VSM Sklep IV Kp 29670/2021

Pritožbi obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče D. je s sodbo I K 29670/2021 z dne 16. 1. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo zaporno kazen dveh mesecev. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanki B. B. v celoti prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 329,00 EUR. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa je obdolžencu naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov v zvezi z vročanjem v znesku 129,87 EUR.

2Zoper sodbo se je zaradi kršitve ustavnih pravic, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter izreka o kazenski sankciji pritožil obdolženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom.

3Pritožba je utemeljena.

4Obdolženec v pritožbi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je bila glavna obravnava opravljena brez njegove navzočnosti, zaradi česar ni mogel predstaviti svoje obrambe, navajati dokazov, izpodbijati trditev tožilstva, prav tako pa, da mu je bila odvzeta pravica do dokazovanja „realnega“ dogodka. Navaja, da je bil 16. 1. 2023 v zaporu in sodišče ni izdalo odredbe za privedbo, zaradi česar ni mogel priti na obravnavo. Prav tako je 16. 1. 2023, ko je bil izveden narok glavne obravnave, imel nepredvidljivi zaplet zdravstvenega stanja.

5Sodišče prve stopnje je obdolžencu sodilo v nenavzočnosti, saj je štelo, da so za to bili izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP. Obdolženec je namreč že bil zaslišan in takrat se je lahko opredelil do očitanega kaznivega dejanja, iz podpisane vročilnice z dne 14. 12. 2022 pa izhaja, da je bil seznanjen z datumom glavne obravnave in svojega izostanka ni opravičil na način, kot to določata peti in šesti odstavek 193. člena ZKP. Štelo je, da njegova navzočnost na glavni obravnavi tudi ni bila nujno potrebna, saj da je že bil zaslišan, sprememba obtožnega predloga pa ni bila bistvena.

6Obdolženec ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je bil v zaporu in bi sodišče za prihod na glavno obravnavo 16. 1. 2023 moralo izdati odredbo o privedbi. Dejstvo je, da je obdolženec 14. 12. 2022 podpisal vročilnico z vabilom na glavno obravnavo ter se tako seznanil z vsebino vabila, kazen zapora pa je nastopil dan kasneje, torej 15. 12. 2022. Obdolženec bi tako ob nastopu zaporne kazni moral obvestiti sodišče o tem, da je podana ovira za pristop na narok, oziroma bi moral obvestiti upravo zavoda za prestajanje kazni, da ima 16. 1. 2023 vabilo na narok za glavno obravnavo, saj je bil ob vročitvi vabila še na prostosti in uprava zaporov z njegovim vabilom ni bila seznanjena. Prav tako sodišču ob izvajanju ukrepov za zagotavljanje navzočnosti ni mogoče naložiti poizvedovanja o morebitnih ovirah za pristop na narok, če je izkazana vročitev vabila na glavno obravnavo. Ob tem ne gre prezreti, da je obdolženec že predhodno med postopkom svojo odsotnost na naroku vselej opravičeval na dan naroka za glavno obravnavo (3. 3. 2022, 27. 6. 2022 in 16. 11. 2022). Svojo odsotnost z obravnave 16. 1. 2023 pa je opravičil šele s predmetno pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 7. 4. 2023.

7Nadalje obdolženec svojo odsotnost z naroka za glavno obravnavo 16. 1. 2023 opravičuje tudi z zdravstvenim zapletom, saj da je takrat bil na pregledu v Univerzitetnem kliničnem centru K. zaradi ponovne izgube zavesti. V zaporu ga je namreč obiskala hčer, kar ga je močno vznemirilo in je že dan prej (15. 1. 2023) izgubil zavest. Tudi ta pritožbena izvajanja niso utemeljena. V skladu s petim in šestim odstavkom 193. člena ZKP lahko sodišče opraviči izostanek obdolžencu, če za to obstojijo opravičljivi razlogi, med katere spadajo tudi zdravstveni razlogi. Če se obdolženec vabilu ne odzove zaradi zdravstvenih razlogov, jih sodišče upošteva le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter mu onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri dejanju v kazenskem postopku. Obdolženec mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. V obravnavanem primeru obdolženec svoje odsotnosti z ničemer ni opravičil oziroma jo opravičuje več kot tri mesece po opravi naroka. Iz popisa bolezni z dne 16. 1. 2023 res izhaja, da je obdolženec izgubil zavest, da se dogodka ne spominja in da ga je obisk hčere močno vznemiril. Ob tem pa iz popisa bolezni izhaja tudi, da je bil obdolženčev nevrološki status povsem normalen, da so bili možganski živci brez izpadov v vidnem polju, da je bil obojestransko koordiniran, da je bila hoja primerna, da je bilo dihanje obojestransko slišno, čisto in brez šumov ter da laboratorijske preiskave krvi niso pokazale odstopanj. Obdolženec tako ni bil v tako slabem stanju, da svojega izostanka ne bi mogel opravičiti na dan naroka oziroma takoj po njem. Pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja, da je obdolženec v teku kazenskega postopka na prvi stopnji večkrat izostal z napovedanih narokov glavne obravnave, ki jih je vselej pravočasno opravičil in je tako dobro vedel, da mora to storiti tudi glede problematiziranega naroka.

8Sodišče prve stopnje je torej pravilno ocenilo, da so bile podane formalne predpostavke za sojenje v nenavzočnosti po prvem odstavku 442. člena ZKP, saj je bil obdolženec na glavno obravnavo, razpisano za 16. 1. 2023, v redu povabljen (izkazana vročitev vabila 14. 12. 2023), v vabilu je bil ustrezno poučen o posledicah svojega izostanka, torej možnosti izvedbe obravnave v njegovi nenavzočnosti (drugi odstavek 288. člena ZKP), na glavno obravnavo 16. 1. 2023 ni pristopil in svoje odsotnosti tudi ni ustrezno opravičil, ob tem pa je bil na glavni obravnavi 26. 9. 2022 že zaslišan.

9Formalnim predpostavkam pa sledi še presoja materialne predpostavke sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ki zadeva oceno, ali je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna. Sodišče ocenjuje nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi glede na do tedaj razčiščeno dejansko stanje, ki ga presoja po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), ob tem pa mora tudi paziti, da s sojenjem v nenavzočnosti ne krši pravic strank v postopku. Sodišče prve stopnje je izpolnjenost pogoja nujnosti utemeljilo s tem, da obdolženčeva navzočnost ni bila nujna, ker je že bil zaslišan in ker sprememba obtožnega predloga ni bila bistvena, zato mu ni bilo treba dodeliti posebnega roka za pripravo obrambe. Navedena razloga pa za celovito presojo izpolnjenosti pogojev za sojenje v nenavzočnosti obdolženca ne zadoščata.

10Pritožnik namreč utemeljeno smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da je bila glavna obravnava v nasprotju z zakonskimi pogoji opravljena v njegovi nenavzočnosti, saj mu je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič, ki mu jo zagotavljata točka d tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 29. člen Ustave. To utemeljeno zatrjuje ne glede na to, da je zaradi neizpolnjenosti obljube o plačilu dolga (kot se je zavezal na glavni obravnavi 26. 9. 2022) lahko sklepal in vedel, da se bo kazenski postopek zaradi njegove prazne obljube nadaljeval tudi z zaslišanjem oškodovanke B. B. in priče C. C. Sodišče prve stopnje je namreč na glavni obravnavi 16. 1. 2023, ki jo je opravilo v nenavzočnosti obdolženca, zaslišalo oškodovanko B. B. ter pričo C. C., ki do tedaj v postopku še nikoli nista bila zaslišana in tako obdolženec z njunima izpovedba ni bil seznanjen. Na istem naroku je sodišče prve stopnje izreklo tudi obsodilno sodbo, s tem pa je bilo obdolžencu onemogočeno, da se seznani z obremenilnima izpovedbama. Ob tem iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje v odločilni meri oprlo prav na izpovedbi navedene oškodovanke B. B in priče C. C., hkrati pa v obrazložitvi sodbe tudi ni pojasnilo ocene nujnosti kot materialnopravne predpostavke sojenja v obdolženčevi nenavzočnosti z vidika zaslišanja obremenilnih prič, s katerimi obdolženec še ni bil seznanjen. Po presoji pritožbenega sodišča tako dejansko niso bili izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki vselej privede do razveljavitve sodbe.

11Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo (prvi odstavek 392. člena ZKP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer zaradi ugotovljene procesne kršitve drugih pritožbenih navedb vsebinsko ni presojalo. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno procesno pomanjkljivost in pritožniku omogočilo seznanitev z izpovedbama obremenilnih prič, nato pa bo po opravljeni glavni obravnavi v zadevi ponovno odločilo.