UPRS Sodba I U 178/2021-36

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva strank z interesom po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

1Upravna enota Škofja Loka je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) investitorjema A. A. in B. B. (v predmetni zadevi in v nadaljevanju stranki z interesom) izdala gradbeno dovoljenje, št. 351-145/2018-91 z dne 8. 7. 2020 (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje). Tožnica, ki je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodelovala kot stranska udeleženka, je zoper slednje vložila pritožbo.

2Toženka je z izpodbijanim sklepom tožničino pritožbo zoper gradbeno dovoljenje zavrgla (1. točka izreka) ter odločila, da stroškov ni bilo (2. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo gradbeno dovoljenje tožnici vročeno s fikcijo vročitve dne 24. 7. 2020, osemdnevni pritožbeni rok pa se je iztekel s pretekom dne 3. 8. 2020. Ker je tožnica pritožbo vložila dne 5. 8. 2020, je ta prepozna.

3Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Izpostavlja, da toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa napačno navaja, da je tožnica pritožbo vložila dne 5. 8. 2020 – slednjo je po elektronski pošti poslala že dne 4. 8. 2020, kar ugotavlja tudi prvostopenjski organ. Prvostopenjski organ je tožnici na njeno zahtevo vpogled v vodilno mapo omogočil šele z dnem 3. 8. 2020, pri čemer gre za očitno zavlačevanje. Če bi navedeni datum veljal tudi kot datum za vložitev pritožbe, bi imela tožnica za pripravo te le nekaj ur. Pošta je v prvem valu epidemije Covid-19 uporabnike obveščala, da lahko pisanja po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) dobijo vročena v svoj predalčnik in naj po ta ne hodijo na pošto. Težave z delovanjem pošte so bile tudi poleti. Ker tožničina pošta v ... deluje tudi v soboto, na ta dan pa se tudi vroča pošiljke, je tožnica verjela, da je dan vročitve gradbenega dovoljenja 27. 7. 2020, kakor si je tudi zapisala na prejeto pisanje. Pošta bi morala gradbeno dovoljenje tožnici pustiti v predalčniku že dne 24. 7. 2020.

4Tožnica je v dopisu prvostopenjskemu organu z dne 29. 7. 2020 navedla, da je rok za vložitev pritožbe 5. 8. 2020, a je slednji (tudi ob vpogledu v vodilno mapo) ni opozoril, da je ta navedba napačna, na njen dopis pa tudi ni odgovoril vse do tožničine urgence dne 31. 7. 2020. S tem je tožnico zavajal in kršil določbe 7. člena ZUP.

5Prvostopenjski organ je kršil 8. člen ZUP, saj je postopek vodil tako, da tožnici ni v razumnih rokih omogočil seznanitve z dejstvi v vodilni mapi, na podlagi katerih je vložila pritožbo, tako pa ni ugotovil resničnega dejanskega stanja, kršil je tožničine pravice ter materialno pravo. Prav tako je prvostopenjski organ kršil 9. člen ZUP.

6Tožnica je po pooblaščencu za namen priprave pritožbe zahtevala tudi vpogled v upravna spisa pri prvostopenjskem organu, pri čemer je ta kot datum vpogleda določil 7. 8. 2020, ko je rok za vložitev pritožbe že potekel. Organ je postopek izdaje gradbenega dovoljenja namenoma vodil tako, da bi tožnica zamudila pritožbene roke.

7Izpodbijani sklep je bil tožnici (po prvostopenjskem organu) vročen na naslov njenega stalnega prebivališča, čeprav je dne 18. 9. 2020 na isti upravni enoti prijavila začasno prebivališče na naslovu v tujini. Vročitev izpodbijanega sklepa je bila tako nezakonita.

8Gradbeno dovoljenje, ki je bilo vročeno tožnici, je nepodpisano s strani odgovorne osebe prvostopenjskega organa, ne vsebuje navedbe o elektronskem podpisu, navedbe o uradni osebi, ki je vodila postopek, kot tudi ne št. pooblastila C. C. Gradbeno dovoljenje je tako nepopolno in nično, saj ne vsebuje bistvenih sestavnih, ki jih določa tretji odstavek 210. člena ZUP.

9Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter toženki naloži odpravo gradbenega dovoljenja oz. vsebinsko odločanje o tožničini pritožbi zoper slednje.

10Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

11Stranki z interesom v odgovorih na tožbo menita, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišču predlagata, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12Sodišče je v zadevi dne 16. 3. 2023 izvedlo glavno obravnavo, ki so se jo udeležili tožnica (osebno) ter stranki z interesom (osebno in po pooblaščencu). Pravilno vabljena toženka se glavne obravnave ni udeležila. Sodišču je sporočila, da se tej odpoveduje in soglaša, da sodišče odloči brez glavne obravnave.

13Tožnica je na glavni obravnavi vztrajala pri tožbi in dodatno navajala, da je pomotoma mislila, da ima julij 30 dni, zato je po tem, ko je uvidela svojo zmoto, pritožbo poslala po e-pošti, dne 4. 8. 2020. Dne 5. 8. 2020 je prijatelja iz Škofje Loke prosila, da gre plačat upravno takso, ta je ob tem pritožbo še enkrat vložil, verjetno zato, da bi se vedelo, za katero zadevo gre. Ob vpogledu v vodilno mapo je potožila, da je rok za vložitev pritožbe kratek, a je prisotna uradna oseba ni opozorila, da je dejanski rok drugačen, oziroma, da se izteče že na dan vpogleda.

14Stranki z interesom sta na glavni obravnavi vztrajali pri dosedanjih navedbah. Dodatno sta izpostavili, da je bil dne 24. 7. 2020 petek, zato je bilo pravilno, da je bilo tožnici pisanje v predalčniku puščeno v ponedeljek. Tožnica je vezano na to ponovno izpostavila, da pošta v ... dela tudi ob sobotah, zato ni imela razloga misliti, da ji na ta dan pošta ne bi mogla biti vročena. Sobota je bila namreč 25. 7. 2020. Poudarila je tudi, da je tekom postopka poslala urgenco. Dne 28. 7. 2020 je prebrala gradbeno dovoljenje, dne 29. 7. 2020 je poslala prošnjo za vpogled v vodilno mapo.

15Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 – A12, ter v listine v upravnem spisu zadeve.

K I. točki izreka:

16Tožba ni utemeljena.

17V zadevi je spor glede zakonitosti toženkinega zavrženja tožničine pritožbe zoper gradbeno dovoljenje, in sicer iz razloga, ker je bila ta vložena prepozno.

18Konkretno gradbeno dovoljenje je bilo tožnici vročeno s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa zadeve (poizvednica na list. št. 98) tako izhaja, da pošiljka tožnici ni bila vročena, zato ji je bilo dne 9. 7. 2020 puščeno obvestilo v hišnem predalčniku. Ker tožnica pošiljke v 15-dnevnem roku ni prevzela, ji je bila ta po preteku tega roka, dne 27. 7. 2020, puščena v hišnem predalčniku. Tožnica v tožbi dejstva, da ji je bilo obvestilo o pošiljki dne 9. 7. 2020 puščeno v predalčniku, ne prereka; izpostavlja pa, da je bila prepričana, da se je rok za vložitev pritožbe iztekel dne 5. 8. 2020, saj je štela, da ji je bilo gradbeno dovoljenje vročeno dne 27. 7. 2020.

19ZUP v prvem odstavku 87. člena določa, da se odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, ki se vročajo v fizični obliki, se vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Drugi dokumenti v fizični obliki se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve (prvi odstavek). Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše (tretji odstavek). Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja (četrti odstavek).

20V konkretni zadevi je, kot že pojasnjeno, nesporno, da je bilo tožnici dne 9. 7. 2020 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o neuspelem poskusu vročitve gradbenega dovoljenja. Ker tožnica v 15-dnevnem roku navedenega pisanja ni prevzela, je toženka skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP pravilno štela, da je bilo tožnici to vročeno z dnem preteka tega roka, tj. dne 24. 7. 2020. Okoliščina, da je bilo tožnici samo pisanje v hišnem predalčniku puščeno šele naknadno, tj. dne 27. 7. 2020, na navedeno v ničemer ne vpliva – fikcija vročitve namreč ne nastopi šele s tem, ko je pisanje naslovniku puščeno v predalčniku, pač pa že pred tem (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 69/2019 z dne 26. 11. 2019). Posledično so za odločitev v zadevi nerelevantne tožničine navedbe o tem, da pošta, ki pokriva področje njenega bivanja, deluje tudi ob sobotah ter da se na ta dan tudi dostavljajo pošiljke, s čemer tožnica zatrjuje, da bi ji pisanje moglo (moralo) biti v predalčniku puščeno že pred 27. 7. 2020, oziroma, da je utemeljeno štela, da slednji datum predstavlja tudi dan vročitve pisanja.

21V obravnavanem upravnem postopku je bilo gradbeno dovoljenje izdano na podlagi Gradbenega zakona (GZ), ki ga je tako treba uporabiti tudi kot pravno podlago odločanja v zadevi. V prvem odstavku 47. člena je GZ določal, da je zoper odločbo, ki jo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izda upravna enota, dovoljena pritožba v osmih dneh od njene vročitve. Skladno s drugim odstavkom 100. člena ZUP se v primeru, če je rok določen po dnevih, ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Začetka in teka rokov ne ovirajo nedelje in prazniki Republike Slovenije ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 101. člena ZUP), če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, pa se izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnika (drugi odstavek 101. člena ZUP). Skladno z 68. členom ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Če je vloga poslana po elektronski poti, se šteje za pravočasno, če jo je pred iztekom roka prejel informacijski sistem organa ali informacijski sistem za sprejem vlog, vročanje in obveščanje (prvi odstavek). Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (drugi odstavek).

22Ob upoštevanju, da je bilo gradbeno dovoljenje tožnici (s fikcijo) vročeno dne 24. 7. 2020, je rok za vložitev pritožbe zoper gradbeno dovoljenje skladno z drugim odstavkom 100. člena ZUP pričel teči prvi naslednji dan po vročitvi tega dovoljenja (tj. 25. 7. 2020), iztekel pa se je dne 3. 8. 2020 (1. 8. 2020 je bil namreč dan, ko se pri prvostopenjskem organu ne dela, 2. 8. 2020 pa nedelja - drugi odstavek 101. člena ZUP), kot v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja tudi toženka. Ker je v zadevi obenem nesporno, da tožnica pritožbe v navedenem roku ni vložila (pač pa jo je, kot navaja tudi sama, poslala po elektronski pošti dne 4. 8. 2020, nato pa jo vložila še dne 5. 8. 2020) je pravilen tudi toženkin zaključek, da je tožnica pritožbo zoper izpodbijani sklep vložila prepozno.

23Na navedeno ne more v ničemer vplivati tožničino zatrjevanje, da je Pošta Slovenije v prvem valu epidemije Covid-19 uporabnike obveščala, da jim bodo pošiljke vročene v predalčnik in jim jih ni treba prevzemati na pošti, da so bile tudi poleti dolge vrste za prevzem pošiljk ter (kot je že bilo povzeto) da tožničina pošta dela in vroča pošiljke tudi ob sobotah. Ob upoštevanju, da v času vročanja izpodbijanega sklepa niso bili v veljavi ukrepi, povezani z epidemijo Covid-19, zaradi katerih procesni roki v upravnih zadevah ne bi tekli (kot je to sicer bil primer spomladi in jeseni 2020), navedene okoliščine same po sebi namreč ne morejo v ničemer vplivati na tek in iztek roka, v katerem bi tožnica mogla (pravočasno) vložiti pritožbo zoper gradbeno dovoljenje. V kolikor se tožnica na te okoliščine sklicuje v smislu navajanja opravičenih razlogov za zamudo roka za vložitev pritožbe oziroma očitne pomote, ki je privedla do zamude tega, pa sodišče pojasnjuje, da je imela v skladu s 103. členom ZUP pri upravnem organu možnost vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker tega (sledeč upravnemu spisu) ni storila, z navajanjem s tem povezanih okoliščin v predmetnem upravnem sporu ne more biti uspešna.

24Sodišče tožnici ne more slediti niti v njenih tožbenih očitkih o tem, da jo je prvostopenjski organ zavajal glede roka za vložitev pritožbe. Vezano na navedeno sodišče najprej pojasnjuje, da pri roku za vložitev pritožbe ne gre za rok, ki bi ga določal organ, pač pa za zakonski prekluziven procesni rok, na katerega tek in iztek organ nima vpliva in ki ga ta tudi ne more podaljšati. Kot že pojasnjeno, je v konkretnem primeru (na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP ter drugega odstavka 100. člena ZUP) rok za vložitev pritožbe zoper gradbeno dovoljenje za tožnico pričel teči 25. 7. 2020 in se je (ob upoštevanju drugega odstavka 101. člena ZUP) iztekel dne 3. 8. 2020, prvostopenjski organ pa v to ni mogel posegati (in tudi ni posegal), že zaradi tega pa je treba s tem povezane tožbene očitke zavrniti kot neutemeljene. Ne glede na navedeno sodišče dodaja, da so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o tem, da bi moral prvostopenjski organ po tem, ko je tožnica v svojem elektronskem sporočilu temu organu navedla napačen rok za vložitev pritožbe zoper gradbeno dovoljenje, tožnico opozoriti na morebitno zamudo pritožbenega roka. Iz upravnega spisa zadeve namreč izhaja, da se je prvostopenjski organ s tem, kdaj in na kakšen način je bilo tožnici vročeno gradbeno dovoljenje, seznanil šele na podlagi poizvednice z dne 7. 9. 2020 (obvestilo vročevalca glede vročanja po fikciji se v upravnem spisu ne nahaja). V času prejema toženkinega elektronskega sporočila ter v času vpogleda v vodilno mapo uslužbenka prvostopenjskega organa tako niti ni mogla vedeti, ali je rok za vložitev pritožbe, ki ga je navajala tožnica, pravi ali ne, še posebej ob upoštevanju, da je tožnica v elektronskem sporočilu organu izrecno navedla, da ji je bilo gradbeno dovoljenje vročeno 27. 7. 2020. Neutemeljeni so ob tem tudi očitki, da je bil tožnici tudi termin za vpogled v vodilno mapo določen z namernim zamujanjem – tožnica je v svojem elektronskem sporočilu z dne 29. 7. 2020 namreč sama izrecno zahtevala vpogled v vodilno mapo „najkasneje do vključno 3. 8. 2020“, prvostopenjski organ pa je tožnici vpogled omogočil v zahtevanem roku, in sicer 3. 8. 2020, o čemer jo je tudi pravočasno obvestil (z elektronskim sporočilom z dne 31. 7. 2020).

25Vezano na tožbene očitke, da je prvostopenjski organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja namenoma zavlačeval, da tožnici ni v razumnih rokih omogočil seznanitve z dejstvi v vodilni mapi, zaradi česar je nepopolno ugotovil dejansko stanje, ter da ji ni pravočasno omogočil vpogleda v drugo zahtevano dokumentacijo, sodišče k že navedenemu dodaja, da bi tožnica s tem povezane očitke lahko uveljavljala v (pravočasno) vloženi pritožbi. Enako velja tudi za tožbene očitke o pomanjkljivosti (nepopolnosti oz. ničnosti) gradbenega dovoljenja, tj. o tem, da to ne vsebuje vseh sestavih, ki jih določa tretji odstavek 210. člena ZUP. Ker je bila tožničina pritožba zavržena kot nepravočasna, pa s tem povezanih očitkov tožnica v upravnem sporu (ki se lahko nanaša zgolj na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, ne pa tudi gradbenega dovoljenja) ne more uspešno uveljavljati.

26Tožnica uveljavlja še, da je prvostopenjski organ izpodbijani sklep nepravilno vročal na naslov tožničinega stalnega prebivališča, čeprav je tožnica pri istem organu za čas od 18. 9. 2020 dalje prijavila začasno prebivališče v tujini. Sodišče vezano na navedeno pojasnjuje, da Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb-1) v drugem odstavku 26. člena določa, da v primeru, če ima posameznik stalno in začasno prebivališče, ob prijavi stalnega ali začasnega prebivališča določi, kateri od teh dveh naslovov šteje za naslov za vročanje. Če naslova za vročanje ne določi, šteje za naslov za vročanje naslov stalnega prebivališča. Tožnica v tožbi ne zatrjuje, da je ob prijavi začasnega prebivališča slednjega določila tudi kot naslov za vročanje, tega tudi z ničemer ne dokazuje. Že iz tega razloga tožnica nezakonitosti ravnanja prvostopenjskega organa, ki je izpodbijani sklep vročal na naslov njenega stalnega prebivališča, ne uspe izkazati. Ne glede na navedeno sodišče ugotavlja tudi, da tožnica z ničemer ne izkaže, v čem naj bi zatrjevana nepravilna vročitev (četudi bi do nje prišlo) vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa ali pa na tožničino možnost učinkovitega sodnega varstva zoper tega. Nevročitev ali vročitev, ki ni opravljena v skladu z zakonom, sama po sebi namreč še ne pomeni niti absolutne niti relativne bistvene kršitve upravnega postopka. Ker je tožnica izpodbijani sklep očitno prejela ter zoper njega tudi pravočasno vložila tožbo, o kateri se odloča v predmetnem upravnem sporu, pri tem pa ne zatrjuje, da bi ji bilo zaradi zatrjevane nepravilne vročitve izpodbijanega sklepa sodno varstvo kakorkoli oteženo, omejeno ali onemogočeno, tudi na tem mestu obravnavanim tožbenim očitkom utemeljenosti ni mogoče priznati.

27Po povedanem sodišče sodi, da tožnica nezakonitosti izpodbijanega sklepa ni uspela izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

28Stranki z interesom sta zahtevali povrnitev stroškov upravnega spora.

29Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1¹.

30Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški strank z interesom niso bili potrebni, saj ti s svojimi navedbami nista prispevali k razjasnitvi zadeve oziroma nista vplivali na odločitev sodišča. Sodišče je zato stroškovni zahtevek strank z interesom zavrnilo.

¹ Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, in sklepu, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.