VSL Sodba in sklep I Cp 1600/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- II. točka izreka glasi:

„Tožena stranka Zavarovalnica je dolžna tožniku A. A. plačati 21.768,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 16.168,00 EUR od 4. 2. 2017 do plačila ter od zneska 5.600,00 EUR od 19. 4. 2021 do plačila, vse v roku petnajst dni, zahtevek za plačilo 8.232,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2017 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.600,00 EUR od 4. 2. 2017 do 19. 4. 2021 pa se zavrne.“

- III. točka izreka glasi:

„Tožena stranka Zavarovalnica je dolžna tožnici B. B. plačati 21.768,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 16.168,00 EUR od 4. 2. 2017 do plačila ter od zneska 5.600,00 EUR od 19. 4. 2021 do plačila, vse v roku petnajst dni, zahtevek za plačilo 8.232,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2017 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.600,00 EUR od 4. 2. 2017 do 19. 4. 2021 pa se zavrne.“

- v IX. točki izreka znesek „11.352,00 EUR“ nadomesti z zneskom „10.000,00 EUR“, znesek „3.648,00 EUR“ pa se nadomesti z zneskom „5.000,00 EUR“,

- v X. točki izreka znesek „11.352,00 EUR“ nadomesti z zneskom „10.000,00 EUR“, znesek „3.648,00 EUR“ pa se nadomesti z zneskom „5.000,00 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, v celoti pa se potrdi popravni sklep in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo dosodilo tožnikom posamezne zneske odškodnin z zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz II., III., IV.,VI., VII., VIII., IX. in X. točke izreka, v preostalem delu pa je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnice B. B., kot je razvidno iz V. točke izreka. S popravnim sklepom in sklepom je popravilo posamezne napake v izpodbijani sodbi, kot je to razvidno iz I. točke izreka sklepa, poleg tega pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom pravdne stroške v znesku 10.877,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

2Zoper sodbo ter popravni sklep in sklep se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo prvega sodišča spremeni v skladu s pritožbenim predlogom, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Iz pritožbe je razvidno, da toženka ne izpodbija ugodilnega dela sodbe, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za materialno škodo tožeče stranke. Toženka navaja, da je prvo sodišče nepravilno ovrednotilo soprispevek pokojnega k nastanku prometne nesreče. Hitrost voznika ni bila toliko prekoračena, kot ugotavlja sodišče. Po ugotovitvah izvedenca voznik ne bi mogel preprečiti nezgode, če bi ob prečkanju prometnega znaka „konec omejitve 30 km/h“ vozil z dovoljeno hitrostjo 50 km/h. Prvo sodišče je premalo ovrednotilo ravnanje in skrbnost pokojnega pri nastanku prometne nesreče. Pokojni je opustil vsakršno skrbnost. Prečkal je prehod za pešce ob rdeči luči za pešce na semaforju. Preko prehoda je tekel in se pogovarjal po mobitelu. Pokojni ni izkazal nobene skrbnosti pri svojem ravnanju. Njegovi brezskrbnosti je botrovala tudi vsebnost alkohola in prepovedanih drog v krvi. Soprispevek pokojnega bi moral biti višji kot 20 % in bi moral znašati vsaj 30 %. Toženka meni, da je prvo sodišče tožnikom prisodilo bistveno previsoke odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. V pritožbi podaja svoje videnje okoliščin, ki kažejo, da naj bi bile prisojene odškodnine previsoke. Povzema posamezne ugotovitve prvega sodišča o nematerialni škodi vsakega tožnika in se sklicuje na posamezne primere iz sodne prakse, ki naj bi po stališču toženke izkazovali, da so prisojene odškodnine previsoke. Prvi tožnik in druga tožnica po stališču toženke nista upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V nadaljevanju toženka trdi, da je prvo sodišče neupravičeno dosodilo odškodnino zaradi smrti bližnjega tudi starima staršema pokojnega. Razen tega je tudi ta odškodnina previsoko določena. Opozarja tudi na prekoračitev tožbenega zahtevka starih staršev, in sicer za vsakega v znesku 1.325,00 EUR (prav: 1.352,00 EUR). Izpodbija tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Za rešitev zadeve je toženka morala pridobiti še dodatno dokumentacijo, poleg tega pa so se nekateri tožniki zdravili še v letu 2018 in 2019 in še kasneje, zato žalovanje tožnikov tedaj še ni bilo zaključeno, poleg tega pa ni še bil znan niti obseg zatrjevane nematerialne škode. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3Tožeča stranka v odgovorih na pritožbo (posebej glede sodbe in posebej glede sklepa) predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede temelja

5Materialnopravni zaključek prvega sodišča, da je toženkin zavarovanec odgovoren za škodo do 80 %, pokojni B. B. pa je za škodo odgovoren do 20 %, je pravilen. Prvo sodišče je svojo ugotovitev o višini njunih prispevkov utemeljilo na podlagi celovite in podrobne analize izvedenih dokazov, izdelane v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe so skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje, v njih pa je v pretežnem delu zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko dejanskih ugotovitev prvega sodišča. Pritožbeno sodišče dodaja še naslednje.

6Okoliščina, da je bila hitrost vožnje na X. cesti omejena na 30 km/h do okoli pet metrov pred prehodom za pešce, nato pa je znašala ta omejitev 50 km/h, nima nobenega pomena. Bistveno je, da bi moral toženkin zavarovanec prilagoditi hitrost in način vožnje raznim okoliščinam in razmeram v prometu tako, da bi lahko ustavil vozilo pred oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval. Voznik se je približeval križišču (X. ceste s Y. ulico) in prehodu za pešce, zato bi moral voziti posebno previdno (prvi in drugi odstavek 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa). Voznik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj pri vožnji očitno ni bil dovolj pozoren. Če bi tako ravnal, bi kljub peščevi kršitvi (prečkanje prehoda pri rdeči luči za pešce) lahko preprečil nesrečo, če bi vozil v mejah dovoljene hitrosti 30 km/h oziroma s prilagojeno hitrostjo, saj bi vozilo lahko ustavil pred prehodom za pešce, kot je ugotovil izvedenec cestnoprometne stroke.

7Zavarovanec je vozil po X. cesti v ožjem centru W., to pa v predprazničnem času („veseli december“), ko je bilo na ulicah še posebej veliko ljudi (nesreča se je zgodila v noči s petka na soboto ob 2.35 uri). Zavarovanec je vedel, da je promet z motornimi vozili po X. cesti močno omejen prav na tem predelu in tudi sam po njej ne bi smel voziti, saj za to ni imel potrebne dovolilnice. V takšnih razmerah je bil promet z motornimi vozili po X. cesti zelo redek, pešci pa so pogosto prehajali preko ceste. Glede na to bi moral voznik toliko bolj računati z realno nevarnostjo, da bodo pešci prečkali prehod za pešce tudi ob rdeči luči na semaforju, ter zato voziti toliko bolj previdno oziroma s hitrostjo, prilagojeno tudi tem okoliščinam.

8Ravnanje zavarovanca je bilo v tistih okoliščinah skrajno neodgovorno, saj je vozil z občutno višjo hitrostjo od dovoljene (po ugotovitvah sodnega izvedenca je znašala njegova hitrost 20 metrov pred prehodom za pešce, ko je opazil pešca, najmanj 72 km/h). Temu ustrezna je tudi višja stopnja krivdne odgovornosti zavarovanca, ob njegovi objektivni odgovornosti. Glede na vse ugotovljene okoliščine je razmerje odgovornosti za škodni dogodek med pešca in zavarovanca (20 % - 80 %) pravilno porazdeljeno.

Glede višine

9Pri odmeri odškodnine staršem in bratom pokojnega B. B. za duševne bolečine zaradi smrti ožjega družinskega člana je prvo sodišče pravilno uporabilo kriterije iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), upoštevajoč ugotovljena odločilna dejstva. Ustrezno sta bili upoštevani tako načelo individualizacije višine odškodnine kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo sodišče je med drugim ugotovilo močno čustveno povezanost pokojnega s tožniki, katere je njegova tragična smrt (nekaj mesecev pred tem je dopolnil 18 let) zelo prizadela. Okoliščina, da je B. B. zaradi bivanja v W. bival v dijaškem domu in se je domov vračal le ob koncih tedna, v ničemer ne relativizira njihove izjemno čvrste družinske povezanosti in medsebojne predanosti. Prvo sodišče je podrobno pojasnilo, kako hude težave so tožniki doživljali zaradi smrti B. B. V dolgem procesu žalovanja in še kasneje so se spopadali s številnimi zdravstvenimi težavami, ki so terjale tudi iskanje strokovnih oziroma zdravniških pomoči in razne oblike zdravljenja, kar prvi tožnik in druga tožnica potrebujeta še sedaj in bo tako tudi v bodoče. Njuno vsakodnevno funkcioniranje je bilo v daljšem obdobju močno okrnjeno. Drugačne pritožbene trditve, ki zmanjšujejo trajanje in intenzivnost duševnih bolečin tožnikov ter pomen ugotovljenih značilnosti in posebnosti življenja članov družine A. so protispisne.

10Odmerjene odškodnine (prisojene staršema in bratom pokojnega) so po višini primerljive z odškodninami, priznanimi v primerljivih zadevah. To velja že za primerjavo s starejšimi primeri v sodni praksi, v novejši sodni praksi pa so te odškodnine še nekoliko višje, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo tudi v zadevi II Cp 627/2018 (glej primerljive zadeve II Ips 241/97, II Ips 412/93, II Ips 595/96 in II Ips 105/98 ter II Cp 470/2016). Toženka nepopolno prikazuje zadevo II Ips 1099/2007, saj je sodišče v tej zadevi prisodilo sestri ponesrečenca odškodnino v višini 21 povprečnih neto plač. Prisojene odškodnine v obravnavani zadevi so glede na ugotovljene škodne posledice primerljive s škodnimi posledicami oškodovancev in priznanimi odškodninami v primerljivih oziroma podobnih primerih v sodni praksi.

11Prvo sodišče je utemeljeno prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti B. B. tudi njegovima starima staršema. Ugotovljena dejstva tudi po oceni pritožbenega sodišča vodijo do zaključka, da je med njimi obstajala enako močna čustvena povezanost, kot jo je običajno videti med ožjimi družinskimi člani iz 180. člena OZ. Za priznanje odškodnine starima staršema ni pogoj, da bi morala opravljati vlogo staršev v odnosu do umrlega vnuka ali da bi prevzela skrb za skupno gospodinjstvo. Prvo sodišče je podrobno utemeljilo, kako tesno sta bila stara starša povezana z vnukom; prepričljivosti te ugotovitve pritožbene navedbe ne morejo omajati. Pritožbena kritika višine priznane odškodnine starima staršema je z vidika vsebinske presoje pavšalna in zato neupoštevna.

12Pritožba utemeljeno graja prekoračitev tožbenega zahtevka starih staršev. V pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2021 sta stara starša svoj tožbeni zahtevek spremenila tako, da sta iz naslova duševnih bolečin zaradi vnukove smrti zahtevala le še 10.000,00 EUR (v tožbi 15.000,00 EUR), preostalih prvotno vtoževanih 5.000,00 EUR pa sta nato vtoževala iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na odmerjeno odškodnino 14.190,00 EUR bi šla vsakemu staremu staršu za duševne bolečine zaradi vnukove smrti, upoštevajoč njegov 20 % soprispevek k škodnemu dogodku, odškodnina v znesku 11.352,00 EUR, zato gre vsakemu od njiju v mejah tožbenega zahtevka le odškodnina v znesku 10.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka. Takšno odločitev (sprememba namesto razveljavitve) je sprejelo iz praktičnih razlogov, ob smiselni uporabi 358. člena ZPP, kljub določbi 357. člena ZPP, ker je prvo sodišče obravnavalo tudi tožbeni zahtevek starih staršev za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in ga "v celoti zavrnilo" (48. točka obrazložitve), vendar pa o njem ni v celoti odločilo v izreku izpodbijane sodbe (ampak le delno, saj je zavrnilo ta zahtevek le za znesek 3.648,00 EUR - IX. in X. točka sodbe).

13Prvo sodišče je utemeljeno prisodila staršema tudi odškodnino za njune duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovilo je, da sta prvi tožnik in druga tožnica utrpela tudi škodo lastnega izvora, ki jo je sodišče podrobno opredelilo (predvsem 30. in 31. točka obrazložitve). Poleg tega je svoje ugotovitve o tej obliki škode deloma pojasnilo hkrati z ugotovitvami o njuni škodi iz naslova duševnih bolečin zaradi sinove smrti (25. - 28. točka obrazložitve). Kljub takšnemu nekoliko nesistematičnemu pristopu je iz obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče razbrati, kakšno škodo lastnega izvora sta starša utrpela, zato je pritožbeni očitek o odsotnosti razlogov tega dela sodbe neutemeljen. Višine te odškodnine pritožba obrazloženo ne graja.

14Pritožba je delno utemeljena tudi glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti. Tožeča stranka je pred vložitvijo tožbe naslovila na toženko odškodninski zahtevek z dne 19. 1. 2017 in jo pozvala za plačilo odškodnine v roku 14 dni. S potekom tega roka je toženka prišla v zamudo (drugi odstavek 299. člena OZ). Odločitev o začetku tega zakonskih zamudnih obresti za prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti B. B. s ... 2. 2017 je zato pravilna. Starša sta zahtevala odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti šele v pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2021. Za to odškodnino (vsakemu v znesku 5.600,00 EUR) gredo zato staršema zakonske zamudne obresti od 19. 4. 2021 (drugi odstavek 299. člena OZ), ne pa že od 4. 2. 2017, kot je napačno odločilo prvo sodišče. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP).

15Pritožba zoper stroškovno odločitev ni obrazložena. Toženka je s pritožbo delno uspela v glavni stvari, vendar pa ta uspeh glede na njegovo višino ne vpliva na pravilno oceno prvega sodišča, da so tožniki v sporu uspeli s približno 80 % zahtevkov, toženkin uspeh pa znaša okoli 20 %. V okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stroškovna odločitev prvega sodišča pravilna.

16Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu, v celoti pa sklep o stroških postopka, potrdilo, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi v tem delu niso bili podani (358. člen in 353. člen ZPP).

17Glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku je toženka uspela le v sorazmerno majhnem delu spora o glavni stvari (le glede prekoračitve tožbenega zahtevka), zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški. Tožeča stranka z odgovoroma na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in 165. člen ZPP).