VSL Sodba I Cp 747/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je (I.) razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in (II.) sklenilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oz. da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba nasprotuje ugotovitvi, da je tožnica pravočasno grajala stvarno napako. Že samo dejstvo, da ima tožena stranka zabeležko z 22. 2. 2016, kaže, da se navedbe pravdnih strank razhajajo, kar terja dokazno oceno sodišča, ki je v tem delu ni, to pa je bistvena kršitev postopka. Dan, ko je tožnica v marcu 2016 poklicala toženo stranko, ni dan, ko je bila napaka ugotovljena. Tožnica ni o napaki tožene stranke obvestila takoj in tudi ne, da je bilo obvestilo dano v 6 mesecih. Tožba je vložena prepozno. Sodišče ni pojasnilo zakaj je sledilo tožnici, da je napako prvič zaznala 16. 3. 2016 in ne že prej, kot je navajala tožena stranka, ki je za svojo trditev predložila listinske dokaze. Notifikacija napake je lahko ustna, a je to težje dokazljivo, dokaznega bremena pa tožnica ni zmogla. Tožena stranka je za svojo trditev predložila pisno zabeležko z dne 22. 2. 2016, tožnica pa razen svojega zaslišanja ni predložila drugega dokaza.

Nadalje ni jasna povezava med uporabo prekluzivnega roka in prvim odstavkom 5. člena Obligacijskega zakonika¹ (načelo vestnosti in poštenja). Sklicevanje na splošne določbe OZ v tem primeru ne pride v poštev in to tudi ne izhaja iz zakonodajalčevega namena, saj bi sicer določil instrukcijski rok ali pa določil okoliščine, ko se rok lahko podaljša. Toženi stranki ni bila očitana kršitev načela vestnosti in poštenja. Tožena stranka ni zavajala tožnice, ampak je skušala na vse načine odkriti vzrok za nastanek napake. Delovala je transparentno, odprave napake pa se ni niti lotila, zaradi česar ni jasno zakaj bi veljal za tožnico daljši prekluzivni rok, oz. zakaj bi ona lahko predstavljala izjemo.

Glede izbire materiala, dostave in načina skladiščenja cevi je po prepričanju tožene stranke sodišče izvedlo skromen dokazni postopek, skromna in neprepričljiva je tudi dokazna ocena, ki nima podlage v listinah, ki so v spisu. V spisu namreč ni listine, ki bi potrjevala, da je imela tožnica v trgovini z gradbenim materialom odprto mesečno dobavnico na račun katere so izvajalci (tudi tožena stranka) naročali material, trgovina pa je tožeči stranki konec meseca izstavila račun. Tudi, če je bilo tako z ostalim gradbenim materialom, to ne drži za cevi talnega ogrevanja. Šlo je za samostojno dobavnico (št. 2567 z dne 3. 11. 2010) za ploščato jeklo (naročeno za opravljanje tožničine dejavnosti) in cevi talnega ogrevanja, tudi račun je bil samostojen (št. ...). S tem se sodišče ni posebej ukvarjalo, zato je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno oz. zmotno. Iz dejstva, da je A. A. naročil cevi talnega ogrevanja, ni mogoče zaključiti, da je bila izbira materiala, dostava in način skladiščenja cevi posledica odločitev tožene stranke. Pri tem se je sodišče oprlo le na izpovedbo tožničinega sina B. B., brez dokazne ocene pa so ostale izpovedbe delavcev, ki so cevi vgrajevali in so izpovedali, da so bile cevi talnega ogrevanja ob pričetku del že v objektu, zapakirane v originalni embalaži.

Tudi v delu, ko gre za ugotovitev vzroka za nastanek škode, dokazna ocena ne dosega standarda skrbnosti in ni prepričljiva. Sodišče je namreč v tem delu izhajalo iz obrnjenega dokaznega bremena, da izvajalec za napako odgovarja, če ne dokaže, da vzrok zanjo ne izvira iz njegove sfere.

Izvedenski mnenji nista odgovorili na relevantne pripombe in zanju ni mogoče reči, da sta notranje skladni in konsistentni ter da ne vzbujata dvoma v pravilnost ugotovitev. Dokazna ocena temelji le na osnovnem izvedenskem mnenju, na katerega je tožena stranka podala več pripomb (ki jih v nadaljevanju pritožbe tudi natančno povzema). Sodišče samo bi moralo izvedensko mnenje pretehtati, ne pa se zgolj sklicevati na strokovno avtoriteto izvedenca. Izvedenska mnenja morajo vsebovati podatke, ki omogočajo kritično presojo njihove dokazne vrednosti in zanesljivosti. Večina izvedenskega mnenja so zaključki, ki se jih ne da analizirati in ne preveriti (tudi v tem delu podrobneje pojasni, kateri so ti zaključki). Sodišče prve stopnje je prišlo v nasprotje samo s seboj, ko je v 24. točki ugotovilo, da se izvedenec strojne stroke, ko je bil zaslišan, ni več mogel z gotovostjo izjasniti, kateri od vzrokov je najverjetnejši, kar za sodišče ni bilo pomembno, saj je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da vzrok na napako ne izvira iz njene sfere in da niti ni pomembno ugotoviti, kateri vzrok je najverjetnejši za puščanje vode iz sistema talnega ogrevanja. Ko je sodišče v postopek pritegnilo izvedenca za materiale, mu je začrtalo zelo ozek krog nalog, izvedenka je večkrat poudarila, da je predmet izvedenskega mnenja samo material, narejena je bila le preiskava termičnih lastnosti materiala cevi.

Zaključek, da je najbolj verjetna možnost za porušitev materiala rokovanje s cevmi, ne predstavlja ustreznega dokaznega standarda o pravno relevantnih dejstvih v tej zadevi: verjetnost je prenizek dokazni standard, izvedenec za materiale pa ni strokovnjak, ki bi lahko ocenjeval, če je bilo polaganje cevi talnega ogrevanja v skladu s pravili stroke in prakse. Sodišče je izpostavilo zapis iz izvedenskega mnenja, da prisotnost razpok na ravnih delih in prisotnost vzdolžnih razpok ni v nasprotju z zaključkom, da je najbolj verjeten razlog za napako v sistemu pri krivljenju/oblikovanju prenizka temperatura cevi pri krivljenju/oblikovanju in polaganju ter da so te lahko posledica napetosti pri odvijanju koluta, večkratnega upogibanja cevi ali ponovnega ravnanja preveč ukrivljenih delov, s tem pa je ravnalo arbitrarno, saj je izvedenec za materiale analiziral le material, ne pa cevi. Izvedenec strojne stroke je izjavil, da ne more z gotovostjo reči, kateri od možnih vzrokov je najverjetnejši in je sam predlagal imenovanje izvedenca za materiale, ta pa je poleg tega, da je podal mnenje glede materiala cevi, presegel okvir svojih nalog in podajal odgovore za nastanek napak, ki sodijo na področje izvedenca strojne stroke. Namen imenovanja izvedenca strojne stroke je bil, da bo imel izvedenec strojne stroke dodatno podlago za svoje izvedensko mnenje. Zato je tožena stranka tudi predlagala, da izvedenec strojne stroke dopolni mnenje glede na ugotovitve izvedenca za materiale. Z zavrnitvijo predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do enakega varstva pravic v postopku oz. do kontradiktornosti.

Nepravilna je tudi opredelitev sodišča do glavnega ugovora tožene stranke. Če so se vgrajevale cevi proizvajalca Totra, je jasno, da je treba za njihovo krivljenje/oblikovanje in polaganje upoštevati njegova navodila. Trditev tožnice, da so navodila proizvajalca in tudi splošne prakse, da morajo biti cevi skladiščene v prostoru, segretem na vsaj 15 -C, in da je to minimalna temperatura pri kateri je dovoljeno ukrivljanje cevi, kar sta povzela izvedenca in tudi sodišče, so brez dokazne podlage. Navodila proizvajalca cevi, vgrajenih v objekt tožnice, namreč ne vsebujejo navodil pri kakšni temperaturi jih je dovoljeno skladiščiti, kriviti, oblikovati oz. polagati. V dokaznem gradivu so navodila drugih proizvajalcev in prodajalcev, iz katerih izhaja, da ne držijo trditve obeh izvedencev, da bi morala biti temperatura višja od 15 -C in da je to splošna praksa, saj bi sicer to predpisovali tudi drugi proizvajalci. Splošnih pravil stroke ni, ampak je treba slediti navodilom posameznega proizvajalca. Zato je brez podlage zaključek, da bi tožena stranka morala poskrbeti za primerno temperaturo v prostoru oz., če so menili, da je temperatura prenizka, z deli počakati.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila napaka grajana v 6-mesečnem roku, saj tudi zapisnik z dne 10. 1. 2017,² ki ga je podpisala tudi tožena stranka, potrjuje, da je bila napaka na talnem gretju prvič zaznana 16. 3. 2016, na ta dan pa je tožnica toženo stranko tudi obvestila o napaki. Že sam zapisnik potrjuje navedbe tožnice, da 22. 2. 2016 ni obvestila tožene stranke o tej napaki. Ker se je prvič pojavila šele 16. 3. 2016, to pojmovno ni mogoče. Tožba, vložena 16. 3. 2017, je zato pravočasna. Pritožba opozarja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo trditvi tožene stranke, da je prišlo do okvare že pred 16. 3. 2016. Zakaj šteje, da se je okvara prvič pojavila 16. 3. 2016 je sodišče pojasnilo v 11. in 12. točki obrazložitve: v 11. je zapisalo, da je toženo stranko tožnica obvestila takoj, ko je zaznala napako, v 12. pa, da je toženo stranko prvič obvestila 16. 3. 2016. To dejstvo (kot je že bilo pojasnjeno) potrjuje zapisnik z dne 10. 1. 2017, kjer je bil datum 16. 3. 2016 ugotovljen kot nesporen, kar pa seveda ovrže trditev tožene stranke, da naj bi prišlo do napake že prej in da jo je tožnica o njej obvestila že pred 16. 3. 2016.

6Tožena stranka v pritožbi trdi, da ni zavajala tožnice, ampak je skušala na vse načine odkriti vzrok za nastanek napake, da je delovala transparentno, odprave napake pa se ni niti lotila, zaradi česar ni jasno zakaj bi veljal daljši prekluzivni rok, oz. zakaj bi tožnica lahko predstavljala izjemo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ugotovljeno napako sanirala s tem, da je montirala dodatno dolivanje vode v sistem talnega ogrevanja (kar je potem povzročilo veliko dodatno namočenost tal in s tem še večjo škodo). Opisano »sanacijo« je ugotovil tudi izvedenec strojne stroke, ki je tak način odprave napake prepoznal kot unikaten primer nestrokovnosti. Res je, da se tožena stranka odprave napake ni lotila na ustrezen način, a to ne pomeni, da se odprave napake ni lotila. Sicer pa se je sodišče prve stopnje ustrezno sklicevalo na sodno prakso VS RS (npr. II Ips 309/2005 in II Ips 7/2011).

7Pritožba navaja, da dokazna ocena glede ugotovitve vzroka za nastanek škode, ne dosega standarda skrbnosti in tudi ni prepričljiva, saj je sodišče prve stopnje v tem delu izhajalo iz obrnjenega dokaznega bremena, da izvajalec za napako odgovarja, če ne dokaže, da vzrok zanjo ne izvira iz njegove sfere. Stališču sodišča prve stopnje ni kaj dodati, pritrjujeta mu tudi sodna praksa³ in pravna teorija.⁴

8Pritožba nadalje govori o izbiri materiala, dostavi in načinu skladiščenja cevi za talno ogrevanje. Povsem prepričljiva je dokazna ocena o tem, da je izbiro materiala tožnica prepustila toženi stranki – kot je bilo pojasnjeno, je bil A. A. (edini družbenik tožene stranke) poznan kot najbolj strokoven v lokalnem okolju ter da uporablja najbolj kvalitetne in najdražje materiale. Da prevoza ni mogel opraviti sin tožnice, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo na podlagi njegove izpovedbe, da ima premajhen kombi, da bi lahko vozil material velikosti Tetra cevi.⁵ Vendar pa dejstvo, kdo je cevi naročil, prevzel, prepeljal in skladiščil niti ni ključno za končno presojo (zato dejstvo, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe delavcev tožene stranke, ki sta izpovedovala, da so bile cevi, ko so prišli na objekt, v originalni embalaži, že tam, ne pomeni procesne kršitve). Izvedenec strojne stroke je med drugim ugotovil, da je bil po vgradnji cevi opravljen preizkus tesnosti in če bi bile cevi mehansko poškodovane pri skladiščenju, ta preizkus z veliko verjetnostjo ne bi uspel. To potrjuje, da cevi očitno niso bile poškodovane med skladiščenjem. V zvezi s preizkusom tesnosti pritožba meni, da gre za nasprotje v izvedeniškem mnenju – če bi se ob polaganju cevi poškodovale, meni, da ne bi prestale tlačnega preizkusa. Na takšno pripombo je odgovorila izvedenka za preiskavo materialov. Ob ukrivljanju pri nizkih temperaturah zaradi prevelike deformacije pride do nastanka znatnih lokalnih napetosti v materialu, ki najprej vodijo do nastanka mikrorazpok (ki niso vidne s prostim očesom), te pa s časom rastejo, kar je lahko večleten proces, in lahko postanejo vidne s prostim očesom, končno pa lahko pride do porušitve ali preloma materiala (26. točka obrazložitve). Tako ne drži, da bi cevi (če bi bile poškodovane zaradi krivljenja ob polaganju) takoj pričele puščati in zato ne bi prestale tlačnega preizkusa, saj gre za večleten proces do porušitve materiala.

9Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato v obravnavani zadevi ključno polaganje cevi. Če je tožena stranka menila, da je v prostoru prehladno za polaganje cevi talnega ogrevanja, bi morala kot strokovnjak s polaganjem počakati do takrat, ko bi bila temperatura ustrezna. A. A. je sicer izpovedal, da je priporočeno, da je ob polaganju v objektu temperatura 5-C ali več, višja kot je, boljše je (o enaki temperaturi za polaganje je izpovedal tudi C. C., ki je dodal, da se, če je temperatura pod 5-C, cevi težko krivijo). Izpovedal je tudi, da temperature v objektu niso merili, kar pa pomeni, da so vse priče o temperaturi v objektu izpovedovale zgolj po občutku. Vgradnja cevi za talno ogrevanje se je izvajala v decembru, priče so povedale, da vhodna vrata še niso bila vgrajena (!). Glede temperature je izvedenec strojne stroke pojasnil, da so cevi Totraterm relativno trde in da dobra praksa priporoča za polaganje teh cevi temperaturo 15-C – višja kot je, manjše je tveganje da pri krivljenju pride do poškodb cevi. Iz spisa je razvidno, da je obstajal priročnik za podno talno gretje Totraterm (A25), za katerega je izvedenec strojne stroke pojasnil, da brez njegovega poznavanja ni mogoče strokovno pravilno projektirati in vgraditi talnega ogrevanja Totraterm. Izvedenec je pojasnil, da dobra praksa priporoča temperaturo vsaj 15-C. Pritožba v zvezi s tem oporeka, da ne držijo trditve izvedencev, da bi morala biti temperatura višja od 15 -C in da je to splošna praksa, saj bi sicer to predpisovali tudi drugi proizvajalci. Pravi še, da splošnih pravil stroke ni, ampak je treba slediti navodilom posameznega proizvajalca cevi talnega ogrevanja. Izvedenec strojne stroke ne govori o splošni, ampak o dobri praksi, za katero je tudi pojasnil, da jo mora monter dobro poznati. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče: tožena stranka bi kot strokovnjak vsekakor morala poznati dobro prakso glede temperature za polaganje Totracevi. Ob tem velja dodati, da je sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve ugotovilo tudi, da je v hrvaški različici Priročnika za podno gretje Totraterm zapisana najprimernejša temperatura za vgradnjo cevi in da je ta 15-C. Kot je razvidno iz priloge A25, ne gre za samostojen priročnik v hrvaškem jeziku, ampak gre slovensko-hrvaški priročnik – v enem stolpcu je slovensko besedilo, neposredno zraven tega pa hrvaško besedilo. Pri navedbi temperature je v hrvaškem besedilu zapisano 15-C, pri slovenskem pa je zapisano le, da je treba cev segrevati, če se polaga »pri nižjih temperaturah«.Ker je poleg slovenskega besedila v hrvaškem jeziku povprečnemu odraslemu (ki ni treba, da je strokovnjak) jasno zapisana temperatura, se tožena stranka ne more sklicevati, da ji ni znano, da bi se Tetracevi polagale pri navedeni temperaturi. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da so delavci tožene stranke vedeli, da višja kot je temperatura, lažje je kriviti cevi in da ni jasno od kje so vedeli, da je primerna temperatura za polaganja Totracevi že 5-C. Očitno je, da obstajajo tako pravila o temperaturi, kot tudi dobra praksa. Kljub temu, da pritožba govori, da ne obstaja splošna praksa glede polaganja cevi talnega ogrevanja, delavci tožene stranke tudi sami govorijo o praksi, ki šteje za primerno temperaturo že 5-C, kar pa se je izkazalo kot neustrezna praksa.

10Iz mnenja Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani je razvidno, da je najbolj verjeten vzrok za napako v sistemu talnega ogrevanja prenizka temperatura pri krivljenju/oblikovanju in polaganju cevi. Pritožba sicer meni, da izvedenca nista odgovorila na vsa vprašanja in da izvedeniški mnenji sodišče ni kritično ocenilo, a pritožbeno sodišče teh pomanjkljivosti ne vidi. Izvedenca sta svoje delo opravila temeljito in prepričljivo, prav tako sta odgovorila vsa ključna vprašanja. Zaradi pomislekov in pripomb tožene stranke na izvedeniško mnenje izvedenca strojne stroke⁶ je bil ravno izveden tudi dokaz z izvedencem za preiskavo materialov. V zvezi s tem tudi ne drži pritožbeno opozorilo, da je sodišče prve stopnje prišlo v nasprotje samo s seboj, ko je v 24. točki ugotovilo, da se izvedenec strojne stroke, ko je bil zaslišan, ni več mogel z gotovostjo izjasniti, kateri od vzrokov je najverjetnejši, in da to za sodišče ni bilo pomembno. Če ne bi bilo pomembno, sodišče ne bi izvajalo dokaza z izvedencem za preiskavo materialov. Zaključek o najverjetnejšem razlogu je sprejelo šele po pridobitvi tega drugega izvedenskega mnenja. Pritožba očita izvedenki za preiskavo materialov, da ni strokovnjak, ki bi ocenjeval, ali je bilo polaganje cevi talnega gretja v skladu s pravili stroke in prakse. To seveda drži, a vendar je kot enega izmed najbolj verjetnih razlogov za puščanje cevi polaganje cevi pri prenizki temperaturi ugotovil tudi izvedenec strojne stroke. Ker pa se ni mogel odločiti izmed več različnih razlogov, je ugotavljanje razlogov dopolnjeno z izvedenko za preiskavo materialov, ki pa je potem izmed razlogov, ki jih je ugotovil izvedenec strojne stroke, kot najbolj verjeten potrdila ravno razlog polaganja cevi pri prenizki temperaturi. Ne držijo pritožbene navedbe, da navodila proizvajalca Totracevi ne vsebujejo ničesar o temperaturi. Tudi, če odmislimo besedilo v hrvaškem jeziku, govorijo namreč navodila o tem (kar pove tudi izvedenka), da je treba cevi pred polaganjem segrevati, če se polagajo pri nižji temperaturi, kar je izvedenka za preiskavo materialov obrazložila kot sobno temperaturo (kot je izpovedala na glavni obravnavi, gre za 20, 19, mogoče 15 -C).

11Nadalje pritožba opozarja, da naj bi sodišče izvedencu za preiskavo materialov začrtalo zelo ozek krog nalog, saj izvedenka večkrat poudarila, da je predmet izvedenskega mnenja samo material, narejena je bila samo preiskava termičnih lastnosti materiala cevi. Izvedenka je nalogo pojasnila na list. št. 311 spisa – med drugimi je bila ta, da po opravljeni preiskavi pojasni, kateri od vzrokov, ki jih je za izliv vode iz sistema talnega ogrevanja ugotovil izvedenec strojne stroke, je glede na sestavo materiala in naravo razpok na ceveh najverjetnejši za puščanje vode 5 let po vgradnji. To torej pokriva tisto, kar je izvedenka naredila. Res je večkrat izjavila, da je preiskovala material, ne pa cevi, dodala pa je, da je lastnost cevi odvisna tudi od materiala (cev bi kljub istemu materialu imela drugačne mehanske lastnosti, če bi bila njena stena tanjša ali debelejša). Pri tem je bistveno, da je izvedenka analizirala cevi, ki so bile vgrajene pri tožeči stranki in na podlagi raziskav teh cevi podala svoje mnenje: ni šlo za hipotetično preiskavo materiala, iz katerega naj bi bile narejene cevi, ampak je preiskovala sporne cevi. Izvedenka je pojasnila, da pri polaganju cevi glede na navodila proizvajalca pride do prevelike sile, kadar so temperature pod sobno temperaturo. Sile v materialu, ki so posledica temperature pri kateri se krivi točno določena cev točno določene debeline, so vsekakor področje, ki ga pokriva izvedenka za preiskavo materialov.

12Še o dokaznem standardu, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje napravilo zaključek o vzroku za napako na talnem ogrevanju. Čeprav je sicer za vsebinsko odločanje o pravno relevantnih dejstvih potrebna gotovost, pa sodna praksa dopušča, da je v določenih primerih, ko je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, dopustno znižanje dokaznega standarda, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Nižji dokazni standard se sprejme v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena, kar je zaradi specifičnih strokovnih vprašanj podano po presoji pritožbenega sodišča tudi v tem primeru.⁷

13Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodb0 potrdilo (353. člena Zakona o pravdnem postopku,⁸ v nadaljevanju: ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 164. členu ZPP.

¹ Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami (v nadaljevanju: OZ).
² Ne drži torej, kar navaja pritožba, da tožnica pa razen svojega zaslišanja ni predložila drugega dokaza, saj je predložila navedeni zapisnik.
³ Npr. VSL sodba I Cpg 59/2011, VSL sodba I Cpg 100/2011, VSL sodba II Cp 2153/2010, VSL Sodba II Cpg 575/2020 in druge.
⁴ N. Plavšak, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba 2003, str. 215; D. Možina: Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, v: Podjetje in delo 2/2016, str. 266-267.
⁵ Velikost kombija je seveda nekaj objektivnega, zato priči v tem delu izpovedbe ni mogoče odrekati verodostojnosti zaradi sorodstva s tožnico.
⁶ Pritožba v opombi 1 navaja vprašanja, na katere izvedenec na j ne bi odgovoril.
⁷ Glej npr. VSK Sodba I Cp 830/2016, VSL sodba I Cp 3490/2013, VSL Sodba I Cpg 402/2021, VSRS Sodba I Ips 346/2007 in druge.
⁸ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.