UPRS Sodba I U 210/2023-14

Tožba se zavrne.

O izpodbijani odločbi

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 23. 12. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je uvodoma povzela njegove izjave ob vložitvi prošnje, da je po narodnosti Maročan, muslimanske veroizpovedi. Kot ciljno državo je navedel Republiko Slovenijo¹. Na prošnji se je predstavil z drugačnimi osebnimi podatki, kot na policijski postaji² in trdil, da je A. A., rojen ... 2000, v kraju Settat, v Maroku. Navedel je, da vojaškega roka ni služil, da ni član politične stranke ali organizacij in da še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Obiskoval je srednjo šolo, ima opravljeno maturo, nazadnje pa je bil zaposlen kot trgovec. V izvorni državi še vedno prebivajo njegova mati, oče, in dva brata. Izven izvorne države nima nikogar od ožjih družinskih članov. Iz Maroka je odšel 29. 10. 2022 najprej v Turčijo, kjer je ostal sedem dni. Od tam je pot nadaljeval v Makedonijo, nato v Srbijo, kjer je ostal štiri mesece in pol. Pot je preko Hrvaške nadaljeval v Grčijo, kjer naj bi ostal pet dni, nato je prišel v RS. Kot razlog, zaradi katerega je zapustil Maroko, je navedel slabo ekonomsko stanje, brezposelnost, revščino in željo po boljšem življenju zase in svojo družino, ki za preživetje in dostojno življenje ni imela dovolj denarja. Mati je bila edina, ki je bila zaposlena kot čistilka. Kot najmlajši sin je težko gledal takšno situacijo.

3V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila 18. 1. 2023. Glede različnega navajanja osebnih podatkov je pojasnil, da so podatki, ki jih je navedel v prošnji pravilni in da je na policijski postaji podal napačne osebne podatke, ker se je bal, da bi ga slovenska policija vrnila na Hrvaško, kjer so bili do njega rasistični. Povedal je, da ima bratranca v Španiji, ki je prosilec za mednarodno zaščito. S svojo družino je živel v Maroku, v okolici Casablance, kjer se je preživljal s prodajo rabljene obleke. Svoje ekonomsko stanje je označil kot slabo, saj imajo premalo denarja za preživetje. Njegova dva brata sta izgubila zaposlitev, zato je hodil na delo že v času svojega šolanja. Tako je pri dvanajstih letih začel s prodajo oblek na ulici. Pri tem so ga izsiljevali, da je moral za prodajo na ulici plačevati. Ker ni imel dovolj denarja, jim ni redno plačeval. Zato so ga preganjali kriminalci iz ulice, med njimi so bili tudi bivši zaporniki. Včasih za plačilo ni imel denarja, včasih jim je plačal en evro, da so ga pustili pri miru. Dogodkov policiji ni nikoli prijavil, čeprav meni, da bi težavo tako lahko rešil, a bi si hkrati, nakopal dodatne težave, ker bi se mu lahko kriminalci iz ulice maščevali za morebitno podano prijavo. Delal je občasno, sočasno se je šolal. Zato včasih ni prišel v šolo. Šola je bila oddaljena 14 km in je tja večkrat hodil peš, ker ni imel denarja za taksi. Vožnja v eno smer je stala dva evra, zaslužil pa je nekje 20 eur na mesec. Mature ni uspel opraviti, saj so ga zaradi nerednega obiskovanja šole v 12. razredu leta 2018/2019 iz šole izključili. Redno je bila kot čistilka zaposlena le njegova mati. Delala je po 10 ur dnevno. Oče zaradi bolezni ni bil zaposlen. Pri nesreči pri delu si je poškodoval noge, zato dela v gradbeništvu ni mogel več opravljati. Bolna je tudi njegova mati, njeno zdravljenje pa je drago, nekje 50 evrov mesečno. Skupaj za njeno zdravljenje niso zaslužili dovolj. Njihova ekonomska situacija se je slabšala, zato se je leta 2020 odločil oditi v Tanger, kjer je ostal tri tedne. Preživel je tako, da je po restavracijah prosil za hrano. Nameraval je oditi v Španijo, kar mu ni uspelo. Vrnil se je nazaj domov, kjer je naprej opravljal svoje delo. Druge zaposlitve ni iskal. Prav tako niso imeli dovolj denarja za zdravljenje mame, ki je imela ledvične težave. Ekonomska situacija v družini je bila slaba, zato se je odločil, da zapusti državo. Maroko je zapustil 29. 10. 2022, legalno je odšel v Turčijo. Z denarjem (200 EUR), ki si ga je izposodil od prijatelja, si je kupil letalsko vozovnico. Njegov cilj je bila Španije. Tja je poskušal oditi že leta 2020, kar mu ni uspelo, zato se je vrnil v Maroko. Naknadno je trdil, da ni imel ciljne države in je želel oditi v katerokoli evropsko državo. Po soočenju z različnimi navedbami ciljne države (Italija, Slovenija, Španija, katerakoli evropska država) je pojasnil, da je bil na policijski postaji prestrašen in je podal napačne informacije, da ga ne bi vrnili na Hrvaško. Slovenijo je navedel, ker so bili tu do njega prijazni, odločil se je, da ostane tukaj. V Grčiji ali na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito zaradi strahu pred grdim ravnanjem. V Maroko se ne želi vrniti, ker tam zanj situacija ni dobra, ni urejenega zdravstva, ekonomska situacija je slaba. Drugih razlogov za mednarodno zaščito ni navajal.

4Po ugotovitvi tožene stranke tožnik v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko oziroma nobene ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, ki se smiselno uporablja v postopkih mednarodne zaščite na podlagi določbe četrtega odstavka 34. člena ZMZ-1 in s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu je tožniku verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države. Ob ugotovitvi, da je tožnik prošnjo utemeljeval le s slabo ekonomsko situacijo ter življenjem v revščini, prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Obrazložila je, da navedene ekonomske težave v Maroku ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite in izpostavila, da tožnika ni mogoče razumeti tako, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji, kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic v izvorni državi. Imel je omogočen dostop do šolanja, iz šolanja pa so ga izključili, ker šole zaradi slabe ekonomske situacije ni redno obiskoval. Že z 12 leti je sočasno s šolanjem začel na ulici prodajati obleke, za kar je moral plačevati določenim ljudem. Druge zaposlitve ni iskal, ker nima ustrezne izobrazbe. To pomeni, da mu dostop do trga dela de facto ni bil onemogočen. Dogodkov nikoli ni prijavil policiji, zaradi česar ne more zatrjevati, da mu ni bila nudena ustrezna zaščita s strani države. Prosilec je v postopku izpostavljal tudi splošne sistemske hibe zdravstvenega sistema v Maroku. Iz tega razloga je organ zaključil, da tožnik ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, kot so določena v 27. členu ZMZ-1.

5Tudi občasne težave s prebivalci soseske, kjer je bil ulični prodajalec, je po oceni tožene stranke tožnik navedel zgolj pavšalno in težav z ničemer ni konkretiziral. Iz tega razloga je ta razlog štela kot nepomemben za obravnavo v okviru mednarodne zaščite, še posebej, ker je tožnik v postopku sam zatrdil, da v Maroku nikakor nikoli ni bil ogrožen. Že pred odhodom iz Maroka se je tudi preselil v Tanger, kjer ni navajal, da bi bil preganjan. V Maroku je prebival brez kakršnihkoli, za odločitev pomembnih težav oziroma posebnosti. Tudi v Tangerju ga ni nihče preganjal.

6Tožena stranka je tako ugotovila, da tožnik ni izkazal, da ga njegova izvorna država ne bi bila sposobna zaščititi ali ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Po mnenju tožene stranke tako tožnik ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Po njeni oceni zatrjevanih okoliščin ni moč povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode. Izjave tožnika, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, so po oceni tožene stranke za nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavo upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, zato je tožnikovo prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

7Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom³ z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ponovno je ocenila, da tožnik tam ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, in da ni izkazal utemeljenega tveganja, da bi utrpel resno škodo. Zato po mnenju tožene stranke iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi nakazovali, da Maroko zanj ni varna izvorna država, zaradi česar je njegova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1.

8Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tožniku določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Povzetek navedb strank

9Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek toženi stranki, češ da ni upoštevala njegovih navedb, da je izvorno državo zapustil zaradi razmer, v katerih kljub trudu ni mogoče dolgoročno preživeti. Ponavlja kar je povedal že pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru ter poudarja, da se v Maroku ljudem v stiski ne pomaga. Zato je bilo zanj nadaljnje življenje v Maroku nemogoče in mu ni preostalo drugega, kot da se izseli. Svoje države ni zapustil, da bi udobneje živel, temveč da bi preživel. Glede na to toženi stranki očita, da se pri utemeljevanju izpodbijane odločbe ni pravilno sklicevala na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1. Poudarja tudi, da ga tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države in mu ni dala možnosti, da se o tem izjavi. S tem je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja stranke in sklicevanje na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 ni dopustno.

10Tožena stranka je sodišču po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja.

11Tožnik je v nadaljnji pripravljalni vlogi vztrajal pri tožbi in tožbenem predlogu.

O sodni presoji

12Sodišče dne 17. 2. 2023 izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je izvedlo vse predlagane dokaze in pregledalo listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

13Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

14S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.⁴ Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

15V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.⁵ Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.⁶ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁷ Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES⁸ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.⁹

16Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

17Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Kvečjemu nasprotno, na osebnem razgovoru je zatrdil, da se mu v Maroku ni zgodilo nič konkretnega. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Zaradi nedokončane šole ni mogel dobiti bolje plačanega dela kot prodajanje oblek na ulici. Ker ni imel dovolj denarja, da bi kriminalcem redno plačeval za prodajo na ulici, so ga preganjali. Včasih jim je plačal evro ali dva, da so ga pustili pri miru. Dogodkov ni prijavil policiji, da si ne bi nakopal dodatnih težav z njimi. Oče zaradi bolezni ni bil zaposlen, delala je samo mama, ki pa je tudi bila bolna in je potrebovala zdravljenje, vendar za njeno zdravstveno oskrbo niso dovolj zaslužili. Tudi ko je bil zaslišan na glavni obravnavi je tožnik povedal, da zaradi slabih ekonomskih razmer v Maroku v primeru vrnitve, ne bo mogle dobiti dela niti se ne bo mogel vrniti na prejšnje delo. Povedal je, da v Maroku nima perspektive zaradi slabih ekonomskih razmer in če bi imel kakšno prihodnost v Maroku, ne bi zapustil domovine in staršev. Izrecno je tako povedal, da države ne bi zapustil, če bi bilo tam zanj delo in ne bi za seboj pustil bolne mame.

18Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po oceni sodišča tožnik izvorno državo zapustil iz razlogov ekonomske narave, kar je potrdil tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Iz podatkov spisov tudi ni razvidno, da bi imel tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je sam izrecno navedel slabo ekonomsko stanje. Glede na stališča Vrhovnega sodišča RS z vidika odločanja o dodelitvi mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživljanja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.¹⁰ Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomsko-socialnih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z družbeno-ekonomskimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.¹¹ Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.

19Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnjo, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, šteje za očitno neutemeljeno.

20Odločitev tožene stranke je utemeljena tudi na dodatni ugotovitvi, da prihaja tožnik iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Tožnik toženi stranki v tem delu očita, da je zagrešila kršitev pravil postopka, ker ga predhodno ni seznanila, da je Maroko določen kot varna izvorna država in mu ni dala možnosti, da se izjavi o tem, ali je zanj osebno Maroko varna izvorna država.

21Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II¹² državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.¹³ Ta koncept je ustrezno urejen v 61. členu ZMZ-1, ki določa, da Vlada RS na podlagi zbranih splošnih informacij o državi razglasi posamezne države za varne izvorne države. To stori z izdajo Odloka o seznamu varnih izvornih držav. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 je tožena stranka že glede na razlago načela zaslišanja stranke dolžna tožnika seznaniti z dejstvom, da bo v njegovem konkretnem postopku uporabila koncept varne tretje države.¹⁴ Le v tem primeru bi mu zagotovila možnost, bi da se pred izdajo odločbe izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Tega sicer tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni storila, zato je v delu, ki se nanaša na presojo prošnje po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUS v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, kar pa samo po sebi še ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Zgolj v primeru, če bi tožena stranka tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila izključno na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1 bi bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Ker pa je v konkretnem primeru tožena stranka pravilno presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena že na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Na policijski postaji je kot ciljno državo navedel Italijo.
² Na policijski postaji je trdil, daje njegovo ime B. B., roj. ... 2002, v kraju Rabat, v Maroku.
³ Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav (UR. l. RS, št. 47/22);
⁴ Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).
⁵ Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
⁶ Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.
⁷ Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).
⁸ Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.
⁹ Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve.
¹⁰ Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve.
¹¹ Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve.
¹² Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) ;
¹³ 40. uvodna točka Postopkovne direktive.
¹⁴ 13. točka obrazložitve;