VSM Sklep I Cp 515/2023

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se mu zadeva vrne v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Toženi stranki A. A. se nalaga, da v roku 24 ur za tožečo stranko B. B. vzpostavi popolnoma odprto možnost vstopa v mansardni del stanovanjske hiše in v pisarno, ki ima vhod iz zunanjega dela hiše, oboje na naslovu C., in s tem omogoči tožeči stranki povsem neoviran vstop v mansardni del stanovanjske hiše in pisarno ter ji omogoči nadaljnjo nemoteno souporabo stanovanjske hiše in pisarne, katere soposestnik je tožeča stranka. Za primer, če tožena stranka ne bo ravnala v skladu z začasno odredbo in tožeči stranki omogočila popolnoma neoviran vstop v mansardni del stanovanjske hiše in v pisarno na naslovu C., se toženi stranki s sklepom sodišča naloži plačilo denarne kazni, in sicer v znesku 1.000,00 EUR. Ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve zadeve in še najmanj 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari.“.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščenki, pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnica navaja, da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da tožnica zasleduje izdajo regulacijske začasne odredbe. To ne drži iz razloga, ker tožnica z začasno odredbo predlaga, da se tožencu naloži, da omogoči odprto možnost vstopa v prostore, s tožbenim zahtevkom pa predlaga, da naj se vzpostavi zadnje posestno stanje in sicer tako, da je toženec dolžan izročiti ključe zamenjanih ključavnic vhodnih vrat in vrat pisarne, ali nazaj namesti prejšnje ključavnice vhodnih vrat in vrat v pisarno, kar je torej širše in več od tistega, kar predlaga tožnica z začasno odredbo. V nadaljevanju pa navaja, da ne glede na to meni, da je izpolnila tudi vse pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe in navaja dejstva, ki bi naj to tezo podpirala. Pri tem graja dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da bi naj tožnica posest nad obravnavanimi prostori prostovoljno opustila in tudi napačno presodilo, da bi naj dejstvo, da je zaradi velikega nerazumevanja in sporov, zaradi česar se je tožnica umaknila in prespala drugje, pomenilo tudi opustitev posesti z njene strani. V nadaljevanju navaja okoliščine o dejstvu posesti in motilnem ravnanju in zatrjuje, da je kljub temu, da se je iz skupnega doma umaknila, tam redno vzdrževala posest. V ta namen se sklicuje na sodno prakso VSC Cp 1229/2008 in VSL I Cp 1021/2022 ter II Cp 2247/2017. V zvezi z izrekom denarne kazni pa meni, da je predlagala zavarovanje nedenarne terjatve, ki vsebuje dejanje, ki se tožencu kot dolžniku nalaga in se mu v ta namen, če ne bo izpolnil obveznosti, izreče denarna kazen. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4V skladu z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, v zvezi z tretjim odst. 1. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1, je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka zavarovanja. V skladu s četrtim odst. 6. člena ZIZ (35. člen novele ZIZ-H) je v zadevi odločal senat.

5Sodišče druge stopnje ugotavlja, da vsebina pritožbe tožnice, ki jo zastopa odvetnica, predvsem pa tudi razlaga, ki jo v njej ponuja, ne ustreza zahtevi, da morajo odvetniki (pravni strokovnjaki) še posebej skrbno ravnati in temeljito proučiti tudi pravno naravo spora, kar je izhodišče, da sploh lahko pravilno določijo obseg pravnega varstva ter tudi navedejo vsa potrebna dejstva, ki so nujna za dosega pravnega cilja v uvedenem postopku¹. Mednje sodišče druge stopnje uvršča razlago o tem, da je popolnoma pravilno sestavila predlog, z vsemi potrebnimi sestavinami; navedbe, da gre v tej zadevi za sicer zavarovalno začasno odredbo, ki pa izpolnjuje tudi „vse pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe“; mešanje postopka zavarovanja s trditvami, da ji „pripada posestno varstvo, ki ga s svojim predlogom zasleduje“ in še posebej razprava o denarni kazni kot „primernim izvršilnim sredstvom“,

6Sodišče prve stopnje je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, nekatere izmed teh pomanjkljivosti pravilno zaznalo, vendar jih ni odpravilo na pravilen način. Razen tega je njegova materialnopravna razlaga o tem, katere predpostavke in v kakšnem medsebojnem razmerju so, napačna (tč. 7., 12. in 13. obrazložitve).

7Najprej zato, ker se sklicuje na odločbo US Up 275/97 z dne 16.7.1998 in pri tem prezre, da je Ustavno sodišče to odločitev sprejelo v času, ko je veljal ZIP, za odločitev pa je bila bistvena razlaga drugega odstavka takrat veljavnega 267. člena. Institut ureditvenih začasnih odredb (UZO) je res sad razlage Ustavnega sodišča, ki je v citirani odločbi povedalo, kako je potrebno razlagati takrat veljavno določbo 267. člena ZIP, da bo zadoščeno razlagi v skladu s 23. členom Ustave RS. Dan po objavi te odločbe (16.7.1998) je bil objavljen ZIZ (17.7.1998, pričel veljati 15.10.1998), ki pa je predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, spremenil. Tudi to novo zakonsko ureditev moramo sodišča razlagati v skladu z Ustavo, pri tem pa upoštevati nosilne razloge (ratio decidendi) iz ustavne odločbe², v kolikor se stara in nova zakonska ureditev prekrivata.

Metodološko napačen je tudi pristop sodišča prve stopnje, ki je želelo lastno razlago podkrepiti s sklicevanjem na razlago sodne prakse in sicer zato, ker bi moralo najprej preveriti najnovejše razlage, torej tiste, ki so časovno najbližje času odločanja sodišča prve stopnje. Tako kot mora zakonodajalec upoštevati ustavno načelo prilagajanja zakonodaje družbenim razmeram, morajo tudi sodišča upoštevati, da se spreminja razlaga v sodni praksi, zato je potrebno utemeljevati razlago z najnovejšimi stališči. Zapisano velja tudi za stališča, ki se ponujajo v strokovni literaturi. Prav za področje UZO je najnovejša literatura ponudila nova izhodišča razlage³. Ker glede poznavanja materialnega prava velja načelo, da ga morajo sodišča poznati po uradni dolžnosti, se od njih utemeljeno pričakuje, da te razvojne usmeritve spremljajo in poznajo in, če se z njimi ne strinjamo, da navedejo razloge. To pa so tudi zahteve, ki jih na sodišča naslavlja ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe⁴, predvsem pa prepoved sodniške samovolje⁵.

Tako iz navedene literature in tudi iz pregleda sodne prakse res izhaja, da sodišča druge stopnje različno razlagajo materialno pravo, sodišče prve stopnje pa je to okoliščino prikazalo popolnoma enostransko in zavajajoče, s sklicevanjem le na primere, ki bi naj podpirali le razlago, ki je v prid njegovi. Pri tem izstopa tudi okoliščina, da ni navedlo niti ene odločbe Višjega sodišča v Mariboru, čeprav je prav slednje izdalo več odločb z drugačno razlago⁶.

8Sodišče druge stopnje zato meni, da so materialnopravne predpostavke v primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga razlaga v skladu z Ustavo (precedenčni učinek iz citiranega ustavno odločbe glede predpostavke reverzibilnosti), za preostale pa 272. člen ZIZ. Sodišče prve stopnje je sicer opravilo delno presojo teh predpostavk oziroma dejstev, ki se jim podrejajo (12. in 13. točka obrazložitve) vendar je nato nejasno sprejelo zaključek, zapisan v točki 14. obrazložitve:“....ni ustrezno izkazala vsaj s stopnjo verjetnosti, kumulativno določenega pogoja, ki mora biti izpolnjen za izdajo začasne odredbe....“.

9Sodišče druge stopnje v celoti zavrača navedbe tožnice v pritožbi, s katerimi skuša ustvariti nov pravni hibrid, torej vrsto začasne odredbe, ki bi bila istočasno zavarovalna in ureditvena. Prav ima sodišče prve stopnje, da predlog za izdajo začasne odredbe ne vsebuje primernega izvršilnega sredstva in pravilna je tudi razlaga o razlikovanju med nadomestnimi in nenadomestnimi ravnanji (225. in 226. člen ZIZ), ki jo sodišče druge stopnje dopolnjuje še s posebno določbo drugega odstavka 273. člena ZIZ, kjer je denarna kazen kot sredstvo izvršbe izrecno določena tudi za začasne odredbe.

Ker ima sklep o začasni odredbi pravni učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ), mora imeti tudi ustrezno sredstvo izvršbe, saj brez tega prisilna izvršitev sklepa ni mogoča. Zato je izbira sredstva izvršbe tesno povezana z vsebino tistega, kar se v sklepu o izvršbi prisilno izterjuje. Ta vsebina pa mora biti določna, kar pomeni izrecna in jasna in ne sme puščati nobenega razlagalnega dvoma o tem, kaj je vsebina izpolnitve. To, kar je tožnica zapisala v predlogu, pa tem osnovnim kriterijem ne ustreza. Osrednji del in vsebina dajatvenega povelja, ki se naj po potrebi izvrši, je povsem nedoločena:“...vzpostavi popolnoma odprto možnost vstopa v...“, kar nato tavtološko še enkrat ponovi:“...in s tem omogoči tožeči stranki povsem neoviran vstop v....“. Ker je torej izrek takšnega predloga in bodočega sklepa o izvršbi tisto, kar se mora realizirati, so popolnoma odveč navedbe v pritožbi in sklicevanje na to, kako je toženec razpolagal s ključi stanovanja in kaj tožnica zahteva s tožbenim zahtevkom v tožbi zaradi motenja posesti. Postopek zavarovanja je namreč samostojen postopek tudi v primerih, ko je uveden ob ali med pravdnim postopkom⁷.

10Razlogi sodišča prve stopnje so omejeni le na sicer pravilno razlago, da predlog ne vsebuje primernega izvršilnega sredstva in tudi povzema isto vsebino tega predloga (tč. 15. obrazložitve), kot je to storilo sodišče druge stopnje v prejšnji točki obrazložitve. Sodišče druge stopnje temu pritrjuje in kot je pojasnilo, je ob tem še vsebina predloga oziroma sklepa o izvršbi, nedoločena. Ne pritrjuje pa razlagi sodišča prve stopnje, da je že zaradi „neprimernega in nezakonitega sredstva zavarovanja“, kar pomeni zaradi neustrezno oblikovanega predloga, ki mora vsebovati tudi sredstvo izvršbe, potrebno predlog zavreči in se pri tem sklicuje na razlago v teoriji in sodni praksi (tč. 15. obrazložitve na strani 10).

Sodišče druge stopnje tudi v tem delu ugotavlja, da sodišče prve stopnje uporablja literaturo in sodno prakso, staro več kot dvajset let (delo M. Šipec in soavtorji je izšlo v letu 2001; najmlajši judikat je iz leta 2009). Primarni formalni viri so vendarle praviloma zakoni, v obravnavanem primeru najprej ZIZ (15. člen) in nato ZPP. Sodišče druge stopnje zakonske podlage za razlago, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni našlo. Res je nekoč ZPP vseboval določbo drugega odstavka 108. člena ZPP:»Ne glede na določbe prejšnjega odstavka sodišče nerazumljivo ali nepopolno vlogo zavrže, če jo je vložil odvetnik.«, ki pa je bila z odločbo Ustavnega sodišča⁸, z učinkom od 25.6.2010 naprej, razveljavljena. Razlog, ki ga je torej sodišče prve stopnje navedlo (neprimerno ali nezakonito sredstvo zavarovanja) in opredelilo kot „vsebinsko nepopoln“ ni razlog za zavrženje predloga, temveč ga je potrebno obravnavati kot nepopolno vlogo, kar pa zahteva ravnanje po sedaj veljavnem 108. členu ZPP⁹.

Sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da se razlogi sodišča prve stopnje ne nanašajo na nedoločenost vsebine predloga, temveč je sodišče prve stopnje vsebino predloga povzelo le zaradi utemeljevanja povezave med dajatvenim poveljem (ravnanjem, ki ga naj sredstvo izvršbe pomaga realizirati) in sredstvom izvršbe.

11Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, torej vsebinsko odločilo (in zgolj podrejeno navedlo, da bi zaradi neprimernega sredstva izvršbe predlog zavrglo), je sodišče druge stopnje to odločitev razveljavilo in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi posebnih okoliščin primera, pa samo ne more odločiti in spremeniti sklepa, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da predlog za izdajo začasne odredbe vsebuje neprimerno sredstvo izvršbe. Ker gre v tem primeru za položaj nepopolne vloge, je sodišče prve stopnje tisto, ki bo moralo ravnati v skladu s 108. členom ZPP in tožnici dati rok za odpravo te pomanjkljivosti. Pooblaščenka tožnice bo ob tem imela tudi možnost presoditi ali vsebina predloga sodiščem omogočena tudi vsebinsko presojo zadeve.

12Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje (3. tč. 365. člena ZPP).

13Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (38. člen ZIZ in tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Npr. USRS Up-603/13 z dne 16. 2. 2016; USRS Up-998/15 z dne 30. 11. 2017.
² „Sodišča sodijo po Ustavi in zakonu (125. člen Ustave). Pri odločanju o konkretnih primerih morajo zato neposredno uporabljati Ustavo, in sicer ne samo njenega besedila, pač pa tudi razlago Ustave, kakor jo je v svojih odločbah (ki so po tretjem odstavku 1. člena ZUstS obvezne) razvilo Ustavno sodišče. V primeru ustavnosodne presoje predpisa namreč izrek in obrazložitev pomenita celoto, zaradi česar ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi.“; citirano iz Up-572/06 z dne 8. 11. 2007.
³ N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilni sodnih postopkih, Ljubljana 2022, str. 124-131; I. Strnad, Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, PP, št. 6-7/2021, str. 13-15.
⁴ Npr. Up-493/07 z dne 5. 4. 2007, tč. 7. obrazložitve.
⁵ Npr. Up-2908/08 z dne 19. 2. 2009, tč. 7. obrazložitve.
⁶ VSM Sklep I Cp 708/2022 z dne 25.10.2022; VSM Sklep I Cp 176/2021 z dne 30.3.2021; VSM Sklep I Cp 162/2021 z dne 16.3.2021; VSM Sklep I Cp 824/2020 z dne 24.11.2020.
⁷ „Vsak postopek za izdajo začasne odredbe je poseben postopek, pa čeprav je tožeča stranka med določenim pravdnim postopkom vložila več predlogov za izdajo začasne odredbe. Zato mora vsaka stranka v vsakem postopku navajati in dokazovati dejstva, s katerimi dokazuje (ne)obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe. Navedb strank, danih v enem postopku zato ni mogoče uporabiti za odločitev v drugem postopku.“; VSRS Sklep III Ips 1/2000 z dne 20.1.2000.„Sklep o začasni odredbi torej ne pomeni dokončne ureditve spornega pravnega razmerja, torej tudi ne meritorne odločitve o samem v tožbi postavljenem tožbenem zahtevku. Čeprav sta zahtevka iz začasne odredbe in tožbe vsebinsko v spornem primeru enaka, pa imata torej drugačne pravne razsežnosti, učinke in vsebino. Sklep o začasni odredbi pomeni zgolj provizorično začasno ureditev razmerja tako, da bi bila preprečena oziroma ne bi nastala škoda tožeči stranki. Zato zadostuje zgolj verjeten izkaz utemeljenosti tožbenega zahtevka in torej ne potrebnega prepričanja sodišča o njem.“; VSRS Sodba II Ips 258/2016 z dne 5.7.2018.
⁸ USRS, U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010.
⁹ Tudi v novejši literaturi se, vsaj v zvezi z predlogom in sredstvi izvršbe, navaja, da je tak predlog nepopoln in ga mora sodišče vrniti v popravo; Pogorelčnik Vogrinc, str. 156.