VSL Sodba VII Kp 14198/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso v višini 100,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I. izreka zoper obdolženega A. A., iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), pod točko II. izreka pa je obdolženca, iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, ki so nastali po tem, ko je prevzela pregon od državnega tožilca, do tedaj nastali stroški pa bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 60., 269. in 344. členom ZKP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje na podlagi obtožnega predloga z dne 21. 12. 2022.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik B. B. in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da oškodovanec kot tožilec s prevzemom pregona pridobi položaj stranke kazenskega postopka¹ in mu gredo iste pravice kot državnemu tožilcu, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ (prvi odstavek 63. člena ZKP). Po prevzemu pregona ima oškodovanec pravico vztrajati pri vloženi obtožnici ali pa vložiti novo (tretji odstavek 60. člena ZKP), pri čemer ni vezan na pravno opredelitev kaznivega dejanja, kot jo je podal državni tožilec, in lahko kaznivo dejanje pravno opredeli kot težje ali lažje, vendar pa se nova obtožnica oškodovanca kot tožilca lahko nanaša le na tisto kaznivo dejanje (historični dogodek), ki je bilo predmet umaknjene obtožbe državnega tožilca.² Drži, da je obtožnica, z vsemi njenimi sestavinami, celota, ki je ni mogoče presojati le po vsebini njenega izreka,³ kar pa kljub prizadevanju pritožnika, ne utemeljuje izključitve presoje (objektivne) dopustnosti spremembe obtožbe.

6Sprememba obtožbe (344. člen ZKP) je institut upravičenega tožilca, s katerim lahko reagira na spremenjeno dejansko stanje oziroma videnje dejanskega stanja (subjektivni kriterij). S tem zakon daje upravičenemu tožilcu možnost spremeniti obtožnico, tako da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku, ima pa spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja.⁴ Upravičeni tožilec torej ravna v skladu s 344. členom ZKP, če spremeni obtožbo po izvedbi dokazov, ki po njegovi subjektivni oceni kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice,⁵ in pri tem ne zlorabi svoje pravice (objektivni kriterij).⁶

7V obravnavanem primeru pritožnik ni zadostil navedenim kriterijem, tako kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Obdolžencu se je v obtožnem predlogu državnega tožilstva očitalo kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (sicer napačno kot eno kaznivo dejanje z dvema izvršitvenima oblikama), za dejanji storjeni neugotovljenega dne januarja 2017 in neugotovljenega dne februarja 2017. Po umiku obtožnega predloga s strani državnega tožilca na glavni obravnavi, je oškodovanka kot tožilka nadaljevala pregon, njen pooblaščenec pa je obtožni akt spremenil tako, da obdolžencu ni več očital kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, temveč kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 191. člena KZ-1. V opis kaznivega dejanja je dodal očitke nanašajoče se na obdobje „že vse od leta 2008“ in na „neugotovljenega dne zgodaj spomladi 2017“ ter opis podrejenega položaja oškodovanke, kar glede na časovno obdobje inkriminiranega ravnanja in očitke obdolžencu v obtožnem predlogu državnega tožilstva (grožnja neugotovljenega dne januarja 2017 in grožnja neugotovljenega dne februarja 2017) brez dvoma kaže na to, da po spremenjeni obtožbi ne gre za isti historični dogodek kot pred njeno spremembo. Poleg tega ima prav zagovornik obdolženca, da pri spremembi obtožbe v konkretnem primeru ni šlo za dodajanje izvršitvenih ravnanj znotraj kolektivnega kaznivega dejanja, temveč za spremembo v kolektivno kaznivo dejanje z več izvršitvenimi ravnanji, ki jih prvotni obtožni akt ni vseboval.

8Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno pri obtožbenem očitku izhajati iz opisa dejanja, ki ga lahko obrazložitev obtožbe le dopolnjuje, ne pa nadomešča. V kolikor opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov, tega ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo obtožbe ali z njenimi drugimi sestavnimi deli (269. člen ZKP), kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik. Opis kaznivega dejanja je namreč tisti, ki določi vsebino spora med strankama in omogoči obdolžencu učinkovito obrambo ter enakopraven položaj v primerjavi z upravičenim tožilcem. Če obtožni akt takega opisa kaznivega dejanja ne vsebuje, je nesklepčen in nesposoben za obravnavo. Pritožnikovo razumevanje določbe 269. člena ZKP in sodne prakse, iz katere izhaja, da je potrebno obtožbo obravnavati kot celoto, na način, da mora obdolženec pri tem računati na vse možne opise kaznivih dejanj (tudi na spremembe obtožbe izven okvira prvotno očitanih historičnih dogodkov) in pravne opredelitve, ki bi jih lahko upravičeni tožilec sestavil iz izpovedb prič in drugih dokazov, pa je znatno preširoko. Tako razumevanje narave obtožnega akta in instituta njegove spremembe bi namreč obdolženca postavljalo v izrazito negotov položaj, kar pomeni, da bi taka sprememba obtožbe že predstavljala zlorabo procesnega upravičenja. Glede na tako spremembo obtožbe in izpostavljena teoretična izhodišča, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da sprememba obtožbe pooblaščenca oškodovanke kot tožilke ni bila dopustna.

9Ker razlogi in kršitve, ki jih zatrjuje pritožnik, niso podani, prav tako tudi ne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Pooblaščenec s pritožbo ni uspel, zato je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki po tar. št. 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 100,00 EUR.

¹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-119/02-13 z dne 8. 4. 2004.
² Glej Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 60. člen, str. 141 in 142, točki 8 in 12.
³ Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 34/99 z dne 25. 2. 1999.
⁴ Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, točka 10.
⁵ Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 344. člen, str. 718, točka 1.
⁶ Podrobneje o tem mag. Damijan Florjančič, Sprememba obtožnice v kazenskem postopku, Pravna praksa z dne 31. 5. 2007, str. 17-19.