VSL Sodba in sklep I Cp 346/2023

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu spremeni tako, da od prisojenega zneska tečejo zakonske zamudne obresti od 21. 3. 2016 (namesto od 5. 11. 2014).

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožeče pa se zavrne v celoti in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1V tej zadevi sta tožnika zatrjevala, da jima je v posledici toženkinega izvajanja gradbenih del (gradnja ceste in pločnika) nastala škoda. Navajala sta, da se je njuna hiša, ki stoji v neposredni bližini, zaradi tresljajev ob utrjevanju planuma pločnika tako poškodovala, da se lahko vsak čas poruši; drevesa, ki so ločevala njuno parcelo od javne ceste, pa so uničena. Od toženke sta zato zahtevala odškodnino: (a) plačilo stroškov nadomestne gradnje hiše v znesku 128.100,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2014 dalje, in (b) 5.600,00 EUR za uničenje dreves, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje.

2Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožnikoma plačati 42.133,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2014 dalje do plačila, v presežnem delu (tj. za preostanek odškodnine za poškodovano hišo in v celoti za uničena drevesa) pa je zahtevek zavrnilo. Upoštevajoč uspeh strank v postopku je odločilo še, da jima mora toženka povrniti 64% potrebnih pravdnih stroškov.

3Zoper takšno sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki. Zaradi obsežnosti pritožbenih navedb, še zlasti toženke, ju v nadaljevanju pritožbeno sodišče povzema le po bistvenih vsebinskih sklopih, do konkretnih navedb pa se bo opredelilo v nadaljevanju.

4Tožnika sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je sodišče nepravilno določilo višino odškodnine. Prisojena odškodnina je prenizka, nasprotuje pravičnosti in namenu odškodnine. Restitucija, kot primarni način povrnitve škode, je mogoča le s kompletno sanacijo hiše, zato bi sodišče moralo priznati odškodnino v višini zahtevanih stroškov nadomestne gradnje. Pri določitvi višine odškodnine bi moralo poleg tega upoštevati tudi grajen prizidek, ceno posebne priljubljenosti, saj hiša predstavlja njun dom, odškodnino za trenutno nezmožnost uporabe kleti ter stroške, ki jima bodo nastali z nadomestnim bivanjem v času sanacije. Menita, da se sodbe ne da preizkusiti, ker so razlogi nejasni, do nekaterih navedb se sodišče sploh ni opredelilo, dejansko stanje pa je napačno in nepopolno ugotovljeno. Ni jasno, zakaj v zvezi z višino odškodnine sodišče ni postavilo drugega izvedenca gradbene stroke. Sodba je neobrazložena tudi glede zahtevane odškodnine za uničenje dreves, o tem sodišče niti ni odločalo. Izpodbijata tudi odločitev o stroških. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5Toženka v odgovoru navaja, da je pritožba tožnikov neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

6Toženka v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče napačno opredelilo materialno podlago odgovornosti, s tem pa tudi preseglo trditveno podlago tožnikov, ki nista zatrjevala, da bi šlo za nevarno dejavnost. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ne drži, da bi pri utrjevanju pločnika uporabljali večji valjar, vibracije niso bile prekomerne, niti nanje niso bili opozorjeni, splošno slabo stanje hiše pa navzven ni bilo vidno. Poudarja, da so dela izvajali skladno s pravili stroke, zato dela niso vzrok za nastale poškodbe. Vzrokov za nastanek poškodb je več in so izven sfere toženke, čemur sodišče ni dalo nobene teže, niti odgovornosti ni ustrezno razmejilo. Mnenje Zavoda za gradbeništvo (ZAG), na katerega se je sodišče oprlo, je nepravilno, nepopolno in nejasno. Nadalje sodišču očita, da je kot dokaz upoštevalo strokovno mnenje, ki ga je pred pravdo pridobila nasprotna stranka, predloženega strokovnega mnenja toženke pa ni upoštevalo niti v okviru trditvene podlage. Čeprav to mnenje izpodbija ključne ugotovitve ZAG, se do njih sodišče sploh ni opredelilo. Sodišče tudi ni pojasnilo razlogov za zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov, napačno je ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do vseh navedb in ugovorov odgovornosti, poleg tega pa je odločitev o povrnitvi škode brez jasnih, konsistentnih razlogov, deloma je tudi protispisna. Navaja, da je sodišče s sprejeto odločitvijo preseglo postavljeni zahtevek, saj sta tožnika zahtevala (in podajala trditve) le za plačilo stroškov nadomestne gradnje. Višjemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne.

7Tožnika v odgovoru menita, da je toženkina pritožba neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

8Predmet tega pritožbenega postopka je tudi sklep o odmerjeni nagradi sodnemu izvedencu gradbene stroke. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se mu za opravljeno pisno dopolnitev mnenja in podajanje ustnega mnenja na naroku odmeri nagrada s stroški in prispevki v skupni višini 864,79 EUR, ta znesek pa se izvedencu izplača iz predujma tožnikov, ki ga morata slednja založiti v 15 dneh po prejemu sklepa. V presežku je predlog sodnega izvedenca zavrnilo.

9Tožnika sta zoper tak sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Menita, da izvedenec ni upravičen do nagrade po postavki študija spisa ter pridobivanja in preučitve dodatne dokumentacije. Za postavko dopolnitve mnenja pa bi mu sodišče moralo priznati le osnovno vrednost, saj po vsebini ne gre za izjemno zahtevno mnenje. Prav tako sodišče v sklepu ne pojasnjuje okoliščin, ki bi takšno nadstandardno postavko opravičevale. Posledično je napačna tudi višina priznanih materialnih stroškov in prispevkov. Višjemu sodišču predlagata, da sklep spremeni tako, da nagrado in stroške odmeri skladno s Pravilnikom o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Pravilnik) oz. podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

10Toženka na pritožbo ni odgovorila, izvedenec pa meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

11Pritožba tožene stranke zoper izpodbijano sodbo in pritožba tožnikov zoper izpodbijani sklep sta delno utemeljeni. Pritožba tožnikov zoper izpodbijano sodbo pa ni utemeljena.

O pritožbah zoper sodbo

12Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da trditve tožnikov, na katerih utemeljujeta svoj zahtevek, ustrezajo dejanskemu stanu, ki izhaja iz 3. odst. 133. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Gradnja javnega dobra - javne ceste in pločnika, za kar je v zadevi nesporno šlo, brez dvoma na splošno predstavlja izboljšanje pogojev bivanja in dejavnost, ki jo širša družbena skupnost priznava kot potrebno in koristno.¹ Hkrati med strankama ni bilo sporno, da je naročnica in investitorka gradbenega projekta, ki ga je izvajala toženka, pristojna občina. Gre torej za situacijo, ko naj bi zatrjevana škoda nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ.

13Prvostopenjsko sodišče je zato pri presoji izhajalo iz napačne materialne podlage – klasične objektivne odškodninske odgovornosti, ki jo je utemeljevalo z gradnjo kot nevarno dejavnostjo. A tudi zgoraj predstavljena (pravilna) materialnopravna podlaga je (specialna) oblika objektivne odškodninske odgovornosti.² Prvostopenjsko sodišče je kljub zmotnem materialnopravnem izhodišču pravzaprav ugotavljalo in ugotovilo vsa relevantna dejstva, kar pritožbenemu sodišču (ob zapolnitvi nekaterih pravnih vrzeli) omogoča presojo zahtevka po pravilni pravni podlagi.³

14Ključno je, ali je tožnikoma sploh nastala zatrjevana škoda in ali je ta škoda po obsegu in intenziteti takšna, da presega običajno mejo - le takšna tožnika upravičuje zahtevati povrnitev nastale škode (3. odst. 133. člena OZ).⁴ Oboje je predstavljalo dokazno breme tožnikov. Iz prepričljive in celovite dokazne ocene prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila po izvajanju gradbenih del hiša tožnikov resno poškodovana, zlasti usodne so bile ugotovljene razpoke v temenu oboka kleti, ki predstavlja nosilni del celotnega bivalnega dela hiše, zaradi česar hiša ni varna in primerna za bivanje ter zahteva nujno sanacijo. Takšne posledice ob gradnji javne prometne infrastrukture prav gotovo niso običajne, kar nenazadnje potrjujejo tudi skladne izpovedi prič o tem, da se ostali okoliški prebivalci nad gradnjo, tresljaji (ter morebitnimi posledicami slednjih) niso pritoževali in niso imeli težav.⁵ Pritožbeno sodišče pa obratno ugotavlja glede posekanega oreha in obžaganih smrek, ki so segale v območje gradnje pločnika. Da so drevesa dejansko posekali, je priznavala tudi toženka, ki se je ob tem sicer sklicevala na dovoljenje tožnika. Splošno znano je, da gradnja, ki jo je izvajala toženka, posek dreves in vejevja nemalokrat zahteva, kar smiselno potrjuje tudi izpovedba soseda tožnikov, češ da naj bi tudi njemu posekali oz. obžagali slivo in smreko.⁶ Iz navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da ugotovitve sodišča prve stopnje zanesljivo kažejo, da škoda na hiši tožnikov presega običajno mejo, obratno pa velja za škodo na drevesih – slednja je sicer nastala (v tem smislu je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni), vendar iz zaključkov dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila neobičajna, zato jo morata tožnika trpeti sama.⁷

15Ker gre pri opravljanju dovoljene in splošno koristne dejavnosti za objektivno odgovornost, se vzročna zveza med izvrševanjem gradnje ter nastalo škodo domneva. Toženka zato napačno meni, da bi vzročno zvezo morala dokazovati tožnika in zato neutemeljeno očita, da je nista. Prav obratno – dokazno breme izključevanja vzročnosti (v smislu razlogov, ki jih predvideva 153. čl. OZ), je nosila toženka. Temu bremenu pa, kot prav tako prepričljivo in pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ni zadostila. Čeprav v pritožbi obsežno napada izvedensko mnenje ZAG, na katerega se je pri dokazni oceni v pretežni meri oprlo prvostopenjsko sodišče, toženka spregleda, da je to mnenje v bistvenem enako tudi mnenju izvedencev A. A. in B. B., ki ju izpostavlja kot nasprotujoča – nihče od imenovanih izvedencev ni izključil vzročne zveze med gradnjo in poškodbami hiše, čeprav so vsi priznavali oz. dopuščali tudi vpliv drugih dejavnikov.⁸ Če k slednjemu prištejemo še ugotovljeni časovni okvir povešenega oboka kleti, o katerem so izpovedale priče, in časovno sovpadanje utrjevanja planuma pločnika v neposredni bližini stanovanjske hiše, ob katerem je nesporno prihajalo do tresljajev, četudi v dovoljenih mejah, je jasno, da vzročna zveza ni ovržena.

16Po povedanem se dobršen del pritožbenih navedb toženke izkaže za neodločilne. To velja tudi za njen očitek uporabe napačne materialnopravne podlage odgovornosti in na to navezujoč očitek o preseženi trditveni podlagi, neutemeljen pa je tudi očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ni pomembno, ali je pri gradnji šlo (tudi in če sploh) za nevarno dejavnost in ali sta slednje tožnika tudi zatrjevala, niti s kakšnim valjarjem so se dela izvajala, kako močni so bili tresljaji, ali so bili preseženi, ali so bili delavci na to opozorjeni in ali je bilo slabo stanje objekta razvidno že navzven. Gradbena dela je treba obravnavati kot celoto, ker prav gradnja kot takšna v celoti pomeni dovoljeno in splošno koristno dejavnost. Ob opredelitvi, da gre za objektivno odgovornost (četudi iz napačnih razlogov), se je prvostopenjsko sodišče po nepotrebnem spuščalo v ugotavljanje nekaterih dejstev, ki bi se kot relevantna pokazala kvečjemu pri vprašanju protipravnosti in krivde. Z drugimi besedami: ni pomembno, ali je toženka ravnala v skladu s stroko in ali je bila pri izvajanju del dovolj skrbna.

17S tem je pojasnjeno, zakaj je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog zaslišanja predstavnikov Inštituta C., s katerim je toženka želela dokazati, da dovoljenih mejnih vrednosti tresljajev ni presegla. Toženki gre ob tem še pojasniti, da za dokazovanje z zaslišanjem strank zadošča, da je zaslišan le tožnik (ne pa tudi tožnica). V tako obsežnem dokaznem postopku, kot ga je izvedlo prvostopenjsko sodišče, se takšno postopanje pravzaprav kaže kot ekonomično. In prav ekonomičnost utemeljuje tudi nepotrebnost branja listin o učinkih potresnih stresanj – prvič, ker je splošno znano, da so se intenzivnejši potresi na sosednjem Hrvaškem zgodili več let po škodnem dogodku, tj. po letu 2014, in tudi po notranjem (ključnem) ogledu objekta, ki ga je izvedla predstavnica ZAG,⁹ drugič, ker je predstavnica ZAG prepričljivo pojasnila, da potresi povzročajo drugačno smer stresanja od tiste, ki inherentno spremlja uporabo gradbene mehanizacije in jo je ugotovila ob ogledu.

18Neutemeljen je tudi očitek (ne)upoštevanja strokovnih mnenj. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče med izvedenimi dokazi res navedlo tudi strokovno mnenje tožnikov, a je očitno, da se je pri dokazni oceni oprlo na mnenje izvedencev, ki jih je imenovalo sodišče samo in pri katerih je imela toženka nedvomno možnost aktivnega sodelovanja. Strokovni mnenji je prvostopenjsko sodišče zato dejansko upoštevalo kot del navedb, četudi jih v izpodbijani sodbi izrecno ni povzemalo (kar niti ni potrebno). Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je toženka predstavnico ZAG soočala z obsežnimi očitki, ki izhajajo iz strokovnega mnenja, ki ga je z namenom tega postopka pridobila sama, in na vse očitke je predstavnica obsežno, prepričljivo in strokovno odgovorila.¹⁰ Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da niti z očitki iz strokovnega mnenja niti sicer stranki nista vzpostavili dvoma v pravilnost ugotovitev in strokovnih stališč izvedenskih mnenj, na katera se je pri presoji oprlo prvostopenjsko sodišče. Zgolj strankino nestrinjanje z vsebino izvedenskega mnenja pa postavitve novega izvedenca ne utemeljuje.

19Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče ZAG imenovalo za izvedenca po tem, ko postavljeni izvedenec A. A. ni mogel odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja in je celo sam predlagal angažiranje ZAG. Drži, da je sodišče deloma povzelo tudi A. A. mnenje, a slednje deluje bolj kot dodatno pojasnilo nepopolnosti njegovega mnenja, zaradi česar je bila nujna postavitev novega izvedenca. Iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da se je pri presoji izključene vzročnosti naslonilo na mnenje ZAG, kar nenazadnje potrjuje dejstvo, da toženka dobršen del pritožbenih navedb namenja prav domnevnim pomanjkljivostim tega mnenja. Pritožbeno sodišče ji še pojasnjuje, da se izvedenci sicer res določijo predvsem med sodnimi izvedenci, saj to sodiščem praviloma olajša iskanje in izbiro ustreznih strokovnjakov (2. odst. 245. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Vendar pa je izbira in določitev izvedenstva v pristojnosti sodišča, zato tudi zaupanje izvedenstva drugemu strokovnjaku ali strokovni instituciji ni neobičajno (1. odst. 244. v zvezi z 245. čl. ZPP). Kateri od oddelkov institucije in kdo od zaposlenih ima ustrezno znanje, da bo izvedensko delo lahko opravil, pa bolje kot sodišče ve predstojnik angažirane institucije, zato je določitev o tem prenesena nanj.¹¹ Predstojnik ZAG je to očitno ustrezno opravil, saj je predstavnica, ki je izdelala mnenje in dopolnitve ter odgovarjala na obsežna in deloma že dlakocepska in špekulativna vprašanja toženke, svoje delo dobro opravila.¹² Pritožbeno sodišče glede na jasnost, strokovnost, prepričljivost in popolnost mnenja ocenjuje, da mu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo. Slednjega ne omaje niti očitek, da izvedenskemu mnenju ni predložen angleški standard, po katerem je predstavnica ZAG prišla do relevantnih odgovorov. Kako neki bi laikom nerazumljiv strokovni standard v tuji terminologiji pripomogel k jasnosti in preverljivosti mnenja, ni jasno. Ključni so vsebinski odgovori na zastavljena vprašanja, te pa je predstavnica podala.

20Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, zakaj je slediti mnenju ZAG, da vpliv kasnejših potresov za zadevo (zlasti presojo izključitve vzročnosti) ni relevanten. Kot že pojasnjeno, pa iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe izhaja, da sovpliv drugih vzrokov priznava tudi ZAG. Ker se dejanskega vpliva posameznih vzrokov ni dalo ustrezno ovrednotiti, je prvostopenjsko sodišče predhodno slabo stanje kljub temu ustrezno upoštevalo, in sicer pri določitvi višini škode – kot izhodišče je vzelo tržno vrednost hiše po stanju na dan škodnega dogodka (tj. z vplivom vseh predhodnih dejavnikov, vključno s slabim vzdrževanjem) in po cenah v letu izdaje sodbe.¹³ Končna odgovornost za nastalo škodo je zato dejansko ustrezno razmejena. Da bi tožnik dodatno vplival na slabo stanje hiše, ker naj predstavnikom toženke ne bi dovolil vstopa, da ti niso mogli opraviti sanacije, zaradi česar naj bi bila škoda sedaj še večja, je pritožbena novota, ki se ob splošnem upiranju odgovornosti toženke kaže kot povsem hipotetična.

21Čeprav OZ kot primarni način povrnitve škode določa restitucijo, takšen način povrnitve škode ni vedno mogoč, včasih pa tudi ne ekonomsko upravičen. Izbira načina povrnitve škode je načeloma sicer res prepuščena oškodovancu, vendar načelo ekonomičnosti od sodišča zahteva ustrezno tehtanje interesov (4. odst. 164. čl. OZ). Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o višini odškodnine utemeljeno upoštevalo ugotovitev izvedenca B. B., da je nadomestna gradnja po pomenu edini način vzpostavitve prejšnjega stanja (ob hkratni zagotovitvi enake uporabne vrednosti kleti), da pa bi stroški takšne gradnje presegli trikratno tržno vrednost objekta.¹⁴ Četudi bi bili stroški nadomestne gradnje, ki jih je ocenil izvedenec B. B., za še nekaj tisoč evrov višji od zatrjevanih, bi bila tudi ugoditev tožbenemu zahtevku neekonomična in bi pomenila nesorazmerno obogatitev tožnikov na račun škodnega dogodka. Njun položaj namreč ne bi bil tak, kot če ne bi bilo škodnega dejanja, pač pa bi bil bistveno boljši; namesto stare, dotrajane hiše, bi imela popolnoma novo. Prvostopenjsko sodišče je tožnikoma zato utemeljeno prisodilo kompenzacijo v višini tržne vrednosti njune hiše, kakršna je bila pred škodnim dogodkom (ob upoštevanju indeksa rasti cen do izdaje sodbe), tj. v višini 42.133,00 EUR, kar ju postavlja v ekonomski položaj pred škodnim dogodkom. Prisojena odškodnina sedaj predstavlja premoženje tožnikov – kako bosta z njim razpolagala, ali se bosta vendarle odločila za sanacijo ali ne, je njuna stvar. Teoretično lahko s tem denarjem kupita natanko tako hišo, kakršna je bila njuna pred škodnim dogodkom. Neutemeljeni so zato očitki, da prisojena odškodnina ne zagotavlja enake uporabne vrednosti hiše, češ da pokriva le ugotovljeno vrednost sanacije, ki bi klet spremenila v „bunker“.

22Neutemeljen je očitek preseženega petita. Že res, da sta tožnika zahtevala denarni ekvivalent restitucije, a odločitev prvostopenjskega sodišča ostaja znotraj tega okvirja in predstavlja le drugačen (pravilen, »ekonomičen«) način povrnitev škode. Ne gre za situacijo, ko bi sodišče prisodilo kaj več ali kaj drugega od zahtevanega (1. odst. 2. čl. ZPP). Neutemeljeni so tudi očitki, da bi moralo sodišče pri določitvi višine odškodnine upoštevati še druge dejavnike. Nelegalen prizidek hiše ne more biti predmet varstva in je uradno brez tržne vrednosti, zato ga prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni upoštevalo. Sicer pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožnika šele v pritožbi navajata, da bi moralo sodišče pri določitvi odškodnine upoštevati še ceno posebne priljubljenosti, nezmožnost uporabe ter stroške nadomestnega bivanja. Takih navedb prej nista podala in napačno menita, da bi moralo sodišče te stroške „upoštevati avtomatično“. Tožnika sta znesek po postavljenem zahtevku utemeljevala izrazito objektivno, po seštevku posameznih stroškov nadomestne gradnje, med katerimi pa ni stroškov, ki jih sedaj (prvič in nekonkretizirano) uveljavljata. Prisoditev nečesa takega bi res bila nekaj popolnoma drugega, česar tožnika nista zahtevala, in bi dejansko pomenila upravičen očitek preseženega zahtevka.

23Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je napačna materialnopravna odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od (sicer pravilno) prisojenega zneska. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče enačilo posledice zapadlosti in zamude, ki prav pri odškodninskih terjatvah pogosto časovno ne sovpadajo (165. čl. in 299. čl. OZ). Že res, da je terjatev zapadla naslednjega dne od nastanka škode, tj. 5. 11. 2014, vendar pa je zamuda nastopila šele, ko sta tožnika pozvala toženko k povrnitvi škode in neprerekano je, da je bilo slednje šele 21. 3. 2016. Zakonske zamudne obresti so posledica zamude, ne zapadlosti terjatve. Iz tega sledi, da sta tožnika upravičena do obresti šele od 21. 3. 2016.

Sklepno o pritožbah zoper sodbo

24Pritožbeno sodišče je torej zaradi napačno uporabljenega materialnega prava glede nastanka zamude in začetka teka zakonskih zamudnih obresti delno ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da od prisojenega zneska tečejo zakonske zamudne obresti šele od 21. 3. 2016. Delno spremenjena odločitev na odločitev o pravdnih stroških, o katerih je odločeno po uspehu, ne vpliva. V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo, pritožbo tožnikov pa je zavrnilo v celoti in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

25Ker stranki s pritožbama nista uspeli (oz. je toženka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu), njuna odgovora pa pritožbo pa vsebinsko nista prispevala k odločitvi sodišča, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP).

O pritožbi zoper sklep

26Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče izvedencu utemeljeno priznalo nagrado po postavki študija spisa. Drži, da je šlo za dopolnitev mnenja in se je torej izvedenec s spisom predhodno že seznanil, a je hkrati povsem neutemeljeno pričakovanje, da bo izvedenec več mesecev sveže poznal vse specifične podatke, vrednosti in druge relevantne okoliščine v vseh zadevah, v katerih izdeluje izvedenska mnenja. Prav tako je prvostopenjsko sodišče izvedencu utemeljeno priznalo nagrado po postavki pridobivanja in preučitve dodatne dokumentacije. Za preračun že ugotovljenih vrednosti (pred škodnim dogodkom) na aktualna vrednostna razmerja je nedvomno treba pridobiti in preučiti dodatno dokumentacijo o gibanju cen. Ne drži, da bi sodišče predhodno že terjalo te odgovore, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi bil ta znesek izvedencu že predhodno priznan.

27Utemeljeno pa pritožnika opozarjata, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj naj bi v konkretni zadevi šlo za izjemno zahtevno izvedensko mnenje. Že iz izraza samega izhaja, da je umestitev med izjemno zahtevna mnenja redka – gre za najbolj kompleksna izvedenska mnenja, v katerih je npr. treba odgovoriti na več zahtevnih strokovnih vprašanj, obdelati več sklopov strokovnih vprašanj, opraviti obsežne analize in preračune, pritegniti k izdelavi mnenja strokovnjake z drugih področij, preštudirati ogromno dodatne literature. Takšnih izjemnih okoliščin, zaradi katerih bi izdelana dopolnitev mnenja odstopala od standardne zahtevnosti, ni ob priglasitvi nagrade pojasnil niti izvedenec sam.¹⁵ Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je izvedencu za pisno izdelavo dopolnilnega mnenja pripada nagrada po osnovni postavki, tj. 153,00 EUR (2. odst. 40. čl. Pravilnika).

28Zaradi pojasnjeno napačno obračunanega zneska je posledično napačen tudi izračun priznanih materialnih stroškov in prispevkov. Za celotno dopolnitev mnenja se torej izvedencu prizna 102,00 EUR za študij spisa, 51,00 EUR za dodatno dokumentacijo in 153,00 za izdelavo pisne dopolnitve, kar skupaj znese 306,00 EUR. Od tega zneska se izvedencu prizna še materialne stroške v pavšalni vrednosti 2%, kar znese še 6,12 EUR. Seštevku teh zneskov (tj. 312,12 EUR) je potrebno prišteti še pritožbeno neizpodbijani in skladno s Pravilnikom priznani znesek za ustno podajanje mnenja v skupni višini 374,47 EUR, kar skupaj znese 686,59 EUR. 8,85% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tako znaša 60,76 EUR, 0,53% prispevek za zdravstveno zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni pa 3,64 EUR. Iz vsega navedenega sledi, da morata tožnika torej založiti stroške predujma v skupni višini 750,99 EUR.

Sklepno o pritožbi zoper sklep

29Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnikov tako delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz III. in IV. točke izreka te odločbe. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

30Stroški, priglašeni s pritožbo zoper sklep, so del pravdnih stroškov, ki jih bo prvostopenjsko sodišče upoštevalo v posebnem sklepu o višini pravdnih stroškov.

¹ Prim. II Ips 473/2001, II Ips 76/2003, II Ips 710/2005.
² Prim. npr. VSL II Cp 2035/2018, II Ips 126/2019, II Ips 129/2019, II Ips 130/2019.
³ Pojasniti gre, da pri tem ne gre za uporabljeno pravno podlago, ki je stranki ob vsej potrebni skrbnosti ne bi mogli predvideti (prim. npr. II Ips 101/2013). Gre le za variacijo oblike odškodninske odgovornosti, stranki sta med postopkom že navajali vsa relevantna dejstva (in jih imeli možnost tudi prerekati), prvostopenjsko sodišče pa je relevantno dejansko stanje že ugotovilo in ob tem napravilo prepričljivo in celovito dokazno oceno, ki pritožbenemu sodišču predstavlja podstat odločitve.
⁴ Običajna meja predstavlja pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru. Gre za iskanje meja tolerance v razmerju med posameznikom in dovoljeno splošno koristno dejavnostjo v primerljivih okoljih, glej II Ips 105/2015.
⁵ R. št. 22 in 27 spisa.
⁶ L. št. 58b spisa.
⁷ Prim. VSL II Cp 897/2021. Trditve tožnikov, ki se nanašajo na posek dreves, so v primerjali s poškodbami hiše podane obrobno, kar nakazuje, da tudi tožnika te škode nista štela kot tako velike in neobičajne.
⁸ Bistvena vsebinska razlika med mnenjem izvedenca A. A. in izvedenskim mnenjem ZAG je bila, da je prvi ugotavljal, da so prve pomembne razpoke nastale že prej, gradbena dela pa so povzročila le dodatne poškodbe, ZAG pa je vpliv delovanja gradbenih del opredelil kot glavni vzrok (ne pa torej edini). Njuno soočenje se zato izkaže kot nepotrebno – še zlasti, ker je bil ZAG imenovan za izvedenca prav zaradi nepopolnosti A. A. izvedenskega mnenja.
⁹ Toženka med drugim namreč očita, da je bil zadnji ogled objekta izveden brez njene prisotnosti. Iz podatkom spisa sicer izhaja, da si je predstavnica ZAG res nenajavljeno še enkrat ogledala zunanjost objekta, brez poprejšnjega obvestila strankam, vendar dodatne zunanje razpoke, ki jih je pri tem ugotovila, za obravnavano zadevo niti niso ključne. Tožnika namreč zatrjujeta, da so izvedena gradbena dela povzročila notranje razpoke v oboku kleti.
¹⁰ R. št. 112 spisa.
¹¹ J. Zobec, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 482.
¹² R. št. 112 spisa – zvočni zapis zaslišanje predstavnice ZAG skupaj obsega 23 strani, od tega 20 strani predstavljajo odgovori na vprašanja pooblaščenca toženke.
¹³ Da je slednje upoštevalo, izrecno izhaja iz izpodbijane sodbe (str. 13, drugi odstavek), dodatno pa tudi iz izračunane tržne vrednosti, ki močno odstopa od splošnih cen nepremičninskega trga.
¹⁴ Izbiro metode tržne vrednosti objekta (in ne nabavno vrednostnega načina), je prvostopenjsko sodišče ustrezno pojasnilo. Pojasnilo je skladno z mnenjem izvedenca, da nabavno vrednosti način ne izkazuje realne vrednosti starejših objektov, kakršen je tudi obravnavani.
¹⁵ Breme obrazložitve okoliščin zahtevnosti izvedenskega mnenja je na izvedencu samem. Primerjaj npr. VSL II Cp 2418/2018, VSL II Cp 1149/2018, VSL I Cp 1859/2020, VSL I Cp 2051/2012.