52. člen ZTuj-2
(dovoljenje za stalno prebivanje)
(1)Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu, ki pet let neprekinjeno zakonito prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, ki tujcu v času odločanja o njegovi prošnji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje dovoljuje prebivanje v Republiki Sloveniji, in ki izpolnjuje druge pogoje za izdajo dovoljenja, določene s tem zakonom, ter izpolnjuje pogoj znanja iz slovenskega jezika na osnovni ravni, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni (A2 Skupnega evropskega jezikovnega okvira), in če ni razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 55. člena tega zakona. Tujec opravi obvezni preizkus znanja slovenskega jezika na osnovni ravni, ki je sestavljen iz pisnega, ustnega in slušnega dela. Obvezni preizkus znanja izvajajo izobraževalne ustanove oziroma organizacije, ki izvajajo javno veljavni program izobraževanja »Slovenščina kot drugi tuj jezik«. Vlada Republike Slovenije določi kriterije in merila za izobraževalni program, na podlagi katerega se izvaja obvezni preizkus znanja slovenskega jezika na osnovni ravni. Šteje se, da tujec izpolnjuje pogoj znanja slovenskega jezika na osnovni ravni, če je sprejet v javno veljavne izobraževalne ali študijske programe v Republiki Sloveniji, ki se izvajajo v slovenskem jeziku in omogočajo pridobitev javno veljavne izobrazbe, ali je končal šolanje na katerikoli stopnji v Republiki Sloveniji ali je končal osnovno ali srednjo šolo s slovenskim učnim jezikom na območjih, na katerih živijo pripadniki avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah, ali če je starejši od 60 let ali mlajši od 18 let. Pogoj znanja slovenskega jezika na osnovni ravni izpolnjuje tudi tujec, ki je nepismen, se pa govorno sporazumeva v slovenščini, kar dokaže s potrdilom o uspešno opravljenem izpitu iz govornega sporazumevanja v slovenščini na osnovni ravni. Pogoja znanja slovenskega jezika na osnovni ravni ni treba izpolnjevati tujcu, ki se mu dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda pred potekom petletnega neprekinjenega zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, ter tujcu, ki zaradi okvar zdravja, ki onemogočajo vsakdanje sporazumevanje, ni sposoben opraviti izpita v zahtevani obliki. Dokaz o izpolnjevanju tega pogoja ob zatrjevanem dejanskem stanju nezmožnosti opravljanja izpita se izvede z izvedencem. Stroški, ki nastanejo zaradi izvedbe tega dokaza, so breme tujca. Pogoj petletnega neprekinjenega zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, ki tujcu v času odločanja o njegovi prošnji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje dovoljuje prebivanje v Republiki Sloveniji, je izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev. Čas, ko je tujec s strani delodajalca s sedežem v Republiki Sloveniji, pri katerem je v delovnem razmerju, v času trajanja delovnega razmerja zaradi opravljanja storitev napoten na delo v tujino, se všteje v obdobje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, in sicer ne glede na to, če so bile odsotnosti daljše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj presegajo deset mesecev. Čas prebivanja tujca v Republiki Sloveniji na podlagi vizuma za dolgoročno bivanje se všteje v obdobje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, če tujec pred potekom vizuma zaprosi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in mu je bilo dovoljenje za začasno prebivanje izdano na podlagi 30. člena tega zakona. Čas prebivanja tujca v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija in poklicnega usposabljanja se v obdobje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje šteje polovično. Čas prebivanja tujca v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi sezonskega dela, kot napoteni delavec, kot oseba, premeščena znotraj gospodarske družbe, ali kot dnevni delovni migrant se ne všteje v obdobje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Čas, ki ga je tujec prebil na prestajanju kazni, se ne šteje v čas, potreben za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V času odločanja o prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje mora tujec v Republiki Sloveniji prebivati na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali na podlagi vložene prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v primeru tujca iz četrtega in petega odstavka tega člena.
(2)Imetnik modre karte EU izpolnjuje pogoj petletnega neprekinjenega zakonitega prebivanja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz prejšnjega odstavka tudi, če je na območju Evropske unije prebival neprekinjeno zakonito pet let kot imetnik modre karte EU, kot imetnik nacionalnega dovoljenja modre karte EU, kot imetnik modre karte EU, ki v drugi državi članici izvaja mobilnost, kot raziskovalec, študent, ali kot raziskovalec ali študent, ki v drugi državi članici izvaja mobilnost ter kot upravičenec do mednarodne zaščite, od tega v Republiki Sloveniji neprekinjeno zadnji dve leti pred vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Čas prebivanja tujca na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija ali zaradi študija v okviru izvajanja mobilnosti v obdobje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje šteje polovično. Odsotnosti z ozemlja držav članic Evropske unije ne prekinejo obdobja petletnega zakonitega prebivanja, če so krajše od dvanajstih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo osemnajst mesecev v petletnem obdobju. Pristojni organ imetniku modre karte EU, ki je rezident za daljši čas, in njegovim družinskim članom s statusom rezidenta za daljši čas, ki so iz ozemlja držav članic Evropske unije odsotni skupaj več kot 18 mesecev in ne več kot 24 zaporednih mesecev v petletnem obdobju, izkaznico dovoljenja za stalno prebivanje zamenja z novo izkaznico dovoljenja za stalno prebivanje, na katero vnese opombo »nekdanji imetnik modre karte EU«, pri čemer te odsotnosti iz ozemlja držav članic Evropske unije ne prekinejo obdobja petletnega zakonitega prebivanja.
(3)Tujcu, katerega prebivanje v Republiki Sloveniji je v interesu Republike Slovenije, o čemer organ, pristojen za izdajo dovoljenja, odloči na podlagi mnenja pristojnega ministrstva oziroma drugega državnega organa, ali tujcu, ki je slovenskega rodu, se lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje tudi pred iztekom roka iz prvega odstavka tega člena. Družinskim članom tujca, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje ali status begunca, se lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje po dveh letih neprekinjenega zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje. Pred potekom roka iz prvega odstavka tega člena se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tudi tujcu, kateremu je dovoljenje za stalno prebivanje prenehalo na podlagi šeste, sedme ali devete alineje petega odstavka 57. člena tega zakona, pod pogojem, da je v primeru prenehanja dovoljenja za stalno prebivanje iz devete alinee petega odstavka 57. člena tega zakona tujcu status rezidenta za daljši čas v drugi državi članici Evropske unije prenehal.
(4)Tujcu, ki mu je v Republiki Sloveniji prenehal status mednarodne zaščite iz razlogov, določenih za prenehanje statusa mednarodne zaščite v zakonu, ki ureja mednarodno zaščito, in je v roku desetih dni po prenehanju statusa mednarodne zaščite pri pristojnem organu vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, lahko pristojni organ izda dovoljenje za stalno prebivanje, če v Republiki Sloveniji pet let neprekinjeno zakonito prebiva na podlagi določb zakona, ki ureja mednarodno zaščito in če izpolnjuje druge pogoje za izdajo dovoljenja, določene v prvem odstavku tega člena. O pravočasno vloženi prošnji pristojni organ izda tujcu potrdilo, ki mu dovoljuje prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. Če je tujec, ki mu je status mednarodne zaščite prenehal, v času vložitve vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje zaposlen ali opravlja delo oziroma opravlja delo kot samozaposlena oseba, lahko na podlagi izdanega potrdila o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, prebiva in dela v Republiki Sloveniji do dokončne odločitve o prošnji.
(5)Tujcu s priznanim statusom subsidiarne zaščite, ki ni vložil prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite ali zahtevka za uvedbo ponovnega postopka skladno z določbami zakona, ki ureja mednarodno zaščito, in je v roku 30 dni pred potekom subsidiarne zaščite pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, lahko pristojni organ izda dovoljenje za stalno prebivanje, če v Republiki Sloveniji pet let neprekinjeno zakonito prebiva na podlagi določb zakona, ki ureja mednarodno zaščito in če izpolnjuje druge pogoje za izdajo dovoljenja, določene v prvem odstavku tega člena. O pravočasno vloženi prošnji pristojni organ tujcu izda potrdilo, ki velja kot dovoljenje za prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. Če je tujec s priznanim statusom subsidiarne zaščite v času vložitve vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zaposlen ali opravlja delo oziroma opravlja delo kot samozaposlena oseba, lahko na podlagi izdanega potrdila o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje prebiva in dela v Republiki Sloveniji do dokončne odločitve o prošnji. Če tujec v času odločanja o prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vloži tudi prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite ali zahtevek za uvedbo ponovnega postopka skladno z določbami zakona, ki ureja mednarodno zaščito, se postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ustavi.
(6)Dovoljenje za stalno prebivanje se ne izda tujcu, ki v Republiki Sloveniji zakonito prebiva pet let neprekinjeno na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija ali poklicnega usposabljanja, in tujcu, ki v času odločanja o prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija, poklicnega usposabljanja, sezonskega dela, kot napoteni delavec ali kot dnevni delovni migrant, razen če gre za tujca iz tretjega odstavka tega člena, katerega prebivanje v Republiki Sloveniji je v interesu Republike Slovenije.
(7)Tujec, kateremu je bilo dovoljenje za stalno prebivanje izdano ob izpolnjevanju pogoja petletnega neprekinjenega zakonitega prebivanja na podlagi prvega, drugega, četrtega ali petega odstavka tega člena, ima status rezidenta za daljši čas, kar se na dovoljenju tudi označi.
- UPRS Sodba I U 450/2022-18Upravno sodišče RS · 2023
Prvostopenjski organ je sicer res v uvodnem delu dopisa citiral določilo 5. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje, vendar pa v nadaljevanju kot razlog za zavrnitev prošnje navaja prenizke prejemke tožnika ter neporavnane davčne obveznosti in ne, ker je bilo potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu pomanjkljivo. S tem pa po presoji sodišča ni bilo pravilno upoštevano načelo zaslišanja stranke, kot izhaja iz 9. člena ZUP. Tožnik je po tem pozivu še enkrat predložil potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu na dan 10. 6. 2021, ponovno brez navedbe prometa v zadnjih šestih mesecih, organ pa po tem tožnikovem odzivu ni več seznanjal tožnika s tem, da je po mnenju prvostopenjskega organa zadržek tudi v neustreznem potrdilu banke, ampak je izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo. Tožnik bi lahko izkazal promet na varčevalnem računu tudi že v postopku na prvi stopnji, če bi bil o tem ustrezno poučen oziroma če bi v pozivu stranke pred izdajo odločbe v skladu z 9. členom ZUP bilo tožniku pojasnjeno, da je tudi bančno potrdilo neustrezno in ne le prenizki prejemki tožnika in neporavnana davčna o
- UPRS Sodba I U 1405/2019-18Upravno sodišče RS · 2022
Glede na to, da v prvem odstavku 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljena za prebivanje izrecno piše, da je možno plačo izkazati ne samo z plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak so navedeni tudi „drugi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov“, po presoji sodišča to pomeni, da lahko tujec na kakršenkoli način izkazuje, da je plačo tudi dejansko prejel na takšen ali drugačen način.
- UPRS Sklep in sodba I U 2108/2018-18Upravno sodišče RS · 2022
Ocena, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, je primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega okvire možne razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Organa sta namreč nedoločni pravni pojem iz 6. alineje 1. odstavka 55. člen ZTuj-2 utemeljevala z dvema ugotovitvama. Najprej z ugotovitvijo, da je tožnik v postopku predložil listine (aneks k pogodbi o zaposlitvi, plačilne liste in obrazce za obračun potnih stroškov), ki so bile po oceni organa prirejene z namenom, da bi izkazal izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, ki je po tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2 med drugim zahtevano za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Nato pa z ugotovitvijo, da je posledično zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 235. in 253. členu KZ-1 zoper tožnika vložena kazenska ovadba. Takšna razlaga pa je po oceni sodišča vsaj preuranjena, saj okoliščine, ki jih tožena stranka kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi, (še) ne morejo predstav
Različice besedila: 7Pokaži ▾
- od 13. 5. 2025 · trenutno
- 17. 7. 2024 – 12. 5. 2025
- 19. 4. 2023 – 16. 7. 2024
- 19. 4. 2021 – 18. 4. 2023
- 3. 11. 2017 – 18. 4. 2021
- 21. 4. 2014 – 2. 11. 2017
- 20. 7. 2011 – 20. 4. 2014
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 13Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
12 odločb navaja ta člen · zadnja 18. 7. 2023Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 450/2022-18Upravno sodišče RS · 18. 7. 2023besedilo 2023–2024
Prvostopenjski organ je sicer res v uvodnem delu dopisa citiral določilo 5. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje, vendar pa v nadaljevanju kot razlog za zavrnitev prošnje navaja prenizke prejemke tožnika ter neporavnane davčne obveznosti in ne, ker je bilo potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu pomanjkljivo. S tem pa po presoji sodišča ni bilo pravilno upoštevano načelo zaslišanja stranke, kot izhaja iz 9. člena ZUP. Tožnik je po tem pozivu še enkrat predložil potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu na dan 10. 6. 2021, ponovno brez navedbe prometa v zadnjih šestih mesecih, organ pa po tem tožnikovem odzivu ni več seznanjal tožnika s tem, da je po mnenju prvostopenjskega organa zadržek tudi v neustreznem potrdilu banke, ampak je izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo. Tožnik bi lahko izkazal promet na varčevalnem računu tudi že v postopku na prvi stopnji, če bi bil o tem ustrezno poučen oziroma če bi v pozivu stranke pred izdajo odločbe v skladu z 9. členom ZUP bilo tožniku pojasnjeno, da je tudi bančno potrdilo neustrezno in ne le prenizki prejemki tožnika in neporavnana davčna o
- UPRS Sodba I U 1405/2019-18Upravno sodišče RS · 24. 8. 2022besedilo 2021–2023
Glede na to, da v prvem odstavku 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljena za prebivanje izrecno piše, da je možno plačo izkazati ne samo z plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak so navedeni tudi „drugi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov“, po presoji sodišča to pomeni, da lahko tujec na kakršenkoli način izkazuje, da je plačo tudi dejansko prejel na takšen ali drugačen način.
- UPRS Sklep in sodba I U 2108/2018-18Upravno sodišče RS · 25. 3. 2022besedilo 2021–2023
Ocena, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, je primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega okvire možne razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Organa sta namreč nedoločni pravni pojem iz 6. alineje 1. odstavka 55. člen ZTuj-2 utemeljevala z dvema ugotovitvama. Najprej z ugotovitvijo, da je tožnik v postopku predložil listine (aneks k pogodbi o zaposlitvi, plačilne liste in obrazce za obračun potnih stroškov), ki so bile po oceni organa prirejene z namenom, da bi izkazal izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, ki je po tretjem odstavku 33. člena ZTuj-2 med drugim zahtevano za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Nato pa z ugotovitvijo, da je posledično zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 235. in 253. členu KZ-1 zoper tožnika vložena kazenska ovadba. Takšna razlaga pa je po oceni sodišča vsaj preuranjena, saj okoliščine, ki jih tožena stranka kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi, (še) ne morejo predstav
- UPRS Sklep in sodba I U 1403/2019-14Upravno sodišče RS · 19. 8. 2021besedilo 2021–2023
Iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje je jasno razvidno, da je možno plačo izkazati ne samo s plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak tudi drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov. Navedeno je v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člena ZUP), ki pomeni tudi, da organ, ki vodi upravni postopek, pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen niti vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano.
- UPRS Sklep in sodba I U 1402/2019-11Upravno sodišče RS · 19. 8. 2021besedilo 2021–2023
Iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje je jasno razvidno, da je možno plačo izkazati ne samo s plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak tudi drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov.
- UPRS Sodba I U 1378/2019-22Upravno sodišče RS · 2. 4. 2021besedilo 2017–2021
Glede na to, da v prvem odstavku 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje izrecno piše, da je možno plačo izkazati ne samo z plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak so navedeni tudi „drugi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov“, po presoji sodišča to pomeni, da lahko tujec na kakršenkoli način izkazuje, da je plačo tudi dejansko prejel na takšen ali drugačen način.
- UPRS Sodba I U 9/2020-9Upravno sodišče RS · 20. 5. 2020besedilo 2017–2021
Tožena stranka bi morala v skladu z navedeno določbo prvega odstavka 222. člena ZUP o tožnikovi vlogi odločiti najkasneje dne 8. 1. 2019, izpodbijano odločbo pa je pozneje izdala šele dne 11. 6. 2019. Zakonsko določeni rok za izdajo odločbe je tako prekoračila za kar pet mesecev. V skladu z določbo druge alineje prvega odstavka 27. člena ZUS-1 je kršitev določb postopka bistvena, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Ker je tedaj mladoleten tožnik na dan 8. 1. 2019 še imel veljavno dovoljenje za začasno prebivanje, dne 11. 6. 2019 pa ne, je toženkina kršitev določb postopka v konkretnem primeru nedvomno vplivala na zakonitost odločbe.
- UPRS Sodba IV U 111/2016-11Upravno sodišče RS · 19. 9. 2018besedilo 2017–2021
Sodišče sledi ugotovitvi obeh upravnih organov, da tožnik v času odločanja o prošnji za izdajo dovoljenja za njegovo stalno prebivanje v Republiki Sloveniji ni prebival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, kar izhaja iz uradnih evidenc, ki jih pristojni upravni organi vodijo na podlagi prvega odstavka 110. člena ZTuj-2. Že iz tega razloga se sodišče strinja z zaključkom obeh upravnih organov, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po prvem odstavku 52. člena ZTuj-2.
- UPRS Sodba III U 93/2017-8Upravno sodišče RS · 9. 3. 2018besedilo 2017–2021
Tožena stranka je oceno, ali tožnik izpolnjuje pogoje zakonitega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji napačno oprla na odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za podaljšanje enotnega dovoljenja in dela tujca, saj ta v trenutku odločanja še ni bila niti dokončna niti pravnomočna.
- UPRS Sodba I U 1233/2016-10Upravno sodišče RS · 13. 9. 2017besedilo 2014–2017
V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da je tožnik polnoletni otrok tujca, ki ima v Sloveniji stalno prebivališče, sporno pa je vprašanje, ali ga je oče res dolžan preživljati. Sodišče se ne strinja s stališčem prvostopenjskega organa in tožene stranke, da je iz tega, ker tožnik redno ne obiskuje predavanj in ne opravlja obveznosti, že mogoče sklepati, da se redno ne šola. Zgolj na podlagi dejstva, da je obiskoval le predavanja iz enega predmeta in ni opravljal obveznosti, še ne pomeni, da se redno ne šola in da ima namen zlorabljati pravni inštitut dolžnosti preživljanja. Dejstvo je namreč, da je tožnik v šolo vpisan, da je v določenem obdobju obiskoval predavanja iz enega predmeta in da je opravil izpit. Dejstvo je, da je tožnik v Srednjo šolo B. vpisan in šola ga očitno šteje za svojega dijaka, saj ni dokazil, da bi ga izključila.
- UPRS sodba I U 1200/2014Upravno sodišče RS · 3. 11. 2015besedilo 2014–2017
Tožnik je imel v obdobju od 20. 7. 2010 do 12. 2. 2011 prekinitev v bivanju, ki je daljša od 6 zaporednih mesecev. Zato v konkretnem primeru niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS.
- UPRS sodba I U 1953/2013Upravno sodišče RS · 10. 9. 2014besedilo 2014–2017
Dejstvo, da tožnik v RS ne prebiva neprekinjeno 5 let na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, v obravnavani zadevi ni sporno. S predloženima dopisoma Ministrstva za zdravje pa tožnik ni izkazal, da bi bilo njegovo bivanje v RS v interesu RS. Zato se sodišče strinja z zaključkom upravnih organov, da pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem in tretjem odstavku 52. člena ZTuj-2 niso izpolnjeni.