VSM Sodba I Cpg 51/2023

I. Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) po temelju odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) zaradi odstopa od pogodbe št. 430-0002/2013, z dne 31. 7. 2013, dne 2. 9. 2019 (točka I izreka). O višini tožbenega zahtevka bo sodišče odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe (točka II izreka), odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (točka III izreka).

2Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje naredilo materialnopravno zmotno presojo razlogov za odstop od Pogodbe št. 430-0002/2013 z dne 31. 7. 2013 (v nadaljevanju: Pogodba z dne 31. 7. 2013, priloga A5 spisa), pri čemer ni upoštevalo določenih ključnih okoliščin oz. izpovedb prič, zaradi česar je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno oz. nepravilno. Tožnica je na temelju te pogodbe izvajala bistveno manjši obseg nalog, kot je v postopku skušala prikazati, pa še teh ni opravljala tako, kot bi jih morala. Pritožba nadalje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji izhajalo iz določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in ni upoštevalo, da sta pravdni stranki odstop od pogodbe uredili avtonomno v 16. členu Pogodbe z dne 31. 7. 2013. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz stališča, da toženka od pogodbe ni veljavno odstopila, ker med drugim tožnice o domnevnih nepravilnostih nikoli ni predhodno obvestila. Glede na jasno citirano pogodbeno določilo tega ni bila dolžna storiti. Meni, da je bila upravičena od pogodbe odstopiti brez predhodnega obveščanja tožnice in določitve roka, v katerem bi tožnica lahko odpravila nepravilnosti. Tudi sicer pa meni, da je bil njen odstop veljaven ob upoštevanju določb OZ, saj je bila izpolnitev obveznosti v določenih rokih bistvena sestavina Pogodbe z dne 31. 7. 2013 in kasnejša odprava nepravilnosti za toženko ne bi imela nobenega smisla. V izpodbijani sodbi nadalje ni razlogov v zvezi z navedbami toženke, s katerimi je slednja v postopku obširno pojasnila (ponavlja jih v pritožbi), zakaj so bili razlogi za odstop od pogodbe utemeljeni. S tem sta podani bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pritožba izpostavlja, da gre pri določenih razlogih za odstop od pogodbe za negativna dejstva, v zvezi s katerimi je tožnica tista, ki bi morala dokazati, da kršitve niso podane oz. da je pogodbene obveznosti pravilno izpolnila. Pri presoji, da je tožnica obveznosti izpolnjevala pravilno, izpodbijana sodba nekritično sledi izpovedbam prič in ob tem zanemari določena med strankama nesporna dejstva in pisne dokaze. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so določene priče potrdile toženkine očitke o izvenserijski vgradnji opreme in o tem, da tožnica ni sklepala potrebnih aneksov, hkrati pa je poklonilo vero izpovedbi priče A. A., ki je bila v celoti neverodostojna, kar pritožba podrobneje argumentira. Poleg tega je bil dokaz z zaslišanjem te priče podan prepozno, z upoštevanjem le tega pa je bila storjena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču toženka po navedenem predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo primarno spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne oz. jo podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3Tožnica v vloženem odgovoru na pritožbo izpostavljenim pritožbenim navedbam toženke argumentirano nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na obsežnost pritožbenih navedb pritožbeno sodišče posebej poudarja, da je v nadaljevanju obrazložitve odgovorilo oz. svojo presojo omejilo zgolj na tiste pritožbene ugovore, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (navadno škodo in izgubljeni dobiček), ki jo je utrpela v posledici toženkinega nezakonitega in neutemeljenega odstopa od Pogodbe z dne 31. 7. 2013. Toženka je zahtevku v bistvenem nasprotovala s trditvami, da je tožnica pri izvajanju javnega naročila na podlagi sklenjene pogodbe storila številne kršitve, kar je toženko opravičevalo, da od nje odstopi skladno z njenim 16. členom.

7Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka med ostalim zaključilo, da je tožnica skladno s predmetno pogodbo izvajala dela, ki so se nanašala na upravljanje in vzdrževanje širokopasovnega omrežja (vključno z dograjevanjem sistema), katerega lastnik je tedaj bila toženka in da pri izvajanju te pogodbe na strani tožnice ni prišlo do nobenih kršitev oz. odstopanj. Poleg tega je ugotovilo, da toženka ni zavrnila nobenega tožničinega računa in da tožnice (do odstopa od pogodbe) nikoli ni obvestila o sedaj zatrjevanih kršitvah Pogodbe z dne 31. 7. 2013. Posledično je presodilo, da je toženka od te pogodbe odstopila neutemeljeno, zaradi česar je tožnici po temelju odgovorna za škodo.

8Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema izkustveno sprejemljive razloge izpodbijane sodbe, ki sprejeto odločitev utemeljujejo (predvsem v točkah 12 do vključno 14 obrazložitve). Pritožbeno sodišče sicer meni, da so mestoma razlogi izpodbijane sodbe (zlasti iz vidika materialnega prava) nekoliko pomanjkljivi, a sme tovrstne pomanjkljivosti (z ustrezno dopolnitvijo razlogov) pritožbeno sodišče odpraviti samo brez oprave pritožbene obravnave, kar je v nadaljevanju obrazložitve tudi storilo.

9Bistvo odločitve v obravnavani zadevi je v odgovoru na vprašanje, kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni za toženkin veljaven odstop od Pogodbe z dne 31. 7. 2013, in sicer na podlagi njenega 16. člena¹. Čeprav sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izrecno analiziralo citirane določbe oz. je posebej materialnopravno razlagalo, je iz konteksta obrazložitve mogoče jasno razbrati, da je štelo, da je za toženkin utemeljen odstop od predmetne pogodbe treba izkazati krivdne razloge na strani tožnice in še, da je bilo treba o eventualnih kršitvah tožnico predhodno obvestiti in ji dati možnost, da morebitne napake odpravi. Da je odstop od Pogodbe z dne 31. 7. 2013 mogoč zgolj iz krivdnih razlogov, tudi za toženko ni sporno, saj se je slednja sklicevala na kršitve tožnice, ki naj bi upravičevale njen odstop o sklenjene pogodbe.

10Glede presoje, ali bi morala toženka pred odstopom od pogodbe morebitne kršitve tožnici notificirati in ji omogočiti njihovo odpravo, pa je po oceni pritožbenega sodišča zmotno stališče toženke, da je lahko od pogodbe odstopila brez kakršnegakoli predhodnega obvestila tožnice o domnevnih nepravilnostih.

11Primarno je v tej zvezi napačno izhodišče toženke, da je takšen odstop dopusten, ker citirano pogodbeno določilo ne zahteva predhodnega opozorila kršitelju. Drži sicer, kar izpostavlja pritožba, da v obligacijskih razmerjih velja načelo dispozitivnosti in načelo prostega urejanja razmerij, ne drži pa, da v konkretnem primeru vsebina 16. člena pogodbe ne narekuje hkratne uporabe določb OZ o (dodatnih) pogojih za odstop od pogodbe. Citirano pogodbeno določilo vsebuje zgolj navedbo krivdnih razlogov, zaradi katerih je dovoljen odstop naročnika od pogodbe, ni pa v njem pojasnjeno, pod kakšnimi pogoji oziroma po kakšnem postopku lahko naročnik od sklenjene pogodbe veljavno odstopi. V tej zvezi ni sprejemljivo pritožbeno stališče, ki ga je mogoče ubesediti, da če „nič dodatno ni zapisano, potem velja, da za odstop od pogodbe ni dodatnih predpostavk“. Le, če bi bilo v 16. členu Pogodbe z dne 31. 7. 2013 izrecno določeno, da lahko naročnik od pogodbe v primeru krivdnih razlogov odstopi, ne da bi izvajalcu del postavil dodatni rok za odpravo napak, v zvezi s tem ne bi bilo treba upoštevati določb OZ.

12Ker glede na navedeno 16. člen Pogodbe z dne 31. 7. 2013 določenih vprašanj v zvezi z odstopom ne ureja, pride skladno z določbo 20. člena te pogodbe v poštev smiselna uporaba določb OZ, ki jih sodišče prve stopnje citira v 10. členu obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz splošnih določb OZ v zvezi s prenehanjem pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti (103. do vključno 111. člen) med drugim izhaja, da mora v primeru, če pravočasna izpolnitev v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, upnik dolžniku pustiti primeren rok za izpolnitev (105. člen OZ), razen če gre za primer iz 106. člena OZ (odstop od pogodbe brez naknadnega roka). Posebej na tem mestu OZ predvideva še, da od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti (110. člen OZ). Glede na vsebino sporne pogodbe je mogoče slednjo podrediti tudi pravilom o podjemni pogodbi, pri čemer je v 627. členu OZ urejen poseben odstop od pogodbe zaradi odstopa od dogovorjenih pogojev, ki terja predhodno opozorilo in dodaten rok. Naročnik pa ima posebne pravice tudi v primeru podjemnikove odgovornosti za napake posla (633. do 640. člen OZ), pri čemer tudi ta ureditev od naročnika praviloma zahteva notifikacijo napak in podjemniku, razen v posebnih primerih, daje pravico, da v primernem roku napake odpravi.

13Pritožba v tej zvezi neutemeljeno izpostavlja, da glede na naravo pogodbenega razmerja in dlje časa trajajoče kršitve tožnice, posebno obvestilo in zahteva po odpravi napak nista imela nobenega smisla. Poleg tega, da takšna zatrjevanja toženke ostajajo na splošni ravni in so neprepričljiva, je mogoče domnevnim večletnim zamudam tožnice z izpolnitvijo določenih obveznosti, na katere je toženka nikoli pred odstopom od pogodbe ni opozorila, pripisati drugačne posledice. Povsem na mestu je sklepanje, da morebitne kršitve (v kolikor so obstajale), ki jih je toženka očitno tekom večletnega izvajanja pogodbe tolerirala oz. se je med strankama določen način izvajanja pogodbe (kljub morebitnim drugačnim pogodbenim zapisom) ustalil, ne morejo predstavljati utemeljenega razloga za odstop od pogodbe, saj bi to bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in v okviru tega v nasprotju s prepovedjo prepovedi ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim (venire contra factum proprium).

14Prav tako ne gre pritrditi stališču pritožbe, da je bil rok izpolnitve obveznosti po Pogodbi z dne 31. 7. 2013 bistvena sestavina pogodbe, kar naj bi privedlo do posledic iz 104. člena OZ. Nesporno dejstvo je, da nikjer v Pogodbi z dne 31. 7. 2013 glede katerekoli obveznosti pogodbenih strank, ki so podvržene izpolnitvi v določenih rokih, ni navedeno, da je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina te pogodbe. Zgolj dejstvo, da so za posamezne pogodbene obveznosti določeni roki za izpolnitev, samo zase nikakor ne nakazuje na pomen določitve roka, kot ga zagovarja toženka. Povsem neprepričljivo je tudi sklicevanje pritožnice na okoliščino, ki lahko privede do uporabe pravil iz 104. člena OZ - ko je izpolnitev pogodbe v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina. Obveznost poročanja tožnice do vsakega 31. 3. v letu in obveznost obveščanja o nameravanih posegih na javnih površinah vsaj 10 dni pred pričetkom del, po naravi konkretnega posla očitno ni njegova bistvena sestavina, saj nikakor ni mogoče razumsko zagovarjati stališča, da lahko pride pri 10 let trajajočem pogodbenem razmerju, bistvo katerega je upravljanje in vzdrževanje odprtega širokopasovnega omrežja v občini R.., do razveze pogodbe po samem zakonu, (že) če podjemnik o opravljenih delih ne poda posameznega poročila oz. obvestila v točno določenem roku. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da okoliščina, da je toženka očitno dolgo tolerirala takšno izpolnjevanje pogodbe, ki ga sedaj problematizira, kaže na to, da določene zatrjevane nepravilnosti za posel nikakor niso bile bistvene, saj bi tožnico nanje v nasprotnem primeru nedvomno nemudoma opozorila.

15Že glede na doslej izpostavljene razloge, ki so pretežno materialnopravne narave, se je izkazala za pravilno presoja sodišče prve stopnje, da toženka od Pogodbe z dne 31. 7. 2013 ni odstopila utemeljeno, saj tožnice o domnevnih nepravilnostih nikoli ni obvestila in ji dala možnosti, da jih odpravi. Ne glede na to se je sodišče druge stopnje v nadaljevanju opredelilo še do nekaterih pritožbenih izvajanj v zvezi z razlogi za odstop od pogodbe.

16Primarno je v zvezi z vprašanjem dokaznega bremena treba poudariti, da je trditveno in dokazno breme glede obstoja utemeljenih razlogov za odstop od pogodbe na strani toženke, ki se je na njih sklicevala. Drži sicer, da je mogoče glede posameznih razlogov za odstop, ki slonijo na zatrjevanju negativnih dejstev, zavzeti stališče, da jih toženka ni dolžna dokazovati, ker praviloma za negativna dejstva po naravi stvari dokazov ne more predložiti, a to na sprejeto odločitev nima vpliva.

17Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka povsem utemeljeno zaključilo, da v bistvenem kršitve pogodbenih obveznosti na strani tožnice niso izkazane. Pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene (zlasti 13. in 14. točka obrazložitve) nima nobenih pomislekov. Pritožbenim izvajanjem, v katerih toženka graja dokazno oceno kot nekritično, in izpostavlja, da naj bi določene priče potrdile njene trditve, ne gre slediti, saj pritožba selektivno in nekritično izpostavlja določene dele izpovedb, pa še to stori le na splošni ravni. Posebej izpostavlja izpovedbe prič B. B., C. C. in D. D., ki pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za zaključek o utemeljenosti očitkov toženke, zaradi katerih je slednja odstopila od sporne pogodbe. Iz izpovedbe priče C. C. (list. št. 104 – 107 spisa) tako nedvoumno izhaja, da pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti tožnice ni zaznal nobenih odstopanj, njeni računi nikoli niso bili zavrnjeni, napake na terenu je pravočasno odpravljala in podajala ustrezna poročila o izvajanju pogodbenih obveznosti. Njegova izpovedba tako v ničemer ne potrjuje očitkov, ki so bili podlaga za toženkin odstop in ki izhajajo iz izjave o odstopu od pogodbe z dne 2. 9. 2019 (priloga A7 spisa). Enako velja za izpovedbo priče B. B. (list. št. 110 do 113 spisa), ki je potrdil, da ni nikoli slišal, da bi tožnica kadarkoli kršila pogodbo, nasprotno potrdil je, da je tožnica s toženko sodelovala in jo o vsem potrebnem obveščala. Prav tako očitkov toženke ni potrdila E. E. (izpovedba na list. št. 144 do 149 spisa), ki v bistvu na vprašanja o določenih očitkih niti ni znala odgovoriti, saj so se nanašala na področje dela C. C. ali pa se stvari ni spomnila. Vsekakor pa ni določno potrdila nobenega od očitkov iz izjave o odstopu od pogodbe z dne 2. 9. 2019.

18Glede na doslej obrazloženo pritožba ne more biti uspešna niti z izpodbijanjem verodostojnosti izpovedbe priče A. A. oz. nasprotovanju temu dokazu iz razloga prekluzije.

Zgolj okoliščina, da sta bili navedena priča in toženka v sporu iz delavnopravnih razlogov (kar pritožba analizira do podrobnosti), še ne pomeni, da je vsa njena izpovedba neverodostojna oz. da ji (sploh) ni mogoče pokloniti vere. Ne glede na pomisleke, ki jih ima v zvezi z navedeno pričo pritožnica, je dejstvo, da je njena izpovedba, da tekom izvajanja predmetne pogodbe ni zaznala kršitev na strani tožnice, skladna z izpovedbami ostalih prič v postopku, pri tem pa sodišče prve stopnje ni spregledalo, da priča operativno ni sodelovala pri izvajanju pogodbe (zadnji stavek 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

Prav tako ne gre slediti pritožbenim izvajanjem glede kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je upoštevalo prepozen dokazni predlog tožnice za zaslišanje navedene priče. Pritožba pri tem spregleda, da je mogoče skladno z določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP nov dokaz po prvem naroku za glavno obravnavo predlagati tudi, če njegova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Da je bil predlagani dokaz takšen, da bi lahko oziroma je zavlekel reševanje spora, pa toženka v postopku ni zatrjevala.

19Upoštevajoč predhodno obrazloženo tudi okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba (da se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do vsake posamezne zatrjevane kršitve pogodbenih obveznosti s strani tožnice, ki jih je v postopku navajala toženka) ni odločilna.

20Kljub temu pritožbeno sodišče v sklepni fazi v zvezi z zatrjevanimi kršitvami in pogodbeno ureditvijo odstopnih razlogov dodaja še naslednje:

21Primarno velja v tej zvezi izpostaviti, da je v obligacijskem pravu eno izmed temeljnih načel načelo „pacta sunt servanda“ oz. dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen OZ) in da je odstop od pogodbe načeloma skrajna sankcija, za katero morajo biti izpolnjene določene (zakonske ali pogodbeno dogovorjene) predpostavke. V že citiranem 16. členu Pogodbe z dne 31. 7. 2013 so razlogi za odstop iz krivdnih razlogov na strani tožnice v delu, na katerega se pri navajanju kršitev sklicuje toženka (gre za zapis „če bo izvajalec izvajal storitve v nasprotju s to pogodbo“ in „če izvajalec ne upošteva kakršnegakoli dogovora z naročnikom“), do te mere na splošni ravni, da terjajo vsebinsko napolnitev oz. konkretizacijo v vsakem posameznem primeru, ob upoštevanju temeljnih načel obligacijskega prava.

22Navedeno pomeni, da morajo biti očitane kršitve primarno določno opredeljene, hkrati pa morajo imeti določeno težo, zaradi katere je mogoče odstop od takšne pogodbe opravičiti. Ni namreč mogoče dati pravnega varstva odstopu od pogodbe zaradi vsega, kar je mogoče umestiti pod citirano besedilo 16. člena pogodbe (torej zaradi vsake, še najmanjše kršitve pogodbenih obveznosti), saj to trči ob splošno ureditev, da od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti (110. člen OZ). Odgovor na vprašanje, kaj je neznaten del pogodbene obveznosti, je seveda odvisen od primera do primera, upoštevajoč pri tem zlasti, kakšne so po naravi in obsegu glavne pogodbene obveznosti pogodbenih strank.

23Ob pregledu kršitev, navedenih v izjavi o odstopu od pogodbe z dne 2. 9. 2019, je po oceni pritožbenega sodišča precej očitno predvsem dvoje: da so razlogi za odstop v precejšnji meri premalo konkretizirani (sklicujejo se zgolj na določbe iz pogodbe oz. razpisne dokumentacije), hkrati pa je ob njih težko sklepati, da gre za kršitev pomembnejših pogodbenih obveznosti tožnice. Tako je očitek iz prve alineje 5. točke izjave z dne z dne 2. 9. 2019 v bistvu zgolj prepis tretjega in četrtega odstavka 4. člena Pogodbe z dne 31. 7. 2013, brez vsake konkretizacije, kateri tožničin račun je bil neustrezen glede na citirano določbo. Enako posplošen je tudi očitek iz druge alineje 5. točke izjave z dne 2. 9. 2019, saj toženka ni konkretizirala, katero zgraditev dodatnega omrežja je tožnica izvedla brez soglasja ali zahteve naročnika. Hkrati pa očitek, da glede dodatnih zgraditev omrežja ni bil sklenjen poseben dodatek k pogodbi (tudi če je utemeljen), ne predstavlja enostranske kršitve pogodbenih obveznosti tožnice, saj sta za sklenitev aneksa potrebni obe stranki. Poleg tega je toženka, kot je že bilo predhodno izpostavljeno, očitno tudi sama soglašala z večletno (nekoliko drugačno) prakso izvajanja pogodbenih določil. Kršitev iz tretje alineje 5. točke izjave z dne 2. 9. 2019 je po vsebini popolnoma prazna in na splošni ravni, saj ni jasno, katerih pogodbenih obveznosti tožnica ni opravljala „v tesnem sodelovanju in po predhodnem dogovoru s predstavnikom naročnika“. Očitek kršitve iz četrte alineje 5. točke izjave z dne 2. 9. 2019 je deloma na splošni ravni (manjko obveščanja o vsem, kar je pomembno za izvajanja pogodbe), deloma pa je takšne narave, da tudi morebitna kršitev tožnice v tej zvezi (izostanek vsakoletnega poročanja do 31. 3. o opravljanju vzdrževanja in upravljanja za preteklo leto) toženke ne upravičuje do odstopa od pogodbe, zlasti zato, ker se je očitno tekom izvajanja pogodbe zadovoljila z drugačnim periodičnim (dnevnim, tedenskim, mesečnim) obveščanjem s strani tožnice, saj od nje nikoli ni zahtevala dodatnih poročil. Kršitvi iz pete in šeste alineje 5. točke izjave z dne 2. 9. 2019, ki se nanašata na izostanek obveščanja o nameravanih posegih na javnih površinah in o napredku tehnologije v zvezi z omrežjem, sta prav tako na splošni ravni in kažeta na to, da je toženka očitno zgolj iskala razloge za odstop od pogodbe. Zadnji očitani kršitvi (sedma alineje 5. točke izjave z dne 2. 9. 2019), da tožnica toženke ni obveščala ažurno o morebitnem enkrat letnem usklajevanju cen za izgradnjo priključkov na omrežje, pa manjka podatek o tem, kdaj je (če sploh) tožnica uskladila navedene cene in o tem ni obvestila toženke.

24Glede na vse doslej obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je toženka v posledici neutemeljenega odstopa od Pogodbe z dne 31. 7. 2013 tožnici po temelju odškodninsko odgovorna, pravilna.

25Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnica, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

¹ Ta glasi: „Naročnik lahko odstopi od pogodbe ob vsakem času, če izvajalec 3x ne odpravi napake v pogodbenih rokih, če bo izvajalec izvajal storitve v nasprotju s to pogodbo, če je izvajalec v zamudi s plačilom v pogodbi dogovorjenih obveznosti dva meseca od dneva zapadlosti obveznosti plačila, če izvajalec na upošteva kakršnegakoli dogovora z naročnikom.“