne oškodovanke, ker so utrpele posredno škodo. Iz Splošnih pogojev izhaja, da se izključitev nanaša na premoženjske oblike škode in na zahtevke posrednih oškodovancev. Ker so tožnice posredne oškodovanke, ker uveljavljajo posredno škodo oziroma škodo, ki je po pogojih izključena, je treba tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrniti. Nepremoženjska škoda – duševne bolečine zaradi smrti bližnjega in premoženjska škoda – izgubljeno preživljanje jim je nastala zaradi smrti njihovega moža oziroma očeta. Dejstvo, da jim zakon daje lastno pravico zahtevati odškodnino, še ne pomeni, da so s tem tožnice postale neposredne oškodovanke, pomeni le, da lahko svoj zahtevek za plačilo odškodnine uveljavljajo zoper odgovorno osebo. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 89/2021 obravnavalo zahtevek iz naslova izgubljenega dohodka/zaslužka neposrednega oškodovanca in ga zavrnilo. Če izguba na zaslužku ni krita za neposredne oškodovance, toliko bolj drži, da ni utemeljen zahtevek tožnic za izgubljeno preživljanje oz. škodo, ki jim je nastala zaradi izgubljenega dohodka neposrednega oškodovanca. Po zavarovalni pogodbi ni kritja za izpad dohodka, kar pomeni, da ni krita tudi škoda posrednih oškodovancev.

Odgovor na pritožbo

Prvi toženec v odgovorih na pritožbo tožnic in druge toženke predlaga njuno zavrnitev.

Odločitev o pritožbah

25Pritožbe niso utemeljene.

Glede procesnih kršitev

26Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

27Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je del iz obrazložitve vmesne sodbe, ki ga citira prvi toženec v pritožbi nekoliko nerazumljiv,⁶ pa vendar je mogoče iz preostalih ugotovitev in argumentacije sodišča prve stopnje iz vmesne sodbe ugotoviti, katera so tista dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilna, in na podlagi katerih je ugotovilo potek škodnega dogodka, opustitve prvega toženca in soprispevek pokojnika k škodnemu dogodku, kakor tudi pasivno legitimacijo druge toženke, enako velja tudi za oceno dokazov. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe udeležencev, da se sodišče prve stopnje v sklepu ni opredelilo do odločilnih dejstev oziroma da so ta dejstva v medsebojnem nasprotju, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Nosilni del te zakonske določbe je tisti, ki govori o tem, da sodbe zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče objektivno preizkusiti.⁷ Obstoj take pomanjkljivosti negira že vsebina pritožbenih navedb, s katerimi pravdne stranke (posebej prvi toženec) pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da so zmotne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Nestrinjanje pritožb z materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje pa ne predstavlja kršitve iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, marveč pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

28Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge, zaradi katerih izpovedbe prič – sodelavcev pokojnika - ne sprejema, zato ni bilo potrebe, da bi se posebej opredeljevalo do njihovih enakih izjav, ki so jih dali pred pravdo glede poteka delovne nesreče. Iz obrazložitve vmesne sodbe tudi izhaja, da je bila ocenjena izpoved B. B., in v katerem delu je sledilo izpovedbi te priče.

29Prvi toženec protispisno zatrjuje, da je sodišče dokazno oceno oblikovalo le na nekaterih osebnih okoliščinah teh prič, ker gre za delavce iz tujine, ki so zainteresirani, da ohranijo delo pri delodajalcu. To dejstvo je bilo navedeno kot dodatna utemeljitev v objektivnem konceptu dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katerim se je opredelilo do teh (sicer neprepričljivih) izpovedb, s tem, da pritožba vsebinsko ne pojasni razlogov, zaradi katerih bi bilo tako sklepanje sodišča prve stopnje življenjsko izkustveno nesprejemljivo, še posebej glede na ugotovljene opustitve delodajalca pri zagotavljanju varstva delavcev in glede splošno znana dejstva, ko gre za tuje delavce, ki delajo v gradbeništvu. V tem delu torej ne gre (zgolj) za sodnikovo intimno prepričanje, kot je to moč razumeti pritožbene navedbe prvega toženca, in tudi ne za vnaprejšnjo dokazno oceno, zato prvemu tožencu ni bila kršena pravica do izjave.

30Prvo toženec v pritožbi zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, ki je izven postopka po nalogu prvega toženca izdelal mnenje, ki se bistveno razlikuje od ugotovitev izvedenca, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje v tem postopku. Tožnice so v vlogi z dne 27. 7. 2022 opozorile, da je prvi toženec naročil to izvedensko mnenje, hkrati pa so dodatno navedle posamezne ugotovitve iz tega mnenja, ki potrjujejo ugotovitve izvedenca, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje v tem postopku. Po ustaljeni sodni praksi se taka mnenja ne upoštevajo kot dokaz, če jim nasprotuje nasprotna stranka. Če sodišče tako mnenje upošteva kot dokaz, gre za kršitev pravice nasprotne stranke do izjave iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Mnenje, ki ga je predložil prvi toženec, se upošteva kot del njegove trditvene podlage, pritožba pa konkretno ne pojasni, kateri del te trditvene podlage sodišče prve stopnje ni upoštevalo, in katera odločilna dejstva kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje bi bila drugače ugotovljena.

31Prvi stavek 27. tč. vmesne sodbe - glede razpoložljivosti varnostnih pasov za delo na gradbišču - je nekoliko dvoumen, vendar iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da so bili varnostni pasovi delavcem na razpolago, da pa je bila utečena praksa, da jih delavci niso uporabljali, da delovodje delavce na te opustitve niso opozarjali, in kar je štelo sodišče prve stopnje za odločilno, da delavci niso bili usposobljeni za uporabo varnostnih pasov.

32Sodišče prve stopnje se je opredelilo glede objektivne odgovornosti prvega toženca, Navedlo je razloge, zaradi katerih niso izkazani izključitveni razlogi, prepričljivo je pojasnilo opustitve prvega toženca, in razloge, na podlagi katerih je ocenilo in določilo soprispevek pokojnika k škodnemu dogodku.

33Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zaradi katerih niso utemeljene navedbe tožencev, da je pokojnik s svojim samovoljnim ravnanjem pretrgal povezanost opustitev prvega toženca z nastankom škodne posledice. Sodišče je tudi navedlo razloge, zaradi katerih je bil prvi toženec odgovoren za zagotavljanje ukrepov varstva pri delu, da so opustitve prvega toženca v zvezi z varstvom pri delu v vzročni zvezi z nastankom škodnih posledic, in da prvi toženec ni dal pokojniku navodil na kakšen način opraviti „sporno delo“.

Glede uporabe materialnega prava

34Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

35Sodišče prve stopnje je podrobno povzelo relevantno materialnopravno podlago⁸ (Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), Pravilnik o varstvu in zdravju pri delu pri uporabi delovne opreme, Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih in OZ), ki jo pritožbeno sodišče znova ne povzema, da bi se izognilo ponavljanju.

36Prvi toženec odgovarja za škodni dogodek objektivno (149. člen OZ)⁹, ker je pokojnik, kot delavec prvega toženca, opravljal zanj dela na gradbišču na višini dvajsetih metrov. Tako je presojalo odgovornost prvega toženca tudi sodišče prve stopnje,¹⁰ s tem, da je prvi toženec opustil dolžnostna ravnanja za zagotovitev varnega dela, s katerimi bi lahko preprečil škodni dogodek. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi pokojnika, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (drugi odstavek 153. člena OZ), ugotovljeno pa je bilo, da je pokojnik prispeval k nastanku škode. (tretji odstavek 153. člena OZ).

Glede odgovornosti prvega toženca za škodni dogodek

37Sodišče prve stopnje je prepričljivo ovrglo navedbe tožencev, da ni podana odgovornost prvega toženca za izvajanje ukrepov varstva in zdravja pri delu, ker je dela na gradbišču izvajal kot podizvajalec. Podizvajalec je dolžan poskrbeti za ukrepe varstva pri delih na tistih delih skupnega gradbišča, kjer izvaja gradbena dela.

38Pokojniku je bilo odrejeno delo na višini dvajsetih metrov. Prav nobenega umljivega razloga ni navedel prvi toženec, s katerimi bi pritožbeno sodišče podvomilo v ugotovitve sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je zavrnilo navedbe tožencev, da se je pokojnik samovoljno, ne da bi mu bilo odrejeno od nadrejenih delavcev, povzpel na izpostavljeno mesto, kjer ni bilo ograje oz. zaščitne mreže. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojnik skupaj z B. B. pribijal vrvico. Vrvica se je zapela, in ker ni bila v ravni liniji, jo je pokojnik zategnil, potem ko je B. B. preverjal položaj vrvice na vsak meter, je pokojnik omahnil v globino.

39Prvo toženec v pritožbi zatrjuje, da je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se opredelilo do vseh izpovedb zaslišanih prič, vendar iz pritožbe ne izhaja, katere konkretne izpovedbe bi potrdile tezo toženk, da je prvi toženec samovoljno, kar pomeni z izrecno prepovedjo njemu nadrejenega delavca oziroma prvega toženca opravljal dela povezana z namestitvijo vrvice. Pritožba ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi potrdile, da se je nadzor dejansko izvajal, in razlogov, zaradi katerih v okoliščinah konkretnega primera nadzor ni preprečil oziroma ni mogel preprečiti škodnega dogodka. Umanjkale so tudi navedbe, ki bi potrjevale nepravilni sestop pokojnika z vogala stebra, pri čemer je odločilno, da ta del gradbišča ni bil zavarovan, pa bi moral biti. Iz mnenja izvedenca namreč izhaja, da bi na delovno mesto, od koder je padel pokojni delavec, morali postaviti lovilne odre ali fasadni oder, ki bi ga dvigovali skupaj z rastjo objekta, in to tako, da bi bila zgornja etaža odra vedno višja za eno etažo, na kateri se je delalo, ta etaža pa opremljena z varnostno ograjo.

40Prvi toženec je opustil številna dolžnostna ravnanja, s katerimi bi moral zagotoviti varnost in zdravje delavcev. V konkretnem primeru ni izvedel nujnih ukrepov za preprečevanjem nevarnosti pri delu na višini, opustil pa je tudi ustrezno usposabljanje delavcev. Navedbe prvega toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku potrjujejo, da prvi toženec očitno ni pravilno ocenil tveganj in posledično ni izvedel ukrepov za obvladovanje nevarnosti za delo na višini, ko bi tako nevarno delo (z namestitvijo lovilnih odrov, mrež, ograj, ipd.) lahko postalo manj nevarno ali celo nenevarno, umanjkala so na kritičnih mestih tudi opozorila na nevarnost dela na višini. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prvi toženec opustil tako kolektivne varnostne ukrepe kot individualne - v vmesni sodbi je te opustitve obširno in konkretno navedlo, pri tem pa upoštevalo mnenje izvedenca za varstvo pri delu. Kolektivni ukrepi so prioritetni, zato so drugačne pritožbene navedbe prvega toženca zmotne. Pritožba zatrjuje, da je sodišče navedlo opustitve kolektivnih ukrepov, ki niso del normativne ureditve, znova pa konkretno ne pojasni, kateri so ta dejstva, ki so bila zmotno ugotovljena kot podlaga za vrednotenje odgovornosti prvega toženca, in v čem bi bila odločilna dejstva drugače ugotovljena in bi bilo vrednotenje odgovornosti prvega toženca lahko drugačno. Enako velja za pritožbene trditve, da opustitve prvega toženca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso v vzročni zvezi z nastankom škodne posledice.

41Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da varnostnega pasu na gradbišču ni bilo, marveč je sledilo ugotovitvam izvedenca, da pokojnik in njegovi sodelavci za uporabo varnostnih pasov pri delu, kjer je prišlo do delovne nesreče, niso bili ustrezno usposobljeni. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je usposabljanje ljudi za delo na višini z uporabo varnostnih pasov zelo zahtevno, da se zahtevajo specifična znanja, da ne zadostuje, da so varnostni pasovi zgolj na razpolago, ker je potrebno posebno usposabljanje, ker nepravilna uporaba varnostnega pasu lahko povzroči težke poškodbe delavca, da morajo delavci poznati postopke reševanje delavca, ki bi se ob padcu ujel z varnostnim pasom, da je treba delavce usposobiti za uporabo pripadajočih elementov, ipd. Pravilna je dokazan ocena sodišča, da tudi iz zaslišanja delavcev prvega toženca izhaja, da delavci niso bili usposobljeni za delo z varnostnim pasom, in da varnostnih pasov niso uporabljali. Iz mnenja izvedenca, kot to utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, pa še izhaja, da so bile ugotovljene pomanjkljivosti pri preizkusu znanja iz varnosti in zdravja delavcev prvega toženca, ki jih je moral opraviti pokojni, v zvezi z osebno varovalno opremo, ki jo morajo delavci uporabljati za zavarovanje pred padci v globino - varnostni pas, vrvi, sidrišča, protipovratni sistemi, ni pa bilo tudi vsebin, ki so povezani s kolektivnimi ukrepi za zavarovanje delavcev pred padci v globino, kot so lovilni odri, fasadni odri, prestavljivi odri. Prepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je prvi toženec opustil nadzor glede uporabe varnostnih pasov, da ni opozoril pokojnika glede ocene tveganja v zvezi z delom na višini, da mu ni dal ustreznih navodil, na kakšen način opraviti sporno delo, da mu ni pojasnil, katere varnostne ukrepe je treba izvajati pri tem delu.

Glede odločitve o soprispevku

42Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojnik soprispeval k škodnemu dogodku. Njegov soprispevek je ocenilo v višini 10 %.

43Zmotne so pritožbene navedbe tožnic, da obstoj objektivne odgovornosti, kjer se na strani delodajalca ugotovi še krivdno ravnanje izključuje soprispevek poškodovanca k škodnemu dogodku. Ti okoliščini zgolj pomenita, da se delodajalec ne more razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča, ki jo tožnice citirajo v pritožbi.

44Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je/bi pokojnik pri delu moral uporabljati korekcijska očala, ker je bil slaboviden, imel je dioptrijo 1.5, ki po splošnem vedenju ni zgolj minimalna, da ob škodnem dogodku ni imel očal. Ta dejstva tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrjujejo, da je s tem pokojnik soprispeval k nastanku nezgode. Pritožbena teza tožnic, da v postopku ni bila dokazana vzročna zveza med navedeno opustitvijo in škodnim dogodkom, je zmotna. V naboru dejstev, ki so potrjevali opustitev prvega toženca pri zagotovitvi varnega dela na gradbišču, in vzročno zvezo med opustitvami prvega toženca in škodnim dogodkom, ki presega mejni prag zadostne verjetnosti, ni moč spregledati in ne upoštevati navedene opustitve pokojnika v delovnem procesu,¹¹ in s tem povezane negativne posledice v zvezi s škodnim dogodkom. Vrednostno enako velja za opustitev pokojnika, ker ni uporabljal varovalnega pasu, posebej ker je opravljal delo na tako izpostavljenem mestu na višini, kjer ni bilo drugih varoval, zato dejstvi, da pokojnik in sodelavci niso bili usposobljeni za uporabo varnostnega pasu in da je prvi toženec dopuščal, da delavci opravljajo delo na višini brez varnostnih pasov, ne izključujeta njegovega soprispevka. Od delavca se namreč (tudi) pričakuje, da je skrben do samega sebe. Načelo voletni non fit iniuria ima sicer svoje meje, prevzem določenih rizikov pa ne pomeni privolitve, marveč lahko vodi le k deljeni odgovornosti, zato zgolj to, da je bila oškodovancu nevarnost znana, še ne pomeni privolitve. Ko govorimo o oškodovančevem soprispevku - z vidika vzročne zveze tu ne gre za fizikalno vzročnost, marveč le še za pravni, vrednotni vidik vzročne zveze. Gre izključno za pripisovanje vzročnosti zaradi vrednotnih razlogov. Pri odločanju o zmanjšanju deleža odškodninske odgovornosti odgovorne osebe zaradi ravnanja oškodovanca se ne upošteva le stopnja vzročne povezanosti, ampak se ocenjuje, kaj je prav in pošteno. Ne upošteva se le, v kolikšnem delu je bilo samo ravnanje vzrok za nastanek škode, ampak tudi njegova neskrbnost.¹² Skozi sodno prakso se udejanjajo tudi pravila pravilnega ravnanja v delovnih procesih – tu tiči (dodatni) razlog, zaradi katerega lahko vedenje o soprispevku, ki ga določi sodišče oškodovancu – delavcu, ker ni poskrbel za lastno varnost, s tem, da bi odklonil delo, zahteval usposabljanje, se zavaroval z varnostnim pasom, ipd. izboljša varnost delavcev, še posebej ob opustitvah delodajalca, kot jih je v tem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje. V ospredju je torej še vedno oškodovančev položaj, ne pa pravni položaj povzročitelja škode, zato tudi ni podlage za višji soprispevek, kot ga je določilo sodišče prve stopnje.¹³

45Pokojnik je jemal antidepresive, ki pa niso vplivali na potek škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu sprejema razloge sodišča prve stopnje in se na njih sklicuje.¹⁴

Glede zavarovalnega kritja škode – pasivna legitimacija druge toženke

46Druga toženka meni, da ni podano zavarovalno kritje za rentni zahtevek tožnic, ker je izključeno zavarovano kritje za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka in izgube dobička ter zahtevki posrednih oškodovancev. Pri tem se sklicuje na 10. tč. tretjega odstavka 2. čl. Splošnih pogojev, ki določa; „Iz zavarovanja so izključeni odškodninski zahtevki, zaradi posrednih škod, ki nastanejo ob zavarovalnem primeru (izguba zaslužka, izguba dobička, obratovalni zastoj, zahtevki invalidskega in pokojninskega sklada, zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovalnic iz zdravstvenega zavarovanja ter ostalih posrednih oškodovancev).“ Teza druge toženke je, ker je neposredni oškodovanec ob škodnem dogodku umrl, so na mesto neposrednega oškodovanca vstopili njegovi bližnji, kot posredni oškodovanci, zato so tožnice posredne oškodovanke, za posredne oškodovance pa ni predvideno zavarovalno kritje, tožnice pa tudi uveljavljajo posredno škodo, ki je na podlagi splošnih pogojev izključena. Iz police izhaja,¹⁵ da je prvi toženec zavaroval odgovornost zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo zoper prvega toženca zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz gradbene, montažne ali podobne dejavnosti prvega toženca, da se zavarovanje razširja na kritje škode na delovišču in na objektu prvega toženca, da zavarovanje krije odgovornost prvega toženca kot delodajalca za nezgode delavcev pri delu, da so sestavni del police zavarovalni pogoji in klavzule – Splošni pogoji za zavarovanje splošne civilne odgovornosti.¹⁶

47Tožnice ne zahtevajo denarne odškodnine za katero je predvidena izključitev zavarovalnega kritja. Izguba zaslužka ali dobička ni pravno enaka kot škoda, ki nastane zaradi izgubljenega preživljanja. Istovrstnost je zgolj v odškodninski naravi teh zahtevkov, odločilni razlikovalni znak pa so že različne predpostavke, ki opredeljujejo upravičence oziroma krog oškodovancev. Pravna ureditev teh položajev in upravičenj je urejena ločeno - v drugem odstavku 172. OZ in v 173. člen OZ, kar dodatno kaže, da ne gre za istovrstne primere, predvsem pa ne gre za enak interesni ali vrednostni temelj, ki bi narekoval enako pravno vrednotenje. Izguba dohodka je povsem drug pravni termin kot izguba preživljanja. Nenazadnje - če je druga toženka menila, da je odškodninski zahtevek zaradi izgube preživljanja izključen iz zavarovalnega kritja, bi bilo to določeno v tretjem odstavku 2. člena Splošnih pogojev. Številni „izključitveni razlogi“, sistematičnost in podrobi opisi le - teh, dodatno potrjuje, da plačilo denarne odškodnine za izgubo preživljanja ni opredeljeno in določeno kot tak razlog, za katerega ne bi obstajalo zavarovalno kritje. Druga toženka skozi akrobacijo pomenske istovrstnosti sicer povsem različnih pravnih položajev poskuša neutemeljeno udejanjiti ekvivalenco in s tem doseči uspeh v tem postopku. Izključitev zavarovalnega kritja se torej ne nanaša na rentne zahtevke tožnic iz naslova izgube preživljanja. V tem korenini odločilna razlika z zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 89/2021, kjer je bil srž spora izgubljeni zaslužek oškodovanca.¹⁷

48Prav ima sodišče prve stopnje, da iz zavarovalne pogodbe izhaja, da je bil njen namen kritja škode tretjim, ki jim nastane iz škodnega dogodka zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz gradbene dejavnosti prvega toženca, da so tožnice tretje osebe, kot to izhaja iz police, in imajo zato upravičenje, da zahtevajo od druge toženke odškodnino na podlagi 173. in 180. člena OZ.

Odločitev pritožbenega sodišča

49Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbe pravdnih strank zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo.

Odločitev o stroških postopka

50Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za poznejšo sodbo (164. člen ZPP).

¹ V nadaljevanju označen (tudi kot) pokojnik.
² V nadaljevanju Splošni pogoji.
³ Pritožba se sklicuje na sodbo VSRS VIII Ips 263/2008 z dne 26. 1. 2010, kjer povzema del te odločbe: „Delo na višini, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik, predstavlja nevarno dejavnost, saj pri takem delu vedno obstaja možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a kljub vsemu je ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Če se poleg tega na njegovi strani ugotovi še krivdno ravnanje, pa se odgovornosti za nastalo škodo v celoti sploh ne more razbremeniti.“
⁴ Pritožbeno sodišče ni upoštevalo dopolnitev pritožbe prve tožene stranke (glej Jan Zobec: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 344-349 in tam citirano sodno prakso)
⁵ Pritožba s sklicuje na sodbo VSL I Cpg 703/2015.
⁶ Glej 24. tč. vmesne sodbe.
⁷ Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 309.
⁸ Glej tudi izvedensko mnenje in tam povzete materialnopravne predpise (l. št. 166-171).
⁹ Ki določa; „Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.“
¹⁰ Glej 15., 44. - 47. tč. sodbe.
¹¹ Smiselno primerjaj tudi razloge glede soprispevka pokojnika v zvezi z opustitvijo, ker ni uporabljal varovalnega pasu, v nadaljevanju te obrazložitve.
¹² Primerja II Ips 50/2021.
¹³ Pritožba prvega toženca se sklicuje na sodbo I Cp 703/2015, ki ni primerljiva, ker odločilne okoliščine niso primerljive.
¹⁴ 40. tč. vmesne sodbe.
¹⁵ Podrobneje glede oznake police in vsebine zavarovalnega kritja, kot je določena v polici - glej prilogo A12.
¹⁶ Priloga B4.
¹⁷ Glej 53. in 54. tč. sodbe II Ips 89/2021.