VSM Sodba II Kp 29398/2019

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 29398/2019 z dne 29. 12. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 9. 6. 2019 od 18.50 ure do 10. 6. 2019 do 00.30 ure. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožbenemu sodišču je bil predložen še odgovor na pritožbo oškodovankine pooblaščenke, kar ni pravilno. Razen, ko je oškodovanec hkrati stranka v postopku ali če se obdolženec pritoži zaradi oškodovancu prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, se namreč pritožba vroča v odgovor oškodovancu,¹ kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

4Pritožba ni utemeljena.

5V okviru bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba smiselno zatrjuje, da so razlogi sodbe v precejšni meri s seboj v nasprotju, kar je neutemeljeno. Iz pritožbenih navedb, da je prvostopenjsko sodišče nekaterim pričam odreklo verodostojnost z razlago, da gre za sorodnike obdolženca, ter na drugi strani upoštevalo izpovedbe oškodovankinih sorodnikov, je namreč razbrati, da ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je predmet samostojne pritožbene obravnave.

6Izmed vseh uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov zagovornik v nadaljevanju konkretizira zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kajti iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da izraža nestrinjanje z oceno dejanskega stanja, saj glede izvedenih dokazov ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi. Neobrazložene pritožbe v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zato ni bilo mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

7Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva natančno razjasnilo, pravilno je tudi ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil očitano mu kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

8Bistvo pritožbenih navedb je v graji, da je sodišče prve stopnje zmotno naklonilo vero izpovedbi oškodovanke, ki se je v preiskavi pričanju odrekla in je celo sama povedala, da z obdolžencem nimata več stikov ter opisovala dogodek, ki sploh ni pod obtožbo. Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje pričama B. B. in C. C. odreklo verodostojnost z razlago, da gre za sorodnici obdolženca, hkrati pa je upoštevalo izpovedbe oškodovankinih sorodnikov, pri čemer D. D., vezano na očitke iz obtožnice, obdolženca sploh ni v ničemer obremenil.

9Zagovornik nima prav. Ne gre prezreti, da storitev kaznivega dejanja v inkriminiranem obdobju ne potrjuje le izpovedba oškodovanke G. G. (točke 9-13 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki je obdolženca obremenila v fazi glavne obravnave,² temveč se je sodišče prve stopnje zanesljivo oprlo še na skladne izpovedbe drugih zaslišanih prič, in sicer H. H. (oškodovankinega strica) ter E. E. (oškodovankinega brata), F. F. (oškodovankine babice) in D. D. (oškodovankinega dedka), s katerimi sta oškodovanka in obdolženec živela v času storitve kaznivega dejanja in ki so kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju potrdile oškodovankino izpovedbo. Kot izhaja iz točk 15-18 obrazložitve izpodbijane sodbe, so navedene priče skladno potrdile tako neposredno zaznano psihično nasilje obdolženca do oškodovanke (vpitje, grožnje, nadzorovanje ter zmerjanje z žaljivkami, da je prasica in kurba, kar je z določnimi besedami potrdila priča F. F.), kot tudi fizično nasilje (udarjanje in metanje preko postelje), ki ga navedene priče sicer niso neposredno zaznale, temveč so v obliki modric po obrazu, rokah in nogah oškodovanke opazile posledice tega nasilja. Oškodovankino verodostojnost pa potrjujejo tudi fotografije poškodb in ostali dokazi v spisu, ki se nanašajo na dogodek z dne 9. 6. 2019, ki sicer ni predmet obravnavne obtožbe, vendar je kljub drugačnim pritožbenim izvajanjem lahko podlaga za presojo verodostojnosti izpovedb posameznih prič. Verodostojnost prič, ki so oškodovankini sorodniki, je sodišče prve stopnje tehtno obrazložilo v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe ter v tem okviru povzelo tudi obdolženčev zagovor iz faze preiskave, ko je slednji priznal, da je oškodovanko med prepiri večkrat žalil ter jo ob dogodku dne 9. 6. 2019 dvakrat z roko udaril po obrazu. Verodostojnost prič C. C. (obdolženčeve izvenzakonske partnerke, ki oškodovanke osebno ne pozna) in B. B. (obdolženčeve sestre), katera je potrdila, da sta se obdolženec in oškodovanka kregala, pa je sodišče prve stopnje presodilo in tehtno obrazložilo v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pravilno navedlo, da sta navedeni priči s svojima izpovedbama skušali minimizirati vlogo obdolženca. Za razliko od oškodovankinih sorodnikov, obdolženčeva sestra B. B., kot to v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v inkriminiranem obdobju ni živela z oškodovanko in obdolžencem in tako po oceni pritožbenega sodišča dogajanja pod obtožbo ni mogla zaznati. Dogajanja pa ni mogla zaznati niti priča C. C., ki je za obravnavane dogodke izvedela od obdolženca. Pritožbene navedbe o tem, da si je sodišče prve stopnje prišlo v nasprotje pri presoji verodostojnosti prič, ki jih povezuje sorodstveno razmerje z oškodovanko na eni strani in obdolžencem na drugi strani, se tako po oceni pritožbenega sodišča izkažejo za povsem neutemeljene.

10Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da D. D. vezano na očitke iz obtožnice obdolženca sploh ni v ničemer obremenil. Navedeno ne drži. Kot izhaja iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, je namreč D. D. zaslišan kot priča izpovedal, da je bil obdolženec do oškodovanke psihično in fizično nasilen, saj je večkrat slišal, kako jo je žalil in jo pretepal, pri čemer je pojasnil, da je oškodovanka pričela „plava“ hoditi naokrog po rojstvu otroka, ki se je po podatkih spisa rodil 3. 1. 2018, kar je v inkriminiranem obdobju. Glede na navedeno pritožba z nasprotnimi navedbami ne more biti uspešna.

11Pritožbene navedbe o tem, da je oškodovanka sama povedala, da z obdolžencem več nimata stika, pa se izkažejo za povsem nerelevantne, saj je to okoliščino z navedbo, da oškodovanka in obdolženec več ne živita skupaj, v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12V nadaljevanju pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati SMS sporočilo, v katerem je oškodovanka obdolžencu grozila, da mu bo odrezala spolovilo, ne pa tega smiselno tolerirati s povzemanjem njene izpovedbe, da ji je žal, da je to napisala. Tudi tej pritožbeni navedbi ni mogoče slediti, saj iz točke 14 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče v celoti, torej vključno z njeno opredelitvijo glede vsebine poslanega sporočila, sledilo izpovedbi oškodovanke, ki jo je ocenilo kot odkritosrčno in prepričljivo. Navedenemu stališču v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče, ki je upoštevalo celoten pogovor in ne zgolj vsebine izpostavljenega sporočila. Ob pregledu SMS korespondence med obdolžencem in oškodovanko (l. št. 281), iz katere je razvidno, da je obdolženec pred tem sporočilom oškodovanki posredoval simbol, ki izraža čustvo, za tem sporočilom pa ji je napisal, da bi mogli njej že zdavnaj kaj odrezati ter nato nadaljeval, da se mu bo izpraznil telefon, je tako mogoče zaključiti, da obdolženec tega sporočila ni dojel kot grožnje, zato po oceni pritožbenega sodišča nima nobenega vpliva na ostale ugotovljene okoliščine v zvezi z njegovo krivdo.

13Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovorniku v delu, ko slednji navaja, da iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, vendar ob tem opozarja, da tega ni prezrlo niti sodišče prve stopnje, ki je v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da se poškodbeni list v prilogi C1 nanaša na dogodek z dne 9. 6. 2019, ki ni pod obtožbo, vendar kaže na to, da je bil obdolženec do oškodovanke fizično nasilen po tem, ko sta slednja ponovno zaživela skupaj.

14Pritožba nadalje še izpostavi, da je sodišče prve stopnje kljub posebni komunikaciji in pretiranemu čustvenemu odzivanju obeh zakoncev (pravilno izvenzakonskih partnerjev) ravnanje obdolženca štelo kot izvršitev kaznivega dejanja. To ne drži. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč nedvomno izhaja, da je obdolženec izpolnil vse objektivne in subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, kar pomeni, da se takšno pritožbeno polemiziranje izkaže za povsem neutemeljeno.

15Po oceni pritožbe pa sodišče prve stopnje tudi ni ničesar raziskalo glede prištevnosti oziroma bistveno zmanjšane prištevnosti obdolženca, zato v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno govori o direktnem naklepu. Ob zdravstvenih težavah obdolženca, razvidnih iz medicinske dokumentacije, brez izvedenca psihiatrične stroke tako ni mogoče govoriti o krivdi v takšni obliki. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje se je namreč v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno opredelilo glede obdolženčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja (od oktobra 2017 do konca leta 2018) ter pri tem izpostavilo, da se v njegovo prištevnost med postopkom ni porajal kakšen dvom in da na kaj takšnega ni opozarjala niti nobena izmed strank. Poleg navedenega je sodišče prve stopnje v točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da je iz odpustnega pisma UKC Maribor z dne 10. 10. 2014 (priloga C6) razvidno, da je imel obdolženec samomorilna nagnjenja, še preden sta z oškodovanko postala izvenzakonska partnerja. V zvezi z navedeno dokumentacijo, ki je bila 4. 11. 2021 v spis vložena s strani pooblaščenca oškodovanke, je obdolženčev zagovornik takrat uveljavljal prekluzijo (l. št. 358/13), nato pa je v zaključni besedi izpostavil, da bi bilo treba upoštevati medicinsko dokumentacijo, ki je v spisu (l. št. 505). Ob tem ko obramba za inkriminirano obdobje ni izkazala nobene dejanske podlage, ki bi sodišču prve stopnje vzbujala sum, da bi bila sposobnost razumevanja in obvladovanja obdolženca v tem obdobju okrnjena, je pritožbene navedbe glede neraziskane prištevnosti in potrebe po postavitvi sodnega izvedenca šteti kot pritožbeno novoto. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej, čemur pa obramba v obravnavani pritožbi ni zadostila. Poleg navedenega pa se po oceni pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ob pregledu medicinske dokumentacije obdolženca v prilogi C6, ki je datirana tri leta pred začetkom inkriminiranega obdobja, niti ni mogel pojaviti kakršenkoli dvom glede obdolženčeve prištevnosti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da je prištevnost naravna presumpcija oziroma domneva, katere obstoj se v postopku ne dokazuje. Mogoče je dokazovati nasprotno, to je neprištevnost, oziroma bistveno zmanjšano prištevnost, pri čemer se vse navedeno dokazuje le, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali zaradi takšnega stanja ali kakšne druge trajne in hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana (prvi odstavek 265. člena ZKP). Na splošno je dokazno breme sicer na državnem tožilcu, vendar pa je v primeru dvomov v prištevnost tudi dolžnost obdolženca oziroma obrambe vzbuditi sum v to domnevo. Ob navedenem, ko tudi sodišče prve stopnje ni podvomilo v prištevnost obdolženca, po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe po postavitvi izvedenca psihiatra. Pritožba tako ne more prepričati niti z navedbami, da obdolženec v obravnavani zadevi ni ravnal z direktnim naklepom, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe.

16Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri izrekanju kazenske sankcije napačno ocenilo predkaznovanost obdolženca glede na to, kdaj je storil očitano mu kaznivo dejanje. Obdolženec je namreč kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 storil v obdobju od oktobra 2017 do konca leta 2018, kot izhaja iz IKE na l. št. 474, pa je bil za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 pravnomočno kaznovan 2. 9. 2022, torej gre za pokaznovanost in ne predkaznovanost. Čeprav je sodišče prve stopnje predkaznovanost obdolženca napačno ocenilo, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo ostale okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo ustrezno dolgo kazen zapora kot tudi ustrezno preizkusno dobo ter na podlagi 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštelo še čas pridržanja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za kakršnokoli spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

17Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 814.
² Iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta obdolženec in oškodovanka v fazi preiskave ponovno zaživela v izvenzakonski skupnosti, zato je oškodovanka takrat uporabila pravico priviligirane priče in se odrekla pričevanju, pri čemer prvostopenjsko sodišče na tej okoliščini pravilno ni utemeljevalo obdolženčeve krivde.