UPRS Sodba I U 450/2022-18

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Krško št. 214-373/2021-6219-22 z dne 26. 8. 2021 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 214-925/2021/2 (123-04) z dne 28. 2. 2021 (pravilno 28. 2. 2022) odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po tretjem odstavku 52. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožena stranka se pri svoji odločitvi glede zavrnitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje sklicuje na določilo tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, ki med pogoji za izdajo dovoljenja določa tudi, da ima tujec zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. V skladu z šestim odstavkom 3. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (v nadaljevanju Pravilnik) se pri tujcu, ki opravlja dejavnost samostojnega podjetnika, izpolnjevanje pogojev zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje z dohodki, prejetimi v koledarskem letu pred letom vložitve prošnje za podaljšanje dovoljenja za prebivanje oziroma v koledarskem letu pred letom odločanja pristojnega organa o prošnji za podaljšanje dovoljenja za prebivanje. Po 5. členu Pravilnika pa lahko tujec izpolnjevanje pogojev zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje tudi s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali tujini, kjer mora biti razviden promet na računu za najmanj preteklih šest mesecev in za mesec odločanja organa.

3Prvostopenjski organ je ugotavljal izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje na podlagi podatkov Finančnega urada Brežice. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v letu 2020 mesečno prejel 584,08 EUR, za dva družinska člana pa bi bila potrebna sredstva v višini 639,47 EUR. Dne 24. 5. 2021 je tožnik vložil tudi vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje za ženo A. A. Za tričlansko družino bi bila potrebna mesečna sredstva v višini 868,71 EUR. Pred izdajo odločbe je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožnik je dostavil izpis iz prometa tekočega računa za obdobje od 1. 1. 2021 do 10. 6. 2021 in izpis iz prometa na varčevalnem računu na dan 10. 6. 2021. Tožnik je imel 10. 6. 2021 na varčevalnem računu sredstva v višini 3.650,09 EUR, medtem ko promet za najmanj preteklih šest mesecev ni razviden. Iz vseh navedenih razlogov niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, ker tožnik nima izkazani zadostnih sredstev za preživljanje.

4Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

5Tožnik v tožbi meni, da je v celoti zadostil vsem zahtevam prvostopenjskega organa. Toženi stranki je tudi sporočil, da je s 1. 1. 2021 prestopil iz normiranega s. p.-ja na dejanski s. p., da na bančni račun prejema prilive B., d. o. o., da prejema otroški dodatek, da ima še sredstva na varčevalnem računu, kar vse bi bilo treba upoštevati. Treba bi bilo upoštevati, da ni več opravljal samostojne dejavnosti na podlagi normiranih dohodkov, ampak je DDV zavezanec. Če to ni upošteval prvostopenjski organ, bi moral drugostopenjski organ. Predložil je tudi izkaz poslovnega izida in je čisti prihodek iz poslovanja za čas od 1. 1. 2021 do 31. 5. 2021 12.264,70 EUR, od 1. 1. 2021 do 30. 6. 2021 pa 14.765,07 EUR. Čisti prihodek se je ves čas povečeval. Ne strinja se s stališčem, da se upošteva leto 2020, ne pa tudi leto 2021. Dohodek na mesečni oziroma letni ravni je bistveno višji kot čisti dobiček. Ima konstantne dohodke iz naslova opravljanja dejavnosti, ki na mesečni ravni presegajo 2.000,00 EUR, kar pa močno presega mesečna sredstva, ki so potrebna. Ni sporno, da iz podatkov spisa ne izhaja, ali je bilo tožnikovi ženi izdano dovoljenje za prvo začasno prebivanje v Sloveniji, da bi se jo lahko upoštevalo pri mesečnem dohodku. Zgolj podaja vloge ne pomeni, da se tožnikovo ženo upošteva kot člana družine. Prav tako se nahaja v spisu dokazilo glede stanja sredstev na varčevalnem računu, ko je na dan 10. 6. 2021 znašalo 3.650,09 EUR, v spisu pa se nahaja tudi izpis promet na varčevalnem računu za čas od 1. 1. 2020 do 10. 9. 2021. Na dan 10. 9. 2021 je bilo razpoložljivo stanje 2.988,65 EUR. Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista upoštevala sredstev na varčevalnem računu. Tožnik je prepričan, da so podani vsi pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da določilo šestega odstavka 3. člena Pravilnika med drugim določa, da se za tujca, ki opravlja dejavnost samostojnega podjetnika posameznika, in tujca, ki samostojno opravlja dejavnost kot poklic in katerega dobiček se ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in od normiranih odhodkov, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje z dobičkom, doseženim z opravljanjem dejavnosti v koledarskem letu pred letom vložitve prošnje za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje. Tožnik je prošnjo za izdajo dovoljenja vložil 19. 3. 2021, prvostopenjski organ je odločil z odločbo z dne 26. 8. 2021 in je bilo pravilno, da se je pri izračunu zadostnih sredstev za preživljanje upošteval dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti v letu 2020, to pomeni v koledarskem letu pred vložitvijo prošnje za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje. Tožena stranka se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da sta oba organa nepravilno upoštevala tričlansko družino, ker je tožnik šele 24. 5. 2021 vložil prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine z ženo. Tako ženo kot sina je dolžan tožnik po zakonu države, katere državljan je, preživljati. Tožena stranka je tudi obrazložila, zakaj ni upoštevala potrdila o sredstvih na varčevalnem računu pri izračunu višine sredstev za preživljanje. Pravilnik v 5. členu določa, da mora biti razviden promet na računu za najmanj preteklih šest mesecev in za mesec, v katerem se vlaga prošnja. Tožnik je v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje predložil izpisek banke T., d. d. z dne 16. 3. 2021 in izpisek z dne 10. 6. 2021 o stanju na varčevalnem računu. Iz tega je razvidno stanje denarnih sredstev na oba datuma, vendar tega ni bilo možno upoštevati, ker ni bilo potrdila banke ali hranilnice o prometu za najmanj preteklih šest mesecev in za mesec, v katerem je vložil prošnjo. Tožnik je bil pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno seznanjen, kakšne vrste potrdila o sredstvih na varčevalnem računu je treba predložiti. Tožnik je sicer predložil tudi izpisek z dne 10. 9. 2021, vendar pa gre po stališču tožene stranke za nova dejstva in nove dokaze v pritožbenem postopku, ki se po tretjem odstavku 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko upoštevajo kot pritožbeni razlog le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti. Izpisek, izdan 10. 9. 2021, pa v času odločanja organa prve stopnje ni obstajal. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na tretji odstavek 33. člena ZTuj-2, ki med pogoji, ki jih mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, izpolnjevati, določa tudi to, da mora imeti zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, in sicer mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Na podlagi ZTuj-2 je bil sprejet Pravilnik. Pravilnik določa način ugotavljanja izpolnjevanja pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, ki jih tretji odstavek 33. člena in drugi odstavek 36. člena ZTuj-2 določata kot pogoj za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1. člena Pravilnika). Pravilnik v prvem odstavku 5. člena določa, da lahko tujec izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali tujini. Iz potrdila banke ali hranilnice o prometu na računu mora biti razviden promet na računu za najmanj preteklih šest mesecev in za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesec odločanja pristojnega organa o prošnji. Sodišče se strinja s tožbenim očitkom, da sredstva na varčevalnem računu neutemeljeno niso bila upoštevana, to pa iz razlogov, kot bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

9Tožnik je bil z dopisom prvostopenjskega organa št. 214-373/2021/15 z dne 25. 5. 2021 seznanjen z ugotovitvami pred izdajo odločbe. Pri tem je bil seznanjen s tem, da iz pridobljenih podatkov FURS Brežice z dne 22. 4. 2021 izhaja, da njegov dohodek iz opravljanja dejavnosti z upoštevanjem normiranih stroškov za leto 2019 znaša 389,50 EUR mesečno in za leto 2020 423,62 EUR mesečno. Nadalje je navedeno, da je prvostopenjski organ pridobil tudi podatke o višini otroškega dodatka. Pojasnjeno je bilo, da so mesečno potrebna sredstva v višini 639,47 EUR, prvostopenjski organ pa je pri izračunu ugotovil, da je tožnik prejel 3.255,78 EUR od potrebnih 3.836,82 EUR. Na podlagi takega dejanskega stanja je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogoja o zadostnih sredstev za preživljanje v Republiki Sloveniji, ker ni izkazal sredstva za preživljanje v zadostni višini za dvočlansko družino. Poleg tega je bilo še navedeno, da na dan 22. 4. 2021 izkazuje neporavnane davčne obveznosti, kar je bilo predočeno kot razlog za zavrnitev dovoljenja po 6. alineji 55. člena ZTuj-2 (ta razlog v izpodbijani odločbi sicer ni naveden kot razlog za zavrnitev). Tožnik je imel možnost, da se v roku 10 dni od prejema tega dopisa do tega opredeli.

10Torej je bil tožnik v skladu z 9. in 146. členom ZUP seznanjen s tem, da ima organ zadržek do izdaje pozitivne odločbe zaradi prenizkih dohodkov in neporavnane davčne obveznosti na dan 22. 4. 2021. V tem dopisu pa prvostopenjski organ ni navedel, da tožnik po njegovem mnenju tudi ni predložil ustreznega potrdila banke o stanju na varčevalnem računu, ker potrdilo ni vsebovalo stanja o prometu na računu za najmanj preteklih šest mesecev in za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesec odločanja pristojnega organa o prošnji. Prvostopenjski organ je sicer res v uvodnem delu dopisa citiral določilo 5. člena Pravilnika, vendar pa v nadaljevanju kot razlog za zavrnitev prošnje navaja prenizke prejemke tožnika ter neporavnane davčne obveznosti in ne, ker je bilo potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu pomanjkljivo. S tem pa po presoji sodišča ni bilo pravilno upoštevano načelo zaslišanja stranke, kot izhaja iz 9. člena ZUP. Tožnik je po tem pozivu še enkrat predložil potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu na dan 10. 6. 2021, ponovno brez navedbe prometa v zadnjih šestih mesecih, organ pa po tem tožnikovem odzivu ni več seznanjal tožnika s tem, da je po mnenju prvostopenjskega organa zadržek tudi v neustreznem potrdilu banke, ampak je izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo. V pozivu tožniku, poslanemu na podlagi 9. člena ZUP, torej ta zadržek ni posebej naveden, ampak je zgolj citiran 5. člen Pravilnika, zato sodišče meni, da načelo zaslišanja stranke ni bilo pravilno uporabljeno.

11Poleg tega bi bilo treba v skladu z načelom varstva pravic strank, kot izhaja iz 7. člena ZUP, upoštevati tudi to, da v postopku na prvi stopnji tožnik ni imel odvetnika in je šlo torej za prava neuko stranko. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZUP je treba pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Stranko je treba opozoriti, kadar uradna oseba izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice (drugi odstavek 7. člena ZUP). Organ mora v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZUP skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Iz upravnega spisa izhaja, da je očitno, da bi lahko tožnik izkazal tudi promet na varčevalnem računu za najmanj preteklih šest mesecev, saj je v pritožbenem postopku, ko je že imel odvetnika, tako potrdilo tudi predložil, res pa je, da potrdilo iz pritožbenega postopka predstavlja dokaz, ki je nastal šele po izdaji prvostopenjske odločbe. Iz tega potrdila pa je vendarle očitno, da bi tožnik lahko izkazal promet na varčevalnem računu tudi že v postopku na prvi stopnji, če bi bil o tem ustrezno poučen oziroma če bi v pozivu stranke pred izdajo odločbe v skladu z 9. členom ZUP bilo tožniku pojasnjeno, da je tudi bančno potrdilo neustrezno in ne le prenizki prejemki tožnika in neporavnana davčna obveznost.

12Iz navedenih razlogov je sodišče prvostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi kršitev pravil postopka. Ker je bilo treba prvostopenjsko odločbo odpraviti že zaradi navedenih kršitev, se sodišče do vseh navedb strank ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker sta se v skladu z prvim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku obe stranki glavni obravnavi odpovedali.

K točki II izreka:

14Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Tožnik je namreč v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, zadeva pa ni bila rešena na glavni obravnavi.