12. člen ZOdv

V obravnavanem primeru je bila tožba nesklepčna po višini. Iz trditev v dopolnitvi tožbe ni mogoče ugotoviti, zakaj bi bil zahtevek utemeljen ravno v tej višini. Tožnica namreč ni navedla zneska najemnine, zneskov po vtoževanih računih, način upoštevanja plačil toženke, predvsem pa ni pojasnila zakaj je vsak račun izdan v višjem znesku kot je pogodbena dogovorjena najemnina. V nadaljnji pripravljalni vlogi pa je bila prekludirana z navajanjem novih dejstev.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Ko odvetnik stranki odpove pooblastilo je pomembno, da je stranka zavarovana tako, da mora odvetnik navkljub odpovedi še mesec dni opravljati zanjo procesna dejanja, ki so nujna za odvrnitev grozeče škode. Če pa pooblastilo prekliče stranka, s tem sama in vedoma sprejeme riziko nastanka škode, saj izrazi, da odvetniških storitev ne želi več. Takrat potrebe po prej predstavljenem varovanju ni.

Kadar je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, mora slednjega na to opozoriti in zahtevati nova navodila. Odvetnik je ravnal korektno, ko je tožnici predstavil svoje stališče glede zastaranja odškodninskega zahtevka, nato pa je prišlo do njunega razhoda, prevzema dokumentacije in odpovedi (oziroma morebiti preklica) pooblastilnega razmerja. V skladu z 12. členom Zakona o odvetništvu lahko stranka pooblastilo v vsakem času prekliče, odvetnik pa ga lahko ob vsakem času odpove, zato takšnega ravnanja tudi ni mogoče šteti kot nedopustnega. Ker pooblastilnega razmerja torej ni bilo več, odvetnikova nevložitev tožbe zoper odvetnico B. in odgovornostno zavarovalnico ne predstavlja kršitve dolžnosti iz mandatne pogodbe ali pravil odvetniške stroke oziroma etike.

Zagovornik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 12. člena ZOdv in krivdo za nevloženo pritožbo zoper sodbo, oziroma za zamudo roka, povsem neupravičeno pripisuje obtoženkinemu prejšnjemu zagovorniku.

Toženca s podpisom dogovora o plačilu obveznosti svoj dolg tako po temelju kot po višini pripoznala, saj sta priznala, da je tožnica delala in še vedno dela za njiju in da ji iz tega naslova dolgujeta 3.700,00 EUR, kar sta se zavezala poravnati. Prvi toženec je bil pravočasno seznanjen, da bo sodišče v njegovi zadevi opravilo narok in da ga vabi na zaslišanje (z vabilom na zaslišanje), z izrecnimi pojasnili in opozorili glede nenavzočnosti, ki pa jih prvi toženec ni spoštoval. Ne zatrjevano ne dokazano ni bilo, da prvi toženec na naroku ni bil sposoben sodelovati.

Ker pritožba ni bila podpisana, je stališče izpodbijanega sklepa o njeni nepopolnosti pravilno.

Do odstopa od mandatne pogodbe je bil toženec upravičen skladno z določbo 783. člena OZ in 12. člena Zakona o odvetništvu, po katerem lahko odvetnik v vsakem času odpove pooblastilo.

Razmerje med odvetnikom in stranko je osebno razmerje, ki mora temeljiti na zaupanju, zato narava pravnega posla izključuje odškodninsko odgovornost stranke, ki z odvetnikom zaradi nezaupanja ne želi več sodelovati (prekliče pooblastilo za zastopanje), tudi če objektivnih razlogov za odpoved mandatne pogodbe pogodbe ni.

Funkcija likvidacijskega ali stečajnega upravitelja sama po sebi ne pomeni tolikšne povezanosti s sodnico, da bi bil to zadosten razlog za njeno izločitev. Drugačni neprimerni stiki med upraviteljem oz. upraviteljico in sodnico pa niso ne opredeljeni ne dokazani. Oteževanje postopka z nenehnimi zahtevami za izločitev pomeni izkoriščanje procesnih pravic v nasprotju z namenom, za katerega so predvidene. Ker so procesna ravnanja, ki pomenijo zlorabo procesnih pravic, protipravna in zato nična, jih sodišče ne sme upoštevati. Nestrinjanje z sodničinimi odločitvami in vodenjem postopka samo po sebi ni izločitveni razlog. To so razlogi za izpodbijanje odločb s predpisanimi pravnimi sredstvi in se njihova utemeljenost presoja v postopkih v zvezi s temi sredstvi. Načeloma praksa in teorija izenačujeta vrednost in učinke cesionarjevega obvestila z naznanitvijo. Učinke pa zavračata, če iz okoliščin izhaja, da se na cesionarjevo obvestilo ni mogoče zanesti. Prav za takšno situacijo gre v tem primeru. Dolžnik se na cesionarjevo obvestilo s priloženo pogodbo brez datuma, žiga in navedbe, kdo jo je za cesionarja sploh podpisal, ni mogel zanesti. Zato je njegova izpolnitev ce

Po drugem odstavku 12. člena Zakona o odvetništvu je odvetnik dolžan še en mesec po odpovedi pooblastila opravljati dejanja za stranko, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko v tem času nastala. Ker ob izteku meseca dni po odpovedi pooblastila odškodninska terjatev zoper zavarovalnico še ni zastarala, odvetnik s tem, ko ni vložil tožbe oziroma tožnice ni opozoril na zastaralni rok, ni kršil svoje dolžnosti iz mandatne pogodbe, ali pravil odvetniške stroke oziroma etike.

Ker obsojenec v delu pritožbenega postopka (po vložitvi pritožb) ni imel zagovornika, ki bi moral biti postavljen po uradni dolžnosti, je v konkretni zadevi odgovor na vprašanje, ali je zaradi odsotnosti zagovornika prišlo do omejitve oziroma kršitve pravic obrambe, ki je imela za posledico nezakonitost sodbe, odvisen od presoje, ali bi postavitev zagovornika po uradni dolžnosti v fazi pritožbenega postopka, v kateri je zagovornik, ki je obsojencu odpovedal pooblastilo, vložil pritožbo zoper prvostopno sodbo in v kateri so pritožbeni roki za vse upravičence do pritožbe že potekli, lahko bistveno vplivala na odločitev pritožbenega sodišča. Tudi v primeru, če bi bil postavljen zagovornik na seji pritožbenega senata (zagovornik, ki je vložil pritožbo, ni postavil zahteve v smislu 1. odstavka 378. člena ZKP), bi imel le pravico, da pojasni pritožbena stališča. Seje pritožbenega senata po 378. členu ZKP namreč ni mogoče enačiti z obravnavo po 380. členu ZKP, zato so lahko pojasnila strank iz 3. odstavka 378. člena ZKP dana le v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in jih ni dovoljeno širiti z razlogi, ki jih niso uveljavljale v pritožbi. Okoliščina, da je stalna sodna