VSL Sodba I Cp 1092/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka od zneska 323,47 EUR plačati zakonske zamudne obresti od 6. 9. 2019 dalje do plačila, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 323,47 EUR za 5. 9. 2019 in za plačilo 298,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2019 dalje pa se zavrne;

- v II. točki izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 144,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Med pravdnima strankama poteka spor o plačilu stroškov odvetniških storitev. Ni sporno, da je tožnik za toženko takšne storitve opravljal, a mu je toženka dano pooblastilo preklicala. Tožnik zahteva plačilo svojih storitev po dveh izdanih računih: prvem - za storitve, ki so bile opravljene pred preklicem pooblastila, za znesek 323,47 EUR, z zapadlostjo plačila 5. 9. 2019, in drugem - za storitve, opravljene po preklicu pooblastila, za znesek 298,66 EUR, z zapadlostjo 12. 10. 2019.

2Prvostopenjsko sodišče je zahtevku v celoti ugodilo. Toženki je naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov.

3Zoper sodbo je toženka vložila pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter brez izrecne pritožbene izjave, ali sodbo izpodbija deloma ali v celoti. Navaja, da se je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno oprlo na določbo četrtega odstavka 99. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpostavlja, da je bilo v konkretnem primeru pooblastilo preklicano in ne odpovedano. Meni, da storitev, ki jih je tožnik opravil po preklicu, ni dolžna plačati, ker jih ni naročila. Višjemu sodišču (smiselno) predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, skupaj s stroškovno posledico; podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4Tožnik v odgovoru meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se ob odsotnosti toženkine jasne in nedvoumne izjave o tem, v katerem delu izpodbija sodbo, kar je sicer obvezna sestavina pritožbe (335. člen ZPP), domneva, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s toženkinim pritožbenim interesom (prvi odstavek 350. člena ZPP). Čeprav pritožbene navedbe vsebinsko merijo le na drugo izdani račun (in pravno podlago, ki je bila uporabljena za ugoditev temu delu zahtevka), bi morala toženka, če je pritožbeno presojo dejansko želela omejiti le na ta del, to konkretno izraziti.¹ Šteje se, da toženka sodbo izpodbija v celoti.

7Odvetniško zastopanje stranke temelji na dveh pravnoposlovnih podlagah. S pooblastilom, tj. zunanjim razmerjem, ki ga stranka da odvetniku, slednjemu podeljuje upravičenje za zastopanje (74. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Z mandatno pogodbo, tj. tipičnim notranjim razmerjem, pa se za odvetnika ustvarja obveznost zastopanja: opravljanje poslov v imenu in na račun stranke, za stranko pa obveznost plačila teh storitev (766. člen OZ). S tem, ko je toženka preklicala dano pooblastilo in od tožnika zahtevala vračilo dokumentacije, je konkludentno prenehalo vzpostavljeno mandatno razmerje. Tožnik od preklica dalje ni imel pravice, še manj pa obveznosti, opravljanja odvetniških storitev.

8Pritožnica prvostopenjskemu sodišču utemeljeno očita pomanjkanje razločevanja preklica in odpovedi pooblastila.² Določba četrtega odstavka 99. člena ZPP, ki ji vsebinsko ustreza tretji odstavek 12. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), na katerega se sklicuje tožnik, velja le za situacije, ko odvetnik stranki odpove pooblastilo. V takšnih primerih je pomembno, da je stranka zavarovana tako, da mora odvetnik navkljub odpovedi še mesec dni opravljati zanjo procesna dejanja, ki so nujna za odvrnitev grozeče škode. Če pa pooblastilo prekliče stranka, s tem sama in vedoma sprejeme riziko nastanka škode, saj izrazi, da odvetniških storitev ne želi več. Takrat potrebe po prej predstavljenem varovanju ni.

9Tožnik je po preklicu pooblastila res vložil sporni vlogi, vendar je to storil samoiniciativno in brez pravne podlage, ki bi ga k temu zavezovala. Zrcalno to pomeni, da toženka k plačilu teh storitev ni bila (več) zavezana. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je zahtevek za plačilo drugo izdanega računa, tj. odvetniških storitev po preklicu pooblastila, neutemeljen.

10Obratno pa velja za račun, v katerem so zajete storitve, ki jih je tožnik opravil pred preklicem. O tem, zakaj je zahtevek v tem delu utemeljen, je prvostopenjsko sodišče navedlo jasne in pravilne razloge. Ker gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, je pritožbeno sodišče vezano na dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je terjatev po tem računu zapadla v plačilo 5. 9. 2019 (prvi odstavek 443. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP). Takrat je bila toženka dolžna plačati storitev, a na ta dan še ni bila v zamudi. Ker so zakonske zamudne obresti posledica zamude, in ne (že) zapadlosti (prvi odstavek 378. člena OZ), je tožnik do njih upravičen šele od naslednjega dne dalje (prvi odstavek 299. člena OZ). Tudi v tem delu je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

11Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi in ob uporabi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da od prisojenega zneska 323,47 EUR tečejo zakonske zamudne obresti šele od 6. 9. 2019 dalje; zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za 5. 9. 2019 od zneska 323,47 EUR ter za znesek 298,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2019 dalje pa je zavrnilo.

12Tako spremenjena vsebinska odločitev narekuje tudi poseg v odločitev o pravdnih stroških. Ker je po spremembi izpodbijane sodbe uspeh pravdnih strank približno enak, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Odločitev o pritožbenih stroških temelji na toženkinem (približno) polovičnem uspehu s pritožbo (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo, da ji mora tožnik povrniti polovico priznanih potrebnih stroškov (strošek priprave pritožbe - 250 točk, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV na odvetniške storitve in sodno takso v višini 102 EUR; ne pa tudi stroška konference s stranko in prejema sodbe, ker slednje ne predstavlja samostojne odvetniške storitve), kar ob upoštevanju aktualne vrednosti odvetniške točke znaša 144,33 EUR. Tožnik ji mora stroške povrniti v 8 dneh (četrti odstavek 458. v zvezi s 313. členom ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (378. člen OZ).

¹ O pomenu pritožbene izjave v izključitvenem smislu J. Zobec, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 412 in naslednja.
² Iz prvega odstavka 99. člena ZPP povsem jasno izhaja, da je akt preklica pooblastila pridržan stranki, pooblaščenec pa ji dano pooblastilo lahko odpove.